Valovi srca

Valovi srca. Josip Ogrinec

Izvirna novela, spisal J. Medvedov.

Izdano:	Slovenski narod, 9/219-232 (1876).
Viri:	dLib 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Krasnega pomladanskega jutra je Rastislav prvikrat sprehajal se po zalej okolici štirskoslovenskega trga Bs. Selo je okrog in okrog stalo uže v nežnem, uponosnem zelenji. Črešnja je cvela vsa bela, livada uže bila posuta z živobojnimi cvetlicami na tisoče in na milijone. Sladke vonjave so prevevale mili zrak, ščinkovec je veselo „gričeval“ iz bledozornega cvetja po jablanovem brstji, in ljube pomladi oznanovalka je iz košatega bukovja na bližni porebri zapovedovala glasno „kuku!“ Sam črv v prsti je krivil se od tal, vsaka travica koprnela na vkviško, cela priroda je oživljena dvigala se kopat in zibat v rumenem solnci, in Rastislav — ?

Rastislav je povešaje glavo globoko vtopljen vase gibal se mej plodno zelenečimi travniki, kakor po polnem neobčutljiv za toliko milino in krasoto v prirodi. Da, pa še huje! S paličico v roci zdaj pa zdaj neusmiljeno trene po trati, da cvetlicam žarne glavice odbite švigajo vprek, kakor iskre. In ko prisedši do prijaznega loga zasliši nekak ščebet na bližnem topoli pa ozrevši se zagleda dve grlici, kako ljubeznivo se božata, nameri jima s palico, da zaljubljeni par plahom odleti.

Po tem osornem činu Rastislav stopi na ozko brv. Na njej se nasloni na držaj ter zamišljen strmi v rahlo šumljajoči potoček, ki ne globoko pod njim skokota črez kamnati strmec ter v jedno mer slapí srebrnate pene, katere malo poplesavajo, potem pa hitro minujejo tokom. — Tako so tudi moje sladke nade minule! spominja se kar nehoté Ratislav v pričo tega prizora, in v tihej nevolji se iz nova zagleda dol v vodotoč.

Na jedenkrat, kakor bi ga gnala neznana sila, zavihti palico, pa predno dovrši namenjeni udarec, vjame mu jo potihoma za hrbet približan znanec z veselim vsklikom:

„Rastislav! Kaj ti je pa zamerila se rajska priroda, da udrihaš po njej?“

Rastislav se ozre in radostno iznenaden izpozna svojega nekdanjega druga z vseučilišča pa vpraša:

„Kako pa ti tukaj, Modrivec?“

„Baš to vprašanje bi jaz tebi zastavil, ko bi ne bil ravnokar izvedel, da ti si tisti mladi pravoslovni doktor, ki je včeraj prišel v naš trg koncepovat k dr R.*“

„No, da toliko poznaš moje razmere, sodim, da si še zmirom mi dober prijatelj. To me zelo veseli! Ali povej mi zdaj, kaj ti?“

„Hm — povem ti tudi jaz svoje okoliščine; a pred vsem mi ti razodeneš, kaj te je gnalo na mahljej, katerega sem ti zadržal. Če še ne veš: jaz se dalje časa pečam z dušeslovjem, in zelo radoveden sem, koliko sem pogodil tvojih mislij ki si jih imel vzdigovaje roko na mah.“

„Ako je to, ti rad izpolnim željo. — Poglej tu doli ob potoku to lepo cvetlico zlatico! Kako plodno ti raste, kako veselo živi, kako krasno cveti! Nikomur in ničemur ne prizadeva najmanjšega napotja in vendar — tudi ona ima smrtnega sovražnika ! Vidiš kako se potok zaganja v njo, da bi izpodkopal jo in ukrehal ter odnesel soboj! Očevidno, predno dan mine, bode zlatica po vodi! In glej, to, da jedna stvar drugej ne privošča obstanka, da vse se zavida mej sabo in ujeda, to je tako razdražilo me, da sem zavihtil to palico, da bi z jednim udarcem storil konec tej borbi ali ne maram — celemu svetu, ko bi mogel!“

„Resnično, moj Rastislav, ti me popolnem iznenadaš! Od tebe bi bil pričakoval baš nasprotne sodbe o teh prikaznih naravinih. Glej, meni se dozdeva, da potok le poljubuje in boža to mično zlatico, da se spenja k njej prijazno pojit jej drobne koreninice, podajat jej življenja! Nadalje jaz tebi ravno nasproti trdim, da vseh stvarij splošna borba za obstanek in človeška posebej za vsako ugodno nam reč — da ona je tisto nekaj, kar nam življenje navdaja s tolikim mikom, s toliko slastjo! Pomisli, kako je srečen, kdor svoje priborovane nade vidi uresničene! Srečneji dninar, ki v saboto večer svojih teško zasluženih pet goldinarjev nese domov, nego milijonar, ki toliko denarja dobi uže po svojih! Kaj bi bilo, ko bi človek brž imel, kar in kakor hitro si le poželi? Kde bi bil blažeči hrepen, kde zveličalne nade, kde divna poezija? O strašna proza bi bila, neprenesljiva!“

„Modrivec, ti mi govoriš, kakor mlad študent. Proza je proza, zgolj sama proza na sveti! Poezija — to so le naše prevare!“

„Rastislav, ti mi modruješ, kakor da so nenavadne izkušnje zbegale ti pojme o vseh stoječih načelih. In zares, če je sklepanje po dušeslovjih prakedaj pogodilo resnico, sodim, da ti si doživel nekaj posebnega, zanimivega. Vem, da mi razodeneš.“

Rastislav nekaj časa molčé gleda v tla, potem z mehkim glasom pravi:

„Ti si ugenil. Doživel sem nekaj, in nečem sramovati se priznati, da tisto, ker je pred malo dnevi še le skončalo se, teži mi še tolikanj na dušo, da morda res samega sebe še zdaj prav ne poznam.“

„Te tvoje besede pričajo nasprotno; pa prosim, le dalje!“ sili Modrivec.

Rastislav nadaljuje: „Utegnem se ti zdeti čenčast mladikovec, pa nič ne dé. Da, hočem ti povedati, kaj mi je dogodilo se. — Kot srednjih šol še dijak sem noril za neko ravno tako sanjarsko gospodičino. Več uže ne vem, kako je prišlo, pa, kar tačas poprej ne bi bil mogel verjeti, iznebil sem se bil naglo in lehko vseh sanjarij o njej, in sodim, da jednako tudi ona o meni. Od tistega časa je vse ljubovanje zdelo se mi čedalje priprostejše, in na vseučilišči sem mej vsemi najbolj posmehoval se zaljubljenim drugovom, češ, kako more vseučiliščnik v velikem mesti biti zaljubljen, celo, kakor pravimo, platonično! S kratka: tajil si nijsem, da bi nikoli več mogel po pameti čislati kacega ženskega bitja; a da bi kedaj zaljubljeno noril še za katero, tega ne bi bil nikoli verjel sam o sebi, dasi sem imel take izglede na druzih. A zdaj rečem: Vesna je boginja, ki utegne objeti in zbegati slehrnega človeka, dokler se čuti! Toda naj ti povem svojo dogodbo!“

„Lani o velikej noči so mi oči prvikrat izpodteknile se nad mladim dekletom, katero sem bil uže prej pač poznal, pa dalje ne brigal se za-njo. Olga je bila lepa in ponosita hči nečega izmej najčislanejih meščanov. Se svojo vzvišeno prikaznijo je burila povsod in zlasti prečudno duhoviti žar njenih očij pa je zmotil tudi mene. Dopadala mi je dan na dan bolj in kmalu je po mojem vedenji proti njej mogla izpoznati, kaj mi je do nje. In skoraj, predno sem mogel še upati, jela mi je vračati ljubezen: jaz pa sem štel se tem srečnejšega, ker sem dobro vedel, koliko je imela častilcev pa je izbrala si mene! Ljubila sva se gorko iz polnega srca. Nič nij kalilo najine sreče. Njeni stariši so se mi zdeli nagneni. Jaz jej obljubim, da v jednom leti izvršim vse študije, da postanem doktor ter da potem jo brez odloga poprosim v zvezo za celo živenje. Olga je čisto zadovoljna s tem, poljubi me in priseže, da hoče stanovitna in zvesta mi ostati na veke! S tako osrečujočo zavestjo se vrnem na vseučilišče in prava navduševalna izpodbuja so mi njena drobna ljubezna pisemca, katerih je redno vsak teden jedno pošiljala blizu pol leta. Potem začne rejše in mrzlejše mi dopisavati. In kar sem bil hitro zasumil, zgodilo se je — Olga mi je postala nezvesta; ali bolj po lastnej ali tujej krivdi, tega ne vem, nezvesta, to vem!“

Po tej pripovedi omolkne Rastislav in vidi se mu globoko čutena bol na obrazi. Tudi Modrivec nekaj časa molči sočutno držeč se, potem vsklikne:

„Krasen dan pomladanski, ko tički pojo, cvetlice cveto in prevaran mladenič ob šumljajočim potoku toži o nezvestobi ljubljene svoje — o poezija nebeska! Zdaj vidim, da res le nezvesta ljubezen, človeška bolezen in revščina so poezije odlični predmeti; nasproti pa zvestoba in zdravje in obilnost najdolgočasneja proza! Prosim, moj Rastislav, ne zameri mi te opombe. V tem hipu res rajski vživam ta prizor!“

„Svobodno, norčuj se z manoj!“ zavrne Rastislav in pristavi: „Ona mi je zdela se vredna ljubezni. Hotel sem osrečevati jo in sam srečo vživati po njej: zato mi je žal za njo.“

„Ali si popolnem prepričan njene nezvestobe?“ povpraša Modrivec na jedenkrat spet resen in sočutljiv.

„Saj mi ne taji, da drugemu daje prednost pred mano“, odgovori Rastislav.

„Nù“, meni tovariš, „to je mogoče in nič novega nij. Razumem črne rane, katere ti hujša zlasti še ljubosumnost. Pa potolaži se moj ljubi prijatelj! Sámo zadolžena nezvestoba maščuje se navadno nad krivičnikom in to utegne dokaj zadostovati ti britko prevaro. Dalje gotovo sam izpoznaš, da najmenj ženska nij vredna, da bi človek zavoljo nje grenil si življenje; in naposled, kar je glavno: prihodnja ljubezen ti bode pa srečna, temu si bodi v svesti na moje besede.“

„Kaj, jaz še kedaj ljubiti kako žensko?“ zagrozi se Rastislav vsklikom.

„Čaki, čaki moj ljubi, da se ne zagovoriš,“ pobije mu Modrivec besedo in meni: „Da, ti boš še ljubil!“

„Ljubimo le jedenkrat!“ odvrne Rastislav odločno.

„Da, tako trdé navadni ljudje, in to tudi taki, ki morejo večkrat ljubiti in leti nijso navadneži. Ko bi ne bili prevarili se o svojej prvej ljubezni, tedaj bi bili pač tudi le samo jedenkrat ljubili. Toda vroča domišljija, katera, kakor pravi naš pregovor, „kikljo nareja za oltar“ opeče se pri tacih ljudeh. Srce izpozna prevaro, pahne malika in ostane mu vzor!“ — „Modruj, kakor ti drago,“ odgovori Rastislav Jaz nobenej ženski več ne verjamem. Vse so — “

„Stoj! Ne izgovori! Kdor obsoja ali pogublja ves nežni rod, tisti kaže le, da je občeval pač še le samo z nezanesljivimi, slabšimi ženskami, in nikedar pa še ne z blagimi in plemenitimi!“ meni Modrivec.

Pa naj ta tvoja navajanja bodo sama neovrgljiva načela, velja; ali moje srce nikoli več ne bode odprto ljubezni do ženske! Sovražim jih vse!“

„Rastislav! Jaz te poznam — ti nijsi navaden človek: zato — ljubil boš še!“ zagotavlja mu Modrivec.

„In, ko bi ta potok tekel na vkreber, ko bi voda gorela in celi svet prekucnil se napek — jaz ljubil ne bom več!“ priverja se Rastislav.

„Dobro! Da vidiš, kako prepričan se jaz zanašam na svoje trdenje, hočem ti celo imenovati tvojo prihodnjo ljubico,“ pravi Modrivec dobrovoljno smehljaje se.

Rastislavu uide glasen smeh, potem preravnodušno reče: „Imenuj jo imenuj, saj beseda nij konj!“

„Povej, kde stanuješ?“

„Nu, če ti bo laže, povem: v Lipanovej hiši, če sem pravo zapomnil si.“

„Pač ta hiša je v trgu, in nasproti si videl — ?“

„Kakor mi dozdeva se: neko dosti čedno hišo z ličnim vrtičem na konci.“

„O izvrstno, preizvrstno!“ vsklika Modrivec. „In čuj, v tistej nasprotnej hiši prebiva tvoja prihodnja! O srečni Rastislav! Kolikrat ti boda mila priložnost videti jo in gledati! Ime jej je Ljudmila, v dvajsetem letu, dostojno izobražena, vzornega vedenja, ljubeznjivega ponašanja in lepa — prijatelj, lepa, nebesko je lepa, da take ženske nijsi še videl ti, nijsem je videl jaz in slehrn trdi, da nij videl še take! O Rastislav, nikar se ne smej! Kar ti tu pravim, je resnica, boš videl! Pa še nekaj sila važnega je pri tem. Ona je, ali prav za prav, bode tudi sila bogata. Torej tudi zavoljo tega jih veliko misli na njo, pa menim, da niti ta trg niti ne bližnja okolica nema ga, ki bi čutil se njej primernega in ravnostojnega za ljubezen in zakon. In prav to je uzrok, da tudi ona še nema izbranega nobenega. Ti pa si zal človek: tvoja značljiva postava, tvoje visoko čelo, kostanjevi kodri, temne oči, tvoj častni priimek! O doktor moj, Rastislav — — jaz uže v duhu vidim prihodnje reči, ki imajo priti in vršiti se!“

Po iztoku Modrivčevega razlaganja, kateri je Rastislav preravnodušno poslušal, pravita skoro nevoljen:

„Pusti te marnje, pa rajši povej, kaj s tabo?“

„Nu, tu sem na obisku pri svojem strici, pa uže jutri odrinem nazaj v C*., kder svojo modrost prvikrat letos vbijam v glavo, in kder sem seznanil se tudi uže s tako prisrčnim dekletom, da namerjam takoj oženiti se, kakor hitro bodem za trdno nastanovljen.“

Rastislav molči, pa kakor bi tovariša ne mogel prav razumeti, gleda ga nekako pomilovaje.

„Da vidiš, moj dragi,“ povdari Modrivec „taka je z mano! Jaz namreč izprevidam, da mož, ki, kakor rekamo, začne v leta iti, reši se vsega neplodonosnega duhtanja, praznega vrtoglavljenja in suhoparnega modrovanja še najvspešneje, ako se upogne pod blaženi jarm zakonski. Glej, meni nekaj časa sem vse globočine srca polni jedini še hrepen po lastnem ognjišči. In ako se mislim uže družinskega očeta z ljubo žensko na strani in kopico malih okrog sebe —“

Rastislavu uide glasen smeh.

„Tedaj,“ nadaljuje nemoteni Modrivec „dozdeva se mi, da mi bode, kakor mornaju, ko po marsikaterih burnih nevihtah naposled srečno prijadra v varno zavetje.“

„Prijatelj! da more človek tako predrugačiti, se, tega ne bi bil nikoli verjel,“ meni Rastislav.

„Mene ne bode!“ pristavi Rastislav določno.

„Rastislav!“ ugovori tovariš „nečem se pričkati s tabo, ker uže izprevidim, da zdaj gledaš in sodiš vse napačno. Toda, kakor sem rekel, poznam bitje, kateremu je dano, da te zopet spravi svetom, s katerim si skregan tako nesrečno! In zanašam se, da uže v prvem pismu, katero pričakujem prav kmalu, mi bodeš priznaval, da tu doli ta potok in zlatica ob njem, da ta dva sta si mila soseda, ki se poljubujeta, ljubita in — “

Govoreč to svojo laktjo prijateljski oklene tovariša okrog vrata in smehlja se pomenljivo.

„No pač, človek more le v posebnem položenji — v kakoršnem baš ti — imeti tako sanjarsko — pretirane nazore!“ pristavi Rastislav in kakor da dobro umeje, kam je cikal Modrivec svojim nežnim prislikovanjem, začne odkimavati, češ, da sam nikoli več ne bodo prišel v jednak položaj.

Rastislav je prej in bolj sprijaznil se svojimi novimi razmerami v Bs*., kakor je to pričakoval po svojem tedanjem dušnem razpoloženji. Opravki v pisarni mu tem glaje teko izpod rok, ker se dobro vstreza svojim glavarjem, in o prostem časi mu vrlo ugaja mični sprehod okoli trga. Jedino stanovanje njegovo mu nij bilo po volji. Ne, da bi bilo nečedno preslabo ali preborno pripravljeno. Narobe. Njegova prostorna in svitla soba je na tanko preskrbljena z vsemi ugajajočimi pritiklinami. Skozi dve široki ravno proti izhodu obrneni okni mu jutranje solnce, mu luna na večer in zvezde po noči prijazno sipljejo žarke, in kadar se ozre skozi njiju, ima tudi najmičneji razgled v prezal vrtič poln zelenja in krasnih cvetlic mej gredicami — na konci lepe, postavne hiše le malo sprekoma na sproti. Baš ta nasprotna hiša pa je, da Rastislav čuti nekako tesnobo v sobi in srci, da ne more, ali prav za prav, da si ne upa, prosto gibati se zlasti tja do oken ne! Kedarkoli namreč pogleda venkaj, vidi tisto osodno hišo, in vselej se spomni, kaj mu je bil Modrivec pripovedoval o prebivalcih v njej. In verno se ogiblje oken, češ, da bi gledaje pri njih, utegnil se zdeti, da nameroma preža tjakaj nasproti!

Necega jutra je Rastislav še v postelji, ko mu pomladansko solnce zlato-rumene žarke polije na zglavje. Otoraj pogleda skozi stekla in zazdi se mu, kako milo mora biti zvunanje ozračje! O tem ga tudi prepriča veselo ptičjo žgolenje, katero čuje v sobo. V pričo vsega tega ga na jedenkrat zmika, da bi pohitel tja k oknu in vsaj tam brž vžival prekrasnega jutra milobo, pa — zopet si misli na hišo nasprotno! Duhta — in spozna: ali nij nespameten, da daje po kom, ki najmenj ne briga njega, motiti se v svojem lastnem stanovanji ter prikračevati si vžitek prostega pogleda in dihljaja skozi okno! Bogme, to je priprost! In gorak plane iz postelje pa brez daljnega pripravljanja, tak kakor je, kuštrav in v samej še belini rine na ravnost k prozoru, odpre in glavo daleč pomoli venkaj na jasni dan. V tistem hipu pa tudi uže njegov pogled pade v nasprotni vrt in — na prezanimivo žensko podobo, visoko, krasno, v tankem svitlobelem ogrinjali, kakor vila nadzemska! Rastislav odskoči nazaj, kakor obleščen od bliska pred gromom; pa uže po prvem trenotji nagne se zopet toliko naprej, da bi še jedenkrat skrivaj videl to divno prikazen. In vidi jo zginjajočo v cvetlično goščavo.

Stoprv po nekolik trenotkih, ko se Rastislav reši čudenja, začne sam sebe sramovati se, da je tako mladeniško občutljiv, da zagledom čisto neznane mu ženske uže zgubi ravnodušje. Sam na-se nevoljen precej nemiren stopa po sobi, kar ne vedoč prav, kaj bi? Kmalu začne sam sebi zdeti se smešen, in vendar, naj še tako skuša vrivati si vero, da pogled tja na „sproti“ nij najmanjega vtisa naredil na njega, kaže nasprotno resnico, ker celega dneva potem se zopet očitno boji nedolžnega okna.

Tretji dan po tej zgodi je nedelja in Rastislav celo po polu dne brez posla doma. Dan krasen, sprehajat se mu še ne ljubi, obiskat tudi nima nikogar — ostaja mu tedaj le okno jedino še pribežališče, kder bi gledaje na trg in v preugodni dan mogel za silo kratkočasiti se. Iz tega namena biti k oknu, vesel kakor da je našel najpovoljneji opravičeni povod, da sme tjakaj. Z nekakim posebno dobrodejnim počutjem nasloni se na oblok, napali smodko in povšečno obrača oči po lepem razgledu. Glavno pozornost ima za kmetske fante in dekleta, ki denes prišedši v trg k božjej službi vidno lehkih noga in brezskrbnega srca pohajajo po ulicah, vredni zavidanja! Vmes mu oči tudi skor po nevedoma vhajajo v zapeljivo mični vrt tam na sproti. Mej umetno izpeljanimi gredicami raste toliko krasnih, različno pisanih, po naravoslovno vstrezajočih se barvah uvrštenih cvetlic, daje razumečemu očesu res prava radost vživati tak pogled. Rastislavu se celo dozdeva, da tamkaj mej dišečim biljem kar vidi osebo, ki je stvarila in odgojila one zale nasade, da vidi — ono svitlo-belo podobo! In zapleto se mu misli na njo, da sam ne ve kako in kedaj. Ali ko se na jedenkrat zave le-te svoje zamišljenosti, kar zarudi. Ne umiri se poprej, dokler si ne namisli, da je imel le prazno fantazijo ter da tudi onega jutra je ves še zaspan videl pač „fatum morganum,“ ne pa kake posebno nenavadne ženske.

V tem mnenji tem bolj potrjevati se skuša tudi s tem, da posle nij nobenkrat več videl jednake prikazni pa je ne vidi tudi denes ne, v nedeljo, ko preugodni dan še posebno prijazno vabi v vrt. Za tega delj čedalje pogumneje zre skor nepresledno le tja na nasprotno stran, katera mu z vsacim trenotjem zdi se tem mičneja in zanimiveja. Neka neznana moč ga do poznega popoludneva neprestano klene na okno, kder mu zgolj samemu hitro poteče čas, kakor da bi najdražjega tovariša pri sebi imel za zabavo. Čisto je pozabil, da je kedaj in zakaj je ogibal se najlepšega kraja v svojem stanovanji. Da, jedino, kar ga konci gledanja nekaj nezadovoljuje, je to, da razun plodno rastečih cvetlic v nasprotnem vrti nij tam opazil nobenega druzega življenja. Prihodnji dan brez kacega pomisleka večino svojega prostega časa prebije ob oknu. Celo misel, da ona, po Modrivci napovedana dekle, bi res utegnila bivati v nasprotnej hiši, ne vzmirja ga več. Narobe. Zanašaje se, da nobena, tudi z naj sijajnej širni prednostmi obdarjena ženska ne bi njemu v srci izbudila najmanjega sočutja, vošči si kar, da bi videl, kakšna je res tista Ljudmila, ki je tovariš slikal mu jo vzorno! Ali preteko kaki dnovi, da se mu ne izpolni to voščilo, če tudi mu je vsaki dan večkrat gledati po hiši, v katerej bi imela ona stanovati. Najmanjšega sledu ne čuje po njej. Vsled tega začne verovati, da je tovariš brez dvoma imel ga za norce, in to — mu ne zdi se po srci!

Necega dne ima Rastislav malo opraviti v pisarni. Njegov odvetništveni sodelavec in zgovorni tovariš mu začne z očitno dobrodejnostjo naštevati in opisovati vsa gorja in imenitnejša dekleta v trgu. Da-si Rastislav najmanjšega zanimanja ne kaže za tako pretresovanje, vendar tovariš nenadoma z nevino — šegavim naglasovanjem praša:

„Kako ti pa dopada tvoja Ljudmila tam na sproti?“

Ljudmila? — Saj je tudi Modrivec tako imenoval mu neko njegovo sosedinjo! To si Rastislav hipoma spomni in pride v zadrego. Da bi zakril jo tovarišu, zasmeje se na glas.

„Aha, aha! saj se mi je zdelo!“ pristavi tovariš še pomenljiveje, in zvedavo gleda Rastislavu v obraz.

Le-to natečno dolženje tovariševo še posebno zdobrovolji Rastislava.

„Povej, povej: kako si uže z njo, zakaj se smejoš tako sladko?“ poprašuje oni pohlepno.

„Kako bi ne smejal se? — Praviš tvoja! pa jo le jedenkrat se videl nijsem!“ odgovori Rastislav hladno.

„Tako?“ zategne tovariš, in usta mu odstanejo odprta. Pa brž zopet popade besedo in v jednej sapi vpije:

„O, če je pa to res, potlej pa moraš videti jo, Ljudmilo Javorskijevo!“ In začne mu slikati njeno rajsko lepoto, njeno milino in ljubeznjivost, da se Rastislavu kar v glavi vrti.

„Aj, pa saj skoraj nij mogoče,“ meni tovariš po kratkem presledku „da bi ti še nikoli dozdaj ne bil videl Ljudmile, ko jo imaš prav na sproti, in ko vem, da ona velikrat na dan biva na vrtu!“

Rastislav mu odkritosrčno zagotovi, da, ako tudi večkrat gleda skozi svojega stanovanja okno, mu omenjena ženska nij še prišla pred oči. „In,“ pistavi hladno, „tudi kaj vse jedno mi je to.“

V pričo te izjave tovariš pozorno povzdigne glavo, nekaj duhtajoč meri Rastislava, potem pravi:

„Ti, če je pa taka, potlej bi jaz rekel jedno. Ljudmila, to je znano, ona je sploh prav priljudna naprem človeku. Tudi to vem, da od nekedaj je naj raj še bivala v vrtu. Zakaj bi ona zdaj, v najugodnejšem časi, ogibala se svojega priljubljenega kraja? Jaz sodim, jaz rečem: Rastislav — zavoljo tebe! Vrjemi, ona bi ne skrivala se pred tvojimi očmi, ko bi ti po polnem ravnodušen jej bil. Skazevati se ti pa tudi še noče, ker Ljudmila je prav sramežljiva in modra dekle. Toda Rastislav, jaz sem prepričan: ti ob svojem oknu doma imaš skrivno opazovateljico. Glej, glej, kako se bodeš obnašal!“

Rastislav čuje potem še marsikaj, kar bi moglo njega gorko navdušiti za stoprv po imenu mu znano dekle. Tudi slučaj, ako bi Rastislav jel resno misliti na Ljudmilo, pretehtava mu tovariš kar po sili, in stavi mu v tem kot mlademu doktorju prava kar najugodnejši vspeh.

Za vse te izjave nikakoršnega zanimanja ne kaže Rastislav v pričo svojega tovariša. Ali potoma domov mu uže prej izbujena radovednost hitro porasta z vsacim korakom. Zlasti pojasnjen mu razlog, zakaj utegne Ljudmila po zdaj tako skrivnostno obnašati se, zdi se mu verjeten in ne gre mu iz glave.

Stopivši v svojo sobo ne uvažuje več čutov svojega srca, ampak naravnost hiti k oknu. Saj neče nič druzega, nego le videti, samo jedenkrat videti ono skrivnostno dekle, o katerej zdaj ve za gotovo, da živi in diše tako blizu njega! Poglede, katere je dosle obračal zlasti v vrt, nastavlja jih zdaj posebno proti dvema nasprotnima oknoma, natakuenima z živobojnimi cvetlicami. Njegove bistre oči prodirajo tudi skozi to drobno grmičje in skozi stekla, a zadej mu zdi so vse mrtvo! Niti najmanjega premika tamkej ne more zaslediti. Prvi dan Rastislavovega poostrenega opazovanja ob oknu pretečo tako brez kacega vspeha. Toliko bolj podkurjen je prihodnjega jutra uže zgodaj na zdaj izvoljenem mestu. Ko pogleda tjekaj, zazdi se mu kakor neki nežen odsev iz okna in v tistem trenotji vidi, kakor v zornej megli neko vitko podobo v lahnem jutranjem krilu priplavati po notranji sobi, za trenutek pomuditi se poleg okna pa migoma zopet oditi.

„To je Ljudmila!“ šepne si Rastislav z močno vtripajočim srcem in hitro se umakne nazaj. Poln veselega upanja čaka, dokler mu deveta ura bije na delo, pa ne opazi je več! Gre, prepričan, da je njo videl, in očitaje si, da jo je preplašil s svojo burnostjo.

Po polu dne je Rastislav previdneji na svojim opazovališči. Ker ravno droben dež začne rositi, odpre okno, da bi vžival tisti prijeten duh, ki ga dajo zelišča o prvem rosenji, potem pa so hitro umakne nazaj za oblok. Od tod na skrivnem pobistri svoje oči. Okno nasprotno je po navadi precej gosto zastavljeno s cvetlicami, in stekla so znotraj do malega zagrnena z zeleno tančico. Rastislav opreži le ozko linico za prosti pogled tja v sobo nasprotno in skozi tisto opazi — ne moti se več — snežno, belo, nežno ročico, ki zapored miga na kviško in na vzdol. Ves zavnet o tej premičnej najdbi poostri svoj dobri vid in kmalu dovolj na tanko razločuje tudi časi pol lic preljubeznjivih, pol belega vratu in glave rumenolasate. Vidi tedaj malo; a ti mični deli nepoznane podobe v skrivnem zatišji — zde se mu lepši in ljubeznjivejši, kolikor dalje gleda. Ne dvomi več: to mora biti ona proslavljena Ljudmila! In ves zamaknen dolgo, dolgo opazuje tamkaj.

Jedna začne misel posebno radovediti ga. Ali bi Ljudmila pač skrila se po polnem, ali ne, ko bi on zdaj kakor slučajno pokazal se na oknu? Po nekolikem uvaževanji se odloči, nasloni se na oblok in kakor ne bi videl in ne vedel nič na videzno ravnodušno zre venkaj. Ali v tem mu njenih migljejev ne uide nobeden. In prepriča se, da ona se ne gane z mesta, da pa pač postaja nemirneja. Zagrinjalo potegne k sebi; toda skoraj tik poožene linice premikajo se njena lica. Tega ne prezre Rastislav, in dobro, kaj dobro se mu zdi to.

Tedaj res skrivna opazovalka? — Pri hodnji in vsaki naslednji dan se Rastislav na jednak način čisto po polnem prepriča tega. Ali kako rad jej odpušča to skrivno zalezovanje! Kako dobro le misli o njej! Kako ugodno jo sodi! —

Četrto nedeljo, kar je bil Rastislav prišel v B.*, je on uže za rano po konci, ker jutro je prekrasno in bi rad vžival ga pod milim nebesom. Uže je pripravljen za odhod, ko se še jedenkrat ozre skozi okno. Kak ljubeznjiv pogled! Ljudmila je nekoliko odstranila zagrinjalo z okna. Pač najmenj ne nadejaje se še radovednih mladeniških očij vsa brezskrbna v lahnem jutranjem oddelu stoji tam pri svojih ljubih gojenkah, cvetlicah, in glešta in duha jih.

Rastislav ne upa si sopsti. Zamaknen strmi v to angelsko podobo: lica, kakor jablavov cvet, ustne, kakor prezajoča se vrtnica, tilnik in gola lakt, kakor sneg, lasje, kakor zlato, oči tako značljivo opasane s temnimi obrvi, vsa prelepa in ljuba, kakor jutranja zarja, in mična! Zares, take Rastislav nij videl še ženske: tako krasne, tako ljubeznjive!

III.

V nedeljo po polu dne je Rastislav po daljnem samotnem sprehodu prikoračil na brv, kder je pred mesecem razgovarjal in pričkal se z Modrivcem. Na tem mestu mu tovariš zdaj zopet jedenkrat prav živo stopi pred oči in njegove tedanje besede — bude se mu zapored v spominu. Zdi se mu kar, kakor bi on sam v živej podobi stal pred njim in poprijemal ga za besedo, katero je bil tačas tako določno izustil, da namreč srce njegovo nikoli več ne bode odprto ljubezni do ženske.

Ali, kako v tem obziru zdaj ž njim? Na to vprašanje mu vest jasno odgovarja. Do malega vsemu njegovemu dejanju in nehanju ravnalo je dalje časa uže skor jedina misel na dekle. Te resnice si ne more tajiti, ali razloge jej išče v nenavadnih stiskljajih, po katerih je on prav nehote izvedel o Ljudmili; potem v stanovanjskih razmerah, katere nanašajo, da mora kar šiloma toliko baviti se ž njo, in na posled zlasti tudi v proslavljenem mu njenem imenu, v njenem samovlastnem ponašanji in skrivnostnem osebstvu. Te reči so, da mu toliko zanimanja odjemlje ta malo še znana mu ženska. Kaj pa zato ljubi Ljudmilo? vpraša sam sebe in zamišljen se nasloni na brvin držaj.

Solnce je ravno zahajalo. V bližnjem gozdiči pod košatim drevjem je vlegal se pomrak. Tam notri je kos peval svojo sladkootožno večerno pesen, tašica drobno žgolela in po robji so murnici cvrčali mej travo. Rastislav pa za vse to ima gluha ušesa. Celo pod soboj še vedno jednako skokotajočega potoka ne čuje ga kar in skoraj ne vidi. Vse čute mu odjemlje misel le jedna!

V tem hipu nenadoma pritekel pes zahriplje Rastislavu za hrbtom in dobrikaje se obstoji pred njim. Rastislav se ozre in zagleda gizdavega gospoda z mlado pa krasno gospodičino na strani, ko uže stopata k njemu na brv. Ne more ju poznati, pa po nekej slutinji kali hipoma ugane njuno pravo ime. Ljudmila in njen stric! o katerem je tudi uže čul, misli si, in polasti se ga vidna zadrega. A predno še ve, kaj bi, pozdravi ga Javorski in nagovori, rekoč:

„No mladi gospod doktor! ne zamerite — kako se vam dopada v našem trgu. Ali ste kaj dobro uže privadili se?“

Na ta celo prijazno naglašeni ogovor je Rastislav brž iz zadrege.

„Hvala za vprašanje“, odvrne „ dosti všeč mi je tukaj, in vsak dan še skoraj bolj mi prikupuje se B*.,“ pristavi, kakor po kratkem preudarku.

„I no, saj tržič naš je prijazen. In okolica njegova prav prijetna in lepa! Posebna ta zaloka polna cvetličja, tu gori ta gozdič in ta potoček vijoč se tu doli mej travniki: to je res, kakor pravite vi mlajši, nekaj romantičnega.“

„Da pač, prekrasna sprehajališča imamo,“ meni Rastislav in poln dobre volje začne naštevati celo vrsto krajev, kder njemu najbolje ugaja, in kamor najrajši zahaja. To pripovedujoč mu pogled večkrat kakor po nevedoma uide na Ljudmilo, ki je mej tem skrivaj izza stričevega hrbta zvesto pazila na slehrni gibljej njegov in pristrezala vsako besedo. Jedenkrat, ko je gospod Javorski nenadoma izpred nje naslonil se na brvin držaj, vjemo se Rastislavove oči z njenimi. Le-ta primrljej učini, da nežno pozore lica Ljudmili. V tej zadregi zagleda doli ob potoku cvetlico zlatico, ki je pred mesecem uže budila Rastilavu pozornost, in ki denes še vse lepše razve tena z mnogobrojnimi cveti kima v vodeno zrcalo. Videzno zelo razveseljena hiti po-njo.

Nepopisljiv čut spreleta Rastislava, ko nemudoma ugane njeno namero. Z utripajočim srcem pazi na vsako njeno stopinjo vodečo jo po visečej brezini do osodne cvetlice. Tudi njen stric Javorski jeden čas radovedno molče gleda, kam in po kaj hoče Ljudmila. Oslutivši to pa dobrovoljno popraša:

„Kaj vendar pa boš s to priprosto cvetlico? Ljudmila!“

„Ta je tako krasna! To moram imeti!“ odgovori ona niti ne ozreč se in skrbno skuša svojimi drobnimi stopali, kazoči se izpod krila, dobiti trdnega, zanesljivega stališča na spolzlih tleh poleg globocoga tomuna. V tem, ko njena nožica še izkuševaje poplazuje sem ter tja, pa Rastislav na jedenkrat zagleda, da izpodplavljeni breg pod njo se hitro ruši od celine ter pogreza v vodo.

„Aj, aj, gospodičina! Bežite, bežite! Breg se trga pod vami!“ zaupije skrbno.

Ljudmila preplašena rine nazaj in navzgor. V tistem trenotji pa se tudi uže odvezne velike kos obrežja in glasno štrbunkne v tomun.

„Glej!“ zategne Javorski nekaj očitaje Ljudmili, ki obledela zdaj više stoji na robu in nekako milo pogleduje nazaj dol na ravno narejeni zeleni otoček v vodi in na zaželeno pa vneseno cvetlico na njem.

„Glej! Kaj bi bilo —?“ ponovi Javorski sam vidno prestrašen pogledovaje zdaj svojo varovanko, zdaj Rastislava, zdaj na prizor v vodi. Potem lehno kregaje pristavi:

„Ej to vražje cvetličje! Saj jih je doma, da človek kar tone v njih!“

„Pa ravno to bi bila rada še!“ de ona s tožnim naglasom in počasi stopa proti brvi.

Rastislav je v nepopisljivi zadregi. Očitno mu je kakor jasni dan, kaj je njemu storiti v pričo tega prizora: pa vzdigujejo se mu resni premisliki. Toda prevdarjati ne utegne. Vest mu živo pravi, da bi grešil zoper vsa pravila olike, ako bi zdaj ne ganil se. A kazati se neolikanega, ali le navideznost tega puščati na sebi — ne, tega pa neče in po nobeni ne ceni! Njegov sklep je storjen.

„Nu, da le kaka neprilika nij dogodila se gospodični! Njena nedolžna zeha izpolni se jej lehko,“ pravi Rastislav in brž pogumno korači na kraj pogrezenja. S pravo ličnostjo se polasti zlatice in nese jo Ljudmili, katera jo sprejme tiho radostna in srečna, kakor najdražji dar.

„No, ti ljuba sitnica! To zdaj jo imaš to cvetlico? Pa še zahvališ se ne prijaznemu gospodu!“ ošteva jo stric rahlo-ljubo, da se mu vidi, kako rad ima svojo bratranko.

„Zahvaljujem se gospodu doktorju“ reče ona nežno pa lično, da so te gladke in ravne njene besede Rastislavu všeč na vso moč.

„Zahvaljuješ se — pa zakaj? Ali nijsi bila v nevarnosti, da bi bila vsaj prav neljubo kopala se, če kaj hujšega ne — da nij bil gospod doktor tako prijazno opozoril te vpravem časi? To — to moja ljuba!“ opominja Javorski.

„Da, gospodu doktorju moram hvaležna biti,“ pravi ona in Rastislava pogleda tako priljudno in srčno ljubo, da njemu to več zagotavlja, kakor še tako goreče njene besede. Popolnem zadosten torej pravi:

„Nii, zato pač ne zaslužujem hvale nobene! Posrečilo se mi je, da sem hitro zagledal nevarnost. In to je dobro brez dvoma.“

„ Da, da, in to malostno naključje nam ne more kratiti vžitka, ki ga nam daje ta milougodni večer,“ meni Javorski in po kratkem pomisleku pristavi:

„Kako pa, gospod doktor! Ali morda še ostanete tukaj?“

„Mrači se uže. Pojdem domov,“ odgovori Rastislav.

„To je lepo. Idemo skupaj, če vam je drago?“

„Z veseljem!“ pravi Rastislav vidno zadovoljen, in vsi trije se napote po stezi mej travniki.

„Pa vas, gospod doktor, menda ne veseli prav društvovanje. Vidim vas navadno samovati,“ povpraša Javorski potoma.

„To bi bila napačna misel o meni, gospod Javorski. Jaz čislam družbovanje s prijaznimi ljudmi. A seznaniti se s takimi nijsem do zdaj še prilike imel tukaj, niti nijsem imel ni ne našel še tovariša, katerega bi posebno se držal. Zato res precej samotarim!“

„Aj, to pa nij dobro za tacega mladega gospoda, To pa nij dobro! Ne zamerite — meni bi bilo preljubo, ako bi hoteli katerikrat morda k nam priti na obisek. Hiša je prostorna vrt priličen —“

„Saj gospod doktor stanuje nam nasproti“ omeni Ljudmila.

„Vem. Ravno zato mu je krajši trud kar črez ulice k nam. O, meni je prava radost kramljati zlasti s tacimi gospodi, ki prihajajo z vseučilišča. Jaz sem tudi bil študent! In tudi še zdaj katero vem pa rad pravim in porečem o tistih nepozabljivih letih, ako nam boste skazali čast —“ pravi Javorski vabeč.

„O prosim,“ odgovori Rastislav, „vi meni skazujete čast svojim prijaznim vabljenjem. Rad in z veseljem se bom poslužil vašega prijaznega dovoljenja.“

Predno se Rastislav potem loči od denašnjih dveh soznancev, mora Javorskemu še jedenkrat za trdno obljubiti, da bode mož beseda zaradi obiskanja, „ker,“ pristavi ta „po tem kar ste denes storili, sva mi dva vam tudi še velika dolžnika, katerima bode največe veselje zadostovati vam o dani priložnosti.

IV.

Novo seznanje, katero narediti je po naključji skor prisiljen bil Rastislav na nedeljskem sprehajališči, prizadevalo mu je kmalo veliko premišljevanja. Seznanil se je z Ljudmilo prav na mestu, kjer je pred kratkim še najhuje protivil se naprem vsemu ženstvu; prav tam, kjer je modrivec napovedoval mu Ljudmilo, odtrgal je in ravno njej poklonil osodno cvetlico. Ali nijso leti čudni stikljaji neko posebno osojenje? Ali nij Modrivec govoril nekaj resnice? Ali se ne izpolnuje uže nekoliko njegovo prerokovanje?

Ne! Ljudmila je lepa, krasna, to je res; ali razun tega pa nij na nji našel ničesar, kar bi kaj odlikovalo ali poviševalo jo v njegovih očeh, nikar, kar bi utegnilo povajati mu kako posebno sočutje do nje. Na dalje je po tem, kar je do zdaj opazoval z okna, pričakoval, da ona prvikrat v pričo njega bode vendar kazala se kaj dekliško bojazljivo. Toda niti sledu o tem. Govorila in obnašala se je pred njim vselej tako lohkosrčno, tako naravno-navadno, da si on nikakor ne more domišljevati, da bi bil najmanjši vtis naredil na njo. Kakor mu je po jedni strani všeč ta njena hladna ravnodušnost, proti njemu izbuja nekako tiho nejevoljo. Začne se kesati, da je obljubil obiskovanje.

Drugi dan potem Rastislav ob svojem oknu opazi nekaj, kar ga celo osupne. Izza nasprotnega okna je proč zagrinjalo in Ljudmila mu po polnem odkrita sedi tam nasproti, da jo brez truda lehko gleda po vsi volji. Zdaj pa zdaj se tudi ona ozre ven, pa pred njegovimi pogledi ne razodeva najmanjše plašijivosti, naj on še tako očevidno pogleduje na njo.

Vsak naslednji dan ima Rastislav novo priložnost čuditi se tako nagli spreobrnitvi Ljudmilini. Kakor je dosle težko kedaj dobil jo pred oči, tako jo ima zdaj dan na dan skoraj brez presledka pred seboj. Vsak le površni poznavatelj ženskega srca bi po tem njenem obnašanji utegnil sodniti, da Ljudmila počenja to z nagibom do Rastislava. On sam skuša verovati to; toda noben njen pogled, niti najmanjši gibljej njen mu nikoli ne naznani, da ona misli na njega. In baš ta njena nerazumljiva samovlastnost je, ki čedalje bolj viša njegovo zanimanje za njo, če ravno si sam tega noče priznavati. Zlasti zato da bi natančneje poznaval to nenavadno žensko bitje, sklene tudi ne dalje odlašati obljubljenega obiskanja.

Oblačen popoludan je, ko se Rastislav brez kakih premislekov nekako rad in vesel napoti k Javorskemu. Na pragu mu na jedenkrat nekaj tesneje postane pri srci, po čemur bi mu ve bila preteška sodba, da je razun radovednosti in izpolnitve dane besede prignalo ga semkaj še nekaj druzega, kar pa zdaj ne utegne in noče preiskavati.

Javorski z nepopisljivim veseljem sprejame Rastislava. Toliko, da ga ne objame. In v tem, ko Rastislav še molče stoji ves v zadregi na katero Javorskijevo povpraševanje bi prej odgovarjal, približa se tudi uže Ljudmila, in prijazno nazdravi. Pri tem opazi posebno pozorno oko Rastislavovo, da tudi njej je v prvem trenotki pred njim neki radostljiv sijaj pozibal se na obrazu, potem pa hitro minul.

Po nekolikem vletu besedi Javorski povabi obiskovalca malo pogledati po hiši. In Rastislav v družbi z obema domačima hodi iz sobe v sobo in ima priliko zares čuditi se izvrstnemu okusu in očitnemu blagostanju, katera se mično razodevata o raznih dragocenih predmetih po vseh prostoriščih. Z nekim posebnim čutom vstopi v sobo, ki ve, da v njej navadno prebiva Ljudmila. Zares, pokaže so mu prava izgledna ličnost in čednost na vsaki reči in neki posebno prijeten duh po cveticah veje tu notri.

„Aj, tu je posebno prijetno!“ opomeni Rastislav, radovedno ozreč se za Ljudmilo, ki je ravno otorej hlastno odstopila malo na stran.

„Nu, tu notri mi Ljudmila najraje prebiva. Tu kraljuje!“ pristavi Javorski nekaj šaljivo.

Rastislav je preslišal le-ta njegov pristavek, kajti prezanimiv prizor je pokazal se mu v taistem trenotji. Ljudmila je namreč nekako skrivajo posegla po neki cvetlici v zali vazi in hitro zavila jo v svojo belo dlan. Kljubu temu je Rastislav nekoliko videl cvetlice. Bila je vela uže in rumena! Spoznal je zlatico! Vrsta mislij, ki mu hipoma šinejo po glavi, Ljudmilina rudečica na obrazu in njena očitna zadrega: to vse vznemiri njega samega tako, da kar osupnjen strmi.

„No, zdaj smo videli našo malenkost, po zdaj pa je moramo tudi še nekoliko privžiti. Glej, glej Ljudmila! Jaz sem malo žejen!“ S temi besedami Javorski pretrga trpki molk in namigne Ljudmili, da urno otide. Rastislav koj ugenivši Javorskijevej namen izusti nekaj branečih besedi, pa ta ga smehljaje se prime za roko rekoč:

„Ne, ne! moj mladi gospod! Vi morate kozarec vina piti z menoj! Nemam preslabega ne! Pa tudi meni diši in tekne vse bolj, ako sem ter tja trčim na kako veselo zdravico.“

Kmalu je v bližnji sobi steklenica z rumeno kapljo na mizi, h kateri povabi Ljudmila sama. Tedaj tudi Rastislav več ne ugovarja, ampak gre in prisede poleg Javorskega. Ljudmila njemu nasproti.

„In vino veritas!“ Tudi Rastislav jame pri vinu kmalu oživahnelega svojega gostilca še bolj spoznavati, da je prav dobrovoljen gospod, in da ima resnično sočutje do njega. Vsled tega bi tudi on jel prav gorko čislati Javorskega, ako ne bi na njem nahajal reči, katera mu nij všeč. Rastislav je namreč iskren narodnjak, ki iz celega srca živi in gori za Slovanstvo in tudi skuša pri vsaki priložnosti ponašati se Slovencem. Vselej in tudi zdaj se govoreč poslužuje le slovenske besede. Zato pa čuti bridko, da Javorski le sem ter tja kaki slovenski besedi privošči prostorček v svojem širokem nemškem govorjenji. Ko bi Javorski bil slovensk narodnjak, drznil bi se Rastislav bogve kakšne nasledke pripletati na le-to seznanje ž njim! Ali tako? No mika ga kaj, da bi ožjo zvezo sklepal s človekom, ki je v zanj prevažni zadevi, kakor meni zlasti iz denašnjega občenja spoznavati, ali dvomljivega, ali morda njemu celo nasprotnega duha. Toliko boljše mu tedaj deje nepričakovana opazba na Ljudmili. Čuti se jej, da tudi ona je vajena z gosposkimi ljudmi občiti v nemškem jeziku; ali pri tej priliki govori le slovenski, da Rastislav dobro spoznava, da ona to dela pač njemu na ljubo.

Pijača je bila uže do malega potekla, ko domač posel pokliče Javorskega na neki opravek zunaj hiše. V pričo tega vzdigne se brž tudi Rastislav namerjaje se posloviti.

„O ne, ne, gospod doktor!“ zoperstavlja se Javorski. „Zdaj še ne otidete! Vrnem se v malo trenotkih. Tačas pa izvolite z Ljudmilo nekoliko na vrt.“

Rastislav uvidi, da bi res nedostojno bilo, ako bi mu ne izpolnil te želje. Zato, in ker se mu dozdeva, da ta nasvet tudi Ljudmili nij nepovoljen, meni samo:

„No, če hoče gospodičina Ljudmila biti tako prijazna — rad vas počakam na vrti.“

„Meni bode ljubo!“ odgovori ona brž pripravljena na odhod.

„Ij, to seveda!“ pristavi Javorski in sam oba spremi do vrta. Tukaj ju pusti sama.

Rastislavu je v prvem trenotji samemu Ljudmilo nekaj tesno za primeren pogovor. Za silo tedaj hvali njenega očeta, njenega strica, kako je dober in ugoden gospod, na kar Ljudmila samo prikimajo. Stoprv, ko po umetno izpeljani gredici prideta mej nasade raznih cvetlic, je Rastislav iz zadrege.

„To imate res pravi raj tu, gospodičina!“ meni on.

„Veseli me, ako vam je všeč,“ pravi ona.

„Mora mi biti. To plodno rastenje, to živo cvetenje in ta pravilna vredba v vsem: to ugaja! Vi gospodičina morate posebna prijatelijica biti cvetlicam?“

„Da, rada, prav rada jih imam. Kaj vi, gospod doktor, pa ne — če smem vprašati?“

„O gotovo tudi! Cvetlice so lepe, kar je pa lepega, dela veselje človeškemu srcu,“ odgovori Rastislav zvedavo opiraje oči na Ljudmilo, da ona nekaj zarudi ter hitro pripognivši se skuša z bodečega grma odkrhniti na pol razprezano, bledo-rudečo vrtnico, rekoč:

„Potlej bi vam rada poklonila jedno.“ „Ali vboli, vboli se boste na nežno ročico!“ meni Rastislav videč njeno snežno-belo roko mej praskajočimi iglami. V tem pa je vrtnica uže odtrgana in ona mu jo ponudi šaljivo opomeneč:

„Nobena roža brez trna!“

„Tudi ta? O, potem bi moral braniti se je.“

„Ne! O tej mislim, ne velja tisti pregovor! Ne bojte se je!“ odgovori ona smehljaje se in vtakne mu jo mej prste.

„In, ako tudi bi veljal — na roži iz take roke bi tudi jaz uže trpel kak trn!“ povdari on z očitno dobrikavo namero, kakor tudi radoveden, kak vtis bode ta prva njegova laskava beseda učinila na njo. Pa kako se zavzame videč, da ona v tistem hipu nekako hlastno in kar molče pohiti naprej! Nekaj trenotkov čudno prizadet in ne vedoč, kaj bi, mirno stoji, potem še le počasi postopi za njo.

„Kaj da ste tako pobežali, gospodičina Ljudmila?“ vpraša jo mehko in prvikrat z njenim imenom.

„O, mislila sem — zdelo se mi je — zdelo — pa sem zmotila se nekaj — “ jeclja ona čutno v zadregi in skuša na razne strani razgrinjati vrtničin grm, poln popja.

„To mora kaj posebnega biti,“ meni Rastislav rahlo.

„Nadejala sem se, da tudi ta grm, ki cvete najlepše, ima tudi uže kak cvet,“ odgovarja ona, kakor za silo in obraz zmerom še obračevaje proti tlom.

„Skoraj sem mislil, da ste, gospodična, razžaljena?“

„O zakaj?“ odvrne ona s čisto prijaznim glasom.

„Mogoče — le res ? A jaz bi obžaloval, zelo obžaloval, jaz — “

„No, kaj je, kako je, kaj pa razpravljata?“ oglasi se v tistem trenotji Javorski naglo bližaje se k njima.

„Aj, stric! pogledite, pogledite! Kako bode ta najlepša letos cvetela. Koliko popkov! Tu jednega, tu jednega! In kaj jih poganja še! To bode lepa, to bo dišala. Te se najbolj veselim.“

To in še več druzega hiti Ljudmila v jednej sapi omenjati, da jej stric kar ne more v besedo. Pozorni Rastislav pa skuša to njeno na krat tako oživahnelo zgovornost si razlagati. Meni namreč, da ž njo hoče ona pretopiti ravnokarni sitni pogovor mej njo in mej njim. Torej tudi on, da ne bi bil njej neprijeten, sprevrne svojo pozornost na njeno vsaj navidezno zanimanje. V tem pa, ko z Javorskim vred še ogleduje nadepolni grm, izmuza se Ljudmila tiho izpred njiju ter potem ves čas nekaj odaljena samovaje pohaja po vrti. Na večer, ko začne Rastislav poslovljati se, približa se mu zopet ona. Priporočivši se vošči mu lehko noč s prijaznim pa vendar čisto ravnodušnim naglasom, kakoršnega on baš nij pričakoval. Na nadležni Javorskega prigovor obljubi Rastislav, da hoče kmalu zopet priti na obisek, potem tiho zadovoljen otide.

V.

Ako bi bil Rastislav res hotel zvest ostati nameri, s katero je bil odločil se prvikrat obiskati Javorskega in njegovo mično bratranko moral bi bil zadovoljen biti po trikratnem obiskanji v naslednjih štirnajstih dneh. V tem kratkem času je namreč dobro spoznal Ljudmilo, da ona je prijetna dekle, nenavadnega značaja, kakoršnega dozdaj nij našel še na nobenej ženski: proti njemu prijazna, kadar bi po društvenih pravilih imela biti samo priljudna, nasproti pa mrzla in skoraj nemila, kadar bi imela po njegovem mnenji biti vsaj nekoliko ljubeznjiva. Zraven tega namerjanega vspeha je Rastislav na Ljudmili našel še nekaj druzega, kar ga odšle dokaj še bolj zanima, kakor poznavanje njenega značaja. Uže o prvem, pa tudi o drugem in tretjem obiskanji je namreč po njenem obnašanji opazil marsikaj, po čemer je po pravici smel soditi, da ona goji nekaj tajnega sočutja do njega. Jedino, kar je motilo ga v tem, bilo je to, da je vsak njen sicer uljuden pogovor navdihovala neka nepričakovana, kakor iskana mrzlota proti njemu, zlasti še, kadar je menil in hotel podobrikati se jej. Na vsaki način hoče torej če le mogoče do dobrega izpoznati nagib takemu skrivnostnemu vedenju, kakor tudi pravi čut njenega srca. Zato se odloči za še nadaljno obiskavanje. Da bi zaradi prihodnjega občenja ž njo izneveril se svojemu priseženemu načelu, tega se ne boji. Ljubezen in Ljudmila sta njemu še zmirom dva različna predmeta. To si čedalje večkrat zagotovlja in zmirom raje verjame.

Blizo mesec dni poteče. Mej tem je Rastislav čedalje pogostejše obiskaval svoja prijazna soseda. Javorski je vsakrat sprejel ga z večjim veseljem, in pri lepi Ljudmili je vsolej nahajal dražjo zabavo. Le smoter, s katerim je skušal si opravičevati prihajanje k njej, tisti je ostal mu še zmerom prikrit, kakor nekedaj. Ona je sicer vselej z vidno zadovoljnostjo pozdravila prišlega in rada občevala z njim; nasproti pa je čutil, da njegovo dostikrat prav gorke besede nijso najmenj ogrevale njenih. Ali on je vendar zlasti težil na to, da bi v njenem srci zanetil sočutje ali za gotovo izpoznal uže izbujeno. Zato je vedno ljubeznivejšimi besedami pritiskal na njeno neomečljivo srce. In kakor dalje nij po svojem rastočem prizadevanji desezal zaželenega vspeha, toliko živeje in strastneje je postopal za njim. Kmalo uže več nij vpraševal se, zakaj prav za prav goji tako težnjo, ter kaj naj bi konec in nasledek bil njegovim vresničenim željam. Kakor človek, ki dosledno buri za čim le za to, ker mu je nedosegljivo, je tudi Rastislav ves zbegan na duhu in ne poznajo več samega sebe drvil le za sočutjem Ljudmilinem. V takem dušnem stanji Rastislav necega prelepega popoludneva poletinskega pride iz pisarne in baš živo premišljuje, kam dalje iz trga naj bi napotil se, da bi ugodnejše vžival prekrasni večer, kakoršnega je bilo nadejati se. V tem premišljevanji pa prikorači mimo hiše Javorskega ter kakor po nevedoma zavije va-njo. V veži se na jedenkrat spomni svoje zmotnjave, obstoji, obstoji in prevdarja: ali bi šel dalje, kamor je namenil se, ali ostal tu, kamor je kar nagiboma začel. Odloči se za prvo zdaj hoče vendar kreniti skozi Javorsko vrt ven na prosto, ker — hodi najraje tod!

Glede po stezici skrivaje pogleduje po vrti, pa ne vidi nikogar. Uže je blizo lese, ko nenadoma opazi hiter premikljej v pristranski utici, gosto obraseni in oviti z raznim rastlinjem. Na pobistreni pozor razloči skozi linico bliščečo se uže znano krilo Ljudmilino, po katerem hipoma sodi, da ona pač biva ondi. In hote ali nehote zakorači tjekaj.

Počasi tihotno stopaje in se silno utripajočim srcem približuje se utici. Kakor hitro zagleda Ljudmilo, obstoji in nekaj skrivaje kakor zamaknjen zre v njeno podobo. Dekle kakor ne sluteč radovednega opazovalca v obližji vsa zamišljena poveša glavico v svoje ročno delce. Le-ta njena potajba je Rastislavu premočno vseč. No more se dalje držati. Nemudoma stopi k njej.

„Na zdravje, gospodična Ljudmila!“ vošči jej z nekaj vhajajočim glasom.

„Na zdravje gospod doktor!“ odzove tudi ona zelo prijazno in polagoma privzdigne glavo. Njene oči srečajo njegove, denes nenavadno goreče; zato zarudela v lica hitro zopet povesi pogled.

V tem je Rastislav uže tikoma nje zavzel prostor in hitel v mislih iskat priličnega predmeta za pogovor. Ali kar ne najde nobenega. Vse misli se mu tope, vsa duša mu v tem trenotji kar medli v pričo nje. Le žarke oči se mu zamičejo zdaj v njeno čedalje hitrejše dvigajoče se nedrije, zdaj v njene bele ročice in drobne prste, ki jej nekaj trepečejo. Da, saj je Ljudmilo zdavna poznaval uže lepo; ali tako divno krasna in ob jednem mično ljubezniva zdela se mu nij še nikoli! Kakor očaran strmi in molči.

Tedaj Ljudmila sama pretrga težeči molk.

„Kaj boste povedali, gospod doktor?“ vpraša rahlo in ne ozreč se v njega.

„Kako ste mila!“ pravi jej on in svojo roko čedno položi na njeno, tako, da jo objame.

Ob jednem se nagne proti njej in s čutom reče:

„Jaz — da bi vam, gospodična, pripovedoval kaj?“

„To menim jaz, da!“ ponovi ona in roko rahlo izvije iz njegove.

Rastislav jej jo pusti in pomolči za nekoliko trenotkov. Potem reče s povišanim naglasom:

„Gospodična! Menim, da jaz vam sem povedal uže mnogo, uže dosti, morda uže preveč; ali vi — vi“

Ljudmila pobledi in silno radovedna nekoliko povzdigne obraz.

„Da, vi, gospodična“ nadaljuje on „vi pa meni niti ne privoščate posluha prijaznega. Moje besede pri vas ne nahajajo nobenega odziva! Meni se zdi, da sem vam nepogoden — “

„O, prosim gospod doktor! Kako —? Ta neopravična in kriva sodba — to me pa žali! Po čem sem vam kedaj dala najmanjši povod, da tako nemilo mislite o meni?“ praša ona vidno zelo osupnena in vznemirjena.

„O, če želite odgovora na to vprašanje — po mojem pogostnem zahajanji k vam, po vsem mojem občenji z vami ste gotovo uže lehko izpoznali, da me posebno sočutje tolikrat in tolikrat privaja do vas. In moje besede moji pogledi, moji hrepeni — gotovo so vam velikrat uže pričar“, — pri teh besedah se zopet kako nevedoma rahlo polasti njene roke — „da ste mi mila, da ste mi ljuba in draga; da vas čislam, da vas spoštujem, da vas — o dalje ne morem več zamolčavati — da vas ljubim, ljubim!“

„Kako — kako govorite?“ gospod doktor!“ vsklikne Ljudmila kakor iznenadena ter mu zvestno izvije roko, katero je on skušal gorko stiskati.

„Da, kaj hočemo, kaj morem — ? Izpoznam vam še jedenkrat odkritosrčno, resnično: ljubim, da, ljubim vas!“

Ljudmila molče poveša obraz. In vi pa gospodična Ljudmila,“ povdari on z nekaj tožno — očitajočim glasom, „vi pa nobenega sočutja nemate do mene, nobenega!“

Izrekši to omolkne ter silno radoveden pričakuje, kaj bode ona izpregovorila na to.

„Ljubi gospod doktor!“ pravi ona hitro „meni se zdi, da vi nalašč nečete prave resnice izpoznavati. Gotovo ste lehko uže prepričali se, da ste nam dragi gost, da vas vselej sprejemamo z velikim veseljem, kadar koli blagovolite nas obiskavati.“

„Gotovo, to je res. Saj zlasti v tej zavesti je meni tolikanj priljubila se hoja k vam,“ pravi Rastislav pa po kratkem prenehljaji pristavi:

„Vendar vsa le-ta vaša preugodna podvorljivost meni še nikakor ne vstreza niti ne zadostuje. Neče in ne more! In zdaj, pri tej priliki, ko sem vam gospodična, odkril uže svoje srce prosim vas, privoščite mi še blagovoljenja, kratkega posluha; potlej — naj mi zgodi se, kar hoče!“

Pomeknivši se tikoma k njej nadaljuje:

„Draga gospodična Ljudmila! Nevmestno bi bilo in nemoder bi vam moral se zdeti, ako bi hotel na dolgo razkladati, po kakem osojenji sem bil sklenil svojo srce za vselej zagraditi čutstvu, ki je vsemu človeštvu prirojen in pač neizogibni v — ljubezni! Da, prisegel sem bil za celo življenje, stanovitno v nemar puščati vse ženstvo. Menil sem namreč imeti razloga prezirati, zaničevati — ne zamerite gospodična! — sovražiti ves nežni spol.

„V takem dušnem stanji sem prišel semkaj v B*s., in v takem prenagljenem predsodku sem prvikrat videl vas, gospodična! Videl sem vas in hotel sem tudi proti vam nepremakljiv ostati pri svojem načelu. Ali že o prvem sestanku z vami sem na vas opazil celo nenavadnega in menda vsemu ženstvu nasproti samovlastnega nekaj, kar je precej in nevedoma jelo me izneverjati storjeni prisegi, kar je moj duh nepresledno obračalo le na vas. Misli na vas — nijsem mogel ubraniti se je! Poznaval sem bolj in bolj vas, mej tem pa čedalje menj samega sebe! Tako je kmalu prišlo, da nijsem nič več poznal in tudi ne hotel poznati samega sebe. V pričo vašega divnega bitja je vso tisto poprejšnje sklepanje moje skopnelo v nič! Hotel sem varati svojega srca pravi čut, ki je zapored povajal me k vam. Skušal sem z raznimi namišljenimi razlogi opravičevati svoja obiskavanja, in vendar — kako jasno uvidam zdaj pravi nagib vsemu mojemu mišljenju in dejanju! Jaz nijsem hotel misliti nu vas, pa mislil sem; ne videti vas, pa hrepenel sem po vašem ljubem obličji. Hotel sem biti vam ravnodušen pa vnet sem gorel živo za vas! Da, kar bi sem sebi ne bil mogel nikoli verjeti, zgodilo se mi je! Kar sem strastno pogubljeval, to mi zdaj sladko nadepolno prešinja vso dušo. Kar bi pač nobenemu ženskemu bitju ne bilo mogoče, to ste mi učinili vi, gospodična Ljudmila! O, jaz sem veliko boril se, veliko premišljeval in uvaževal: to nij sanjarski vsplamen za trenutek! Na obzorji moje prihodnjosti sijoče in in ogrevajoče solnce ste mi vi, draga, vsega mojega mišljenja in dejanja zaželeni smoter — le vi; vi moja nada, moje veselje, edino prepenenje, vi moje življenje, moje vse na tem svetu! Ena vaša beseda — in najsrečnejši sem, ker jaz ljubim s treznim preudarkom, iz vsega srca! O, ko bi vam mogel z besedami povedati, kako neizmerno vas ljubim, predraga Ljudmila!“

Pri teh zadnjih besedah njeno roko hlastno potegne sebi na ustna in poljubi, pa čuti kakor bi nekaj tresla se jej in kakor bi Ljudmila odtezaje jo njemu le rahlo rabila svoje moči.

— „Oj ljubljena gospodična!“ vsklikne on na pol uže zanašaje se na svojo zmago „recite, recite le jedno besedo. Jaz trepetam, kar ginem —“.

Ljudmila, ki je ves čas njegovega izpovedovanja nizko povešala glavo in kar molče le sem ter tja kakor neverujoča odkimavala, vskloni se zdaj. Na obrazu jej igra nekak čuden smehljaj, kakor pomilujoč zdi se Rastislavu.

„O, kaj sem storil? Osmešil sem se!“ vsklikne on bridko in sluteč najstrašnejšo besedo iz njenih ust omahne nazaj kakor vničen.

„O Bog varuj to, predobri gospod doktor!“ meni ona.

Rastislav povzdigne glavo. Tako blaženo so mu zadonele te njene besede!

„Ali resnično — ne vem, kaj naj bi odgovorila na vaše lepe ljubeznive besede,“ pravi ona s še dosti določnim naglasom.

„O saj po tem vam pa jaz lehko pomagam odgovarjati! Da vi me ne ljubite, da vi me ljubiti ne morete! — hočete pač reči,“ meni Rastislav s tožno pešaj očim glasom, vstane in zelo prebledel sezaje po klobuku pristavi:

„Čestita gospodična! Jaz sem se hudo zmotil in prevaril se, jaz sem —. Prosim, ne zamerite! Lehko noč!“

Rekoč begom zapusti Ljudmilo in hiti iz vrta.

VI.

Tiha noč je Bs* uže davno zagrinjala v rahel mrak, ko Rastislav brez miru in pokoja še vedno korači po svoji brljavo razsvitljeni sobi. Spomin na hudo ponižanje, katero je denes tako nepričakovano doživel, buri in kuri mu neusmiljeno v srci. Strašno se sramuje samega sebe, mehkočutnosti svoje in strastnega prenagljenja. Hudo se kesa, da je kedaj prišel v ta kraj. Preklinja tisto uro, v katerej je bil prvikrat videl Ljudmilo pa roti se in roti, da za vse ženstvo načelo vendar le res velja jedino tisto, katero je tako določno povdarjal, ko je uže jel Ljudmilo poznavati. O njej ima zdaj za vselej dovoljni izgled, ki mu živo potrjuje njegovo poprejšnje prepričanje. Zategadelj — nikoli več nobene! O, ali ko bi kar v tem trenotji mogel kar črez doline in gore! Toda tega ne more in njegove okoliščine bodo pač še nekaj časa sklenile ga v Bs*. Moral bode toraj tudi še in še videti Ljudmilo. Ali prezirati jo hoče strogo, popolnem: to je njegov nocoj nad vse vzvišeni sklep.

V tem premišljevanji odpre okno in nasloni se na oblok, da bi na nočnem zraku nekoliko ohladil si vročo glavo. Noč je mirna in krasna. Na nebesi plava bledi polumesec za tenko namrenimi meglicami in rahlo preseva temo. Na osodnem vrti nasproti slinjavke pocvrčevajo tako žalostno, tako tožno, da je Rastislavu samemu čudno britko pri srci. Kako bi on zdaj lehko prijetno sanjal o svojej tihi sreči — tako pa mu je sladka nada skopnela na veke! In na pol ginjen, na pol nevoljen ozre se tjekaj, kamor so mu bili neštevilni pogledi še do denašnjega dneva tolikanj mili in dragi.

„Čudno! Dozdeva se mu, da tam ob nasprotnem oknu, na katerem je navadno pokazavala se Ljudmila, biva tudi nocoj neka bela podoba v mraku. V tem, ko zelo radoveden še v jednomer strmi tjekaj, posije mesec nekaj jasneje. Podoba, kakor bi zbala se opazbe, umika se lahno polagoma nazaj. Po tem Rastislav nič več ne dvomi. Ona, — Ljudmila je, ki tudi tako pozno še čuje, ki spati ne more! misli si in čudni čudni čuti se ga polaste. Umakne se od okna in stoprv črez nekaj časa še jedenkrat pogleda venkaj, pa zdaj tudi Ljudmile ne vidi več. Tedaj sam ide k počitku, toda spanec njega tudi nocoj neče objemati.

Drugo jutro, ko se izbudi, mu spomin na ta nočni prizor uže znatno topi včeraj hipoma prerazburjeni, srčni vihar. Kmalo začne pomirjati se tudi na duhu in potem dokaj treznejše soditi o pomenu Ljudmilinega včerajšnjega izjavljenja in obnašanja naprem njegovemu izpoznanju. Saj, če dobro prevdari: strogo ga nij zavrnila, izrecno mu nij vsacega upanja odbila. Ali morda nij torej v svojej strasti prehitel se in pa napak razumel ter krivo obsodil pravi čut v globočini njenega neizmotrivega srca? In ako je tudi zasmehovala ponudbo njegove ljubezni, ali bi ona še bolj ne triumfovala nad njim, in on ne prenašal še hujšega ponižanja, ako bi sramovaje se malostno skrival pred njo?

Vvaživši vse to sklene odslé baš narobe vesti se proti Ljudmili, kakor je bil to namislil se v prvem trenotji svojega razvnetja. Naj ona zaničuje ga ali ne, na vsaki način hoče dajati jej razumevati, da on je mož, kateremu srečnega ali nesrečnega življenja še ne odločuje prevzetno samovestna dekle. Čutila naj bode, da duh njegov nij še potrt, da marveč še visoko nadkriljuje njenega. V dosego tega sklene še nadaljevati pa zmerom bolj in bolj opuščati obiskavanja in potem se za vselej ostaviti jih, kakor da je naveličal se nje. Poleg hoče o vsakej priliki biti jej ravnodušen in mrzel, mrzel, kakor ledena sveča o božiči. Uže po preteklih treh dnevih oglasi se torej zopet pri Javorskem. Ljudmila, kakor hitro ga zagleda, hiti nenavadno vesela pozdravit ga tako prijazno, tako ljubo, kakor še nikoli! Rastislav celo nepričakovaje tacega njenega sprejemanja zavzet skoraj ostrmi. Pa brž spomnivši se svoje prisege začne ž njo uljudno pogovarjati se, kakor da si zaradi nje še nikedar najmenj nij vznemiril srca, kakor da gola prijaznost mej njima še nobenkrat nij čisto nič okalila se.

Domu gredé vendar na tanko pretehtuje le-to njeno, tako hitro, očitno spremembo. Kaj hoče, kaj namerava to neizmotrivo dekle? poprašuje se. Morda se kesa, da je ondan tako razžaljivo osorno obnašala se proti njemu in hoče popravljati svojo izpoznano in obžalovano napako. Morda on torej nij motil se sluteč, da ona goji nekaj skrivnega sočutja do njega. Morda pa je tudi ona spremenila orožje in hoče še jedenkrat vjeti ga v mreže, da bi potem še tem hujše poigrala se ž njim! Na tak dvojin način skuša Rastislav razlagati si Ljudmilino predrugačenje. Ali naj bode ono, ali to, misli, vsakako hoče ostati pri svojem storjenem sklepu. In temu ostaja tudi res zvest.

Po daljšem obroku, kakor zadnjič, pride na obiskavanje drugikrat, pa opazuje vse tiste znake njene spremembe, kakor na prejšnjem obisku. Dozdeva se mu samo še to, da ta pot je še znatne je bolj zaželela videti njega pri sebi doma. Vendar vse te opazke na Ljudmili ga še bolj potrdijo o poprijetnem postopanji naprem njej.

Dober mesec poteče. V tem času je Rastislav čedalje rajši gost bil pri Javorskem, pa potem je prepričal se, kako veljavna je latinska prislovica, ki pravi: rarus-carus, redkokraten gost nam je drag! Javorski mu je vsakrat nadležneje očital njegovo vidno ohlajajočo se prijateljstvo, in Ljudmila je jasno, če tudi le bolj molče mu kazala, kako jo boli njegovo trdovratno omolčevanje. Rastislav je vse to pač jemal si za povoljno mu radostovanje; vendar za to nij imel niti ne kazal najmanjše volje, da bi hotel izneverjati se svojemu zdanjemu vedenju. Skušal je uže veliko prevar o ženskah in torej tudi nema dobrega zaupanja v Ljudmilo, toliko menj, ker je jedenkrat uže hudo opekel se pri njej, in ker nikakor še ne ve njenemu spremenu pravega razloga in skrivne namere.

Tako je prišla jesen.

Krasen jesenski popoldan. Zrak čist in ugoden. Nebo jasno, kakor ribje oko.

Ljudmila sama sedi na svojem priljubljenem kraji, v utici na vrtu. V naročji drži gitaro. Drobni prstje jej nekaj časa poskušajo tipljejo strune, potem jih uberó, da lehko otožno zadone in ona sama milo poluglasno zapoje: „Tebe kličejo solzice!“ pa jedva izpoje dve vrsti, ko jej prsti uže omagajo in glas omedli. Roke se jej kakor po novedoma preprekrižajo preko gitare. Globoko zamišljena začne strmeti pred se. Beli solnčni žarki jej skozi prerahljeno utino streho posvetijo na čudno obledelo obličje, na katerem jej v tem trenotji počiva silna otožnost. Žarka solzica se jej utrne iz rosnega očesa in počasi drsi dol po lici.

Vel list z drevesa se privrti in baš na njenej roki obleži. Ljudmila kar strepeta, tako jo zgane ta mali pripetljaj. Kakor to na veke vsahnelo peresce, kakor umirajoča priroda okolo nje, tako, zdi se jej, gine tudi njen blagi mir srčni, ginejo njene letos od spomladi sem vskaljene nade in njene sreče žarki — da ne bodo vstajali nikoli, nikoli več! In vsemu temu kriva je — pač sama!

Vtopljena v to premišljevanje kar medli od prebridkega kesanja in od neskončno žalosti.

V tem se zasliši nekako šumenje. Plahom se ozre. Srce jej zatriplje skoraj glasno. Na vrtu je zagledala Rastislava počasi in zanikarno gredočega po stezici. Hitro si otare roso iz oči in obriše se po obrazi; poleg pa silno radovedna pogleduje, kam on pač namerja iti: skozi vrt vam, ali — k njej. Tredno je on še na razpotji, kjer ima odločiti se, Ljudmila po nekem silečem nagibu zmaje život, kakor bi hotela vzbuditi njegovo pozornost. V tem Rastislav kakor le ne vedoč svojemu sprehajanju določenega smotra, krene proti njej. Bližaje se pogleduje okrog po sahnečih nasadih in kakor poln dobrodejnega mira v srci lehno požvižgava in popeva, dokler češ zelo iznenaden obstoji pred njo.

„O, dober večer gospodična!“ vošči jej.

„Dober večer!“ želi mu tudi ona z rahlim glasom, pa ne upa si, pokazati mu obraza.

„O — kaj pa je gospodična? Vi mi zdite se nekaj užaljena, nekaj potrta. Pa vsaj ne bolujete kaj? — bog varuj!“

Na ta Rastislavova povpraševanja Ljudmila kar mirno molže prebira liste v „ Pesmarici“ na mizi.

„Aj, to vam pač letni čas, ta jesenski obraz tako teži dušo. Res nekako milo utegne človeku postajati pri srci, ko gleda okrog in okrog mrleče rastlinje, ko diha iz prirode ta duh po razrešanji in trohnobi. Nu, pa jaz si mislim: to je naraven zakon, da ona jedenkrat kali, jedenkrat medli. Malo mesecev in zopet pride ljuba pomlad in ž njo novo življenje, novo veselje tudi v srce človeško — in v mislih na to jaz ne morem žalovati zdaj v jeseni.“

Govoreč to je Rastislav približal se tik k Ljudmili, katera po kratkem meni:

„Možki, vi imate tako brezčutno srce!“

„O gospodična, tega svojega izreka pač nijste dobro premislili! Tudi naša moška srca krijejo čute, čute, kateri nam pa jako velikrat otopajo se ob marsikaterih trnjevih spletkah, osnovanih po vas, ženskah!“ odgovori Rastislav čuteč, da Ljudmila je oziroma na pretekle dogodke grenkobe očitaje one besede naslovila njemu na uvažanje.

Na to njegovo opravičevanje tudi ona nekaj trenutkov molči. Totem kakor da tiho priznava njegovo obdolževauje pravi mehko:

„Gospod doktor! Vi pa zdaj hudo zanemarjate našo hišo. Kaj smo vam zalega storili, da nas tako po redkem obiskujete?“

„Resnično, gospodična Ljudmila,“ odgovori Rastislav ves zavzet „vi me zelo iznenadate s tem svojim vprašanjem! Jaz sem zmerom rad obiskaval vas tolikrat, kolikorkrat mi je po ugodnem prijateljstvu z vami le dostojno se zdelo. Raje, da sem katerikrat še prepogosten in — nepovoljen gost vam bil!“

„O gospod doktor! To me hudo žali, hudo, in vaše ostro govorjenje. Menim, da tega nij sva zaslužila, moj stric in pa — jaz!“ pristavi Ljudmila bridko naglasovaje.

„Čast mi je, če je res, kar tu trdite. Toda menim pač, da morda bi imel, da baš glede vas tvrdno ostanem pri svojih besedah!“ reče on.

V tem Ljudmila, kakor da silen vihar razsaja po njej, hitro postaja nemirnejša. Roka jej nepokojna s knjige vhaja na lice odstranjevat lase z vročih sencev. Lica jej vidno rude, oči žare in povišano dihanje jej čedalje močnejo goni razvneto nedrije.

„Zato pa, čestita gospodična,“ nadaljuje Rastislav „nijsem hotel niti nočem očitati vam nič. Veliko, veliko ugodnih in lepih ur sem užival v vašej družbi in le žal mi, da take sreče pa zdaj ne bodem mogel več imeti tolikrat ali morda celo kmalu nič več.“

„Kako to, če smem vprašati?“ poprime Ljudmila prestrašena.

„Pričenjajo se volitve v deželni zbor, in to mi nalaga mnogo posla. Agitovat pojdem po deželi naj menj za štirinajst ali celo za celi mesec dnij.“

„Oh, agitovat! — nikar ne hodite, gospod doktor!“ vsklikne Ljudmila živo in povzdigne obraz.

„Aj, gospodična Ljudmila! Resnično, ta vaša želja mi je popolnem nerazumljiva. Jaz, ki imam priliko delati za sveto narodno stvar, pa bi leno držal roke navskriž?“ pravi Rastislav ves goreč.

„O prosim, lepo vas prosim: nikar ne hodite agitovat!“ sili ona še jedenkrat in oči jej tako milo-proseče gledajo vá-nj, da Rastislav začuden strmi.

„Gospodična!“ pravi jej „čudim se res, kako to, da vi, ki sem mislil, da imate vendar nekaj domoljubnega čuta v srci, da morete kaj tacega zahtevati od mene!“

Ljudmila položi roko na srce in reče:

„Jaz sem z dušo in srcem Slovenka, in to tudi hočem ostati na veke; ali moj stric — o vslišite me, vslišite, gospod doktor!“

„Da v tem trenutji bi mogel marsikaj vslišati vas, draga gospodična,“ pravi Rastislav rahlo ganen po zadnjem njenem izpoznanji „ali tega — nikoli ne!“

„V imenu prijateljstva vas prosim s povzdignjenimi rokami; imejte usmiljenje z mano!“

„O — potlej je vse proč [nejasno] Oj jaz nesrečna!“ vsklikne Ljudmila in povesivši obraz v naročje začne milo, milo izdihati in tožno ihteti.

„Ljudmila! Kaj vam je?“ vpraša Rastislav ginjen in tiho stoji zraven nje.

„O, ne vprašujte me! Vi, levi ste krivi teh mojih solza!“ vsklikne Ljudmila po nekolikem premolku, in se vskloni.

„Gotovo, jaz vas ne razumem, gospodičina,“ pravi Rastivlav vznemirjen.

„Da, ne razumete, nočete me razumeti — žalibog! Ali jaz sirota — bila sem srečna, imela sem rajski mir v srci; pa verjela sem vašim sladkim besedam, dala sem se prevariti! Kar sem zmerom slutila, to vidim zdaj ter spoznam: vi nijste nikoli imeli pravega sočutja do mene; ljubili me nijste nikoli! A jaz reva, jaz — postala sem žrtva vašega lehkomišljenega igranja z mojimi najsvetejšimi čuti!“

Govoreči to so jej vroče solze curkoma kipele iz oči in rosile teleče lica. Rastislavu je čudno milo in tesno pri srci. Uže mu je da bi kar na kolena padel pred njo, prosil odpuščanja in z jedno besedo morda vtolažiti jo popolnem; pa spomin na prizor, ko je pred ne dolgim še časom tudi on kakor zdaj ona vzdihal pred njo, pa bil nevslišan — tisti ga vzdrži, da se ojači in premaga, da skoraj mrzlo reče:

„Gospodična! vmirite, potolažite se! Vas je trenotje razburilo!“ rekoč stopi izpred nje, da bi odšel.

„Trenotje?! Gorje mi —nikoli, na veke ne bom potolažena jaz!“ zavrne ona.

„Z bogom, z bogom!“ kliče Rastislav in urno odhaja.

„Oj mene vbogo!“ vsklikne Ljudmila, zajoka na glas, in vničena se zgrudi v divjem obupu.

Rastislav drvi proč. Zavest, da zdaj pa on odnaša zmago nad pred kratkim še tako ponosno trdobnim srcem Ljudmilinim, da zdaj je pa ona prosila ga za ljubezen — ta mu širi, ta mu napihuje prsi, da te zmage ves pijan nič ne pomisli, kako smrtno je njegovo nemilo, njegovo prestrogo obnašanje dirnulo ljubezni bolno Ljudmilo, in kolikanj srečnega bi bil pred malo še časom štel se sam, ako bi bila ona hotela vslišati njega. Kakor da je celi svet zavrnil s tečajev, taka zavest ga navdaja! Zdaj mu je zadosteno, zdaj je vtešeno njegovo serce!

Baš na pragu mu Javorski zastopi korak.

„Ej, kam pa tako hitro, gospod doktor?“ vpraša ga.

„Ven, venkaj na prosto, v širen svet!“ odgovori Rastislav ves goreč.

„O, to ne gre, to ne sme biti tako na prekuc! Čemu? Koliko časa vas nij sem uže videl? Čakite, čakite prijatelj, da se pomeniva kaj, da se beseda vleti!“ poprijemlje Javorski in z desno rine Rastislava nazaj. Ta se brani, izgovarja, pa mu nič ne pomaga! Javorski ga kar vleče, mora se vračati ž njim. Kmalo sta pri poliči dobrega vinca, in pri tej priliki čuti se Rastislav brž zopet na pravem mesti. Beseda mu teče gladko in navdušeno, kakor še nikoli!

„Ali po pravici povejte, zakaj se vi zadnji čas tako ogibate nas?“ vpraša črez nekaj časa Javorski.

„Ne utegnem veliko. Kakor veste, imamo zdaj deželnih poslancev volitve pred durmi, in torej mi je kot narodnjaku sveta dolžnost, da za narodno zmago pridno delam na vse pretege!“ odgovori Rastislav kratko.

„Aj pojdite gospod doktor! Tedaj je le res, da tudi vi ste tak „ultra“! meni Javorski zaničljivo.

„Kak? — če smem izvedeti?“ vpraša Rastislav tvrdo.

„He, ti Slovenci — da so narodni, klerikalni, sanjarski fantasti — tega mi vendar ne morete tajiti!“ pravi Javorski.

„Gospod!“ zavpije Rastislav hitro pogret in na dušek izprazneno kupo trešči na mizo, da se zvone razleti, „gospod! kako se predrznete tako razžaljivo nezmisel čenčati meni v obraz! Mi narodni fantasti!? Ha! Mi vse svoje napore posvetujemo stvari najsvetejši, osvojevanju našega čvrstega naroda slovanskega iz pod tujčeve pete! Nam je jedino le za blagor, za srečo, za svobodo narodovo! In ta divna svoboda, ki je vsakemu resnično izobraženemu človeku najvišji vzor prave pozemske zveličavnosti, za katero torej boriti se velja vsacemu omikancu — ono pa naj bi sanjarsko fantastvo pitalo s ako se Slovenec navdušuje in poganja za njo!? Nesramno! To more trditi le bedasti in slepo zagrizeni sovražnik našega naroda, kakoršnega mi izpoznate se tudi vi! O, toda tacih puhloglavcev se ne strašimo, ne bojimo se mi! Mi Slovenci smo čil, korenit narod, ki nij še omagal, akoravno ga tisoč let žuli uže tuj jarem. Mi smo še, še stojimo krepko, nijsmo in tudi ne bomo se udali! Borili, borili se bodemo! Mi ne poginemo — mi smo Slovani!“

Rekši ves tresoč se od jeze rine od mize in besedami: „Z Bogom!“ hiti ven.

Javorski nepremakljiv ostane na mesti, kakor bi bila strela treščila vanj Ko se potem vendar vzmiče po konci, kar vrtoglav brez smotra tava po sobi vgibaje, kako bi pač najlaglje mogel maščevati se. Potem se napoti na vrt iskat svojo bratranko, da bi pri nji izpraznil in olajšal si razjarjeno srce. Toda Ljudmila si ne upa pokazati mu objokanega obraza, niti najmanjšega nema posluha za njegovo strastno rešetanje. Na telesi in na duši vsa potrta izpred strica ubeži v sobo samovaje udajat se neizmernemu tugovanju.

VII.

Priletni Javorski se črez noč uže iznebi jeze, katero mu je bil razvnel Rastislav, in po tem mu tudi kmalo ublaži se duhtenje na maščevanje. Klubu temu mu misel na mladega doktorja vendar ne more in noče več iz glave. To, kako je on, znanstveno omikani mladenič, možato in navdušeno branil pa podkrepljeval svoje politične nazore, vriva mu marsikako novo premišljevanje, do kakoršnih se on dosle še nikoli nij bil popel. Kakor toliko njegovih pristrancev, je tudi on do zdaj brez lastnega prevdarka kar po razvpitih, Slovanom sovražnih predsodkih zaničeval vse, kar se tiče imena in prizadevanja slovenskega. Ali pa zdaj ko pretehtava in uvažuje Rastislavove besede, katere mu še vedno živo done po ušesih, meni tudi vse bolj in bolj spoznavati, da on nij govoril prašnih marnj, ter da nepristran človek bi njegovim izrekom res ne mogel ugovarjati veljavnega kaj.

Dalje je bil Javorski uže davno tudi opazil, da Rastislav je bil več ko samo prijazen Ljudmili. In to mu je bilo vrlo ljubo in po godu. Z največjo radostjo bi bil videl Ljudmilo njegovo nevesto. Poleg tega je dobro vedel, da tudi ona goji tiho nagnenje do njega če prav mu ves čas nij še besedice omenila o tem. Nij torej tudi ne motil se, zakaj je ona zadnji čas sem postajala čedalje tožnejša in zlasti ne o pomenu njenega bledečega pa več- in večkrat rosnega obličja, kar je Rastislav njegovi hiši poslednjikrat obrnil hrbet. Le to trpko stanje Ljudmilino je torej bolelo tudi njega, ker je zelo ljubil svojo bratranko; ali tolažiti jo si ne upa, ker mu očita vest, da zlasti on je kriv njenega tihega trpljenja.

Po vsem tem jame Javorski kesati se, da je le zaradi njemu nasprotnega mnenja političnega tako zelo žalil Rastislava, sicer vrlega in duhovito izobraženega mladeniča, ki je tolikrat bil mu na najboljše zabavo, in po katerem je obetal si tudi še dokaj upanja in sreče za ljubljeno Ljudmilo.

Tako poteče štirinajst dni, žalostnih pri Javorskem.

Po tem časi je Rastislav zopet vrnil se v Bs*. Na potovanji je tudi njemu deloma ublažil se razdraženi duh naprem Javorskega hiši. Proti Javorskemu samemu pač nij še spremenil svoje misli, ali proti Ljudmili — ? Ljubil jo je se srcem in pametjo uže, ko nij bil še prepričan njene nasprotne ljubezni. Koliko bolj še je ljubil jo potem, ko mu je ona tako milo odkrila svojo ljubezen. Kako bi bila torej le malodnevua odsodnost od nje mogla udušiti mu tako ukoreninjen čut? Da, pa zdaj, ko je tako hudo maščeval se nad njo, ko je tako neznano ona trpela zavoljo njega, zdaj je tudi njemu orahljalo se srce. Najmenj žalega jej noče več. Narobe, smili se mu in ljubi jo, kakor še nikoli! Silno rad bi bil tudi take svoje čute naznanil Ljudmili. Le spomin na to, kako je ona poprej mrzlo in in skoraj zaničevaje prezirala njegovo ljubezen, kakor tudi misel na razpor z njenim stricem: to dvoje mu še in še zadržuje odločbo, da bi češ kakor skesan grešnik pribežal v hišo Javorskega.

Prijeten sabotin popoludan je bil prve dni listopada. Javorski je se svojo bratranko Ljudmilo sprehajaj se zunaj Bs*. po priljubljeni mu zaloki. Žalujoči jesenski obraz, sahneča priroda in zlasti pred kratkim pretekli dogodki močno teže obema na srce, da vsak njun pogovor, kmalo opeša. Tako dosežeta skoro uže znano nam brv črez potok.

Tu Javorski obstoji. Po kratkem zamišljenji obrne se na jedenkrat proti bratranki: in preprijazno vpraša:

„Ljudmila! po pravici mi povej, kaj meniš ti o mladem doktorji Rastislavu?“

Ljudmila se nekaj prestraši. Zazdi se ji namreč, da stric jej zato stavi tako nepričakovano vprašanje ker sluti pač predmet njenega nepreslednega tajnega premišljevanja. Malosrčno torej pravi:

„Zakaj me vprašate to, stric?“

„I nu, ker menim, da ti ljubiš mladega doktorja.“

„O stric — !“ izgovori ona samo pa bojazljivo povesi oči proti tlem.

„O brez strahu mi lehko poveš odkritosrčno. Ne smeš misliti, da ti hočem očitati kaj. Jaz sam moram spoznati, da Rastislav je po vsem, kar se tiče njegovih telesnih prednost, dušnih zmožnost in njegovega značaja, meni celo všeč. On je čverst mladenič, preugoden v družbovanji, bistroumen in visoko izobražen. Po tem vsem menim, da njega čaka še častna prihodnjost. Tudi, kar se tiče političnega prepričanja njegovega, ne bi jaz pa zdaj imel tolikanj zoper njega. Skratka, jaz stoprv zdaj prav spoznavam tega mladega gospoda vrednost in ne morem si kaj, da ne bi cenil ga visoko.“

Kakor rosa na zveneno cvetlico, tako je vsaka teh njegovih besedi dobrodejno-blažeče padala Ljudmili na srce. Tiha radost nove vskaljene nade jej milo igra v očeh in na obrazi.

„Zato,“ nadaljuje Javorski „poveš mi brez skrbi, Ljudmila: je-li ljubiš Rastislava, ali ne?“

„Dragi stric — jaz ne morem drugač — ljubim ga!“ reče ona po kratkem premolku in zorno teli v lica.

Kratek molk nastane. Javorski baš zopet zine, da bi spregovoril, pa beseda mu zastane na jeziku. Zagledal je namreč sprehajalca onkraj brvi bližati se jima. Precej spozna Rastislava.

„Na zdravje! gospod doktor!“ zakliče stopajočemu na brv. „No, kako ste kaj opravili svoj posel?“

Rastislav meneč, da Javorski hoče podražiti ga, odvrne hitro zavestno: „Najboljše! Imeti moremo upanje, da vsi naši kandidatje bodo izvoljeni.“

„Tedaj vam čestitam na tako povoljni vspeh, čestitam!“

„O naj nam čestitajo ali ne naši sovražniki, to nas malo briga. Mi izpolnujemo svojo sveto dolžnost,“ odreže Rastislav naglo.

„I kdo vam pa pravi, da mi — da jaz sem nasprotnik vaš? Menim, da po dejanji še ne morete imeti tega prepričanja o meni,“ pravi Javorski prihajaje prijaznejši.

„No če je tako — če ste tako hvalevredno premenili svoje politično mišljenje, gospod Javorski, bilo bi mi zanimivo to slišati,“ odgovori Rastislav zadovoljno začuden.

„Rad vam hočem to razložiti, ako blagovolite do trga nama delati druščino.

Rastislav mu na to nepričakovano povabilo iz marsikakih vzrokov rad vstreže po želji. S posebim zanimanjem posluša, kaj pripoveduje Javorski, da je tako hitro prenagnilo ga spoznavati se k slovensko-narodnim nazorom političnim. Sodeč po njegovih ravnih in skoraj navdušenih besedah za narodno reč mu po polnem verjame njegovo spreobrnitev, če tudi ne izpoznava še njenega pravega povoda. Ali nad tem se ne izpodtekuje. Vesel in zadovoljen pravi:

„No če je vam, gospod Javorski možata resnica s takimi mislimi, potlej bodeva zopet osobna prijatelja, če tudi sva do denes bila politična protivnika,“ rekoč mu seže v roko, kakor na spravo.

„Gotovo teh misli sem zdaj, in tacega mnenja tudi vedno ostanem. Saj svojega lastnega prepričanja prav za prav nijsem imel še dozdaj. Govoril sem za druzimi. Stoprv vi ste napeljali me, da sem sam jel politično misliti in soditi,“ pravi Javorski.

„To me zelo veseli, to mi je na veliko zadostenje, da sem takega moža pridobil na narodno stran,“ meni Rastislav in rad pusti roko, katero mu Javorski povšečno potresa. Po tem razgovoru, katerega je Ljudmila posebno pazljivo poslušala na svojo preveliko radost, obrne se Rastislav proti njej in prijazno povpraša:

„Gospodična Ljudmila! Kako ste pa vi preživeli ta čas, kar se nijsmo več videli?“

„E, malo dolgočasno, menim,“ pravi Javorski, ko ona brž ne izpregovori.

„Pač mogoče v tem časi jesenskem. Tudi jaz sam nijsem bil pravega vedrega duha, pa motil me je moj posel. Upam, da pridemo po zdaj na stari red, zlasti če bode gospodična pri volji —“

„To je le na vas, gospod doktor, verjemite! če bodete blagovolili po svojej nekdanji, prijazni navadi skazavati nama čast se svojim obiskovanjem — midva bodeva vsaki čas vesela vas,“ zagotavlja Javorski.

V takem in jednakem razgovoru pridejo v trg. Rastislav hoče posloviti se, pa na Javorskega gorek prigovor gre ž njim. Pri večerji ima Rastislav priložnost še o marsikakih narodno-političnih zadevah slovenskih govoriti in podučevati Javorskega, kar on toliko rajše dela, ker čuti, da nocoj ima pozornega slušatelja v Javorskem in ljubeznjivo poslušalko v Ljudmili.

Stoprv pozno v noči domisli si na odhod. Poslovljaje se seže tudi Ljudmili v roko, pa tudi od nje sprejme „lahko noč!“ za voščilo. Ali koliko nebeškega miru je velo iz samo teh dveh njenih besedi, gorko navdihnjenih z ublaženimi, srčnimi čuti! Saj nocoj je posnemala tudi iz njegovih pogledov, ki so tolikrat tako ljuboprijazno počivali na nji, da on je postal jej zopet mil. In Rastislav — s kako povzdigujočimi čutili je nocoj zapuščal hišo Javorskega videvši tudi Ljudmilo utolaženo, usrečeno. Drugi dan po dogotovljenih opravkih v pisarni Rastislav še premišljuje, kje bi najbolje preživel dolgi večer; pa notranja sila ga uže žene k Ljudmili. Najde jo samo sedečo v sobi.

„Gospodična“ — nagovori je „ne zamerite, da prec denes uže zopet pridem nadlegovat vas se svojim obiskovanjem.“

„Ne, ne, gospod doktor, to je lepo, da ste tako prijazni!“ meni Ljudmila in ponudi mu prostor zraven sebe.

„Premišljeval sem, kam naj bi šel. Moral sem k vam,“ pravi polagoma in počasi prisede k njej.

„To me prav veseli,“ reče ona.

„Na srci mije nekaj,“ nadaljuje on „tako teško, tako tesno, da ne morem dalje prenašati. Nekaj sila važnega bi zdaj-le rad pogovoril še z vami, draga gospodična Ljudmila.“

Ona je brž po njegovem glasi, s kakoršnjim je naslovil le-te besede, zaslutila težnjo njegove namere. Zato molči v silnej radovednosti. Tudi on nekaj časa premolkuje, potem rahlo prijemši njeni roki v naročji, pravi toplo:

„Ljudmila! Povejte mi: ali je res vašega srca čisto pravi izraz to, kar ste tožili mi, ko sem zadnjikrat bil pri vas? To, prosim, razodenite mi zdaj odkritosrčno!“

„Kako bi mogla v taki zadevi govorita drugač, kakor mislim in čutim!“ odgovori ona ne pomišljevaje se kaj.

„Tedaj je-li res; da vaše blago srce je kedaj sveto čute gojilo za mene?“

„Izrazila sem vam svoja čutila iz dna srca,“ pravi ona zelo ginjena z rahlim trepetajočim glasom.

„Vi ste ljubili me?“ poprijema on ognjeno.

Ona ne more več odgovarjati. Prepolno srce jej kipi hipoma na novo izbujenih nad. Skor omahuje.

„O govorite, govorite mi draga Ljudmila!“

„Ljubila — in ljubim vas še!“ izpozna ona poluglasno, nagibajo se k njemu.

„O potlej sem jaz bil grozovit, neusmiljen mučitelj!“ vsklikne, zdrsne na kolena pred njo in pritiskaje svoje ustne na njene bele roke v naročji toži:

„Ljubljena moja Ljudmila! Žal mi je, žal iz celege srca! Prosim te, draga odpusti mi, če ti je mogoče!“

Ljudmili se vdero gorke solze veselja. Vsa uničena jedva umljivo šepeče:

„Odpuščam ti vse, vse moj dragi!“

„Odpuščaš? — O moja Ljudmila! Zdaj sem najsrečnejši na zemlji!“ vsklikne Rastislav, skloni se po konci, poljubi jo na čelo pa z obema objame in k sebi pritisne ljubljeno bitje, katero mu na prsih ihti od rajske zveličavnosti.

Nekaj časa tako gorko sklenjena v ljubezni molče vživata srečno trenotje. Potem se izpustita pa dalje časa ne nahajata še besedi. Na posled Rastislav vpraša:

„Draga Ljudmila!sa zdaj mi vendar povej: zakaj si toliko časa tako nemila bila proti meni? Saj si vendar morala poznati, da te ljubim?“

„Glej moj ljubljeni Rastislav,“ odgovori ona „jaz sem sodila pač, da me ljubiš. Trpela sem veliko, veliko v hudem dvomu, in še zmirom sem bala se nemile prevare, ker nijsem te poznala še tako po polnem!“

„To tedaj je bilo?“ pravi Rastislav,“ pomišljujoč, in radosten pristavi: „To, draga moja, to mi je nov, preprijeten dokaz, kako plemenita je tvoja duša! Tolikanj neizmerneje rajši te imam! Ljubil sem te uže v prvem trenotji, ko sem te videl; in zdaj, ko sva popolnem razodela si srci, ko sva na tanko izpoznala se — je-li Ljudmila, ljubiti se hočeva zvesto na veke?“

In sladek poljub jima stakne ustna, da bi vresničevale in potrjevale se te njine vzajemne želje.

Kmalu po tem pride Javorski domú. Po vedri radosti, katero obema ljubečima tako jasno sije z obraza, nemudoma spozna, da je nekaj posebno veselega pač dogodilo se mej njima; toda ne poprašuje ničesar. Toliko rezadovoljnejši začne pa tudi sam vdeleževati se njune družbe.

Prvi pogovor se zasuče o slovensko-političnih razmerah. Po marsikaterem pretresovanji Rastislav prevesel zadobi po polno prepričanje, da o Javorskem ima po zdaj pravega, stanovitnega narodnjaka slovenskega. To spoznanje osrečuje ga toliko bolj, ker ima nedvomljivo zavest, da more rodoljubnost Javorskijevo prištevati le sebi na zaslugo.

Po tem razmenku Rastislav na ravnost preide na objavljevanje svojih srčnih čutov, ki nocoj tako močno prevevajo vso dušo njegovo, da jih ne more več zadržavati. Brez posebnih ovinkov začne pripovedovati, kako je on takoj po prvem spoznanji Ljudmile jel visoko čislati jo; kako je njegovo prvotno spoštovanje hitro premenjalo se v ljubezen, in koliko je ves čas noter do denašnjega večera trpel, uvaževaje Ljudinilino mrzlo preziranje napram njegovega nagnenja.

„Aj to je romantično, moj ljubi doktor!“ meni Javorski na to povšečno smehljaje se, potem pravi:

„Glejte, saj tudi moja Ljudmila je nekak tak mil romanček igrala na tihem. Povej Ljudmila kaj je pa trpel tvoj srček?“

„Ah stric, kako ste hudobni!“ pravi ona ljub, da se čuti, da jej prav sladko ugaja to njegovo draženje.

„Nu“, pravi na to Rastislav, „saj zdaj sem tudi jaz uže tako srečen, da vem, da ubožica tudi ona je nekatero urico bridko živela zavoljo mene. Ravno poprej sva si razodela vse. O gospod Javorski! izvedel sem: tudi Ljudmila me ljubi — ne zamerite jej, prosim!“ rekoč jej desnico lehno položi okoli vrata.

„Kaj, kaj? Tako sta jo spletla meni starcu za hrbtom? Gorje vama!“ zagrozi Javorski šaljivo pa hitro dobrovoljno pristavi:

„No, pa naj vama bode! Saj poštena ljubezen gre mladim ljudem, in kakor zdaj vem, bila vama je prava trnjeva roža!“

„Pač res!“ vzdihneta Rastislav in Ljudmila oba ob jednem. Potem se vzdigno Rastislav in obrnjen proti Javorskemu slovesno reče: „Da, trnjeva roža nama je dozdaj bila ljubezen; pa, ljubi gospod Javorski, tudi na vas je, da tista nama dosle postane rajska vekovita aloa. Prosim, naj smem od tega trenotja Ljudmilo imenovati svojo zaročnico.

„Sreča mladih ljudi je tudi moja. Poznam te, moj Rastislav! Moja volja po polnem soglasuje z udarci vajinih src. Izpolnjena je želja tudi moja. Rad vama dam svoj blagoslov. Bodita srečna!“ rekoč jima sklene roki. —

Teden dni po svojem zaročenji je Rastislav zibaje se v presladkih čutilih stopal po svoji sobi. Jutri ima svojo zalo, ljubljeno nevesto popeljati k oltarju.

V tem mu nekdo potrka na vrata in noter stopi Modrivec, pa hiti Rastislava objet in poljubit.

„Kako je, moj dragi? — Ljudmila?“ vpraša na prvo.

„Aj — nijsi še pozabil? Ti si izvrsten vedež. S kratka, kakor si prerokoval — na tanko tako!“ odgovori Rastislav nekaj sramovaje se skoraj.

„To me veseli, to me veseli, prijateljček moj!“ povdarja Modrivec in smehlja se mu obraz.

„Jutri mi pojdeš za druga, jeli?“ vabi ga Rastislav.

„Uže? To je naglo pa — pojdem! Brez dvoma, prav rad!“ obeta Modiivec.

„Ali zdaj pa poslušaj, kako je to prišlo,“ pravi na to Rastislav, ki bi rad nekoliko opravičil svoje ravnanje, kakoršnjemu je pred šestimi meseci še protivil se tako na vso moč. In pove mu od kraja do konca vso zanimivo zgodbo svoje ljubezni.

Modrivec je radovedno pozorno poslušal do konca. Potem ves navdušen reče:

„Aj, to je mikalno, spomina vredno, prilična snov za slovensko novelo. Spišem ti jo, če mi dovoliš?“

„Rad — samo, da mene imenuješ Rastislava!“

„Zgodilo se bode,“ zagotovi Modrivec, potem tik k njemu stopivši pristavi:

Glej, ljubi prijatelj! Zakon je vendar le tisto naravno pristranišče, v katero na posled prispevamo, če tudi dostikrat še le po burnih, valovih srca.