Valovi
| Valovi Levin |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. • dno |
I.[uredi]
Sladka tišina je nastala po vročem dnevu; dnevni ropot je prenehal in vedra noč je razgrnola svojo peruto nad vročo zemljo. Deseta ura je uže odbila in nikogar ni več videti po samotnej cesti, ki polek morja drži iz malo oddaljene vasice v prijetno mestice B., če prav je v tej uri navadno ta cesta, ki ob enem služi za sprehajališče B—čanom, živahno obiskovana. Vzrok temu, da je danes tako samotna, je ta, ker se nocoj v mestecu obhaja slavnost.
Sredi poti, v samoti mej sadonosnim drevjem in žlahtno vinsko trtico se beli prijazna hišica — to je pristava gospoda Antona — tako namreč je navadno nazivalo ondašnje ljudstvo njenega gospodarja.
Vrata, ki na cesto drže, zaprta so in v notranjosti ni slišati nikakega glasu niti videti nikake luči. Vse kaže, da je tudi gospod Anton z svojo soprogo, gospo Amalijo nocoj zapustil svoje mirovališče ter se peljal v mestice k slovesnosti; — slavili so namreč novoizvoljenega župana! — Vse je bilo tihotno; le tamkaj iz za hiše je bilo čuti prijetno žuborenje malega potoka, ki je podil svojo vodico v bližnje morje.
Ali še neko drugo šepetanje je bilo čuti tamo za brvjo, ki drži čez potoček v bližnji senčnati gozdiček!
»Mila moja Zora,« šepetal je mlad možki glas, »nikar vendar toliko ne tuguj! Vsaj te jaz nikoli ne pozabim; če prav oddaljen, nosil bom vedno tvojo podobo v srcu in pred očmi; — oh, dobro vem, kako hudo mi bode po tebi, kako te bodem pogrešal, kako se mi hode vse zdelo suhoparno in mrtvo! Ne vem, ako se bodem mogel privaditi!«
»In jaz? Tako sama, v tvojej oddaljenosti: kaj bodem počenjala? Kako se bodem branila pred sitneži, ki mi jih bodo moji stariši pred oči volili? Dosedaj pritekla sem vsakikrat k tebi, ljubi Stanko, tožila ti, kako me moji roditelji silijo, naj začnem zvezo s tem ali onim ne vede, da sem tvoja, da jaz moram le tebe ljubiti, a druzegi ne! Ti si me tolažil, dajal upanja, da bode kmalu boljše; da, ko šolo končiš ter nastopiš kako službo, koj stopiš pred moje starše ter jih prosiš za mojo roko. — In sedaj mi boš odvzet: dolga tri leta te ne bode nazaj .... ah! Kaj bodem jaz do tedaj počenjala?«
Zelo je terpela Zorka in trepetala po vseh udih; stiskala roko ljubljenemu Stanku in zdihovala. Jutri zvečer je imel Stanko odrinoti. Bil je to zadnji veder pred odhodom, ko se je od svoje Zorke poslavljal.
Dolgo sta še sedela na klopici v gozdiču. On je slonel z glavo na njenej rami ter stiskal jej roki. Kako sta se ljubila! Koliko sreče so izražali ti pritiski! — Ali nemila osoda odtrgnoti je imela koj jutri te dve iskreno se ljubeči srci ter telebiti, jedno v suhoparno vojaško živenje, drugo pa pustiti v last nasprotnim roditeljem. — Slonela sta dolgo ter se pomenkovala, kako si bodeta pridno dopisovala.
»Ne preide trenutek, da ne bi mislila na te; tvoja podoba mi ne ugasne pred očmi; kar mi bode srce težilo, zlivala bodem v pisma — vse ti hočem poročati, kar bodem v tem dolzem času čutila in kar se mi hudega pripeti. Kako hudo mi bode delo, ko me bodo kakor dosedaj moji roditelji naganjali, naj vendar uže mislim na poroko ter se zaročim z onim neprenesljivim markezom! Oh! kako zopern mi je ta človek, in vsak večer ga bodem morala imeti pred očmi!«
»Tvoja mati in tvoj oče te vendar ne moreta prisiliti v zvezo s tem človekom; odrekaj jim, ko ti kaj nagajajo; vsaj si mi vendar pravila, da bi od žalosti umrla, ako bi te tvoji rojitelji v zvezo prisilili ...«
»Ne, tega mi ne store! rajši kruha stradam; rajši naj me moji roditelji zavržejo, nego da bi dala roko temu človeku, kateremu ne morem dati srca; moje srce gori za te, ljubi moj Stanko, le s teboj morem postati srečna; ako mi osoda tebe odvzame — bom nesrečna vse svoje živenje! Oh, mili Bog, zakaj moram vendar tako trpeli in toliko grenkosti prenašati od strani mojih lastnih starišev, koji, ne da bi me radi videli srečno, še me silijo v zakon s človekom, ki ga iz vse svoje duše sovražim? Zakaj vendar dopušča mili Bog, da se ti od mene ločiš ter greš tri dolga leta na tuje; vsaj sem ga vedno prosila in v solzah k njemu molila, naj usliši goreče moje prošnje ter izpolni srčne moje želje! ...«
»Ne toži vendar toliko, draga Zorka, vsaj bodem tudi na tujem vedno v mislih s teboj; poročal ti bodem vsako stvarico, vsako svojo težnjo, veselje ali žalost. Tako tirja osoda. Država hoče imeti vojakov in ponosna bodi, da sem tudi jaz izbran domovini z orožjem služiti. Po dežju solnce pride; — tudi po prestanej vojaščini in ti po prestanej hudej borbi s svojimi sorodniki, — za nas pride dan veselja in srečo! — Le ne obupajva, draga Zorka, ko pridem od vojakov, najdem si, to ali ono službo, — da bode le za živenje — in potem se združiva. Čeprav bodo tudi tedaj tvoji roditelji našej zvezi nasprotni; — to nič ne de! Bog je sicer ukazal lastne stariše slušati, ali on ni zaukazal slušati jih v vsem in po vsem — tudi ako oni žele, da njih otrok postane nesrečen! Potolažijo se; samo trdna bodi v svojem sklepu, in radi te tudi poznej — kot mojo ženo, spoznajo za lastno hčer.«
»Ali jaz se bojim bolj za tvoje roditelje, ljubi Stanko; ko ti odideš, ostaneta uboga starčka sama; nikogar ne bosta imela v pomoč. In če moj oče in moja mati zvesta, da si ti kedaj mislil na me ter da sem se jaz tebi zaljubila — oh, tedaj bodeta morala gotovo od naše hiše, kajti moj oče je trdosrčen mož, čeprav dober gospodar in mati se mora njemu vklanjati!«
»O, to dobro vem sam; dobro znam, da me bodo pogrešali, kajti do sedaj sem bil jim ako ne edina, vsaj nekolika podpora. Tudi meni se smilita uboga starčka, ali pomagati jima ne morem. Zato bi te prosil, da se zatajuješ pred svojimi roditelji, da ne zvedo o našej zaobljubi ter obdrže moja roditelja v hiši.«
»Da, skrbela bodem, da ti ugodim; odvračala bodem, kolikor mi bode mogoče, svoje roditelje, ne da bi tajnost izdala. Sicer pa, ako bi do tega prišlo, postavim se sama v bran tvojih starišev, kajti dasta se vendar prepričati moj oče in moja mati, da nista tvoja roditelja temu nič kriva, ampak le jaz. Prosila jih bodem, naj mi odpuste, rečem jim, da mi ni drugače, naj store zmenoj kar hočejo — da namreč druzemu roke ne dam, ker je dati ne morem!«
»Čuj, slišati je drdranje kočije. Sedaj prihajata tvoja roditelja in moj oče z njima. Sedaj se morava ločiti: Z Bogom mila Zorka! Misli na me in piši mi večkrat!«
»Zbogom, dragi Stanko, ostani zdrav in srečen in ne zabi svoje Zorke.«
Po srčnem slovesnem pozdravu se objameta in poljubita. Obema so bile oči z solzami zalite! — —
II.[uredi]
Naj povemo tu nekoliko o značaju in živenju znanih nam osob.
Gospod Anton je bil gospodar majhne, a prijetne pristave poleg ceste. Bil je osorne nravi, zelo natančen ali strog gospodar: njegovemu osorno zapovedajočemu glasu se je moralo vse kloniti. Malo boljša je bila njega soproga, gospa Amalija. Ni bila sicer trdega srca, ali vendar je večkrat okorno zmerjala jedino hčerico, gospodičino Zorko, ako se je v kakej majhnej stvarici pregrešila; omečil jo je pa vendar večkrat zadnje mili pogled in proseči glas tako, da jo je po zmerjanju celo branila in božkala. Sploh je bila nekako čudne nravi, zdaj srdita in k malu zopet mirna in uljudna.
Gospodična Zorka je bila kaj milo in lepo dekle — le škoda, da je imela take roditelje. Zadnji so jo sicer ljubili kot edinico v svojem zakonu, ali vedar je morala prebiti marsikako očitanje in nepotrebno strahovanje, ki je na njeno občutljivo nrav neugodno vplivalo ter jo otoževalo. Večkrat je bilo videti na oknu slonečo s žalujočim obrazom, globoko v svoje okoliščine zamišljeno. Ko je bila še majhna, takrat sta jo oče in mati celo tepla; sedaj se pa nad njo večkrat srdita ter tirjata, da se ukloni nju odločni volji. Sedaj je odrastla, krasna in lepa in pri tem še bogata. Njena mati dobro ve, da marsikak mladenič po njej pogleduje ter si je želi za družico v svojem živenju. Ali vsakemu pritepencu tudi noče da bi prišla v roke, vzlasti pa skrbi, da jo otda takemu mladeniči, kojega materijalna sredstva bi bila njenim enake ali je še presezala, kajti deklica podeduje lepo pristavo in ona, njena mati, je tudi preskrbela, da jej da koj po odhodu iz rojstvene hiše v ženinovo, z seboj tudi lepo doto v denarja.
In res, gospodin Marguado je bogat mladenič in pri tem še plemenite krvi markiz. To ni kar si bodi. Njuna hči markiza Zorka — to bi njeni častohlepnosti ugajalo! Markiz Marguado je stanoval v mestecu B., a imel je velikega posestva v okolici in dosti pohištva v mestu. Nekoji so pravili, da je milijonar. Bil je lepe in ponosne postave; le pogled mu je nekoliko kazil zaraslo obličje. Tega srditega njegovega pogleda se je gospica Zorka zbala. Vedela je sicer, zakaj je jel zahajati v njeno hišo, opazovala tudi njegovo lizanje in poklone njej namenjene, ali vendar one oči ... te jej niso bile po godu. Žarovit njegov pogled jej je pretresaval dušo. Ko je pri njej sedel, upirala je svoje oči vedno v tla ter ponajveč molčala, ali mu vsaj samo na kratko odgovarjala.
Neki večer se je izmuznola iz sobe ter šla v svojo spalnico. Ne dolgo potem jo je našla mati sedečo pri oknu, glavo naslonjeno na spodnji predel in obrazom zakritim z robcem — Zorka se je jokala.
»Zora, kaj ti je, da se jočeš?« praša jo gospa Amalija.
»Nič, mati!«
»Nekaj pač moraš imeti! Zakaj si se pač tako skrivno odtegnola iz sobe ter se ne več povrnola? Vsaj menda pač veš, po kaj zahaja gospod markiz k nam! — Morala bi biti vesela, ne pa se tako nevljudno odstraniti.«
»Pustite me, mati, lepo vas prosim; mene jako boli glava; jaz ne morem več v sobo; pojdem v posteljo.«
»Ali te solze, te solze! — — — Zora, Zora, glej, kaj počenjaš; da se ne bodeš kedaj kesala, ko bo že uže prepozno! Ne bodi vendar tako trdovratna. Zakaj se tako trdo vedeš proti gospodu markizu? Jaz in tvoj oče sva ti ga odločila za ženina: — se boš ti morda ustavljala najinej volji? On te tudi prisrčno ljubi; ti bodeš kedaj lahko velika gospa markiza: kaj tedaj pomenjajo te tvoje solze? Gotovo ti je kdo kaj v glavo vtepel — — —«
»Pustite me, mati; v sobo več ne pojdem ; in vašega markiza za ženina nočem: ako me hočte videti kedaj srečno, prosim vas, mati, ne silite mi tega človeka!« govorila je s tresočim milo prosečim glasom in s tem mater tem bolj razburila. Tedaj je pokazala zadnjo svojo srdito nrav; neslušnosti ni hotela trpeti:
»Ti se boš tedaj ustavljala volji svojih roditeljev,« zarežala je na njo, »ustavljala se bodeš volji gospoda markiza, ki je najpremožnejša oseba tu v okolici? Govorila bom s tvojim očetom!«
Gospodičina Zorka se je tresla po vseh udih. Tako razjarjene svoje matere še ni videla in kaj je imela pričakovati še le od očeta, ki je bil še bolj trdosrčen?! — Ihtela je, tesno jej je prihajalo pri srcu; — želela su je smrti; stiskala je svojo lepolaso glavico k oknu in plakala.
»Oh, kako sem nesrečna!« tožila je sama sebi, »kako so mi nasprotni moji stariši! — Zahvalna sem jim za živenje in odgojo: — ali zakaj me vendar hočejo sedaj uničili, zakaj mi žele le slabo, hoteč me sklenoti v zakon s tem človekom, kojega črtim iz globočine svoje duše?! Vsaj sem jim vendar v vsem pokorna — je li jih moram tudi v tem slučaju slušati? — In kaj bode še le z menoj; ko zvedo, da sem otdala srca drugemu mladeniču, kojega edino morem ljubiti? — Ah, strah me je pred trenotkom, ko pride to na dan. — Ubogi Stanko! Ako bi ti vedel, koliko moram prebiti zaradi tebe, — ako bi vedel kaki oblaki se nad teboj in nad menoj zbirajo, gotovo bi obupal ter šel svoje gorje tešit v daljne kraje ...«
Tedaj se strese po vsem životu. Vstavši z stola, bila je z labtmi naslonjena na okno ter bila tožno zamišljena v vedro noč. Krasno nebo je bilo nasejano z milijoni brlečih zvezdic in luna je čarobno obsegala divno okolico. Zamaknena je zrla naravnost pred se proti prostranemu morju, ki je za drevjem lehno šumljalo, a pred se, pod okno se ni ozrla. — Tu je slonel Stanko, srce mu je gorelo od žive ljubezni, a obličje mu je bilo obrneno v milo tožni obrazek premišljujoče deklice, njegove ljubljene Zorke. Gledal jo je, kako utožno je bila zamišljena, ali ni vedel, kake misli jej razjedajo mlado grud. Nevede je nekoliko zašumljal in s tem zvadil deklični pogled na se. Tedaj se je Zorka vsa vsa pretresla, spoznavši v njem svojega Stanka.
»Lahko noč, Zorka!«
»Lahko noč Stanko!« — sta zašepetala nakrat in Stanko je zginol izpad okna. —
Zorka je zopet sedla; burna njena notranjost se jej je nekoliko pomirila pri pogledu na Stanka; ostala je še nekoliko časa na stolu, potem zaprla okno in se natihoma spravila v posteljo, iskajoč v spanju tešila svojej nesreči. Ali spanec le ni botri priti na trudne trepalnice. Dolgo v noč se je po postelji premetavala, misleč na Stanka, na grozečo se mater, na čmerikavega in zopernega mirkiza, predstavljajoč si jezenga očeta obraz. Te podoba jej niso dale spanji. Skušala je misliti le na Stanka, na njegovo odkritosrčnost, na njegovo blago srce in milo zunanjost; zdel se jej je njen angelj varuh, kojemu samemu more zaupati svoje živenje; ali pri teh mislih hodil jej je pred oči čmerni markiz, ta trdosrčni bogataš, koji ne čuti v sebi nobenega blagega nagiba do nje, ampak le hlepi po njenem bogastvu, pu njenej doti, da bi svoje premoženje pomnožil ali vsaj poplačal dolgove, ki jih je morda storil z igranjem in nočevanjem: vsaj vendar ni verjeti ljudem, da je miljonar — morda je zadnje le imenom. Sicer pa bi se jej ne prikupil, ako bi jej ves svet ponudil. — Blagost srca, odkritosrčno in iskreno ljubezen Stankovo je bolj cenila, nego vse zlate gradove markizove. —
Stoprav pozno v jutro je zatisnola oči. — Odhoda markizovega ni slišala, niti je ni to noč nikdo drug nadlegoval.
Drugo jutro je slišala očetovo jezno in zbadljivo pridigo; mati mu je pa pritrjevala. Zapretila sta jej, da jo koj drugi teden odstranita v otdaljeno mesto, ako se v enem tednu ne premisli ter lepše ne postopa z markizom.
III.[uredi]
Čas je, da se spoznamo tudi s Stankom in megovima roditeljima, starim Jurijem in Jero, — Prišla sta oba še pred desetimi leti služit na pristavo gospoda Antona; bila sta poročena; z seboj sta pripeljala tudi desetletnega sinka, našega Stanka in dveletno hčerko, ki je pa čez leto dni umrla. Stanko je bil vrl dečko; uže kot deset leten fantek je kazal mnogo dušnih zmožnosti in talenti; pohajal je uže doma, v dve uri od tam oddaljeni vasi ljudsko šolo, v kojej je bil vedno prvi.
»Deček ima talent,« rekal je večkrat vaški učitelj njegovim roditeljem. »Škoda je zanj, ako doma ostane; on bi se lahko šolal ter kedaj postal gospod.«
Tudi gospod župnik je dedka kaj rad imel, ker mu je vedel najboljši streči pri sv. maši in bil je z vaškim učiteljem enih misli, da bi se deček izšolal ter kedaj novo mašo pel, v veliko veselje svojih starišev in vse župnije. Ali kako to storiti? Stankovi roditelji so bili največji siromaki vse vasi, a za šolanje treba dosti potrošiti, kajti stanovanje, hrana in knjige v otdaljenem mestu stanejo dosti.
Tudi Stankovi roditelji so sklepali, kako bi se dalo pomoči, da jim sin postane kedaj gospod.
Slednjič vendar najde gospod župnik nravo pot ter sklene pomoči ob enem Stanku in njegovim roditeljem.
Gospod Anton, naš znanec, in gospod župnik bila sta prijatelja še iz časov, ko sta vkupe gimnazijo pohajala. Vkupil je vprav tedaj gospod Anton pristavo blizu mesteca B. — Pristava je bila le pol ure od mesteca otdaljena in v zadnjem se nahaja gimnazija, na katerej bi se Stanko lahko izšolal in postal kedaj duhovnik. Gospod Anton pa potrebuje služabnika, ki bi mu vrt obdelaval in druga dela opravljal. Lahko bi v ta namen v službo sprejel Jurja, Stankovega očeta ter tako sinu omogočil pohajanje srednjih šol.
Kar je gospod župnik mislil, razodel je tudi Stankovim roditeljem ter jim zagotovil, da jih priporoči gospodu Antonu v službo. Kar namišljeno, to tudi storjeno. Stanko je leto poznej uže obiskoval četrti razred ljudske šole v mestu B. ter v svojem dvanajstem letu stopil v gimnazijo.
Mi ne bodemo spremljali Stanka v vseh letih njegovega studovanja na gimnaziji. Le to naj povemo, da je bil v obče priden in skrben dečko ter si vedel pomagati z podučevanjem manj pridnih učencev; v petem razredu je po svoji nekrivdi zastal radi bolezni ter moral razred ponavljati. Kar bi čestite bralce zanimalo je to, da se je naš Stanko sicer dobro naučil sklanjati »virga, virgae« (čeprav je ni poznal) a, da se mu je pri vsej njegovej pobožnosti — in bil je res pobožen in blagega srca! — v poznejših letih vendar le bolj dopadala neka »virgo inis«, ki je bila — da naravnost povemo — Zorka, hči gospoda Antona!
Človek obrača, a Bog obrne — pravi nek moder pregovor. Naš Stanko ni bil napčen mladenič, videl je uboštvo lastnih starišev in vedel tudi svoj položaj. Njegovi roditelji bi ga seveda rajši videli kedaj pred altarjem Bogu služit sveto daritev, ali kdo se bode upiral srcu?
O blagor njemu, ki ne gane,
Ne zmoti ga podoba lepa!
Te besede veljale so tudi našemu Stanku. Živel je do svojega osemnajstega leta tja v en dan, baveč se s svojo latinščino in grščino in zabičevaje isto v trde bučice gosposkih sinov; živel je jednolično in samotno, ni se bratil z nikomur niti sklupljal tesnega prijateljstva — le z jedno osebo se je večkrat pogovarjal — in to je bila gospodičina Zorka.
Končavši petnajsto leto svoje dobe, zapustila je zavod ter prišla na dom; tu ni imela s početka nikake druge družbe razen našega Stanka; ž njim se je čestokrat pogovarjala, a ne — kakor bi kdo po našem govorjenju sodil — o ljubezni se dotikajočih posebnostih; ampak razgovvarjala sta se o literaturi, o tej in onej knjigi, sodila sta pesnike in pisatelje, nabirala rastlin itd. Zorkin oče ju je večkrat vkupe videval, ali on tega ni niti sumil, da bi se njegovega hlapca sin drznol kedaj za njegovo hčer prosit, ali pa, da bi zadnja kako nagnjenje do tega ubuščeka čutila. Istotako je mislila Zorkina mati, gospa Amalija, sicer pa sta bila oba uverjena, da postane Stanko kedaj duhovnik, kar je bilo tudi iz njegovega vedenja sklepati.
Gori navedene pesnikove besede izpolnile so se tudi pri Stanku. Občeval je vedno s krasno devo, ter vedno temeljitejše spoznaval njeno plemenito srce. Lepota njena ni ga še toliko unela, kajti vedel je, da
Lepo lice hitro mine,
ali učil se je z občevanjem z njo spoznavati njeno plemenito in blago dušo. Ni bila, kakor navadne bogate hčeri, ponosna na svoje bogastvo, tem več čislala je bolj čednost in blagost srca. Sploh z večkratnim mejusobnim občevanjem učila sta se spoznavati vedno bolj in nji srci ste vsplamteli v gorečej prvej ljubezni. — Stanko je pozabil na svoj prvotni sklep, očarala ga je lepa Zorkina podoba tako, da je čutil, da bi se pogreznol v svojo nesrečo, ako bi silil v duhovski stan, za kojega ga Bog ni poklical.
Kdor če stopiti pred oltar,
Brez madeža on biti mora!
Zamoriti mora v sebi sladke občutke; premagovati samega sebe ter poznati le človekoljubnost.
Tega se je naš Stanko ustrašil, bal se je, da mu ne bode mogoče natančno spolnovati teških dolžnosti, ki jih duhovski imenitni stan naklada; spoznal je, da rajši nego da postane nevreden duhoven, ostane pravičen in samostojen svetni človek. Iz teh vzrokov se je svojemu prvotnem namenu odtegnol.
Ljubila sta se tedaj iskreno Stanko in Zorka ; ali Bog ve, je-li se kedaj združita in pozakonita? V pričetku naše povestije Stauko še le dovršil sedmi razred, ali pustiti je bil primoran daljno šolanje, kajti potrjen je bil v vojake in večer, ko ju nahajamo sama, pogovarjajoča se v gozdiču, to je večer pred dnevom slovesa.
Poglejmo, kaj se je dalje z njima godilo.
IV.[uredi]
V kočiji, ki je pridrdrala uprav ko sta se Zorka in Stanko poslavljala, pripeljali so se res Zorkini roditelji in z njimi — nadležni markiz! Konje je vodil Stankov oče, ki je bil ob enem gospodu Antonu tudi za kočijaža.
»Hej, Zorka, te še glava boli?« prašal je gospod Anton svojo hčer stopivši v njeno spalnico. »Vsaj si šla v postelj ko sem odhajal v mesto, pa ta nahajam čuječo! — Kaj to pomenja?«
Zorka je, ko je slišala drdranje kočije, koj tekla v svojo spalnico; ali ker se ni mogla tako hitro sleči in iti v postelj, séla je za mizo ter odprla neko knjigo, da bi jo oče našel pri čitanju. Ko so njeni roditelji odhajali k slavnosti, šla je res v postelj rekoč, da jo močno glava boli ter da ne more z njimi v mesto. Ali koj potem je vstala ter se napotila v gozdič, kder sta se s Stankom sporazumela, da se snideta.
»Glava me več tako ne boli, papa! Vstala sem, ker mi ni bilo mogoče zaspati, kajti danes je bilo silno vroče.«
»Ho, ker te glava več ne boli, Zorka, pojdi v sobano; prišel je danes tudi gospod markiz, tvoj bodoči mož. Uže davno ga ni bilo; od tistega večera namreč, ko si se ti tako neuljudno iz sobe odtegnola. Upam, da danes tako ne storiš, sicer ...«
Zorka jame jokati.
»Papa, ljubi moj papa! Ako me imate radi ter me ne želite videti nesrečne, prosim Vas, da me ne silite s tem človekom občevati!« prosila je milo. »Jaz ga kar ne morem trpeti; jaz ga ...«
»A — — tako bo tedaj s teboj?« pravi jej jezno, »ti se hočeš tedaj ustavljati volji svojih roditeljev in gospoda markiza? Ti črtiš gospoda markiza, prvega bogatina in najlepšega mladeniča v vsem mestu? Jaz sem oče, jaz ukažem! ti moraš s tem gospodom uljudno ravnati, kajti sem ti ga namenil za moža in on tebe za nevesto. Obleci se in pridi ga dostojno pozdravit, sicer ...«
Zorka je udarila v plakanje; čutila je na sebi očetove jeze žareče oči in trepetala po vseh udih. Ni mu več upala ugovarjati. Gospod Anton odide v sobo z navidezno zadovoljnim obrazom; mej tem je gospa Amalija, kakor je mogla zabavala čmernega markiza, ki je poleg nje sedel ter komaj čakal svoje izbrane neveste. Intimno se z njo še nikoli ni razgovarjal, ali vendar je slutil, da mu Zorka ni naklonena. Zorka se je v tem času odpravila in prišla v sobo; gospod markiz jo povabi k sebi, kar je ona tudi storila; prizadeval si je markiz, da jo razveseli, da jo kolikor možno zabava, pripovedoval je svoje, morda izmišljene dogodke, ali Zorke le ni razveselil: smehljala se je sicer z njim vred, ali videlo se jej je na obrazu, da je bil ta smeh posiljen ter ni prihajal iz srca. In kako bi mogla biti vesela? Misleča na svojega lepega in pametnega Stanka, prihajal jej je pred obličje ta človek, kojega je iz globočine svoje duše črtila! ... Ubogi Stanko! — si je mislila — jutri odrineš v vojake in mene zapustiš samo med temi ljudmi, ki mi le slabo žele! Koliko jih bodeš moral prenesti radi mene! Kako ti bode razjedala grud grenka slutnja, da ti sem jaz postala nevesta, da se je meje srca zaobljubilo drugemu ter se dalo omamiti bogastvu! Mislil bodeš res in si trenotke grenil, vsaj vendar vem, da samota človeka mislečega dela. —
»Ho, kaj vendar tako premišljaš, ljuba Zorka?« oglasi se mati neobičajno sladkim glasom, »te menda vendar ne boli več glava?«
»Da, mati, še me boli; prenehala mi je nekoliko bolečina, ali sedaj se mi zopet povrača — — —« In stiskala si je kodrasto glavico, kakor da bi jej bila zelo vroča. — Gospa Amalija je sedaj očitno spoznala hčerino trmo; jeziti se ni hotela, kajti to bilo bi neuljudno, ali vendar se jej je na obrazu bral notranji gnjev — namuzala je nekoliko usta, tako, da markiz ni tega opazil ni.
»Prosim dovolite!« rekoč je odšla iz sobe pustivša Zorko samo z markizom, kajti tudi Zorkin oče je malo poprej odšel.
To priliko vporabil je markiz, da je deklici razkril svoja srčna čutila.
»Gospiča Zorka!« jej pravi s tresočim glasom, približivši se jej in hoteč jej vloviti roko, katero je pa ona koj umaknola. »Zorka! Hočete li biti — moja? —«
Ona je zrla v tla in molčala; prsi so se jej burno dvigale; mislila je na svojo mater, ki jo je tako samo pustila s tem zopernim človekom; v tej razsrjenosti skočila bi mu v obraz; v misel jej je prihajala uzorna podobo Stankova: kaj bi vendar mislil o njej, ako bi jo našel samo s tem človekom!
»Gospica! — —« ponavljal je markiz z prosečim glasom, »mi jeli dopuščeno upati, da ...«
»Ne!« odvrne Zorka z odločnim glasom, ki je kazal njeno notranjo burnost in srd, »mene pustite v miru — jaz vas sovražim! —«
Oči so jej srdito žarele, mili obraz je zarudel od jeze; hotela je vstati in oditi, ali markez je ni pustil — vlovil jo je za roko in prisilil, da je zopet sedla.
»Prosim! — Še eno besedico, preden odidete, gospica.«
»Pustite me, jaz nočem vas več slišati! —« in silila je ven.
»Zakaj me vendar tako sovražite?« jecljal je markez, »povejte mi vendar za uzrok: — torej moram res izgubiti vsako upanje, da bi vi, gospica, katerej sem svoje srce otdal, ki vas nad vse ljubim ter bi za vas svoje živenje žrtvoval, — da bi vi kedaj bili moja? — — In radi česa sem vam vendar tako zopern?«
»Izgubite vsako upanje, da bi kedaj bila vaša — jaz vas sovražim,« ponavljala je deklica kruto.
»Pri vsem tvojem ustavljanju in trmoglavosti — ukloniti se boš morala menil,« mislil si je markiz v srcu in spustil njeno roko. Deklica je odšla ven na vrt, markiz je pa ostal sam v sobi pušeč cigaro.
Kmalo potem se je prikazal gospod Anton in za njim Jurij, Stankov oče, ki je nesel v roki buteljo starega vina; šel ga je z Jurjem iskat v klet v pritličje. Stopivšemu v sobo, zmračilo se je gospodu Antonu čelo, ker ni našel več svoje hčere, ali koj se mu poleže notranja nemirnost, ko ugleda markizov smehljajoči obraz.
»Srna je ušla lovcu,« smeje se zadnji, »vašej hčeri, gospod Anton, menila so romani možgane preveč uneli; danes mi je v obraz povedala, da me sovraži.«
»Eh, to nič ne de,« pravi hladnokrvno gobpod Anton, »danes je nekaj čmerna; zato jej ne smete zameriti; sicer pa uže odneha od svoje trme — vaša bode — to zagotavljam vam jaz, njen oče: vkrotim jo kmalu!«
»Na zdar, gospod markez,« pravi potem privzdignivči kozarec rujnega vinca in trči z markizom, »na zdravje vam in vašej nevesti Zorki!«
»Na zdravje!« ponavlja markez in pokusi vino, »ali s Zorko ne vem, kako se izide: zdi se mi preveč svojeglavna, da bi se dala prepričati.«
»Nič se ne bojte,« miri gospod Anton, »bil je stoprav prvi poskus; človek ne sme pustiti lova, ako se mu prvi strel ne sponese. Sicer pa pomiriti jo in pregovoriti, da bode z vami uljudnejše ravnala, to bode moja in njene matere skrb.«
Kmalu potem prisede tudi gospa Amalija. Razgovarjali so se potem o tem in onem, zlasti so pa govorili o Zorki. Ali o vsem tem mi našim čitateljem povemo le to, da je markiz se poslovil še precej zadovoljen in z upanjem v srcu, da Zorka bode vendar le njegova, čeprav le na prigovarjanje njenih roditelja. — Čas spravi celo najhujše sovražnike — mislil je — sčasoma bode tudi ona mene ljubila!
V.[uredi]
In Zorka? Tega trdosrčnega pogovora mej lastnimi stariši in markizom ona ni slišala. Ubožcu, kako bi jej srce trgalo to trdosrčno govorjenje.
Šla je na vrt in čez, brv v gozdič. Sede uprav na istej klopici, kder se je malo poprej poslavljala od milega Stanka; premišljevala je trdo osodo; zoperne roditelje, ki jo bodejo pahniti v nesrečo s tem brezsrčnim bogatinom. Tesno jej je bilo pri srcu, ko je bila primorana tako osorno misliti o svojih roditeljih. Ali zakaj jo vendar silijo v zakon s tem človekom, do kojega ne čuti niti nikakega spoštovanja!
Kako rada bi videla, da bi bil sedaj pri njej njen Stanko, da bi jo tešil in nasladival otožno srce. Ali ni ga bilo: v tem času je on bil v svojej sobi; naslonjen na mizo, glavo oprto na dlane, premišijal je neprijazno osodo: burne misli so se mu podile po vročej glavi; srce mu je močno vtripalo: — se smem li zanesti na njeno besedo? — prašaval je samega sebe — trdila mi je sicer večkrat, da me ljubi, da se ne da pregovoriti niti starišem, niti nikomu drugemu. — Ali vendar, koliko se človek spremeni v teku let! Tri dolga leta je ne bom morda niti videl. Res, da mi bode pisala; vsaj mi je to obetala, ali pismu — ni vendar vedno verjeti.
Pri zadnjej misli se je nekoliko zganol in obrnol obraz proti materi, kije prišla v sobo.
»Stanko, ne pojdeš še spat? Sedaj je uže pozno — polunoči jo uže odbila, Kaj vendar tako premišljaš: — vesel bodi in daj si pogum! Vse mine, le v Boga zaupaj.«
»Da, ljuba mati, v Boga še vedno upam, tudi, ako mi bode usoda vedno nasprotna; pripravljen sem na vsako nezgodo in na vsako požrtovanje, da bi le kedaj dosegel žaljeni mi mir in srečo.«
»Ali kaj vendar imaš nocoj, da si tako zamišijen; govoriš mi tako nekako čudno, da te prav ne umejem: vsaj bodeš lahko srečen tu li na tujem — jaz bom v mislih vedno pri tebi; naprosim tudi gospico Zorko, da ti bo večkrat v mojem imenu pisala; to blaga gospica tudi rada stori, vsaj dokler ne odide od nas — —«
»Kam ima oditi?« praša Stanko zvedavo, a obraz mu je stemnel; oči je vpiral v materin obraz, kakor bi hotel videti njene misli.
»Zakaj me vendar tako čudno pogleduješ in tako zvedavo prašiš?« opomni mati, ki je tudi opazovala spremembe na sinovem obličju, ter na črtah obraza njegovega brala notranji njegov nemir. »Pojde, kamor gredo navadno deklice, kedar dorasejo: dolgo tako zala deklici, ne bode čakala; kakor pravijo, kmalu se omoži!«
»S kom?! povejte mati,« poprašuje še bolj zvedavo Stanko.
»I, nu, z onim ošabnim markezom doli iz mesta, ki meni, da je ves svet njegov, ker ima nekoliko premoženja, a desetkrat več dolgov. Škoda za tako blago deklico, da pride v roke temu šopirnežu; njeno mehko srce se gotovo ne bode moglo privaditi temu odurnežu, ki se je polaknol njene dote, da po potoki zamaši usta svojim neutišljivim upnikom.«
»In kaj menite, miti, je li ona zadovoljna, podati mu roko v zakon, ali jo le njeni roditelji silijo?«
»Meni se zdi bolj zadnje: sili jo osobito njen oče ter pretrdo z njo ravna; prav zdaj sem jo videla, ko je šla čez brv z vrta ter si z ruto brisala oči: ne vem, kaj je počenjala tako pozno v vrtu — vsaj je vendar pri njih njen ženini!«
»Kaj, sedaj ste jo videli? —«
»Uprav sedaj; šla sem v hlev pogledat h konju — nocoj mora oče še napreči in peljati markeza v mesto: čakati ga bodem morala menda do jutra. Videla sem jo tedaj, ko je šla čez brv in voščila jej lehko noč.«
»Tedaj je bila res zopet na vrtu!«
»Ne, v gozdiču je bili ter tamkaj dolgo sedela sama. Jaz ne vem, kaj ima ta deklica! Ali zadnje dni vidno hujša.«
»Na katerej klopici je sedela?«
»Zakaj me vse to izprašuješ ljubi Stanko? Kaj ti je, ker si nocoj tako buren; srca ti nekaj teži, kar nočeš povedati, sedela je na klopici pod murvo.«
Stanko se je zopet zamislil; obraz mu je prešinolo neko veselja; v notranjosti je bil mirnejši, vprl je glavo zopet na dlan: — toraj ga je ona res ljubila! Vsaj vendar ne sme vedno verjeti svetskim filozofom, ki vedo toliko o ženskej spreminljivosti: — ona ga je v resnici ljubila; sme se zanašati, da mu ostane zvesta, dokler ne pride od vojakov. Pretrdo jo je sodil, ko si je domišljal, da se morebiti sčasoma njemu odtuji in da pregovoriti starišem. — V gozdiču je mislila gotovo nanj!
»Stanko!« oglasi se zopet mati, »zakaj mi vendar ne razkrlješ, kar ti teži srce?«
»Prosim vas, mati, ne vprašujte me po tem: nič ni hudega, ampak le dobro, vesel sem, le misli me nekoliko trapijo; sčasoma vse mine, in zadovoljen se vrnem domov, kakor se težko od doma ločim!«
»Tvoje govorjenje mi je nerazumljivo: zakaj te vendar misli tako nesrečnega delajo?«
»Mislim na to, kar ste mi pravili o Zorki, mati! Smili se mi ubogo dekle, ker jo roditelji tako straše; in vse to godi se radi — mene!«
»Oh, ljubi Stanko,« zavzame se mati, »Bog ne daj, da bi ti mislil na Zorko!«
»Zakaj pa ne mati?«
»Ti si preubožen; ona je bogata; oče in mati bi nikoli ne dovolila, da bi imeli tako ubožnesa zeta, kakor si ti!«
»Hudič je ubožen, ki nema milosti božje! — Zakaj mi pač očitate še vi ubožnost? Nismo pod solncem vsi enaki? In če sem ubozega stanu, moram li biti tudi nesrečen: kdor ima um in dobro voljo, ni ubogi te mi ne manjka: Zakaj bi ne smel tedaj upati, da bode Zorka kedaj moja nevesta? ljubezen ne pozna uboštva!«
»Ti, ljubi moj, neizkušen si še; jaz sem sicer kot ženska podvržena ženskim slabostim, ali vendar priporočam ti: ženskej ljubezni preveč ne zaupaj: naj ti še toliko obeta zvestobo in udanost, ako se od nje ločiš, ali ako na tebi najmanjši pogrešek opazi — prevari te in ti se boš hudo kesal.«
»Menite li, mati, da bode tudi Zorka taka?« praša naivno Stanko, »na njeno besedo se menda smem zanesti, vsaj tudi vi pripoznavate njeno srčno blagost in usmiljenost!«
»Bog daj; jaz ti iz srca želim vsake sreče in žal bi mi bilo, ako bi ti spodletelo; vendar pa to ti pravim, da letaš previsoko; ako ti druzega ne bode oviralo zveze s to deklico, ovirala ti jo bode tvoja bornost!«
»Zakaj mi očitate vendar, mati, vedno moje uboštvo? — Pamet imam in dobre volje mi tudi ne manjka; v Boga bom zaupal, deloval, kolikor bode v mojej moči, po starem gaslu: pomagaj si sam in Bog ti bode pomagal! Na Zorko se pa smem trdno zanašati, ona se mi ne izneveri, tega sem trdno uverjen. Po minolih treh letih se vrnem, ustanovim se v mestu in vi z menoj.«
»Zorka pa bode moja in nobenega druzega!«
»Ti, ljubi moj, zidaš gradove v zrak: Bog blagoslovi tebe in tvojo nevesto in dovoli, da se vajino upanja izpolne. Ali, kaj pa poreče nje oče!! — Groza me preleta pred njim: — ko zve, zakaj se njegova hči markezu umika, spodi nas od hiše: kam se tvoj oče in jaz potem obrneva?«
»Ne bojte se, mati; on tega ne zve pred tremi leti. — Zorka mi je zatrdila, da nikoli tajnosti ne izda; ko pa se vrnem jaz, pojdemo sami iz te hiše.«
Še dolgo sta se pogovarjala mati in sin; tolažila se z upanjem, da nastopijo tudi za nje boljši dnevi; v tem je odpeljal oče Jurij markeza v mesto in stoprv pozno v jutro — odbila je uže tretja ura — povrnol se je. Še nikoli dosedaj ni sin materi svojega namena in upov razkril — in še danes napolnil jo je z bojaznijo, da kedaj vse na dan pride ter da bodo morali vsi skupaj od pristave gospoda Antona. Še enkrat mu na pot dá mnogovrstnih dobrih naukov, naj se po njih ravna, da bode srečen in zadovoljin.
Stanku je milo delo pri srcu videčemu materino ljubezen in skrb do njega; v srcu je sklepal, nikoli ne biti nepokoren predobrim roditeljem ter jim z lastnim vedenjem čast delati in s tem jima zmanjšati ono žalost, kojo jima je prizadel odrekši se prvotnemu svojemu namenu. —
Ko je oče stopil v svojo sobo, Stanko je bil uže v postelji in po dolgem premišljevanju še le na jutro zaspal. —
VI.[uredi]
Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi.
Skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
Trpljenje in obup mu hlapca zvesta.
In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi.
Prešeren.
Čudna so pota človečke osode. Najbolj nemirno izmej vseh ustvarjenih bitij je menda človek. Ne mine trenotek, da bi mu grudi kaka nova skrb ne rasjedala; vedno se mu je boriti: borba je človeško živenje — pravi uže potrpežljivi Job: — zdaj si namišlja to ali ono stvar kot izvrstno, poprime se je z vso odločnostjo svojega značaja; deluje za njo — v njej le si domišlja naleteti na željeno srečo, ali popihne lahen veter in odvzame mu trdno postavljena upanja; zlati, v zraku zidani gradovi se mu podro iti on jame jih znovič staviti, ali zopet mu jih sovražna moč razrije. Ako ni trden in nepremakljiv v svojem sklepu, navda ga tedaj obup — ali tedaj gorje njemu. Osoda tira človeka po neprevidnih in čestokrat nevarnih potih, tira ga in ziblje liki mogočen morski val letino barkico. Radi tega tudi primerjamo človeško burno živenje nemirnim morskim valovom. Kakor je morje sedaj mirno in tiho ter njegovi valčki prijetno pluskajo, vabeč nase veselega ribiča, enako je sedaj burno in valovito, in zopet mirnejše in udanejše človeško srce. Ne mine dan, da bi človeka ne trapile zdaj mučne, zdaj vesele misli, za kojimi močno pluje ako je mirno in zadovoljno človeško srce. — Obup prekine in konča vse pomisleke; pred seboj obupani človek zre zgolj brezno in propad, v katere telebi, ako ga ne reši čudežna moč — upanja. — Ne zaman prispodablja se upanje kotvi; kakor čestokrat reši kotev ladijo iz gotovega pogubljenja, enako reši upanje človeka od propada. — spes vitae immortalis, vita est vitae mortalis — upanje v nesmrtno živenje navdaje človeka z živenjem na tem minljivem svetu! Človek na svetu ne sme biti srečen; prava sreči je le bela vrana in še ta izgine koj po svojem prikazu. Sreče mu ne vošči zavidni bližnji človek, ki mu jo podira, ker po njegovih mislih ne sme biti srečen nikdo, ako ni on.
Poglejmo za našim znancem Stankom; odšel je od ljubljenih roditeljev in vzorne deklice Zorke. Sedaj ga nahajamo v mestecu W. podvrženega vojaškim strogim ukazom. Tesno mu je bilo pri srcu zapustivšemu domovje in na domu ljube stariše in še bolj predrago svojo Zorko, ali upanje, da se povrne ter da potem doseže, kar je tako srčno želel, napoljnevalo mu je prsi z veseljem. Kot vojaški novinec moral je dosti trpeti, zdravje se mu je začetkoma shujšalo, vedno je pešal in moral celo v bolnico, ali kmalu si je onomogel; udal se je enakomernemu vojaškemu živenju in bil primeroma srečen: — osrečevala ga je misel, da se po treh letih vrne v domovino, kder potem ostane združivši se v zakon s predrago Zorko. Tudi pogosta pisma zadnje so mu sladila težke trenotke in lajšala trud.
Mi ne bodemo tu popisovali dobe vojaščine, v kojej je Stanko mnogo hudega prebil; ni ga težila vojaška suknja, a težile in veselje jemale so mu raznovrstne misli, ki so mu čestokrat burno po glavi rojile ter mu grenile živenje. Večkrat, ko je vdobil kako pismo od svoje ljubice, smatral in sodil jo je krivo, tehtal v njem vsako besedico ter si jo drugače razlagat, nego je morebiti v resnici značila. Nameroval je večkrat strogo odgovoriti na njeno pisanje in spisal je dolgo pismo ali vse je zopet strgal.
Začetkoma so mu njena pisma pogostoma prihajala, veselil se jih je iz srca, in vsak dan jej je odpisoval izlivajoč vsa svoja čutila na nemi papir; vse, kar mu je srce težilo, jej je razkrival; tožil jej, kako nesrečnega in otožnega se čuti, ker je oddaljen od nje, kojo tako zvesto in iskreno ljubi.
Tudi ona mu je poročala, kako jej je dolg čas, ker nema prilike več z njim se razgovarjati; pravila mu, kako ravnajo nje oče in mati z njo; tožila jih proti njemu rekoč, da jej žele zgolj slabo, ker jo vedno nagajajo in silijo v zakon z markizom. Naj navedemo tu eno teh otožnih in zajedno tolažilnih pisem, koje mu je pisala v hudem dušnem boju, po borbi z očetom.
Ljubi Stanko!
Ko ti to pišem, sem pri tvojej materi, sedim na stolu pri mizi, pri kojej si ti nekdaj študiral. Čudno se ti bode videlo, da nisi uže več dni dobil odgovora na svoje zadnje pisemce, ali ni mi bilo mogoče ti odpisati do danes. Pred tremi dnevi sem bila ponoči v svojej spalnici sama ter ti, kakor po navadi, pisala; pozno je uže bilo; tožila sem ti v pismu, kako mi je dan popred moj oče pretil in odurno z menoj ravnal, hoteč po vsej sili, naj se pred onim ostudnim markezom ponižam ter naj žrtvujem samo sebe, podavši mu roko v zakon. — Ti moraš — rekel je v srdu — drugači kaznujem te tako, da me bodeš prisiljena prosila, naj ti pustim se z njim zaročiti: nehvaležni otrok! — Jaz sem se branila, ihtela se in ga prosila, naj mi odpusti, ali da ne morem dati roke v zakon temu človeku, do kojega ne čutim nikake simpatije. Odšel je jezno. — Sama sem toraj bila v sobi ter ihteč se ti pisala — kar naglo se vrata odpro in v sobo stopi muj oče! Groza me sprehaja ko mislim na njegov žarovit pogled: — Kaj imaš tukaj? — spregovori z robuečim glasom ter mi jezno iztrga iz rok pismo, tebi namenjeno. Kaj se je potem z menoj zgodilo, ne vem: slišala sem le očetov glas, ki je večkrat ponavljal: Stanko, Stanko, ta cap, ta postopač! ... padla sem v omedlevice: drugo jutro sem se probudila in pri postelji ogledala svojo mater. Vročica me je napala in tri dni nisem, po zdravnikovem ukazu, smela iz postelje. Danes popoludne sem vstala, šla iz sobe, nikogar ni bilo doma, iskala sem povsod črnila, ali ni ga bilo nikder najti — vse so mi poskrili; iskala sem tudi tega, kar mi je bilo najdražje na svetu, namreč tvoje podobe in tvojih pisem, ki sem jih branila v omari — ali vse mi je bilo odneseno! Šla sem v hišico, kjer si ti bivaš, k tvojim roditeljem. Ko sem ugledala tvojo mater, milo se mi je storilo pri srcu: — ugledaši me, jela je ihteti; trga mi srce, ko vidim tudi sedaj jokajočo: — moj oče jima je dal osem dni odloga, naj si poiščeta druzega stanovanja in službe! Roka mi trepeče, ne morem ti dalje pisati. Tvoja mati mi je s solzami pravila, da je tvoj oče slučajno slišal pomenek maj mojima roditeljima, kako bodem tudi jaz morala k tebi v mesto. Kader pišeš, piši svojej materi, prizadevala si bode ona, da mi tvoje pismo izroči. Srčno te pozdravlja tvoja užaljena in zvesta
Zorka.
Neugodno je zadelo to pismo ubozega Stanka; ves preplašen je begal ves dan okrog, nemirne misli divjale so mu po glavi: »Torej je njen oče vse izvedel in zapodil moje stariše od hiše! Moja slutna se je vendar le uresničila! Uboga starčka! Kam se sedaj obrneta? Osoda! Trda osoda!« mislil je in ukrepal, kako bi mu bilo mogoče jima pomagati vsaj z dobrim svetom.
In ti uboga Zorka, koliko moraš prebiti radi mene! Jaz nisem vreden takega zatajivanja — nevrednež je oni človek, ki rani žensko srce ter je unatne zase čeprav dobo ve, da mu ne bo je mogoče takega ženskega bitja kedaj osrečiti! — nevreden tvoje iskrene ljubezni sem tudi jaz, ki sem se z ljubeznijo igral liki otrok z ognjem!
Pri teh mislih se strese. Zopet druge milejše misli mu pridejo v možgane: »Zakaj se pač pod nič devam?« poprašuje samega sebe, »nisem li tudi jaz človek? Zakaj si pič tako črno slikam svet; i jaz imam pravico do živenja, do ljubezni! —«
Ko te sreča obišče, ne pozabi svojega bližnjega, ki morda v nesreči zdihuje; ko si pa nesrečen, ne upaj na tolažbo od strani svojega bližnjega ali prijatelja, ampak zanašaj se sam na se, spoznaj vrednost svoje osobe — to je oni zdravi egoizem, ki človeka čestokrat reši obupa.
Tudi Stanko se je pomiril; na večer stopi v neko gostilno in tam v nekem kotu, kder ga nobeden ni nadlegoval, odpiše materi in Zorki, tolažeč ji, čeprav je sam najbolj bil tolažbe potreben.
VII.[uredi]
Ne bodemo dalje popisovali, kako se je s Stankom godilo mej vojaki. Pisma od Zorke so mu še dohajala, ali le redkoma. Zorka je bila pri svoji teti v mestu B.; iz hiše ni nikoli šla sama, ampak vsakikrat s svojo teto, neko čmerno, a bogato udovo. Na domu je tudi bila vedno nadzirovana, da bi kaj skrivno ne pisala, radi česa je morala skoraj od pisanja prenehati. Pogosta pisma od Stanka dobivala je po svojej služnici, katerej jih je Stankova mati dajala; — tožil jej je ubogi Stanko, kako je nesrečen in preganjan od odurne osode, kako se vedno čuti otožnega in pobitega; mrmral je večkrat tudi na njena pisma, ki so tako redkoma prihajala in bila tako kratka. Vedel je sicer za uzrok, ali predstavljal si ga je kot Zorkino izmišljotino — Zorka, kojo je on tako iskreno ljubil, ni se mu zdela več nekdanja blaga in zvesta ljubica, ampak mrzla in polna kesanja.
Srce mu je vedno obdajal nek notranji nemir; — grdi črv ljubosumnosti jel mu je razjedali burne prsi. Sploh njegovo živenje bilo je res enako burnim valovom, ki so ga tirali od kraja, od enega sklepa do druzega. Obšla ga je celo misel, zapustiti vojaške krdelo in prestopiti čez mejo ter tja zvabiti svojo Zorko, ako mu je res še udana. Ali sramovati se je začel samega sebe — postati izdajalec, prestopnik — tega ni hoteli
Stankovi stariši so stanovali v mestecu B.; najeli so si borno bivališče v podstrešju neke hiše, mati je bila na domuj oče Jurij pa si je z raznim šalobarjenjem mogel toliko prislužiti, da sta borno shajala.
Prestopimo za tri mesece dalje. Zorka je zopet doma; Stanko je še vojak.
Poglejmo v podstrešje k Stankovim starišem. Noč je uže temna in zunaj buči burja, žvižajoč okolo okna v strehi, ki razsvetljuje borno sobico, kder Stankova mati Jera po dnevu šiva. Za mizo sedita oba starčka molče.
»Beg ve,« oglasi se mati, »kje se nahaja sedaj Stanko!? Uže mesec dni je minolo, odkar nič ni pisal; morda se mu je kaka nesreča pripetila!«
»Nesreča se mu sicer ni pripetila,« oglasi se Jurij hudomušno, »bil je vedno vesele nravi! — Ali sreča mu je ušla. Jaz sem mu večkrat ponavljal stari pregovor: kdor visoko leta, nisko sede, ali ni me hotel poslušati: naj bi bil ostal pri prvem sklepu ter šel v semenišče, bil bi kedaj lahko gospod ter bi mu ne bilo treba vojaške kape nositi. Sreča mu je pa ušla: gospodičina Zorka, v katero se je zatelebal, poroči se v nedeljo z markizom!«
»Kaj res?! — ubog Stanko! kako si se goljufal!«
»Njega bi nikoli ne vzela, vodila ga je le za nos: on jej je preveč zaupal; jaz sem sicer od prvega začetka trdil, da iz te moke ne bode kruha.«
»Kdo ti je pa povedal, da se poroči?«
»Vsaj jo je danes pri desetej maši župnik z lece oklical, in to ve uže vse ljudstvo v okolici.«
»Torej je istina! Ubogi Stanko: ne vem, kako prebiješ ta udarec; hudo te zadene, ko to izveš in ne vem, ako boš še kedaj vesel. — Poročiti mu treba ter ga potolažiti; koj grem tu k sosedi; njena hčerka mu bode pisala, naj se uda v božjo voljo ter voljno prebije udarec, koji ga je zadel.«
»Eh, kak udarec! tako jezično babo. kakor si ti, še vdobi,« pravi soprog smeje se.
»Jezična sicer, ali vendar dobra!« odvrne ona, »potrpi nekoliko, dokler se ne vrnem.«
Sosedina hčerka je še budila. Jera jej pove, kako mora pisati Stanku, kako naj mu priporoča zaupanje v Boga itd. Ko je spisala, prebrala je Jeri, potem pristavila še zadnje srčne pozdrave, na to izročila deklici desetico, naj jutri pismo na pošto dá.
VIII.[uredi]
Naj navedemo tukaj pismo, ki ga je Stanko na materino poročilo pisal nekdanjej »svojej« Zorki, a sedaj poročenej markizi Margnado.
To pismo ti pišem brez naslova. Kajti: — kako naj bi te sedaj imenoval? Edino, kar ti moram reči, je: nezvesta! Brez srca, minljiva, breznačajnica! Hudo mi de, da moram tako zvati ono bitje, ko jemu posvetil živenje in upa svoje; ono bitje, koje mi je bilo svetilnik v dosedanjem živenju, ki mi je pi odvzeto. Grenka osoda! Sedaj nemara nič več izgubiti na tem svetu: izgubil sem vse, kar mi je bilo najljubše: zavest, da sem to tako po nevrednem izgubil, ne bo mi dajala počitka; črv kesanja mi bode razjedal grudi, dokler me ne pokrije mrzla prst: tedaj bodem srečen, tedaj miren — ti pa, nezvesta, bodi srečna; srkaj sladkost in veselje v svojem stanu, a pri tem spominjaj se čestokrat nesrečneža, ki ti je slepo zaupal ter bil v svojem upanju goljufan.
Z Bogom!
Stanko.
V nedeljo se je v glavnej cerkvi mesteca B. res obhajala poroki mej Zorko in markizom Marguadom. Mi ne bodemo opisovali slovesne ženitnice niti domače slavnosti, kojo je markiz za ta dan priredil. Markiz je bil radosten in vesel; gospod Anton istotako — le Zorki je bila danes nenavadno bleda; ni se dotaknola nobene jedi; oči je sramežljivo v tla pobešala; zdaj pa zdaj jej je kri silila v glavo in slabo prihajalo. Pobito je sedela za mizo, okoli katere so gosti rajali in se veselili, odgovarjala na kratko na sitna prašanja okolo stoječih in zahvaljevala se za poklone in voščila.
Ni jej bilo ostati vedno v sobi; zdaj pa zdaj se je iz nje oddaljila in šla ven na sveži, mrzli zrak — na markizov vrt. Na klopico je sela in — milo jokala! —
»Ti se menda ihtiš, mila Zorka,« nagovori jo njen ženin markiz, »zakaj si vendar danes tako otožna o tem ko bi morala se radovati.«
Za njim pride njen oče na vrt nagovorivši jo istotako. Ni jima dala odgovora. Mirno je šla za njuna v dvorano, kder so bili zbrani gosti ter željno čakali — novice ter brisala si oči z robcem, da bi jej ne bile solzne.
Sinoči, dan pred poroko, dobila je pismo od svojega Stanka ; plakanje in togovanje ubozega mladenča, kojega gorečo ljubezen je ona skusila, stopala jej je ved no v misel: videla ga je pred seboj, kako otožno stopa, kako ga muči in trpi notranji črv kesanja; po ušesih so jej šumela njegove grozne besede: — brezsrčnica nezvesta! In to moško bitje, do katerega je vendar le od nekdaj gojila simpatije, kojega je ljubila — je sedaj ona z svojo nepremišljenostjo ugonobila ter storila neizrečeno nesrečnega! Bog ve, v kako obupnem stanju se je on tedaj nahajal! Bog ve, je-li še živ, ali je uže storil konec neprenosljivemu živenju! Pri zadnjej misli se je stresla na vseh udih; zdelo se jej je, da ga je videla pri oknu grozečega nanjo — onemogla je in padla v omedlevico.
Vesela gostija spremenila je svoje lice; vse je letelo k novici, ki je bila v nezavesti. Prenesli so jo v novo spalnico ter položili na postelj. Ni se zavedla; močna vročica jej je zmedla misli — blela je; zdaj pa zdaj odprla lepe žarovite oči ter zrla v okolo stoječe, in zopet jih zaprla bledoč dalje:
»In tebe, ljubi moj Stanko, sem zapustila; storila te večno nesrečnega! Ah! Grešnica sem, velika grešnica — Bog mi ne odpusti — ugonobila sem te, Stanko, — tebe, ki si me ljubil, ki si le za me živel — ter dala roko temu brezsrčnežu, temu hinavcu! — Odpusti mi — nisem jaz tega kriva, krivi so moji stariši: oni so me prisilili, da sem ti odrekla zvestobo — a ljubezni ne; vedno te ljubim: — pojdi sem k svojej Zorki, položi mi glavo na prsi in bodiva srečna! — Ali ne: ta prstan, to znamenje — nečem ga, vržem ga stran in zbežim od tega zopernega človeka. dá, zbežim od njena: jaz nisem njegova nevesta; — odpusti mi Stanko in pojdi sem na moje prsi!«
Razprostrla je roke, kakor bi ga hoteli objeti; odprla svoje velike oči in strašnim a ob enem milim pogledom se ozrla po sobi; ali Stanka ni ugledala — pred oči jej je prišel njen ženin markiz! — zopet ja zamižala in bledla dalje.
Še le sedaj sta njena roditelja spoznala, v kako nesrečo sta telebila lastnega otroka; spogledali so se štirje v sobi pričujoči, nje oče, mati, ženin in zdravnik. Markiz je vpiral svoje oči v nesrečno deklico; vroče mu je prihajalo, kri mu je silila v glavo. Sedaj je pač videl, da kder ni ljubezni, ni sreče; spoznal je tedaj, da z denarjem se src ne kupuje, ampak srci morati biti mejusobno uneti, sprevidel je tedaj, da si je vzel žensko, koje srce ni bilo prosto. — Upal je sicer začetkoma, da je polagoma za se uname, ali sedaj je sprevidel, da ima stara ljubezenska strast globokejše korenine, nego si je začetkoma mislil. Žal mu je bilo, da je silil v to zvezo, ali sedaj ni bilo mogoče več pomoči. —
Zorka se je zavedla stoprav drugi dan; a bolehala je potem vedno. Otožno je hodevala po vrtu; odprla knjigo, da bi iz nje čitala, ali ni jej bilo moino; v čitanju se je zamislila; preudarjala je nesrečo svojo in ono ljubljenega Stanka. — Bog ve, kje se sedaj nahajaš, mislila si je — morda si ves obupan; morda me proklinaš, ker sem ne tebi zaobljubila, a drugemu šiloma roko dala: oh! Ti ne bodeš več vesel; žaloval bodeš vedno po meni, jaz pa po tebi, dokler me Bog ne reši iz te solzne doline! —
Tako mislečej je bilo milo pri srcu; živenje zdelo se jej je neprenesljivo; želela si je smrti, ki bi jo rešila iz te ječe.
Markiza ni bilo doma; odšel je z neko pretvezo po navideznih opravkih, pustivši svojo ženo Zorko v nadzorstvu zaupnega zdravnica in sestre svoje.
Dva tesna po poroki sedela je neki dan Zorka, sedaj gospa markiza, sama v gozdiču za markizovem vrtom. Vtopljena je bila kakor navadno v otožne misli in zrla preplašeno pred se. Hipoma začuje se šumljanje s peresi in, kakor bi trenol — pred njo je stal lep vojak Stanko! Samega začudenja in neizrečenega veselja ni vedela Zorka, kaj početi; Stanko je prisedel k njej na klopico. Vsa je trepetala Zorka, obrnola je vanj svoje oči, v katerih je zabliskala solza veselja: oba sta molčala.
»Sedaj sem zadovoljen, da te zopet vidim — gledam te zadnjikrat!« spregovori on slednjič trpko.
Zorka se vsa strese; zablisknola jej je misel, da je obupal ter da hoče konec storiti svojemu živenju. Ojači se in vsa tresoča oklene se ga okolo vratu, milo plakajoč.
»Stanko! Stanko! Nikar ne obupaj, tvoja Zorka je nesrečnejša od tebe, jaz te ljubim tako iskreno, kakor sem te poprej, a moji roditelji so me prodali, hoteli so me telebiti v nesrečo in zdaj sem nesrečna; slušala sem jih in postala žrtva slušnosti. Odpusti! Ljubi Stanko, nisem jaz kriva, ampak moji roditelji, odpusti svojej Zorki, ki vedno le za te živi in ki ne bode srečna, dokler je ne zakrije mrzla prst! Bog nama ni odločil se tukaj združiti — združiva se tam gori v sinjih višavah, kder bodeva vekomaj srečno živela. Ne — da, Stanko, da odpustiš svojej Zorki, ki je bila starišim prepokorna, a sedaj obžaluje svojo slušnost? Ne da tudi ti komaj čakaš trenotka, da se ločiš iz te doline solza in grenkosti? Oh, jaz ne bodem več dolgo živela — hirala bodem in pešala, dokler ne najdem večnega pokoja!«
Stanko je zrl nepremakljivo v tla. Mrzel pot mu je stopal na čelo; črte na bledem obrazu so mu se spremenole, lica in čelo zgrbančilo. — Težko je sopel. Kar hipoma vpre svoje oči v mili a bledi Zorkin obrazek, pritisne jej poljub na čelo in!
»Z Bogom! vidimo se tedaj v sinjih višavah!« to rekši izine po drevoredu, od koder je tako nenadoma prišel.
Zorka žalostno zre za njim. Pri ovinku se Stanko še enkrat ozre, izvleče iz žepa robec in z njim še enkrat po zraku zamaha, potem odide za vedno!
Čudno je vplival njegov dohod na Zorko! Sama ni verjela svojim očem, kakor v spanju sanjala je v svojej glavici misleč, da se jej je Stankov duh prikazal. — Ne! — Stanko ni bil — si je mislila pri sebi — on bi me bil grajal, hudoval se nad menoj! — — Še le ko je došla markizova sestra vabit jo k obedu, vzbudila se je iz mučnih misli.
»Na klopici ste pustili pismo,« opomni zadnji Zorko ter pobravši ga jej izroči. Zorka ga molče vtakne v žep in skupaj ste šli k obedu.
»Tempora mutantur et nos mutamur in illis« — glasi se nek preresničen latinski pregovor. — Minolo je jedno leto. V pristavi na cesti poleg morja samuje gospa Amalija — vdova. Pri njej živita in jej domača dela opravljata stati Jurij in mati Jera; gospod Anton je pred dvema mesecema umrl.
Gospa Amalija je v obrazu in na životu vidno shujšala. Bodeča, polna lica so se jej udrla; navadno vesel njen obraz je sedaj vedno čmeren in otožen. Jurij in Jera sta še precej zadovoljnega lica; ne godi se jima slabo pri vdovi Amaliji.
Dobro uro hoda od mesteca B. stoji sredi gozda na prijaznem griču star samostan. Iz vasi pod gričem vodi do njega široka pot po kojej hodevajo vaščani v samostansko cerkvico k sv. maši in propovedi. Vrh griča je še precej široka planjav — cerkven dvor, za katerim se razprostira na onostranskej plati griča lepo obdelani samostanski vrt.
Pozna jesen je uže; drevje rumeni; iz njega pada osušelo perje; ni več slišati radostnega ptičjega petja — gozdi so tihotni. Narava je spremenola svoje obličje; podobna je hirajočemu, bolehnemu človeku.
Na vrtu hodeva sem ter tja mlad menih z veliko knjigo v rokah ter iz nje pazno čita. Knjiga nosi naslov: »Tneologia movalis« in čita uprav oddelek: »De amore adversus Deum et adversus proximos« — o ljubezni proti Bogu in proti bližnjemu. Pozno čita in povdarja posamezne odstavke — a pri besedici »amor« misli vedno na neko osobo, ki mu ne more iz glave, kojo podobo vedno nosi v srcu. Tudi on je skusil ljubezen v posvetnem smislu besede, skusil je njene sladkosti in grenkosti; spoznal je njeno blažilno moč in spoznal tudi hudobijo, ki vlada sploh na svetu, goljufal se je v svojih željah in upanju — sprevidel je, da vse na svetu je minljivo in nično — zgubil zadnje upanje, ki ga je še vezalo na svet, odrekel se zadnjemu in šel iskat sreče in miru v samoto postavši menih.
Mladi menih je bil, kakor je blagi čitatelj najbrže uganol, naš Stanko. Uže leto je minolo, odkar se je odpovedal svetu in prišel v to samoto; sesaj se uči bogoslovja: v jednem letu poslane morda samostanski duhoven.
Solnce se bliža zatopu, ko Stanko od čitanja nekoliko preneha, sadši na klopico; knjigo položi na eno stran in roke sklene križem, na prsi ter se zamisli v svojo sedanjost in prošlost. Izsušeni obraz je pričal njegovo notranjo burnost; na živenja poti niso mu rastle rožice: iskal je miru v tem samostanu, ali vendar mu je vest bila vedno nemirna in srce mu je razjedal kes — stopala mu je vedno pred oči minolost, blaga čut, kojo je moral zamoriti, koja zavest in spomin nista mu dala počitka. — Njegovo živenja je bilo res podobno valovom; od malega pastrčka postal je vaški šolarček, zatem gimnazijajec, vojak in zdaj menih. Njegova notranjost je bila še bolj burna!
Tako zamišljenega najde samostanski stražar.
»Neka osoba vas išče in pravi, da morate koj z njo,« tako ga nagovori.
Kakor iz spanja predramljen gre za stražarjem in ko pride k omenjenej osebi, spozna v njej lastnega očeta.
»Gospa Amalija te prosi, da se odpraviš ter koj greš z menoj, ker te potrebuje; čaka te doli pri cesti s kočijo.«
Prašal je predstojnika za dovoljenje in potem molče odšel z očetom.
Zorka je po zadnjem snidenju z Stankom vedno bolj pešala, dokler je oblegla in bila v postelj uže tretji mesec. Prijela se je je sušica in jeseni susični ljudje po starem pregovoru padajo, kakor listje z drevja. Tuli Zorki se je zdravje shujšalo; nocoj je bila prav slaba. Materi ki je bila vedno pri njej ter jej skrbno stregla, izrekla je, da težko učaka več dneva ter jo prosila, naj bi šla iskal Stanka, katerega bi še rada videla predno umre.
V Zorkini spalnici je bilo temno; mala lučica je bledo brlela, slabo razsvetljujoč turobni prostor; pri Zorkinem zglavju je sedela markizova sestra ter močila z vodo osušele ustnice težko sopeče bolnice. Iz vseh kotov kazala se je žalost. — Markiza ni bilo videti; odšel je, da ne bi videl umirajoče svoje žrtve.
»Je došla mati?« praša Zorka z bolestnim glasom.
»Ni je še, a koj bo tu,« tolaži jo markizova sestra.
»In Stanko?«
»Prosim te, miruj: utegnolo bi ti škoditi.«
V tem trenutju pristopi tihoma mladi menih. Molek ob strani in v rokah knjigo; z obraza mu je sijala dobrovoljnost in mir in vsa njegova vnanjost je pričala blago srce.
Prišedšemu v sobo je stopila solza v oči: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« pozdravi z otožnim glasom.
»Vekomaj,« odvrne bolnica poluglasno. —
Sestra markizova je mislila, da je mladi menih uže duhoven in odšla je iz sobe, ne da bi jo kdo opomnil. Menih in Zorka ostaneta sama.
»Odpusti!« prosila je bolnica z milim glasom, »moj čas se bliža svojemu koncu, vrnem se k stvarniku. Ah, ljubi Stanko, predno se od tebe ločim, odpusti mi!«
»Iz srca ti odpuščam, kakor sem ti koj začetkoma; tam gori v nebesih moli za me, kakor bom molil tudi jaz vedno zate, dokler ne dojdem tudi jaz k tebi. Hodi mirna, Zorka, izroči se v voljo božjo, spravi se, ako se še nisi, z Bogom!« tolaži on, poklekne k njenej postelji in odprši knjigo iz nje goreče moli priporočujoč jej dušo in Boga proseč za odpuščanje svojih in njenih grehov.
Še nekoliko sta se pogovarjala; tolažila se z upanjem, da se bosta videla v raju; slednjič jej da Stanko roko v zadnje slovo.
»Z Bogom!« zakliče jej še jedenkrat in solze so se mu ulile po licih.
K malo potem je jej prinesel kaplan iz glavne cerkve sveto popotnico.
Drugo jutro je bilo slišati turobno klenkanje mrtvaškega zvonu in dan potem pomikal se je dolg mrtvaški sprevod po ulicah mesteca B. proti glavnej cerkvi. Spredaj so stopali tudi kapucini iz malo oddaljenega samostana, a novinca Stanka ni bilo med njimi!
Na pokopališču pol ure oddaljenem od mesteca B. gori na gomilah obilo lučic; grobni spomeniki so okrašeni z venci. Obilo ljudstva se danes skuplja na grobovih, da počesti svoja rajnke. —
Žalostna kipi v nebo temna mirta na grobu Zorke. Pred veličastnim grobnim spominkom kleči ostarela, črno oblečena ženska; roke ima sklenene na kolenih in žalostno zre v tla; po bledih suhih liceh jej tečejo potoki solza in ustnice se jej pregibajo v gorečej molitvi — to je Zorkina miti Amalija.
V kotu v samoti je pa prostor, kder pokopujejo umrle menihe; grobovi so s travo vsi zarastli, le tu pa lam je videti kak lesen križ brez napisa. — Uboštvo so ljubili v živenju, ubožno tudi pokopani!
Pred ograjo, ki loči te grobove od ostalih, kleči čedno opravljena ženica; molek premika mej prstami in goreče moli. »V miru počivaj, moj sin,« vzdihne slednjič, »in prosi v nebesih za svojo mater!« Bila je Stankova mati, ki je prišla na grob pred mesecem od žalosti umrlega meniha, svojega sina!
(Konec.)