Vampir iz Šiške

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
VAMPIR IZ ŠIŠKE
Sebastijan Pregelj
Spisano: Uredila Sanja Zalar
Viri: Pregelj, Sebastijan (2002). Svinje brez biserov. Goga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.

Jebenti! je Emil spustil pollitrski kozarec, da je rezko treščilo in razpenjeno pljusknilo na vse strani. Vsi, ki so bili v bifeju, so v trenutku utihnili in pogledali proti njemu, kaj se gre. Tam, je moški stegnil roko in pokazal proti steklenim vratom. Obrnili so glave. Natakarica je zakričala. Na vratih je stala ženska v raztrgani bluzi, na šipi, ob katero se je prislanjala, je bila krvava sled. Božena! se je debelejši moški zrinil do vrat, žensko z obema rokama zgrabil in jo posedel na najbližji stol. Kaj se je zgodilo? je iz hlačnega žepa izvlekel pomečkan robec in ji previdno obrisal kri, ki se ji je nabrala na obrveh in ustih. Povej, je ponovil, kaj se je zgodilo? Vampir, je ženska dahnila, mu glavo prislonila ob roko ter zaprla oči. Hitro, je moški pomignil natakarici, pokliči rešilca. Samo hitro, je ponovil in ji pomahal, naj prinese obkladek. Brisačo namoči v hladno vodo. Brisačo, krpo za posodo, karkoli, samo hitro. Sranje.


2.

Božena je že pred časom sosedam povedala za vampirja. Še malo, pa zvečer ne bom več upala na cesto. Čisto zares, jih je prepričevala. Dajte ga srat, je Drofenikova odkimala in zamahnila z roko, da se ji samo dozdeva. Dozdeva?! je Božena pisknila. Lepo vas prosim, pa ja ne mislite, da se mi blede? To ne, so ji odkimale ženske, ampak… vampir? Kakor hočete! Meni vrag že ne bo spil krvi! O ne, je odločno zamahnila z levo, z desno pograbila cekar in odhitela proti trgovini. Pijača, je vzdihnila Martina, kaj pa drugega. Pijača, je pritrdila Drofenikova. Ni bilo dolgo, kar sta se ženski srečali na stopnicah. Človek se mora kdaj pa kdaj poveseliti, je vzkliknila Božena, ko jo je zagledala, Drofenikova se je pa samo kislo nasmehnila: gospa Božena, se ne počutite dobro? Nič, je babnica zamahnila z roko in se zamajala ter se hitro spet oklenila ograje. Nič mi ni, je pihnila predse in zamomljala, da se mora kdaj pa kdaj poveseliti. Človek se mora kdaj pa kdaj sprostiti. Zakaj pa živimo? se je nekako privlekla do vrha stopnic in se glasno zarežala, da je praznik. In kadar je praznik, veste, kadar je praznik, si pa lahko malo privoščim. Nimam prav? Imate prav, ji je tistikrat Drofenikova glasno pritrdila, seveda imate prav. Kaj ne bi imeli prav. O, ja, se je namrščila, odrinila vhodna vrata in stopila ven. Krava pijana. Boš že odprl! se je Božena z vso težo prislonila na zvonec in čakala, da je Viktor odklenil in zazijal: ljuba duša, kakšna pa si? Kakšna pa sem? ga je babnica s telesom odrinila z vrat in stopila naprej. No, je moški zajecljal, ti je slabo? Se ne počutiš dobro? Kaj se ne bi počutila dobro, ti moj golobček, ga je zgrabila z obema rokama, mu glavo pritisnila na prsi in ga tako dolgo tiščala k sebi, da bi mu skoraj pošlo sape. Z ženskami smo se malo poveselile, ga je končno spustila in skušala sleči pleteno jopo, pa nikakor ni šlo, dokler ni moški zgrabil rokava in ga potegnil k sebi ter za ženo odhitel v dnevno sobo. Na, je sezula levi čevelj in ga zagnala proti vratom. Potem je sezula še desnega, a ga je pustila ležati tam, kjer se ji je snel z noge. Nagnila je glavo in pomignila, naj nikar ne stoji tako daleč stran. Ti moj cuker, je glasno kolcnila, boš vendar prišel malo bližje. Pridi, je stegnila roko. Saj, je moški pobral čevelj za vrati in hotel še drugega, takrat ga je pa zgrabila in potegnila k sebi, da ji je padel naravnost med debela stegna. Metuljček moj, se je zarežala in si razpela bluzo, da sta dojki v mrežastem nedrcu kot malhi obviseli pred moževim nosom. Nikar tako ne glej, ga je cmoknila na čelo, mu desno ovila okrog vratu in šepnila, naj ga ne bo strah. Se menda ne bojiš? mu je odpela tanke modro rdeče naramnice in ga zvlekla nase. Z nogo se je uprla v rob mize, ki je zdrsnila in prevrnila cvetlični lonec s pelargonijo, da se je grudasta zemlja raztresla po robu tepiha, roži, ki jo je od sina dobila za osmi marec, pa na srečo ni bilo nič. Potem se je privzdignila in si krilo potegnila kolikor je šlo gor, da je bela koža skozi raztrgane najlonke zbodla v oči. Moža je zgrabila za zapestje in si potno dlan položila na stegno. Še! je vzdihnila, ko je začel gnesti od spodaj navzgor, medtem ko se je s koleni zaman skušal upreti v tla, ker je tepih sproti drsel nazaj. Prihodnje jutro je že navsezgodaj pospravljala. Ti prekleta reč, je pobrala pelargonijo in si jo natančno ogledala, pa na srečo ni bilo nič. Potem je na plastično smetišno pometla grudasto zemljo in jo stresla nazaj k roži. Obliznila si je ustnice in potegnila tepih k fotelju. Takrat je iz spalnice prihlačal Viktor, če je znorela. Sploh veš, koliko je ura? Vidiš, se je oprla v bokih, tega, koliko je ura, pa res ne vem. Zato pa, je moški prižgal luč na stranišču in zmajal z glavo, da ni pri pravi. Šest, ljuba duša, šest je ura! A tako, je ženska skomignila z rameni, da je zaradi nje lahko tudi šest. Desko, je potrkala po vratih, dvigni desko, da ne bo spet vse poscano. Nekaj pred osmo se je vrnila v posteljo in se privila k možu. Z desno mu je segla v hlače, da se je prevalil na hrbet. Samo ne nehaj, je dahnil. Veš, da ne bom, si je z levo podprla glavo in se zagledala v polico nad vzglavjem, na kateri so v prahu stale figurice iz muranskega stekla. Mislila si je, da polico pobriše takorekoč vsak dan, pa nič ne pomaga: ko jo enkrat obsije jutranje sonce, je spet čisto prašna. Le od kod toliko prahu v stanovanju? je nekoliko prestavila levo roko, da ji ne bi zaspala. Moški je zadržal dih in čakal, kaj bo. Včasih je kar tako, sredi lepega nekje na sredi nehala, vstala in odšla iz spalnice. Za znoret. In mu ni preostalo drugega, kot da je dokončal sam. Ampak potem je bil še ves dan siten. Kdor ne misli dokončati, naj tudi ne začne. Tako je pri vsaki stvari. Tudi v postelji. Še posebej v postelji je grdo, si je mislila, če je polica nad vzglavjem prašna. Dvakrat na dan bi morala pobrisati prah: zjutraj in zvečer. Ampak to bi bila neumna! Potem bi samo še prah brisala. Ne pride v poštev, je pihnila skozi nos in zmajala z glavo. Moški je zahropel in se stresel, da je zaškripala postelja. Pod nosom so se mu nabrale kapljice potu. Vedela je, da ne bo več dolgo. Spet je pogledala steklene figurice: sprva ji niso bile všeč in jih je nekaj kupila samo zato, ker so jih vlekli na tisti preklemani otok. Na stojnicah v mestu so imeli prav takšne in to precej ceneje. Ampak vodič jim je rekel, da dobijo na otoku za majhen denar prvovrstno robo. Tisto, kar prodajajo v mestu, je škart. Prvovrstni izdelki ne grejo na stojnice, ampak v najdražje trgovine, salone in hotele po vsem svetu. Ni mu verjela, figurice je pa vseeno kupila. In sčasoma so ji postale všeč. Človek se vsega privadi, si je v rjuho obrisala lepljive prste in dlan ter moža, ki je popolnoma mirno obležal, poljubila na lice, vstala in odšla v kopalnico. Dolgčas.


3.

Po službi je s sodelavko Jožico za lep čas obsedela na vrtu bifeja med kemično čistilnico in trgovino. Vrt pravzaprav ni bil drugega kot pet ali šest miz, razporejenih po betonskem prehodu, ki je s cesto povezoval manjše dvorišče za dostavna vozila in vhod za prodajalke. Sedli sta za mizo v kotu in naročili točeno pivo. Malo. Ko se je začelo mračiti, je mimo mrežaste ograje, po kateri so se iz betonskih korit vzpenjale ovijalke, prišel slok moški pri štiridesetih. Sedel je za mizo nasproti Božene, na prazen stol odložil torbico, si gor potegnil nogavice, ki so mu med hojo zlezle na gležnje in se udobno naslonil na plastiko, prek katere je bila natrgana tkanina polnjena z rumeno peno. Natakarica je bila takoj pri njem. Jagodni sok, je moški prekrižal nogi in s prsti levice zabobnal po plehnati mizi, iz torbice vzel denarnico in na mizo odštel denar ter ga odrinil na rob. Ko je moški dobil sok, je napravil dolg požirek. Z jezikom si je obliznil kotiček ust, potem ga je obrisal še s palcem. Pozorno si je ogledal prst in ga potegnil po hlačnici. Božena je čutila, da strmi vanjo. Čutila je njegov pogled, ki se je sprehajal po njenih bokih in joških. Prasec pokvarjeni. Prostak. Kdo misli, da je?! Po drugi strani pa ji je bilo všeč, da si jo kateri še ogleda. Mogoče bi se morala kdaj pa kdaj s kom malo dlje spogledovati, se zaplesti v brezvezen pogovor in na koncu zdrsniti med rjuhe. Z Viktorjem tako ni nič. Mogoče pa res. Saj še nisem prestara. Ne, je pri sebi odkimala, nisem prestara. Kaj še! je vstala in odšla na stranišče. Potem sta ženski naročili še vsaka vekijo in malo pivo. V tej vročini, se je Jožica nasmehnila natakarici, ko je prinesla pijačo, pa človek res ne more biti žejen, ni res? Natakarica ji je prikimala in se vrnila za šank, kjer je imela prižgano cigareto in revijo, ki jo je dopoldan pozabila stranka. Preden sta bili s pijačo pri koncu, je bila pri njima natakarica z novo rundo. Od gospoda, je z glavo pomignila proti moškemu, ki je z desno dvignil svoj kozarček in jima prikimal: na zdravje! Na zdravje! sta ženski dvignili vsaka svoj kozarec in napravili požirek. Povabiva ga k mizi, je Božena šepnila Jožici. Spodobilo bi se. Sploh pa, saj izgleda čisto v redu, ne? Pa ga povabiva, ji je prikimala Jožica, čeprav ji ni bilo do tega. Kasneje je moški naročil še dve rundi. Božena se je na ves glas smejala njegovim trapastim šalam, Jožica pa bolj tiho, iz vljudnosti. Natakarica je vsake toliko zamenjala pepelnik in prebrisala mizo. Ko so bili kozarci prazni, je moški iz torbice vzel oguljeno denarnico in na mizo odštel znesek. Gremo, je potegnil Boženo za seboj. Pred bifejem so se na hitro poslovili: Jožica je zavila desno, Božena z dedcem pa levo. Ni moja stvar, je Jožica pihnila skozi nos, da je sploh ne briga in naj počneta, kar hočeta – zares kar hočeta! Edino zaradi Viktorja je imela slab občutek. Ampak zaradi Viktorja naj ima slab občutek Božena, je odhitela po ulici dol. Medtem sta Božena in moški, ki jo je ves čas ščipal v rit, prišla do bloka. Moški je odrinil vhodna vrata, jo zgrabil za roko in pohitel po stopnicah dol. Spodaj je odprl še ena vrata, jo prijel z obema rokama in potegnil za seboj, dokler je ni nenadoma cuknil, da je izgubila ravnotežje in padla naravnost nanj, ki je že bil na starem fotelju, zaradi katerega so se sosedje na sestankih hišnega sveta vedno znova prerekali, češ da nima ropotija v kleti kaj iskati. Na lahko jo je ugriznil v vrat in ji šel z obema rokama pod bluzo, ji odpel modrc ter s prsti otipal bradavici. Spet jo je ugriznil v vrat, tokrat precej močneje kot prvikrat, zato ga je odrinila. Za trenutek sta se ustavila. Ne tako močno, je šepnila in mu s kazalcem šla po ustnicah. Z drugo roko je poiskala šlic in mu ga odpela. Moški ji je razpel bluzo in povlekel krilo navzgor, kolikor je šlo. S prsti ji je šel za spodnjice in jih skušal nekako umakniti, pa ni mogel, dokler se ni z rokama oprla na naslonjalo in se nekoliko privzdignila. Čutila je vlažne prste, ki so se je dotikali od spodaj. Zdaj je moškega z obema rokama zgrabila za teme in si prepoten obraz pritisnila na prsi. Kuštrala mu je lase in vzdihovala, medtem ko jo je sesal in grizljal in počasi polzel vanjo. Vedno hitreje sta se dvigala in spuščala, dokler je ni z vso močjo ugriznil v spodnjo ustnico. Na konici jezika je začutila sladko toplino krvi, ki se ji je vlila po bradi. O ti kreten! je z obema rokama odrinila moškega in zlezla s pokrčenega telesa. Na hitro si je navlekla spodnjice in se ritensko umaknila proti vratom ter si spotoma zapela bluzo. Preklet kreten! je z roko zamahnila proti moškemu, ki si je zleknjen in s hlačami na kolenih oblizoval kazalec, s katerim ji je z ustnice obrisal nekaj krvi. Jebi se! je odrinila vrata in stekla po stopnicah gor in ven. Takšna ne morem domov, je odhitela proti bifeju pri kemični čistilnici in šla naravnost v stranišče. Pred ogledalom je globoko vzdihnila, da kaj takšnega še ne. Odprla je hladno vodo in si izplaknila obraz. Ko se je spet pogledala, krvi ni bilo več, ugriz se je pa še poznal. Dobro, si je pogladila lase, ustnico bi si lahko prebila tudi sama. Prav gotovo, si je razpela bluzo in si še enkrat zapela modrc, ker ga je prej ravno toliko, da je bil zapet; potem je privzdignila krilo in si popravila spodnjice. S police ob umivalniku je vzela nekaj papirja in si obrisala lepljiva stegna. Sranje, se je stresla, globoko vdihnila, napravila požirek hladne vode in se še enkrat pogledala v ogledalu. Mislila si je, da dosti boljše itak ne more izgledati. Če bi imela puder in šminko, bi bila druga pesem, ker bi lahko ugriz popolnoma zakrila, ampak Božena šminke in pudra nikoli ni nosila s seboj. Sploh je pa noč, je odrinila nihajna vrata. Potiho je odklenila stanovanje in zaslišala Viktorjevo smrčanje. Dobro, da dedec že spi, si je mislila. Itak mu ne bi imela kaj povedati. Če bi silil vame, bi si morala nekaj na hitro izmisliti. Rekla bi, da sem se spotaknila v stojalo za kolesa in padla. Ja, to bi rekla. In Viktor bi mi rekel, da sem spet pijana, se je v predsobi sezula, si odpela krilo, da je zdrsnilo na tla, ga prestopila in na poti do stranišča slekla še bluzo. Sedla je na školjko, glavo prislonila ob pralni stroj in zaprla oči. Čez čas je potegnila vodo in stopila pod prho. Večkrat se je namilila in sprala, pa je imela še vedno občutek, da se je od spodaj dotikajo lepljivi prsti in da bo zlomek spet spolzel vanjo. Ponoči je sanjala, da se igra s punčkami iz cunj. V prvem mraku je pod drevesom tik za tovarniško ograjo razgrnila odejo in po njej razporedila svoje dojenčke. Iz deževnice in regratovih listov je v plastični posodi pripravila večerjo, punčke posedla okoli sebe in v roke vzela plastično žličko za sladoled. Popraskala se je po nogi, v naročje vzela prvo punčko, da bi ji dala jesti, in obstrmela: roko, s katero se je popraskala, je imela od krvi. Na hitro je odložila punčko, si privzdignila krilo in videla, da ima tudi hlačke krvave. S prsti se je dotaknila tkanine in si od blizu ogledala ovlažene konice. Mislila si je, da mogoče sploh ni njena kri. Če bi se porezala, bi jo bolelo. Ampak bolelo ni nič, je v roke vzela cunjo in se obrisala. Takrat je visoko v krošnji zašelestelo. Pogledala je navzgor in zagledala moškega, zavitega v črno ogrinjalo, kako z glavo navzdol visi z veje. Vstala je in sredi punčk strmela navzgor, kaj je zdaj to. Dokler se ni moški spustil z veje, se v zraku zavrtel, z ogrinjalom zaplahutal kot kakšen zares velik ptič in pristal na tleh. Zdaj si ženska, ji je čisto od blizu šepnil v uho, se sklonil in pograbil cunjo, na kateri je bilo nekaj krvi, si jo pritisnil na obraz, globoko vdihnil in grozljivo zavil z očmi, da je gledal samo še z belim. Hotela je zakričati, pa ni mogla. Naša si, je moški zaplahutal z ogrinjalom in preden je odletel dodal, da se še vrne. Vsakih osemindvajset dni. Z roko si je zakrila oči.


4.

Ko je spet pogledala, je ležala v postelji. Bila je budna kot sredi dneva. Ob njej je Viktor na ves glas smrčal. Vstala je in odšla v dnevno sobo. Odprla je omaro in poiskala staro škatlo za čevlje, v kateri je hranila, kar je ostalo za mamo. Boženina mama je bila skromna in pobožna ženica. Ni imela dosti. Ko je umrla, so tistih nekaj oblek dali za Rdeči križ. Potem je ostalo še nekaj molitvenikov, svetih podobic in rožni venec. Viktor je hotel vse skupaj vreči stran, ker tako ni nič vredno, da bi pa takšne reči kdaj potreboval – to zagotovo ne! Ampak Božena mu ni dovolila. Za spomin, je rekla, in vse, kar je bilo, zložila v škatlo za čevlje ter jo spravila v omaro. Čisto do konca jo je potisnila, ker si je mislila, da škatle dolgo ne bo vzela ven (če sploh še kdaj). Zdaj si je natančno ogledala podobe svetnikov in skrbno prebrala kratka besedila pod njimi. Nič ne bo, je zmajala z glavo, ko je bila spet pri prvi. Povezala jih je z elastiko in spravila nazaj v škatlo ter jo vrnila na staro mesto. Na hitro se je oblekla, si ogrnila pleteno jopo in obula rjave čevlje. Previdno je odprla vrata, da kljuka ne bi zaškripala, in pohitela po stopnicah dol. Med potjo je momljala, da že več kot trideset let živijo v mestu, pa enkrat samkrat ni bila v cerkvi. Križana gora, to je velik greh. Njena mama je hodila k maši vsak dan. Ko je bolna obležala v postelji, jo je prosila, naj gre in pripelje duhovnika. Viktor je tolkel po mizi, da nima duhovnik pri njih kaj iskati, a je na koncu popustil. Božena je telefonirala v župnijski urad, potem pa ni bilo dolgo in je bil pater na vratih.Naravnost v mamino sobo je šel. Viktor je v kuhinji godrnjal, da bo ubogi revi vse pokradel. To znajo, za to so dobri! Božena ga je mirila, da mama tako ničesar nima, pa ni zaleglo, dokler se niso spet odprla vrata mamine sobe in se je slok moški kar od tam poslovil in odšel. Še enkrat je prišel. Potem je mama umrla. Božena je sedla v zadnjo klop in se nekaj časa razgledovala po mračnem prostoru. Ko so se ji oči privadile, je videla, da v cerkvi ni sama. Še nekaj ljudi je bilo notri. Stisnjeni sami vase so momljali, tu in tam je ujela kakšno besedo. Glavo je spustila v dlani in zaprla oči. Nobene molitve se ni spomnila, vsaj ne takšne, za katero bi verjela, da ji lahko pomaga, pa tudi tega, kdo in na kakšen način ji sploh lahko pomaga, si ni mislila. Ampak ko je imela enkrat glavo v dlaneh in oči zaprte, se je počutila bolje. Vedela je, da zlomek ne bo prišel za njo. Vsaj nekaj, je globoko vzdihnila in začutila, da je nekdo prisedel v klop. Dvignila je glavo in zagledala mlado žensko, ogrnjeno v svetlo ogrinjalo in obsijano, kot bi skozi lino padal žarek jutranjega sonca naravnost na njen obraz. Na glavi je imela krono. Boženi se je zdelo, da jo je že videla, pa se tisti trenutek ni mogla spomniti, kje in kdaj. V srce mu moraš zabiti glogov kol, je ženska premaknila roko pod ogrinjalom. Ko jo je potegnila nazaj k sebi, je Božena na klopi zagledala ošiljen kol in veliko kladivo. Opolnoči, je dodala ženska. In ne pozabi si ogrniti rdeče jope, je vstala in v trenutku izginila. Takrat je udaril zvon, da so visoko nad glavami zaplahutale peruti golobov, ki so do tedaj spali v linah. Božena se je zdrznila, ošiljen kol in kladivo spravila v torbico, na hitro vstala in se ritensko pomaknila k vratom, kjer so bila na obeh straneh stojala s knjigami, časopisi in razglednicami. Domov je skoraj tekla. Iz omare je vzela škatlo za čevlje, s podobic snela elastiko in jih še enkrat na hitro pregledala. Tukaj! je eno obdržala med prsti, ostale pa odložila na mizo. Sem vedela, da jo od nekod poznam. Sem vedela, si je natančno ogledala mlado žensko na sliki. Nobenega dvoma ni, je momljala. Prav nobenega dvoma. Pod sliko je pisalo Sv. Sabina. Zavetnica proti krvavenju. Zvečer sta Božena in Jožica spet obsedeli v bifeju. Božena ji je povedala, kaj se je zgodilo prejšni večer, da je bila ponoči v cerkvi, je pa obdržala zase. Ne morem verjeti, je Jožica nagubala čelo, prižgala novo cigareto in natakarici pomignila, naj prinese še eno vekijo, pri sebi si je pa mislila, da babnica pretirava. Čisto mogoče, da si je vse skupaj izmislila. Le kateri zlomek bi jo zvlekel v klet in ji hotel spiti kri? Pa menda ne tisto gobezdalo? Odpade, je nakremžila obraz, rekla pa: to je zares grozno. Več kot grozno, je Božena vzela cigareto, jo dolgo vrtela med prsti in naposled prižgala. Potem sta spili še vsaka vekijo in malo pivo. Nekaj pred enajsto sta odšli. V križišču Celovške in Šišenske sta se poslovili. Božena je zavila proti blokom za avtobusno postajo. Pod svetilko se je za trenutek ustavila, odprla torbico in še enkrat preverila, če ima vse. Potem je prižgala cigareto in šla naprej. Ko je prišla do bloka, se je najprej razgledala, če ni na cesti ali zgoraj na oknu kdo, ki bi jo lahko videl. Nikogar ni bilo. Stopila je h kovinskim vratcem za premog in na režo prislonila oko: tudi spodaj ni bilo nikogar. Vsaj zdelo se ji je tako. Vseeno je vhodna vrata čisto na lahko odrinila in v klet odstopicala po prstih. Pred kletnimi vrati je zadržala dih in uho prislonila na les. Nič. Z obema rokama je zgrabila kljuko in jo čisto počasi potisnila navzdol. Ko so bila vrata odprta, je počakala, da so se oči privadile teme, šele potem je vstopila. Previdno je šla do fotelja, ga z obema rokama zgrabila in levo stran potegnila od zidu, da je zadaj nastalo nekaj prostora. Zlezla je čez in fotelj potisnila še nekoliko naprej, da je lahko sedla. Iz torbice je vzela rožni venec, veliko kladivo in ošiljen glogov kol ter si ogrnila rdečo jopo, kot ji je naročila svetnica. Prepričana je bila, da se zlomek vsak trenutek prikaže, zato je pritajila dihanje. Zaslišala je škrabljanje. Mislila si je, da so miši. Najprej pridejo miši in prav mirno glodajo; za njimi pride zlomek. Miši jo bodo opozorile nanj: ko bo blizu, se bodo razbežale. Z levo je pograbila kol, z desno kladivo in glavo prislonila ob tkanino. Oči ni zaprla, ker bi potrebovala preveč časa, da bi se spet privadile teme.

Ni bilo dolgo, ko je zaslišala korake, ki so se približali kletnim vratom. Še bolj ob fotelj se je stisnila in pogledala skozi režo med foteljem in steno. Miši so nehale škrabljati. Nastala je mučna tišina. Z očesom je švigala po prostoru. Nič. Nazadnje je pogledala pod strop nad seboj. Tudi nič. Dobro, ji je za kratek čas odleglo, to je dobro. Takrat so se sunkovito odprla kletna vrata. Težki koraki so šli naravnost proti fotelju. Božena je napela oko, srce ji je začelo udarjati močneje. Stisnila je kladivo in kol. Ustnice so same od sebe ponavljale besede, ki jih ni razumela. Drug jezik je bil. Vsaj zdelo se ji je tako. Pri fotelju so se koraki ustavili. Pritajeno je čakala, kaj bo. Tišina. Dokler ni telo z vso težo padlo v fotelj, da jo je leseno hrbtišče udarilo po nosu in bi ji kladivo skoraj padlo iz rok. V ustih se ji je nabrala gosta slina, a se je ni upala požreti, ker se je bala, da bi se slišalo. Mislila si je, da je prišel sam. Sama sreča, da ni privlekel kakšne babnice. Sama sreča! Ko se ji je zdelo, da se je zlomek umiril in je njegovo dihanje postalo enakomirno, se je previdno dvignila na kolena. Še malo, pa je imela glavo nad naslonjačem. Nekaj trenutkov ga je gledala, če je sploh pravi, ampak o tem ni bilo nobenega dvoma, zato se je še malo dvignila, da je z rokama lahko segla čezenj. Z levo mu je k prsim približala ošiljen kol in ga nekajkrat prestavila, kot bi ne bila povsem prepričana, kje ima srce. Potem je z desno zamahnila in z vso silo udarila.


5.

Strašen krik se je iztrgal iz moškega, ki je planil pokonci in se opotekel po hodniku ter z rokami tolkel po lesenih rešetkah, ki so ločevale kletne prostore. Pred vhodnimi vrati je nenadoma obstal in se obrnil. V Boženo, ki je ravno zlezla čez fotelj, je zabodel pogled, da je babnica od strahu otrpnila. Zlomek je vohal strah. Zatulil je besede, ki jih ni razumela, ter se pognal proti njej. Božena je naredila nekaj korakov nazaj, ampak prepozno: zgrabil jo je za lase in jo z glavo večkrat udaril v lesene rešetke. Ko je ležala pod njim, se je vzravnal, z obema rokama zgrabil kol, stisnil zobe, da je zaškrtalo, in si ga izdrl iz prsi. Črna kri se je ulila po Boženi. Drek, se je moški od bolečine zvil z glavo navzdol, da ga je babnica lahko dosegla in ga z nohti po obrazu. Z obema rokama se je prijel za glavo. Božena se je na hitro pobrala s tal, stekla proti vratom in jih z obema rokama odrinila. Ko je bila zunaj, je stekla proti glavni cesti: na pomoč! Na pomoč! Moški pa za njo. Slišala je korake, ki so se ji z veliko hitrostjo približevali, in čudno plahutanje, kot bi zlomek razširil peruti in bo vsak trenutek poletel, potem pa samo še malo in se bo kot ujeda spustil nanjo. Na pomoč! Takrat je z glavne ceste zavil avto in upočasnil vožnjo. Božena je krilila z rokami, naj ustavi in ji pomaga. Zaman. Se je pa moški, ko so ga obsijali žarometi, obrnil stran od ceste in stekel čez zelenico do nizkega grmičevja, ki je ločevalo parkirne prostore od vhoda v stolpnico. Obstal je. Nekaj časa je poslušal srce, ki mu je v prsih razbijalo, kot bi hotelo ven, potem ga je obšla slabost in srca ni več slišal. Kot bi se ustavilo. Požrl je slino, ki se mu je skupaj s sladkobnim okusom nabrala v ustih, in se sesedel. Počasi so mu z obraza izginile gube, sivi lasje so postali črni, rana na prsih se je zaprla. Še malo, pa je na zelenici ležal deček, ki ga nihče ni poznal. Vstal je in stekel stran. Božena je bila takrat že pri glavni cesti. Stekla je mimo avtobusne postaje in naprej proti bifeju ob trgovini. Dosti ljudi je bilo notri. Samo še malo, je zaihtela in se pognala, kolikor je mogla. Zaprla je oči in z glavo udarila v steklo. Z rokama se je prislonila ob šipo in dahnila: na pomoč. Jebenti! je moški, ki je stal sredi bifeja, spustil kozarec, da je treščilo in razpenjeno pljusknilo na vse strani. Natakarica je zakričala. Božena! se je debelejši moški zrinil do vrat, žensko z obema rokama zgrabil, jo zvlekel noter in jo posedel na najbližji stol. Kaj se je zgodilo? je iz hlačnega žepa izvlekel pomečkan robec in ji previdno obrisal kri, ki se ji je nabrala na obrveh in ustih. Povej, je ponovil, kaj se je zgodilo? Vampir, je ženska dahnila in mu glavo prislonila na roko.