Valerija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Valerija.
Povest iz četrtega stoletja.[1].

Ljubljanski
Izdano: Slovenec letnik 12, št. 51-60, 1884
Viri: dLib 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.
Ljubezen do svetá.
[uredi]

Kolikor časa svet stoji, in si na njem človeški rod zemeljsko svoje življenje obrača po svojem okusu, si niste bili morebiti ljubezen do svetá in zaničevanje do svetá nikdar v tolikem nasprotji, ko o času, v kterem jo mogočno in ošabno kraljevstvo nevernih Rimljanov hitrih korakov dirjalo proti razpadu in s kraljestvom tudi državna vera ter nastopalo neverstvo. V verskih ozirih po svojih malikovalskih duhovnih duševno oslepljeni Rimljani so ošabno in odločno odbijali od sebe in od svojega kraljestva vero sv. križa, ki jo je nebeški Sin prinesel iz nebes, v blagor in zveličanje človeškemu rodú, in so z vso silo svoja ljudstva silili v tempeljne, darovat malikom; one neubogljivo pa, ki so odločno in pogumno odbijali spoznano smešnost (v resnici častenje bogov in boginj ni bilo nič druzega), in ki so se kristjane imenovali, — so skrbno zalezovali, prijemali, pred sodbo tirali in na edino besedo: kristjan sem! — po samovolji cesarjev in po državljanskih postavah jemali jim po najgrozovitniših mukah življenje.

Ogromno je število takih, ki so, sv. križu zvesti, zasramovali smešne, s človeškimi rokami storjene bogove in boginje, kakor nam sporočuje sv. zgodovina; do 15 milijonov nam ona takih našteva. Iz te velike številke pač lahko spoznamo, s koliko silo so se pa tudi kristjani vstavljali mogočni roki Rimljanov, da so ti njih toliko neusmiljeno pokončali. Sila rodila je nasprotno silo. In vendar kakšen je bil vspeh truda Rimljanov? Poznamo ga dobro! Malikovalsko rimsko kraljestvo je razpadlo in na njem ter iz njega je narastlo krščansko.

Sosebno ljuto se je v že številne kristjane zaganjal zadnji očiten preganjavec kristjanov, cesar Dioklecijan, ki se je iz navadnega vojaka prospel do cesarskega prestola. Po vsem svojem velikem cesarstvu razpošiljal je svoje zveste privržence, ki naj bi s pomočjo ovaduhov zasledovali kristjane, in ako bi ktere zasačili, na mah jih pokončali. V Rimu, kjer jo od početka kot v glavnem mestu rimskega cesarstva gospodoval, je pa še sam občeval s takimi nevredneži in ovaduhi, ter obljubljeval in dajal zdatna darila onim, ki bi mu bolj odlične osebe ovaditi zamogli. Lahko si mislimo, s kakošno sladkostjo so se taki neverni ovaduhi trudili, da zasačijo sosebno kakega imenitnega, na visoki stopinji državljanskega življenja stoječega, ali pa kakega bogatega kristjana, ker razun časti in hvale je mnogokrat v takem slučaji ovaduhu pripadlo tudi posestvo onega kristjana.

„Kaj! — Je li mogoče? — Resnica? — O neumrljivi bogovi! — zdihuje takih Dioklecijanu zvestih ovaduhov eden, imenujmo ga imenom: Pirata, — o neumrljivi bogovi! — zdaj spoznam, odkod vaša jeza in naša nesreča! Ne le v višjem ljudstvu, tudi ne samo v višjih krogih in boljših rimskih rodovinah, celó v cesarski rodovini, — na prestolu zaničujete se vi! in moli se zaničevani križ, moli se Bog kristjanov! — Toda tiho, mirno in previdno!“ — zdihne vnovič ta ovaduh, — „da se ne prenaglim, ne premotim, ker potem utegnila bi v plačilo moje zmote moja glava priti na vrsto!“

Nikakor ne gre temu cesarjevemu ovaduhu, po časti in premoženji željnemu Pirati iz srca in iz spomina, kar je videl; oni jutranji prizor stoji mu vedno pred očmi; opazil je bil namreč slučajno, — kar bi se mu do smrti nikdar ne bi bilo sanjalo, — da zahajate k ponočnim shodom kristjanov na skrivnem tudi žena Dioklecijanova, Priska z imenom in njegova hči, cesaričina Valerija; in da njiju spremlja višji vojak, ki mora toraj tudi skriven kristjan biti.

Bili ste se v resnici pokristjanili cesarica Priska in cesaričina Valerija, redno ste zahajali k molitvam in duhovnim opravilom kristjanov, ktere so ti imeli navadno o ponočnih urah; hodili ste po skritih in tudi domačim neznanih stopnjicah iz cesarske hiše v katakombe, in prihajale ste po ravno tej skriti poti o jutranji zariji nazaj v cesarsko palačo.

Kaj nam pa pomenja in pred oči stavi beseda: katakombe? Katakombe so veliki podzemeljski prostori zunaj rimskega mesta in v okolici; kako so nastale prav za prav te velikanske votline v sredi zemlje, se natančno in zanesljivo določiti skoraj ne dá. Prva misel učenjakov je bila ta, da so te podzemeljske votline skopali Rimljani. Mesto Rim se je namreč sčasoma ter polagoma bolj in bolj širilo in zvekševalo; za razna in mnoga zidanja so potrebovali obilo peska in kamenja. Kje dobiti to? Kje drugej, ko v zemlji? In tako so Rimljani kopali po svoji potrebi in nastale so te zemeljske votline. Druga misel poznejših učenjakov je pa ta, da so to votline izkopali kristjani sami; umorjene svoje sobrate bi bili radi pokopali, in v to so zunaj mesta na svojih vrtovih kopali v to pripravne prostore daleč v zemljo, na globoko in v daljavo, da so svete mučenike bolj varno potem tukaj pokopavali. Naj je že misel učenjakov prava prva ali druga, za našo povest ta učenostna različnost nima nobenega pomena; ampak nam zadostuje resnica, da katakombe so bile in da vemo, kaj so katakombe. Da so bile pa v resnici katakombe, je istina; kajti še dandanašnji se vidijo in učenjaki s svojimi preiskavami in s svojim kopanjem vedno še nove zasledujejo.

V teh katakombah, pred nevernimi in Jezusovi veri sovražnimi Rimljani bolj varno skriti, so toraj kakor v varnem zatišji verni kristjani se zbirali v ponočnih urah k molitvi in k praznovanju svetih skrivnost. Tú semkaj, v katakombe, zahajali ste toraj tudi cesarica Priska in cesaričina Valerija k svetim cerkvenim opravilom, spremljani od višjega vojaka, kristjana.

„O vi neumrljivi bogovi in boginje! — vi zaničevani varuhi in dobrotniki mogočnih Rimljanov, vas kličem na pomoč, da mi s svojo pomočjo pripomorete priti do zanesljive sledi in prepričanja, da je resnica, kar sem opazil; — resnica, da ste cesarica in cesaričina kristjani!“ — zdihuje v svojo malike zaverovani Pirata in v ta namen bogovom daruje.

„Hvala vam! neumrljivi bogovi in boginje! — Zdaj vem, kaj imam storiti! — Da! vem!“ — zakliče si pogomno; — „Vem! kaj bom storil! Naj veljá, kar hoče, jaz moram in hočem po kteri koli si bodi poti priti k onim nočnim shodom; tamkaj se bom lahko z lastnimi očmi prepričal, kar sluti zdaj le moje srce, in kar so moje oči le kakor v neki megli videle pri oni jutranji zariji!“ —

„Ali kako tje priti?“ — In tudi to, kakor je pozneje Pirata kot resnico pritrjeval, je zvedel pri svojih bogovih. Po dolgem, neutrudljivem, hinavskem in skrivnem popraševanji prišel je na sled, s kakimi pozdravi se pozdravljajo kristjáni o onih ponočnih shodih pri vstopu v katakombe, da se ondi stoječim čuvajem razodenejo kristjane in njim potem ti dovolijo vstopiti. Zdaj vé dovolj! Le pogum in srečo junaško! — Dobro se zavije v obleko, podobno oni, v kakoršni so kristjani k skrivnosti prihajali; dobro si zakriva obraz in s priučenim pozdravom prihlini si vstop v katakombe, ter pristop v družbo k službi Božji zbranim kristjanom. Pohuljeno se vdeležuje svete službe ta krvoločni ovaduh Pirata po vnanje; njegovo oko so pa krčevito ozira po zbrani družbi in išče svoji dozdevni žrtvi; lahko mu je bilo tudi iskati svoji žrtvi, ker mnogo luči dobro razsvitljujejo podzemeljske votline.

Da! da! — Resnica! — Sramota! ko v tihi molitvi utopljeni vgleda obe gori pri altarji, blizo mašnika, ktere je tako krčevito in zaželjeno iskalo njegovo hudobno oko. Oko mu iskri, srce mu vdarja in nikakor mu ni ostati na tem sv. kraji, ker želja do maščevanja, želja po plačilu in hrepenenje po ljubezni cesarjevi drvi ga vun, vun iz tega njemu toliko zopernega kraja. Še so verni v molitvi vtopljeni; še se razgovarjajo vsaki za svoje potrebe z Jezusom v svojem srcu; tudi Priska in Valerija si še s sladkostjo napolnujete svoji srci pri mizi Gospodovi, ne vede, da kmalo kmalo bo treba djansko, ne le v srcu razodeti ljubezen do Zveličarja. Pirata pa hiti iz pobožne družbe, hiti, hiti in kam? K cesarju Dioklecijanu!

„Vaša Večnost!“[2] — zakliče — „kar sem nekdaj pri jutranji zariji le dozdevno opazil, tega sem se zdaj popolno prepričal. Skrivnost, veliko skrivnost sem zasledil; skrivnost, ktera pa Vaši Večnosti morebiti ne bode po volji!“

„Pa ne kako gnjezdo kristjanov?“ vpraša Dioklecijan.

„Da! da! kristjane sem opazil; in sicer iz take hiše, da se bojim Vaši Večnosti njihova imena razodeti; toda Vam pokorni služabnik storil bom tudi to, ako mi Vaša Večnost ukaže!“ — se hlini navihani Pirata, da bi tem globokeje segel po radovednosti v cesarjevo srce.

„Imenuj mi njih imena; imenuj urno — in njih vse na mah umoriti velim; naj bi bila imena tudi draga mi imena moje cesarjeve žene ali cesarjeve hčerke; zakaj v resnici prihaja že skrajni čas, da utolažim srdite bogove, ki nekdaj mogočnim in preslavnim Rimljanom zdaj nesrečo, sramoto za sramoto gotovo v to kazen pošiljajo!“

„Tako je tudi! Po Vaši zapovedi storim in ponižno Vam odkrijem najdeno skrivnost. Večnost! Uganili ste imeni! Splazil sem se bil po zvijači k nočnim zborom kristjanov v katakombe; ondi se kolikor mogoče hlinil po vnanjem obnašanji kot kristjana, in — odpustite Vaša Večnost! — ogledal sem v prvi vrsti globoko v molitvi utopljeni dve ženski, v kterih sem natančno in zanesljivo spoznal Vaše Večnosti gospo soprogo, cesarico Prisko, in Vaše Večnosti hčerko, cesaričino Valerijo!“ — Izgovori in — odstopi.

Nočna truma se je že dolgo ovijala po slavnem rimskem mestu, in že se pripravlja jutranja zarija na svoje delo, ko Priska in Valerija po svojem zvestem častniku kakor navadno spremljevani vstopite po oni skrivni poti vsaka v svojo spalnico k počitku. Sladko počiva in spava srce kristjana; sladko sosebno potem, ko se je ono napilo nebeške sladkosti pri Božji mizi v molitvi in pobožnosti. Sladko zatisnejo se tudi našima dvema gospema utrujeni očesi k potrebnemu spanju. Telo njuno počiva, duh njuni se pa še sprehaja po katakombah v sveti družbi.

Dioklecijanovo oko pa ne počiva od zdaj naprej; tudi njegovo srce ne miruje več; kakor besne in lačne živali po goščavah drvijo se v njegovem srcu in umu nevolja, jeza, sramota in vse druge tako strasti, ktere bi sicer rad ukrotil, a tega ni zmožen! Ves nenavaden je danes. Vso nenavadno tudi ravná danes. In bližnja njegova okolica, strežaji njegovi, ki gledajo besno divjati ostrega gospoda, slutijo veliko nevarnost in nesrečo, ki bodo gotovo prišla čez enega ali drugega, in čez kterega? — To se povprašujejo.

„Dovolj je! Dovolj trpim! — Umirilo in vtolažilo se mi ne bode prej srce, da spolnim svojo cesarsko besedo in dolžnost!“ — zdihne razburjeni cesar in veli strežaju, naj pokliče cesarico in cesaričino, da vstopite k njemu prej ko mogoče.

„Moj Bog! Valerija! — kaj hoče pač to, da rimski vladar proti vsi svoji navadi tako zgodaj, tako urno, in — obe naju k sebi kliče! Bojim se skoraj, da sve izdani!“ — razodeva prestrašena mati svoji Valeriji skrivnostne misli svojega srca.

„In kaj potem, mati! Dozdeva se mi skoraj, da“ ...

„Le mirno, mirno, ljuba moja! Prosim te, ako bi utegnil cesarski tvoj oče voditi o najini skrivnosti, da sve kristjani, da le previdno govoriš in se ne prenagliš v svoji mladostni vroči krvi“, — urno prestriže mati Valeriji besedo, čuteč, da jej hoče ta strah in bojazljivost očitati.

Zdaj ste pripravljeni; že stopati tiho in zamišljeno k cesarju, ne vedé, kakšno poročilo bo pač prišlo.

„Ni mi sicer v navadi in tudi ljubo mi ni, da Vaju, ljubljenki moji! kličem v tako nenavadnem času; toda neka skrb mi ne dá mirovati in mi ne bo poprej odšla, da spolnim svojo željo; nihče pa mi ne more moje želje spolniti in ne zadovoljiti, ko ravno in edino le Ve, ljubljenki moji!“ — govori z velikim zatajevanjem dereči volk v ovčji obleki. Ko si jo po taki poti upal pridobiti srca in odkritosrčnost, nadaljuje z osorno besedo: „In kaj hočem? kaj želim od Vaju? Slišal sem o sramoti, ki je zadela moj cesarski prestol; slišal sem, da ste Ve po skrivnem in zoper mojo voljo postali kristjani, ter zdaj moliti onega sovražnika bogov in sovražnika rimskega cesarstva in torej tudi mojega sovražnika, ter tako sramotiti moje cesarstvo, mene in sebe. Tirjam torej, da mi razodeneti resnico, in si potem po tej ali uni poti umirim srce in rešim svojo cesarsko čast! — Kaj! Čakati? Urni odgovor!“

Priska in Valerija, oj, v koliki stiski! Ko okamneli stojiti pred srditim vladarjem; konečno se osrči Valerija in pravi: „Oče, ljubi moj oče! ako Te s tim imenom tudi zdaj še imenovati smem, s kakoršnim som Te že tolikokrat tako ljubko in prisrčno klicala; oče! vedi, da jo vse to resnica; da! obe sve kristjani! Toda vedi dalje, da ti kristjani niso tvoji sovražniki, ampak tvoji najzvestejši prijatelji, ki z nama molijo k večnemu živemu Bogu za srečo tvojo; vedi dalje, da“ ...

„Dovolj! Zdaj sem utolažen, ko znam resnico in“ ... Priska stopi zdaj bliže in pade pred svojega moža; ali ta jo ves razburjen in zdivjan osorno od sebe pahne ter zagrozi:

„Očetovsko ljubezen in cesarsko milost hočem Vama podeliti; vse to meni in mojemu cesarstvu storjeno sramoto hočem pozabiti; usmiljen in blag Vama hočem biti zanaprej, kakoršen sem Vama do sedaj bil; ali! — vsa vajina sreča in vsa moja milost visi na eni sami nitki in ta je: „da malikom darujeti, in sicer očitno!“ — Jutri ravno bomo imeli očitno slavno praznovanje, pri kterem se bo darovalo razžaljenim bogovom; jaz sam pojdem k slavnosti in z manoj podajte se tudi Ve na kapitol v tempelj k darovanju; z manoj darujti še Ve in v istem trenutku ste si pridobili milost in ljubezen cesarjevo; drugače — zadene Vaji brez usmiljenja osoda in kazen kristjanov! In zdaj? — Zdaj pojdite v svoji sobi; v to pooblasteni cesarski sluga Vaji bode stražil varno vso noč in čuval pred Vajinima sobama, da ne uideti. Čez noč imati čas v premislik, ali ubogati rimskega cesarja, Vajinega gospodarja, ali pa svojeglavno v svojo nesrečo in smrt zaničevati!“ — To izgovori in obe morati za slugo v njima odkazani sobi.

Tu ste zdaj! — Jetnici v domači cesarski palači; tu zdaj, da se odločiti čez noč, da ali malikom darujeti kadila, ali Jezusu svoji srci; tu zdaj, da skleniti in jutri svetu razodeneti, ktero življenje je njima ljubši, zemeljsko ali nebeško; tu zdaj, da si zbereti veselje časno ali večno. Pač resen trenutek! — pa imeniten tudi, ki ima v tej noči dve srci zasaditi kot zvezdici na nebu v nebesa, ali ji potopiti v nočno večno tmino.

„Za vselej! — Da! Za vselej!“ — vsklikne Priska, ko odklada svoj cesarični lišp. — „Za vselej te odložim!“ — Nekako milo doné ti glasovi, v sebi kazajoč nekaki notranji boj, nekaki notranji posvetni žal, da ta krasni kinč nikdar več ne bode kinčal njenega telesa. In po globokem zdihljeji zakliče zopet: „In ti Valerija! ti“ ...

„Da! za vselej, v resnici! draga mi mamica! Za vselej bodeve obe odložili danes svoj krasni kinč, kterega sve nosili do sedaj kot ljubljenki zemskega kralja! Toda — kaj hoče to! — Vas, mila mi mati! morebiti ta zemska nesreča nekoliko teží? — bolí? — Ali mar ne pomnite, da v plačilo zato pa bodeve dobro odškodovani v nebesih! — Ali ste mar že pozabili škofovih besedi, da, ako bodeve za nebeškega ženina dali svoje življenje, bodeve potem v rajskih višavah obdani z onim kinčem, s kakoršnim nebeški Kralj ogrinja in vekom ajogrinjal bode svoje zveste, Njemu vdane hčerke! Mati! zlata mati! Ta, ta! In toliko lepi, nevenljivi nebeški kinč imejte pred očmi, ko odkladate zemeljskega in, — upam, — da potem bote ta prazni blišč z najslajšo sladkoto za vselej odložili!“ — S takimi besedami skuša mlada Valerija tolažiti in za prihodnji boj okrepiti mater, ktero po svojih mislih, le preveč v svet zaljubljeno, pred napovedanim trpljenjem boječo nekako omahovati vidi.

„Pač modro!“ — pristavi Priska, — „toda ti, ti draga mi hčerka! — ti si pač vsega tega kriva, da je naju tolika nesreča in žalost in sramota zadela; zakaj na vsaki način bode treba jutri pokazati, ali ljubive zemeljskega ali nebeškega gospodarja; treba bode svetu razodeti najino sedaj skrito skrivnost ali zatajiti kristjanom ljubljeno vdanost in prijateljstvo. Ali ne bi bila mogla ti molčati? Ali nisi mogla nekako zavito in dvomljivo cesarju — očetu odgovoriti, kakor sem te bila prosila in opomnila, prej ko sve stopili pred očeta — moža? Svesta sem si, da pri ljubezni, ktero ima do tebe tvoj cesarski oče, bi bil tebi na prvo, še tako dvomljivo besedico verjel in — oprosteni bi bile obe. Ali ne bi bile potem lahko na skrivnem in po tihem, pa malo bolj previdno ko do sedaj, služile svojemu nebeškemu gospodu in ženinu? in mu ostale zveste? Toda, ti!“ ...

„Ah! mati, kaj govorite! — Zatajiti? Izdati naj bi jaz hotela svojega ženina? Ah! mati! Kako bi zamogel on potem mene le še količkaj ljubiti! Mamica mi mila! Slutim, da se Vi bojite cesarjevega grozenja in mučenja, kristjanom navadnega. Da! mati moja! Tudi mene grozí pred trpljenjem, ktero me čaka, in ktero pretrpeti moram in tudi hočem, da pridem potem za plačilo v naročje nebeškemu ženinu in k večnemu počitku. V ta strah — saj veste dobro, — potrebujeve pomoči od zgorej; pomoč, v jutrajšnji boj nama potrebno dobile bove pa le v molitvi. Čas imave; in edino za molitev ga imave; toraj — molive!“ — govori ljubezni do nebeškega ženina vneta mlada Valerija.

Tiha noč je; mirno plava bleda luna po nočnem obnebji in s svojimi žarki obseva mogočno rimsko mesto ter nekako radovedna postoji pri cesarskem poslopji, kjer ogleda proti navadi neko sobo razsvitljeno; v to sobo vpre svoje svitle žarke in v njej vgleda v ponočni molitvi vtopljeni dve plemeniti Rimljanki, nam znano Prisko in Valerijo; med tem ko druge njune sovrstnice v tihi tmini sladko spé. Molitev ubogih jetnic kipi proti nebu, in kipi goreče; toda goreči ogenj svetosti bolj in bolj vgasuje strah pred trpljenjem, žalost zarad preteče zgube vsega zemskega, ki je plemenitima Rimljankama v vsi svoji krasoti in obilnosti na razpolaganje bilo. Sosebno za cesarsko lepoto in složnost vneta Priska ne more nikakor s toliko zbranim in svetim duhom to noč zdihovati k Stvarniku človeškega srca, kakor je to zamogla v srečnih in mirnih nočnih urah v družbi kristjanov v katakombah. Zdaj pa zdaj prenehuje! Mučni valovi silovitih skušnjav drvijo se v njenem poprej popolno srečnem in mirnem srcu; ni namreč še dolgo, kar se je pokristijanila; zatorej tudi sveta ljubezen ni še skoz in skoz do polnosti prevzela njenega srca. Vsa utrujena, vsa prestrašena, vsa sama iz sebe zgrudi se hčerki Valeriji v naročje. Ah! kako ginljiv prizor — je to, ko na poti omahljivosti zdihuje mati v hčernem naročji! O bleda lunica! Ti, ki gledaš ta britkostni prizor! — ti, ki zalo razsvitljuješ s svojim svitom v nočni tmini speče mesto! ti kraljica med zvezdicami! — pošlji, pošlji vsaj žarek od svoje dobrotne svitlobe v to toliko trpeče srce — v obe srci!

In lunica?

Ah! Ah! Luna je luna! Ona sicer bliščobno sipa svoje žarke v nočni tmini s podnebja, — ali gorkote nima, gorkote tudi ne daja. In ravno tako mrzla je ona tudi pri tem britkostnem, toliko ginljivem prizoru, ki bi brezdvomljivo ogrel ter s sočutjem k usmiljenju in v pomoč privabil še toliko trdo, da! — najbolj trdo človekovo srce! Luna pa gleda in — hladi; ne hladi pa kakor kaki dobrodejni hladilni lek, ampak ona hladi kot mrzli led; luna gleda, da te dve srci bolj in bolj postajati mrzli za vero, za spričevanje, za Jezusa, ženina nebeškega; gleda, da obema bolj in bolj vnema se srce za složno zemeljsko življenje na cesarskem dvoru; — vse to vidi in ona — splava vsa mrzla od tukaj naprej. O ti neusmiljena lunica ti!

Že je končala luna svojo pot za isto noč in že se pripravlja k počitku, ko prihaja jutranja zarija na svoje delo. Dan je, — in sicer dan praznični za neverno rimsko mesto; kajti za danes je od cesarja Dioklecijana napovedano veliko praznovanje, pri kterem se bo rimskim bogovom in boginjam očitno darovalo. Hrupoma in v velikih trumah hité malikovavski Rimljani na kapitol — v tempelj. Zbrana je že silna množica Rimljanov vsake vrste, od najnižjega do najvišjega; zbrani so tudi že vsi ajdovski duhovni, ki imajo darovanje malikom opravljati. Vse je že pripravljeno in slavnost se ima takoj pričeti, da le dojde cesar s svojim spremstvom; ali njega še ni in nemirno postaja ljudstvo, da bi bogovi vnovič ne bili razžaljeni, ko je napovedana ura že davno odbila.

Tudi na cesarskem dvoru, v Dioklecijanovi palači, je prisijala jutranja zarija in povabila vse — vse k slavnosti. Dioklecijanu šiloma trepeče srce, ko ne ve še, ga bote li osramotili njegova žena in hčerka njegova pred svetom, ali bote rešili njegovo in svojo čast. Kar kipi mu srce in kri, in krčevito zakliče svojemu slugi, naj pokliče cesarico in cesaričino, da urno vstopite k njemu. Pokoren stopi sluga k gospejma, ki — se vé, da o tej skrivnosti in nevarnosti ničesar vedel ni.

„Kaj? — Se obotavljate? Njih mar ne bode? Hočem videti, kolika je rimskega cesarja čast, ako me te, do sedaj najprvi moji ljubljenki hočeti osramotiti!“ — šepta med saboj od radovednosti razgreti Dioklecijan.

Zdaj odpre sluga vrata in noter vstopiti Priska in Valerija. Neka vtrujenost, neka bojazljivost se pač bere obema na obrazu, toda vse te pomanjkljivosti, ktere bi utegnilo opaziti le ono oko, ki bi znalo za vse te srčno skrivnosti, zakriva navadnim očem zunanja lepota v obleki in bliščeči lišp.

Prihod obeh in pogled na nji nekako zaupno razpodi cesarju vso dosedanjo sanjarijo; v tem upanji spremeni včerajšnjo ojstrost v hlinjeno prijaznost in prav po navadi, ko da bi so mod njimi ničesar nenavadnega ne bi bilo pripetilo, z milim in vabljivim glasom zakliče: „Čas je tu; stopimo k slavnosti!“

Čudovit položaj — vsem trem!

„O britki trenutek, ko bi tebe nikdar ne bilo!“ — si pač mislite in v tihem srcu same sebi šeptate cesarjevi; toda prišel je, moral je priti; taka je volja Božja! Ni se pa tudi nič več premišljevati; odločiti se je treba. Skoraj da mirnih korakov stopi prva Priska, žena za možem; in Valerija? — ista pogumna Valerija? Gotovo se še v njenem, ljubezni polnem srcu niso nikdar sprehajali taki občutki, ali tem enaki, ko sedaj; nikdar ni še razburjeno morje s ktero si koli barko ali barčico s svojimi valovi tako brezobzirno ravnalo in je hotelo potopiti, kakor so v tem trenutku notranji valovi med „hočem“ ali „nočem“ motili njeno mladostno srce. Toda čas ne čaka več, le dalje hití, in — za materjo stopa tudi hčerka. Burno in navdušeno pozdravi došle rimsko ljudstvo, in darovanje se takoj prične. Cesar opravi prvi daritev; kadilo potrese po ognji; za seboj povabi cesarico Prisko, ki — s tresoče roke spušča kadilna zrna na žrjavico. In Valerija? — Tudi ona daruje; ljubezen do svetá — zmagala jo je! Čast cesarske hiše torej je rešena; ljudstvo vidi cesarski dvor združeno darovati in — vsa skrita in toliko kočljiva skrivnost bo skrita ostala in bode pozabljena pri vladarji. Dioklecijan s tem dejanjem utolažen pa tudi spolni obljubo in dano besedo; Priska in Valerija ste zopet ljubljenki njegovega srca.

II.
Plačilo sveta.
[uredi]

Rimsko kraljestvo je od svojega početka sem menjevalo s svojo vlado. Od početka vladali so Rimljane kralji, toda Rimljani so se vedno bolj naveličali kraljeve vlade ter so poslednjič pregnali zadnjega svojega kralja Tarkvinija; namesto kraljestva postavili so si ljudovlado ali republiko.

Kaj pa je to, ljudovlada ali republika?

V deželi, ktero vlada kralj ali cesar in se zavoljo tega ona tudi kraljestvo ali cesarstvo imenuje, se pravica do tega gospodarstva ohrani pri tisti družini; tako, da, ko oče, kralj ali cesar odmrje, njegov sin nastopi gospodarstvo in tako vedno naprej, kakor n. pr. pri nas v Avstriji. Kjer imajo pa v deželi ljudovlado, ondi pa ne gospodari le ena oseba ali družina, kralj ali cesar, — saj ga še nimajo, — ampak, kakor že ime samó naznanja, ljudstvo samo vlada, gospodari. V taki deželi si namreč ljudstvo po sporazumljenji za eno ali več let izvoli določeno število odbornikov iz svoje srede, kteri v tej dobi skupno oskrbljujejo vse deželne potrebe po v to napravljenih postavah. In tako ljudovlado so imeli Rimljani mnogo let. Rimsko ljudstvo pa je postajalo čedalje bolj mehkužno; in to spačeno rimsko ljudstvo ni zdaj nič več imelo uma in srca za pravo državljansko moč; ta nezmožnost, vladati se, pokopala je slednjič ljudovlado ali republiko. Leta 29. pr. Kr. namreč je Oktavijan Avgust priplezal do nove časti; rimsko starašinstvo si ga je za vladanje izbralo in dalo mu ime: Imperator-cesar. In od zdaj naprej so rimske dežele vladali cesarji. Znano nam je, da so tih cesarjev nekteri bili siloviti sovražniki Kristusove vere; deset izmed njih poznamo, ki so osnovali očitno preganjanje kristjanov; in zadnji izmed tih krvoločnih ajdovskih cesarjev rimskih je bil Dioklecijan, oče nam že znane Valerije. Do časa Dioklecijanovega je zraven rimskega cesarja tudi rimsko starešinstvo imelo še nekaj, kolikor toliko, besede in oblasti pri vladanji; Dioklecijan je pa rimskemu starešinstvu vso pravico odvzel ter je odpravil razne republikanske naredbe, ki so se bile do njegovega časa, ako tudi samo na videz obdržale. Zato pa ni hotel stolovati v Rimu; ampak prestavil je svoj sedež iz Rima v Azijo, v deželo Bitinijo, kjer je stoloval v mestu Nikomediji, zdaj Izmid imenovani, ki leži ob morji „Marmara“ imenovanem.

V Azijo, v Nikomedijo torej zdaj stopimo z Dioklecijanom in njegovo družino. Krasna poslopja si je dal tukaj Dioklecijan sezidati za svoje stanovanje; in mesto se je od dne do dne zvekševalo in lepšalo, tako, da je bilo vredno imena cesarske stolice. Istinita težava je pa bila, samemu vladati toliko obširno državo in toliko ljudstva. Da bi Dioklecijan državo lagljeje obdržal na vajatih, izvoli si k vladanju tovariša, cesarja Mlaksimijana, kteremu v gospodarstvo odda Afriko in Italijo; sam si pa prihrani Azijo in Donavske pokrajine. Še te dežele dajale so Dioklecijanu obilne skrbi in, da bi še prosteje dihal pri svojem vladanji, si l. 292 nekega navadnega človeka, toda vrlega in srčnega vojaka, Galerija z imenom, izvoli v sotovarša; vendar tako, da je vrhovno oblast čez njega le Dioklecijanu ostala. Celó posinovil ga je in mu dal v zakon svojo hčerko, nam znano Valerijo, kristjano — odpadnico. Rada ali nerada morala je Valerija v zakon. Takrat namreč so ženitev svojih otrok stariši sami preskrbovali; očeta sta se med seboj pogodila in sklenila zakon, tako da se ženin in nevesta popred mnogokrat še poznala nista. Ko sta se pa očeta do dobrega zastopila, praznovali so ženitovanje z veliko pojedino.

Ko že govorimo o ženitvi, naj v kratkem opišem svatbino slavnost pri starih Rimljanih. Taka-le je bila:

Svatbina slavnost se zamore v dva dela ločiti; in sicer v slavnosti pred zaročítvijo in v slavnosti pri zaročitvi.

Poglejmo si prvo. Ko se je deklica po očetovi volji zaročila z mladenčem, nataknili so jej precej zaročilni prstan, v znamenje in zagotovljenje prihodnje poroke. Dan poroke od zdaj naprej prihaja vedno bližeje in — pride tudi. Dan pred poroko so najprvo s „poročno sulico“ vredili nevestino lase in jih vravnali v šestero kodrov; — Rimljanke, žene, so namreč svoje lase nosile v taki obliki, in ker je nevesta v kratkem imela stopiti v njihovo vrsto, spletli so jej po obliki zakonskih žen njene lase; — slekla in odložila je nevesta potem vrhovno obleko, „toga preteksta“ imenovano; ta obleka je bila nekaki plašč, in so jo nosile le deklice; ta „toga“ je bila torej znamenje mladeniškega, deviškega življenja; in zdaj je ona to obleko darovala boginji „Fortuni“ (sreči); igrače, ktere bi bila nevesta do sedaj še imela, je pa darovala boginji „Veneri“ ali pa domačim, „hišnim bogovom“. Taka je bila slavnost pred poroko.

Dan poroke pride, slavni nevestni dan; slaven za njo, ker ženin iz svojega doma pride po njó. Zdaj se obleče po nevestino. Glavo si preveže z „glavnim trakom“, ki jo bil nekak glavni lišp in je bil take baže, kakoršnega so smele nositi le poštene deklice (nikdar in nikakor pa ne one ponočnice); potem si postavi na glavo cvetlični šopek in obleče „tuniko“; ta je bila spodnja obleka brez rokavov ter jo prepašo z volnenim pašam; obuje si rudeče čevlje in obraz si zagrne z rudečim pajčolanom.

Zdaj jo nevesta pripravljena po nevestino; in zdaj opravijo v prvo darovanje bogovom v srečo zaročenih. Po končanem darovanji vsedeta se ženin in nevesta na ovčjo kožo in v razgovarjanji med saboj in z domačimi preživita ta dan. Proti večeru ima pa ženin oditi domu s svojo nevesto. Ko je vse opravljeno in vse vredjeno, nastopijo svatje svojo pot. Naprej gredó dečki z gorečimi bakljami; za njimi dekle, ki med drugim nesejo kolovrat z volneno kodeljo; in godci spremljajo vso to veselo družbo. Med potjo, kjer gre ta sprevod memo ljudi, ali memo hiš, ali skoz vasi, pa meče ženin otrokom orehe, v znamenje, da se on od zdaj naprej ne bo smel nikdar več vdeleževati otroških iger. Tudi na ženinovem domu je vse po koncu, domači in sosedje pričakujejo svatbo; in hiša ženinova je lepo okinčana z cvetlicami. Ko pride nevesta do praga ženinove hiše, vzdignejo jo svatje in jo čez prag postavijo v njeno novo hišo. Tu na tem novem njenem domu vpraša ženin nevesto: Kako jej je ime? In ona odgovori: Ako si ti Ivan, sem jaz Ivana! To hoče reči: Kjerkoli bodo ljudje tebe imeli in imenovali gospodarja te hiše in tega posestva, ondi bodo imenovali tudi mene gospodinjo te hiše in tega posestva. Po tem opravilu stopi prvikrat s svojo nogo v to hišo in sicer stopi na nalašč v to pripravljeno ovčjo kožo. V to pripravljeni otroci prinesejo za njo njeni lišp; ona pa dobi v roke hišne ključe; in zdaj se oba, ženin in nevesta s svojimi rokami dotakneta ognja in vode, v znamnje in opomin skupnega življenja, v kterem hočeta srečo in nesrečo skupno vživati. Zdaj so vse vnanjosti končane in prične se ženitovanjski obed. Tako torej je bilo ženitovanjska praznična slavnost pri Rimljanih.

Vrnimo se zdaj nazaj k naši nevesti Valeriji. V Nikomediji, v Aziji smo, na Dioklecijanovem dvoru. Krasneje, ko kedaj, je danes okinčana cesarska palača; veselje tako, kakoršno nikdar poprej, vlada danes po cesarski hiši; sladko, da ni bilo bolj mogoče, smehlja se srce cesarju Dioklecijanu in srečen je bil tisti, ki je ta dan imel kaki opravek ali kako prošnjo pri cesarju. Kaj neki je grozovitega cesarja danes tako spremenilo? Vzrok tega spremenjenja lahko uganemo, da! znan nam je že! Ljubljenka njegovega srca, hčerka Valerija, zaročena s cesarskim namestnikom Galerijem, se ima danes ž njim poročiti; dan ženitovanja je današnji dan; odtod toraj toliko veselje na cesarskem dvoru. O srečna Valerija! glej, kako blago in sladko plačilo ti je podelila ljubezen do sveta! Oni srečni trenutek, v kterem si zažgala kadilo bogovom! Le poglej, le poglej, kako dobro plačilo so ti bogovi za to njim skazano slavo podelili! Da! da! Dober plačevalec, si ti svet! Njemu, ki te ljubi! — In — vendar njih toliko tebe zaničuje in psuje! O grda nehvaležnost, ali ne?

Ženitovanjska slavnost je minula in Valerija odide s svojim možem v podonavske pokrajine, v stalno mesto Sirmium, kjer stoluje cesarski namestnik Galerij. Leta 305 se pa cesar Dioklecijan vladanju odpove ter se preseli v Dalmacijo, kjer si da sozidati krasna in prostorna stanovanja; tolika so bila, da na njih razvalinah stoji sedanje mesto Splet.

Zdaj po Dioklecijanovi odpovedi postane Galerij „vzvišeni“ cesar in se preseli v Azijo, v Bitinijo in od zdaj naprej stoluje v Nikomediji, tamkaj torej, kjer je dobil si svojo nevesto. Valerija je torej zopet v tistem kraji, v kterem jej je cvetela sreča, cvetlica cesarska.

Ali je pa ta ženitnina, kot rožica, ki je Valeriji iz izdajalstva prirastla, njej v resnici bila tudi rožica veselja, rožica sreče? Človek, ki misli le človeški, bi skoraj rekel: Da! Toda človek sodi svojega bližnjega le po vnanjem, in drugače tudi ne more, ko mu ni dano pogledati v skrivnosti človeškega srca pri njegovem bližnjem. Svet sodi marsikterega za srečnega, in ta? — ta pa vidi v sebi najbolj nesrečnega človeka na zemlji; svet vidi in misli kterega v najslajšem veselji, ko pa dotični v najbritkejši žalosti medli. In tako se je godilo tudi pri Valeriji. Marsiktera rimljanska hčerka bi bila srečna, da! — presrečna, ko bi se bila zamogla imenovati soprogo cesarjevo; Valeriji pa je bil cesarski prestol ojster trn, ki je brez prenehanja zbadal njeno mladostno srce.

Odkod pač to? Odkod britkosti in srčni boj?

Ona sama le in oko Božje zraven nje vidi in pozna Valerijino srce, pozna nje srčni boj; — in kako bi zamogel jaz, pregledati in drugim podati skrivnosti njenega srca! Prazna misel! Prazen trud! Toda! — kar ne zamorem jaz, zamore Valerija. Njo hočemo si ogledati v njenem cesaričinem življenji; njo, njene besede in nje zdihljeje hočemo poslušati, s kakoršnimi se srce pogovarja v prostih urah.

Krasna noč je; krasna tako, da si mi tukaj na zahodu še misliti ne moremo one krasote, s kakoršno so noči na vzhodu, na jutrovem obdane. Krasna noč toraj je, ki ljubeznjivo ziblje v sladkem spanji in v sladkih sanjah Nikomedijane. Vse je tiho, vse mirno, vse počiva. Le na cesarskem dvoru čuje eno oko, čuje eno srce; to oko in to srce je oko in srce naše Valerije. V svoji sobi je; sama je; služabnice njene spè v sprednjih prostorih; — na oknu sloni; in vsa vznemirjena zré proti nebu. Bleda luna priplava in srčno pozdravlja čuječo, prisrčno pozdravlja jo kot prijatlico svojo, češ, vsaj eno človeško bitje vidim, nesrečno je in čuje z menoj, tudi v nočnih, poznih urah.

In Valerije?

Valerija pa nič kaj ne pozdravlja svitle lune. In zakaj neki ne? Oh zakaj ne!

Bleda luinica opominja jo na ono odločilno in za njo toliko sramotno in nesrečno noč, ko je s svojo matrejo zadnjikrat pri molitvi klečala in prosila za-se in za mater milosti, srčnosti, stanovitnosti in svete ljubezni, da bi z materjo ne postala izdajica Jezusove vere in ljubezni. Ono osodepolno noč lunica ni ogrela njenega srca, ampak v sv. veri omrzelega je ona s svojo mrzloto popolno ohladila — ohladila do izdajalstva. Zato se Valerija pri tem žalostnem spominu le milo ozira proti luni, in očitaje njeno brezobzirno neobčutljivost si gorke solzice briše, ki lijejo po njenih še mladostnih licih. In lunica? Ko da bi se sramovala, odplava dalje, odplava spred njenih oči in odpré s svojim odhodom pot svitlim zvezdicam, da nesrečno Valerijo osvetljujejo.

„O svet! o svet! kako britko je postalo meni tvoje plačilo! — Ah! kako zopren in boleč mi je spomin na oni trenutek, v kterem sem si z darovanjem malikovalskega kadila zaslužila tvojo ljubezen, tvoje plačilo! Črv je, ki vjeda cvetlico, ki vonja in svet raveseljuje!“ ... zdihuje mlado srce in toži jasnim, veselo migljajočim zvezdicam svojo srčno britkost in svoj srčni žal; — njim, ki žalosti na sinjem obnebji pri svojem delu ne poznajo.

Na oknu sloni Valerija; njeni duh pa se zaziblje nazaj v one trenutke, v kterih so se vršile ženitovanjske slavnosti. Proti nebu se ozira in kot bivša kristjana gleda v duhu duše zveličanih, ki vedno in vedno praznujejo nebeške slavnosti večne ljubezni z ženinom, nebeškim Jagnjetom. — „Tudi jaz bi bila že davno lahko med vami, o vi presrečni nebeški prebivalci!“ — zdihuje; — „tudi jaz bi bila že lahko nebeška nevesta!“ — ihti; „tudi jaz bi bila že lahko ogrnjena s prelepo obleko nebeške neveste, mučenice!“ — „Toda! — oni, oni nesrečni trenutek! — ona posvetnost! — ona ljubezen do zemeljskega! — oni trenutek s svojimi sanjarijami mi je vse, vse to odvzel. Oh! daj Milostljivi! Daj meni zdaj ubogi milost, da mi oni trenutek vsega tega ni vzel za vselej!“ — zdihuje uboga nesrečna in obilne solze britkostnega spoznanja žalovanja tekó čez cesaričina lica. In tako gre dan za dnevom, trenutek za trenutkom. Trenutek malikovanja revici ne gre izpred oči!

In zvezdice?

Zvezdice pa ostanejo, kakoršne so; zvezdice ostanejo vesele in veselo migljajo naprej. Ah! da le morejo biti vesele, ko gledajo toliki srčni boj! So morebiti tudi one mrzle in neobčutljive ko bleda lunica? O ne! ne! Zvezdice niso mrzle; zvezdice niso neobčutljive, ampak one čutijo veselje pri tem tolikem srčnem, Valerijinem boju; in v tem svojem prevelikem veselji migljajo veselo naprej. Zvezdice, kot Božje priče gorkih obžalovalnih solzic, so namreč služabnice Božje; in kot služabnice Božje nosijo te zlate solzice v nebeške višave ter ž njimi vmivajo Valerijin sedež, kterega je ona z izdajalstvom ogrdila, ogrdila popolno.

„Ah! drage mi zvezdice!“ — kliče in zdihuje Valerija, — „povejte, povejte ve vašemu nebeškemu Gospodu in mojemu nebeškemu ženinu, da ga ljubim, da ga ljubim tudi zdaj, akoravno sem revica postala bila izdajica; da ga ljubila bom prisrčno do zadnjega zdihljeja; da zdaj britko objokujem in obžalujem svojo prešnjo mrzloto in si z britkostnimi solzicami svete ljubezni zdaj ogrevam svoje poprej omrzelo srce; — povejte mu, da hočem in bodem zanaprej pri vsaki priložnosti razodevala svojo ljubezen do Njega in, ako bi enaka prilika še kdaj prišla, da bodem očitno Njega spoznavala in z največjim veseljem dala svoje zemeljsko življenje po Njegovi volji Njemu v čast! — povejte mu, da ne ljubim več sveta in tega, kar svet svojim častilcem ponuja in podaja.“

Čas hiti dalje; in tudi za zvezdice prihaja čas k počitku; že se tudi one spravljajo za lunico, ker jutranja zarija tudi nje sili k počitku, ki so celo noč pridno in zvesto opravljale svoja opravila in svoje dolžnosti.

Jutro je; služkinja Valerijina že stopa tiho in pazljivo k cesarici, ali bi ona ne potrebovala kake postrežbe, ali bi no imela kake želje ali zapovedi. In Valerija! Ona še budí in zdihuje. Oh! Pač ubogo srce!

In tako, kakor smo prej rekli, je šlo dan za dnevom; leto za letom, dokler je Valerija cesarica bila. Toda poskušnja, naj je še tako huda, enkrat neha, tudi po hudi, po najgrozovitejši nevihti solnce gotovo milo in razveseljivno prikuka izza pogubonosnih sivih oblakov. Tudi Valeriji ima enkrat solnce rešitve prisijati; to upanje gorí najtrdneje v trpečem srcu, saj je tudi zdaj še kristijana, kristijana sicer bolj skrito, kar pa hoče in iskreno želi o prvi priliki očitno razodeti. In glejte! tako solnce veselega upanja do vendar prišle rešitve jej je prisijalo; prisijalo takrat, prisijalo v tem trenutku, ko l. 311 njeni zarad ostudne razuzdanosti telesno popolnoma oslabeli mož, cesar Galerij, umrje in ona vdova postane.

„Zdaj! Zdaj! o ženin moj nebeški, zdaj hočem poprej tebi storjeno sramoto popraviti. Zdaj hočem očitno pokazati, da te ljubim in ljubim zvesto!“ — zdihuje in govori to spokorno srce svojemu nebeškemu ženinu.

So bile mar te Valerijine besedo resnične? Poglejmo in videli bomo.

III.
Zaničevanje sveta.
[uredi]

Posestva, ktera je cesar Dioklecijan v Nikodemiji za-se priredil in poslopja, ktera si je ondi so zidal, so po njegovi odpovedi in odhodu v Dalmacijo, kakor že vemo, postala lastnina Valerijina in Galerijeva. Galerij je umrl in tako jo zdaj vdova njegova samosvoja posestnica vse te cesarske lepotije in bogatije. Krasna, — rekel sem, — bila so ta poslopja; in koliko krasna? Oglejmo si jih nekoliko, povrhno.

Dioklecijan, — akoravno se je bil iz navadnega vojaka pospel do cesarskega prestola, je bil po okoliščinah dobro olikan in vnet za vnajno lepoto; saj si jo je pa tudi po svoji volji lahko oskrboval pri ogromnem svojem bogastvu. Palačo v stanovanje izdelal si je veliko, prostorno in jo oskrbel z vsim potrebnim in nepotrebnim, z vsim, kar je zahtevala gola potreba, ali posvetna nečimurnost. Sobina oprava je bila izdelana iz najlepšega, dragocenega lesa; zlata se je lesketalo po zidovji in hišini opravi toliko, da je nevajeno človeško oko le s težavo zamoglo ogledovati sita blišč; in vse, vse bilo je pregrnjeno in prepreženo z najdražjim indiškim baržunom. Vsega je našlo oko in ravno tako tudi srce, karkoli si je le poželelo.

Kakor v hiši, tako si je tudi zunaj hiše bogati vladar oskrbel svoje prostore za razvedrilo in kratek čas. Po učenih vrtnarjih si je zasadil zale vrte; v njih je nasadil najžlahtnejših in najbolj slovečih dreves iz takrat znanega sveta; napolnil je te vrtove z najbolj dišečimi in najbolj krasnimi cvetlicami vzhodnih, jutrovih dežela; taka je bila lepota in vonjava na teh vrtih, da je slehernega ogledovalca in sprehajalca kar očarala in vabila semkaj na mnogokratni pogled; prijazna voda, umetno napeljana, prepregala je vse te vrtove in ravno tako tudi ona k sebi vabila obiskovalca v vročih jutrovih dnevih. Kratko rečeno: Ničesar ni manjkalo, kar bi bilo še potrebno človeku za razveseljevanje tukaj. Pač srečen posestnik! Srečen v resnici? Poglejmo!

Cesarica Valerija, Galerijeva vdova, zdaj sama svoja lastnica, stanuje tukaj v teh krasnih prostorih. Ni še ravno dolgo časa vdova, in zato je v cesarski palači vse še v prejšnjem zalem stanu; le služnega osobstva cesarica-vdova zdaj nima toliko, kolikor ga je po tedanji šegi v svojem stanu imeti morala. Naj je pa v palači še vse po starem, vendar si vdova Valerija čisto nič ni radovala svojega srca nad temi lepotijami.

V veliki dvorani, ki si jo je bila odbrala za spalnico in v kteri je vso dosedanjo lepoto hranila, visi od stropa doli zagrinjalo, ki to veliko spalnico v dva dela delí; to zagrinjalo pa odteguje gledalčevemu očesu priložnost, ako bi si hotel ogledati in napolniti radovednost, kaj ima le biti za tem zagrinjalom. Ako je pa radovednež vendar le nekoliko odgrnil to zagrinjalo, čudo so je odprlo njegovemu očesu! In kako čudo? Naj povem:

Slaba posteljica iz navadnega lesa stoji v kotu, in gola slamnica na njej; za zglavje leži trd kamen; na steni visé sv. podobe z znamenjem sv. križa v sredi in tam v votlini stene stoji dragocen kelih, ki je napoljen z različnimi trakovi, ki so kakor bi bili krvavi; in bili so tudi v resnici ti trakovi krvavi, namočeni s krvjo svetih mučenikov. To in ničesar druzega ni za tem zagrinjalom. Ta prostor, ta majhni in skriti kotiček služi Valeriji v spalnico; in ta kotiček jej je tudi najslajši kotiček v vsi krasni palači. Le semkaj obrača svoje srce in svoje oči; vse druge krasote njeno oko nikdar ne opazuje, akoravno z lahkimi stopinjami mnogokrat hiti po lepih prostorih. Ni pa tudi nikomur dovoljeno semkaj vstopiti razun Fulgenciji in Dezideriji, ki ste bile edine služabnice cesaričine.

Zakaj si je Valerija zdaj v vdovskem stanu toliko priprosto in slabo življenje izvolila, je nam bralcem znano. Zvezdicam jo ona pripovedovala skrivnosti svojega srca in prosila jih, naj te skrivnosti one sporočujejo nebeškemu ženinu. Ona namreč je tudi po izdajalstvu na tihem in skrivnem ostala kristijana; in zdaj kot vdova oprostena vseh zakonskih vezi, tukaj domá, ločena od posvetnega blišča in hruma, se zdaj pokori za prejšnjo pregreho; mirno, veselo in zadovoljno živi tukaj v zaničevanji vsega dobrega v lepi spokornosti; z Bogom se razgovarja v svojem srcu in z deklama v domači družbi; da! še več! — Dekla je hotela biti svojima stužkinjima in ravnala je ž njima, ki ste obe tudi kristijane bile, po sveti zapovedi, ki govori, da vsi smo bratje in sestre med seboj po zakramentu sv. krsta. V vsem svojem zatajevanji in pokorjenji popolno srečna, je vendar le še eno željo imela in ta je bila, da bi jej dobrotljivi Bog vsaj pred smrtjo dal priliko, da bi očitno pokazala, kako zvesto in trdno ga zdaj ljubi.

In tako je v tej mali kristijanski družinici lepo vladala pobožnost in zadovoljnost; najlepše solnce je obsevalo to blago družinico. Toda pogostokrat so na obnebji solnce skrije za oblake; pogubonosni oblaki se mnogokrat prikazujejo po obnebji in zakrijejo milo solnce ljudem. Tudi pri Valeriji se je začelo solnce miru in sreče skrivati za črne oblake; za nevarne pogubosne oblake. In kdo bi bil, ki bi si upal cesarici kaliti njeno veselje?

Ko je Galerij po odpovedi Dioklecijana postal za stopinjo višji in si privzel imé „vzvišeni“ vladar, si je po zgledu svojega prednika k vladanju privzel dva pomočnika namestnika in sicer Maksimina in Licinija; prvi je vladal v Aziji, zadnji po grških in ilirskih pokrajinah. V Nikomediji, toraj tukaj, kjer jo Valerija stanovala, je bil namestnik cesarjevi ta Maksimin. Ko je pa l. 311 Galerij umrl, je on sam tu v Aziji prevzel gospodarstvo. Surov človek je bil; saj se je le iz pastirja pospèl do tolike časti, ker ga je Galerij nekikrat, ko je ravno dobro volje bil, povzdignil v namestnika svojega; in to svojo surovost in neolikanost si jo ohranil tudi na cesarskem prestolu. Bil je Maksimin goreč častilec bogov in velik sovražnik kristjanov. Veliko je že dosegel, toda še po večjem je hrepenel; v istini človeško srce je nosil v svojih prsih, ktero nikdar ni zadovoljno; zemeljsko srce namreč je že tako, da, ko si jo vse pridobilo, še okoli sega, gleda in poželí, bi se ne dalo še kaj pridobiti. — Maksimin vgleda bogatijo in lepoto Valerijino, jo pregleduje, in premišljuje. Bogatija njena vname mu srce, da po njej poželi; krasota njena vname mu oko, da si jo za ženo poželí.

„Oboje mora biti!“ — mrmrá sam s saboj ta surovi Maksimin, — „bogastvo in ženo; prej ne mirujem, ker prej se moje srce tudi nikakor umirilo no bo. Ali po kaki poti?“ — zdihuje.

Kot velik spoštovalec bogov opravi mnogo darov malikom v čast z gorečo prošnjo, naj bi mu oni njegovo željo spolnili. Dobro namreč vé po svojih paganskih nazorih, da potrebuje pomoči bogov v dosego te svoje želje. Sam si ničesar ne upa, bogovi naj pomagajo. Zakaj neki si sam kaj ne upa? Je zgubil mar srčnost? Se ga je lotila li bojazljivost? Niti eno niti drugo; ampak vedel je, da do tje med rimskim ljudstvom ni bilo še slišati, da bi bila ktera cesarica — vdova zopet poročila se; in zato, za ta nenavadni čin prosi z darovi pomoči pri malikih. — — —

Večerja in večerna molitev je opravljena in k počitku imate iti Valerijini dekli. V svoji spalnici ste že sáme.

„Oh! kako me vendar bolí! — Da! bolí močno moje srce“ — prične razgovor Fulgencija, — in prav bojim se, da bi se najini gospej ne pripetila kaka nesreča, ako se že ni! — kajti od dneva, kar prihaja k njej prvi sluga cesarja Maksimina, je postala gospá vsa nekako spremenjena, nekako zamišljena; skoraj bi rekla, da se mi dozdeva potrtega srca; karkoli si že je, nekaj neprijetnega in nepričakovanega gotovo trka na njeno srce od istega dne!“

„Kaj praviš? Kaj slutiš? — Da! Da! časi so zopet nevarni zdaj o času krvoločnega in kristjanom neprijaznega cesarja Maksimina. Pa! menda vendar ni opazil cesar občutljive skrivnosti, da je cesarica kristjana?“ — zdihuje Deziderija in potem nadaljuje: „Zvesto hočeve moliti in prositi dobrotljivega našega Boga, naj nikar ne dá prihrumeti žalostnim in britkostnim oblakom čez to preblago in že itak zeló zeló skušeno, trpeče srce!“

„Da! Da! to hočeve storiti in koj danes pričeti, ter ponavljati dan za dnevom, dekler se vzvišeni gospej zopet ne razvedri pobožno lice; tudi drugim kristjanom bodeve to najino slutenje sporočili in upam, da zedinjeni zdihljeji bodo pred tronom božjim dosegli svojo moč in spolnili našo željo!“ — dostavlja Fulgencija, — „pa vendar!“ — nadaljuje, — „vendar moram še prej pogledati, je li vse v redu, in ako gospá še kakega povelja za naji nima“, ter odide tiho proti gospejini spalnici. Visoka gospá je vsa vtopljena v svojih mislih in britkostih in nekoliko mi že poznamo to britkostno njeno pot. Toda mi gledamo z deklama le vnanjo Valerijino britkost; ne čutimo pa njene srčne bolečine, ki zdaj bolj ko popred kterikrat razjeda ji boleče srcé. V toliki britkosti je vtopljena in tako globoko, da tudi v nočni tihoti ne čuti stopinj svoje zveste dekle Fulgencije, in tudi ne vidi, kako ta, radovedna po kakem povelji in željna blagi gospej postreči, ono zagrinjalo nekoliko odmakne.

Čudovit prizor se odpre zdaj Fulgencijevim očem! V trenutku spozná, da njena slutenja utegne vendar le resnična biti; da! ona slutenja se v resnico in žalostno resnico spremeni! Svojo gospó vgleda zvesta služabnica pri brleči lučici; svoji roki dviguje proti sveti podobi, ko da bi hotela križanemu Gospodu kako reč v dar ponuditi; na bledem obrazu pa bore grozovito notranjo bolest. Sočutno ji seže v srce ta trpeča podoba; kar vsklikniti hoče in poprašati blago gospó po njeni tugi, da bi potem ž njo še ona jokala in žalovala ter s svojimi solzicami njene brisala in sušila. In ko to za zagrinjalom premišljuje in né ve, ali „ali hočem? — ali nočem?“ — zasliši mili glas svoje gospe; sicer je iz teh zapovedovalnih ustnic slišala vedno le ljubeznjive glasove; ali danes, o tej pouočni uri doneli so pa ti glasovi tako milo, tako žalno, tako ljubezni vneto, da Fulgenciji kar srcé zastnja, ko sluša besede:

„O mogočni Bog! O pravični Bog! Vedno si mi bil dobrotljiv, odkar živim za Te; še predobrotljiv si mi bil! Bogastva in zložnosti si mi podelil čez mero; zahvalim se Ti za vse te pozemeljske dobrote; in glej! — hvaležna za nje, dam Ti jih nazaj, nazaj vse; ne maram več za nje; svet in posvetno se mi tudi studi, ko v njem gledam le minljivost in zapeljivost. O da bi me taka pohlepnost ne bi bila nikdar izvabila v izdajico! In zdaj? — Zdaj, o dobri Pastir! odpusti mi, pozabi moje izdajalstvo!

Pušavnega življenja sem si želela po enem prebritkem trenutku na kapitolu — in briše si vroče solzice žalovanja svetega; — dolgo, dolgo, mnogo let sem ga iskala in hropenela po njem; in glej! — tudi to mojo željo si mi spolnil; odrešil si me s smrtjo mojega paganstvu vdanega moža; oprostil si me zakonskih vezi in — oproščena zdaj živim tukaj, v tej puščavici, v najslajši zadovoljnosti, puščavici sredi bogastva in sladkosti! O blagi, presrečni za me ste vsi vi, trenutki, ktere sem do sedaj preživela v tej puščavici! Dobrotljivi, nebes in src Vladar! ponižno se Ti zahvaljujem za nje; in še ponižneje prosim, daj mi njih še mnogo, mnogo preživeti v tej meni tako ljubi puščavici! —

Eno željo sem imela in njo sem gorko gojila v svojem srcu potem, ko sem Tebi nezvesta postala nevesta; in ta priserčna želja je bila, da bi mi Ti blagovolil vsaj poprej, ko umrjem, podeliti prejšnji, prvi enako priložnost, v kteri bi vse prejšnje — prejšnje izdajalstvo popravila. In glej! — Predobrotljivi! — Mnoge želje, ki so iz globočine mojega srca hitele pred Tvoj Božji prestol, bile so Tebi toliko dopadljive, da ... da ... skoraj, sem že uslišana. O ljubi moj! bom postala zdaj tudi izdajica? ...

Kratek prenehljej nastane in Fulgenciji se šibé kolena; srce jej bije vroče; mrzli pot jej stopa po licu in strah pred nevarnostjo za njeno toliko ljubljeno gospo jo kar okamenelo stori; ne zdi se jej sicer dostojno, da kakor ovaduhinja sluša njeno gospó; ali zdaj no more drugače! — Proč? — „Ne! Ne! — ne odstopim!“ — si pravi v srcu, — „ne odstopim tako dolgo, da slišim zadnjo besedo, in v njej potem spoznam vzrok bolečin moje gospe!“

„Ne! Ne! — Nikdar ne! — Nikakor ne!“ — nadaljuje Valerija po kratkem prenehljeji s povzdignjenim glasom — „nikdar ne postanem v drugič Tebi nezvesta nevesta — nezvesta ovčica! Tebi, o nebeški ženin moj! Tebi ponudila. Tebi podelila sem svoje srce. Tvoje toraj je zdaj! Upam, da si tudi milostno sprejel to revno in slabo mojo darilce. Tvojo naj ostane vekomaj! — In tebi, o Maksimin! — to ti vnovič in vnovič, tolikrat, kolikor zdihljejev mi na svetu še mogoče zdihniti bode, — tolikrat obljubim, da tebi nikdar ne bom podala svojega srca, nikdar svoje roke!“

Bolesti polna gospa konča in Fulgencija gleda, da svitle solzice rosijo Valerijino lice.

„Dovolj! Dovolj!“ — si šepeta Fulgencija, — „zdaj določno poznam vzrok tuge in britkosti moje gospe. Ah! uboga! Kolika nevarnost!“ — si šepeta po poti, ko tiho, kakor je prišla, odhaja.

„Jako dolgo? Pač imenitno opravilo si morala imeti s svojo in mojo gospo!“ — nekako očitavno in zopet radovedna sprejme Deziderija Fulgencijo, ki bi bila že davno pričela z molitvijo za gospejini blagor.

„Pač, pač imenitno opravilo! Pač preimenitno je! S svojo gospo sicer jaz nisem imela ničesar opraviti“, — pravi, — „ali čula sem o vzrokih in o skrivnosti, ki tudi tebi ni več neznana; zdaj vem in poznam bolesti, iz kterih izvira zamišljenost in vznemirjenost najine gospo od nekaj dni semkaj!“ — nadaljuje Fulgencija in razloži Dezideriji nam znani prizor in znano molitev.

„Oh! za Boga svetega!“ — vsklikne Deziderija, — kaj mi praviš! Da mi ne govoriš o tem ti, no verjela bi nikomur in nikakor! O uboga, slavna gospa! — In kaj bi bilo potem za naji, ako bi se Maksiminovi nakan vresničil ali ne vresničil? — dostavlja urno Deziderija.

„Kako skrbna, glej, glej! — za-se si pač ti! Sebe se hitro spomniš, na gospo pa kar pozabiš?“ očita Fulgencija.

„Le mislim in hočem reči“, — zagovarja se Deziderija, — „le mislim, kaj bi utegnilo postati z nama, ako bi se zvedelo, da sve z gospo kristjani tudi me; in pri tem pogledu v prihodnjost me silno skrbi, ali bi o pretečej nevarnosti jaz bila dovolj močna za spoznanje? dovolj močna za trpljenje? In tako vredna nebeškega plačila?“

„To!“ — seže v besedo Fulgencija, — „to prepustivi Gospodu in zdaj, zdaj, ko je pred najinimi očmi odkrita preteča nevarnost, — zdaj le urno k molitvi!“

Pustimo za trenutek te tri žalujočo v njihovi britkosti in poglejmo, kaj so godi na Maksiminovera dvoru. Osobstvo Maksiminovo je že tako v vednem strahu in vedni nevarnosti, ker podobno vsi poznajo svojega ojstrega gospoda in njegove muhe; ali v zadnjih dneh kipi vsemu osobstvu kri po žilah in sleherni se boji, da bi ga gospodova nevolja in ojstrost ne spravila pod zemljo.

„Odkod ta, toliki, tako hitri in toliko čudni spremen pri gospodu?“ — povprašujejo se cesarjevi služabniki med saboj; in nihče jim ne ve in ne more dati pravega, resničnega odgovora. Sem ter tje — in mnogo ugibujejo, in iščejo služabniki po vzrokih, ali zanesljivo resničnega vzroka nihče ne spravi na dan.

„Čujte, čujte!“ — zakliče na večer vsim cesarjevim služabnikom skupaj zbranim cesarjevi skopljenec, — „čujte, jaz vam odkrijem skrivnost in napovem vzrok toliki čmrnosti in nevolji cesarjevi. Bil sem, — pravi dalje, — popoldnevu na vrsti čuvajevi ravno jaz; stojim, čujem, pazim na različne nevarnosti, ki bi se po kteri koli poti utegnile primeriti cesarjevi svečnosti; pazim, — pazim dobro, ali nikjer ne slutim nikakoršne nevarnosti in zato se nekako vnemarno vsedem na svoje mesto. Sedim, — čuvam, — slušam. In glejte! — Iz cesarjeve sobe zaslišim s povzdignjenim glasom govoriti ojstre glasove; dobro sem znal, prepričan sem bil, da je cesar bil popolno sam v sobi; vendar bojim se, da bi bil preslišal ali pregledal kakšno nevarnost in v mislih, da bi šlo za mojo glavo, ko bi se le najmanjša sitnost pripetila cesarju po moji zanikernosti, stopim bližeje k vratim in poslušam glasove, da bi zvedel, kako in kaj? In čujte čudo, ktero sem slišal!

„O neumrljivi vi bogovi moji, vi bogovi naši, vi bogovi rimski! Pri vaši neumrljivosti obljubim in se zarotim, da hočem kaznovati cesarico-vdovo, vdovo Valerijo! Krasna jo v istini! S svojo krasoto mi je vnela oko in srce! Toda! — Sramota! — Večna sramota! — Ženskina slabost si upa meni, vsemogočnemu odbiti prošnjo; in sicer prošnjo toliko častno, naj mi v zakon poda svojo roko in svoje srce. Upam! — vem; — prepričan sem, da bi bil jaz srečen v njeni družbi; zdaj — zavržen in zaničevan — se pa sramujem pri bogovih, — se sramujem sam pred sabo, — se sramujem prod žensko, to slabotno stvar, ki hoče mene, rimskega cesarja vžugati; mene, ki bi mnogo Rimljank osrečil, ako bi poprosil in tirjal njihovo roko, njihovo ljubezen. To! — to ne sme, to ne more tako ostati! In, ako bi me ta ženska v resnici premagati utegnila, potem ...“

„Toliko sem slišal, toliko vem“, — pravi ta skopljenec, — „in zdaj, ko sem vzrok cesarjevi otožnosti in čmrnosti razodel, poznamo nje vzrok; nam se toraj ni bati kake nesreče, ker na nas ne leti gospodarjevi srd. Zatorej nekoliko potrpimo in — prejšnja prijaznost in prizanesljivost se bo zopet vrnila v cesarjevo srce in tudi k nam, ubogim služnim!“

„Potem, — potem!“ — so bile torej zadnje besede, ktere je iz cesarjevih ust slišal njegovi skopljenec; in slišal bi bil gotovo še daljnih besedi, ko ne bi bil razsrjenega cesarja nekdo motil s svojim vstopom.

Kdo je bil neki, ki je vstopil k cesarju?

Skopljenec v tem človeku spozna znanega gospoda, ki je jako priljubljena oseba cesarju, on sme in si upa ob vsaki uri in vsaki priliki k cesarju. Globoko in ponižno se ta prišlec po ondašnji šegi uklanja pred cesarjem.

„Kaj? kaj? — Večnost Vaša! — Kaj bi bilo, ko bi ta cesarica-vdova pa kristjana bila! V gnjezdu kristjanov, drugod pač nikjer, se izgnjezdijo take ptice, ki bi si upale Vaši Večnosti, slavnemu cesarju nasprotovati! — zakliče ta na videz zelo dober prijatelj Maksiminov, ko po njem izve, odkod njegova srditost in nevolja. In ta človek je govoril in trdil to svojo misel s toliko gorečnostjo in zgovornostjo, da je skoraj pripravil cesarja do enakega sumničenja; — da! do gotovosti! Je li ta na videz soseben prijatelj cesarjev tudi sumničil Valerijo o kristjanstvu in dvomil o resnici svoje izjave? O kaj še! Nikakor ne! Ampak on je poročal golo resnico, zanesljivo resnico; dobro namreč je vedel, da je cesarica Valerija kristjana.

Kdo bi pač bil ta za Valerijo toliko nevarni in Maksiminu toliko dobro došel znanec ali prijatelj? Kdo drugi je, ko oni nam pač predobro znani ovaduh Dioklecijanov, oni ničvredni Pirata, ki si je z zvijačo in s svetohlinskim vedenjem priboril vstop v katakombe in si ondi zagotovil, da ste v resnici Priska in Valerija kristjani. Pirata je bil človek, kakor nekteri človek, od kterega pravimo, da nima nikjer smole. Pri Dioklecijanu so jo znal po svoji umnosti vriniti za prijatelja; isto tako so mu jo posrečilo pri Galeriju in po enaki poti si jo tudi k Maksiminu iskal pota in prijaznosti in zdaj! — zdaj! — ogleda lepo priliko, po kteri bo z Maksiminom, s tem sovražnikom kristjanov, do dobrega sklenil in vtrdil prijaznost in naklonjenost. Vse torej, kar bi mu utegnilo zdaj k sreči pomagati, vse, vse to on vé; tudi to je vedel, da je Valerija zdaj v vdovskem stanu še le popolno vneta kristjana: po njenem premoženji se mu zdeha, ker je dobro prepričan, da se Valerija nikakor ne bode odločila za zakon, še manj pa za zakon s poganom, naj je ta njeni snubač tudi rimski cesar.

„Da jaz vem, da je tvoja beseda resnična in podprta z dokazi!“ — govori cesar Maksimin, — „v istem trenutku sovražim Valerijo; v pregnanstvo bi jo poslal, in vse njeno bogastvo in posestvo bi tebi, ki bi mi to svojo izjavo kot resnično dokazal, podelil v blagovoljno plačilo!“

Čudovito kipi Pirati kri po njegovih žilah; krčevita posluša cesarjeve besede, in komaj pričakuje, da on zopet s svojim jezikom na vrsto pride. „Srečen, srečen sem!“ — si misli v svojem srcu.

Ko neha Maksimin, prične Pirata in pravi: „Vaša Večnost! — ako mi govoriti dovolite, odkrijem Vam vso skrivnost; vso sumničenje se bo spremenilo v resnico — v gotovost.

„Govori!“ — zagromi razdivjani Maksimin.

In zdaj odpre ta ostudni ovaduh svoje zlobne usta in začenja cesarju razkrivati do tje svetu neznano skrivnost, ktero jo bil v katakombah izvohal in poročal Dioklecijanu; do pičico vse razgrne Maksiminu. — „In“ — nadaljuje zviti lesjak. — In morebiti obdana je — tudi to dobro vem — obdana od kristjanov, ki njo še trdneje vklepajo v verige kristjanov. Dve dekli ima, in obe ste kristjani; v prvo bi bilo potrebno, da se kristjanska svojat iz njene okolice odpravi; in potem! — potem! — upam, da bi se utegnila spolniti Vaša želja!“ — podpihuje že itak goreči ogenj srditosti grdi hlinec in izdajalec Pirata v Maksiminovem srcu.

„Tako? — Tako? Dovolj!“ — zamrmrá cesar nevoljno; k pisalni mizi sede ter napiše listek, kterega da slugi, da ga oddá nemudoma višjemu cesarskemu poveljniku.

Sluga odide in v kratkem času ste Fulgencija in Deziderija v ječi; Valerija pa osamljena, brez slažabnic. Cesarica toraj naj si zdaj streže sama, ako je jo volja! Ona, ki je vse življenje imela služabnic po svoji volji! Ni nam ravno lahko spoznati in čutiti vse različne občutke, ki so sem ter tje vznemirjevali tiho Valerijino srce. Toda ona bi vse to nezgodo in zgubo z lahkim in veselim srcem trpela, ko bi ona le njo zadela; saj si je trpljenja želela, trpljenje si izvolila in prosila zanj; toda nova britkost se jej provzročuje le odtod, ko zavoljo sebe vidi trpeti dvoje nedolžnih src.

„Kaj? — Mirno naj gledam jaz to krivico! — In tako naj ji celó nekako pritrjujem? In tako vdeležujem se je? — Nikakor! Nikdar! Stopiti hočem pred Maksimina; ondi hočem tirjati nedolžni žrtvi iz ječe za prostost, naj velja, kar hoče, — naj bi mi veljalo tudi življenje!“ — zdihuje in se s solzami tolaži uboga zapuščena cesarica.

Rečeno, storjeno!

V dostojni obleki vidimo kmalu Valerijo korakati proti Maksiminovemu dvoru; nekako bojazljivo, pa vendar krepko stopa. Ko pride na cesarski dvor, poprosi slugo, naj on njeni prihod cesarju naznani, ki ob enem prosi, ali bi smela vstopiti k cesarju.

Maksimin dovoli Valeriji vstop k njemu; in ko vstopi, lesičje ogovori jo z zaničljivimi besedami: „Odkod pač ta, in toliko nenavadni poklon, da se svitla cesarica poniža priti k nam? — Saj ni bilo do sedaj še nikoli v navadi, da bi cesarica-vdova hodila se klanjat prihodnjemu rimskemu cesarju!“ — zbada na dalje, ki hoče do tal ponižati že itak popolno ponižano visoko gospo.

„Pač resnico govoriš, rimski vladar!“ — seže Maksiminu Valerija v besedo, — „pač res ni bilo do sedaj še slišati, da bi cesarica prišla ter prosila milosti; in sicer prosila pri takem, ki je nekdaj cesaričini služabnik bil, ki je zdaj cesarici hvaležnost in spoštovanje dolžan; in tak ravno si ti! Spomni se onih časov, ko je moj nekdanji soprog, cesar Galerij, povzdignil te v visoko službo, v visoki stan; bil si toraj enkrat meni podložen in zdaj? — zdaj jaz kot podložnica tvoja pri tebi iščem pomoči. In kakšne pomoči? Za-se? O kaj še! Nikakor ne! Za sebe pri tebi jaz nikdar ne bom iskala in prosila pomoči; saj sem ti menda pač dovolj jasno odgovorila po tvojem slugi, da odločno zaničujem tvojo ljubezen in odbijam tvojo roko. Jaz iščem, prosim, in zahtevam pomoči le za moji služabnici, ki si mi jih ti brez vzroka in po krivem odtegnil, jih odvzel moji službi in obe vtaknil v ječo. Zavoljo teh dveh pridem! Za te dve zahtevam rešitve in prostosti!“

„Da! Da! Vzvišena! — Tako govoriti z menoj so je pač podalo enkrat; ali zdaj? — Zdaj, ko si moja podložnica bi smela pač mileje govoriti. Toda! — Tudi to tvojo ojstrost in brezobzirnost do mene hočem pozabiti, ako mi spolniš mojo željo; še enkrat, zadnjikrat rečem: Podaj mi svojo roko; postani moja žena; daruj malikom in odpovej se onemu zaničevanemu križanemu in — vse, vse tvoje želje se bodo spolnile, spolnile v trenutku. Ako pa ne, — in ti po svoji besedi mojo željo zaničevala bodeš še dalje, ti naravnost povem, da bodeš ti morilka svojih služabnic; tvoje posestvo in tvoje bogastvo bom v last podelil mojemu prijatlu Pirati; in tebe bom poslal v pregnanstvo, kjer boš potem zunaj domovine zamogla objokavati svojo nesrečo. Znaš? — Ali veš tudi, da rimski cesar nikoli besede ne prelomi? — veš, da ne čaka tudi dolgo? Zdaj imaš še čas, da se odločiš in postaneš meni pokorna ali ostaneš svojeglavna; čas je kratek; odloči se takoj! — Odloči se urno!“

Z dostojnostjo posluša Valerija Maksiminove besede; hladnokrvno jih sprejme; in tudi hladnokrvno, pa odločno hoče odgovoriti surovemu in nehvaležnemu trinogu. Tako mu odgovori:

„Tudi cesarica ne bode nikdar svoje besede prelomila in naravnost ti rečem, brez ovinkov: „Pač sem že naprej sama pričakovala enak odgovor iz tvojih ust, kakoršnega sem ravnokar slišala. Da! Slišala sem te! — Pazljivo poslušala sem te tudi! — In rečem ti odločno: „ „To je dar, da! — dar, ki je vreden tvojega srca! In ta dar, — pravim ti, — ta dar tudi sprejmem iz tvojih rok, iz tvojega srca; saj je pa tudi edini dar, kakoršnega bi od tebe jaz hotela in zamogla sprejeti. Ko bi mi ti še dalje ponujal svojo roko in svoje srce in svojo ljubezen; — ko bi mi ti vse rimsko bogastvo ter sladnosti in složnosti celega sveta v dar ponujal, — rečem ti, kakor zna cesarica govoriti, — da bi bila vse ono zavrgla in ti pahnila nazaj k tvojim nogam! Oropanje in pregnanstvo pa ste mi najslajši rožici, kakoršnih še nikdar v mojem življenji ni videlo, ne gledalo, ne odtrgalo, ne posedlo ne moje oko, ne mojo srce!““ Izgovori in hoče odstopiti. Prej pa, ko izgovori osramoteni Maksimin zadnjo besedo, zakliče Pirato, ki iz bljižnje sobe pridši posluša cesarjeve besede, cesarjevo obsodbo. Kratka je bila in glasila se:

„Nekdaj cesarica, zdaj vjetnica, vdova Valerija! Tvojo bogastvo in tvoja posestva postanejo zarad tvoje svojeglavnosti in kristjanstva v tem trenutku lastina tega tu pričujočega mojega prijatelja Pirate; ti pa ideš v pregnanstvo in sicer odločil sem ti majhno vas v Siriji, Betlehem z imenom; tje te popeljem po svojih vojakih; ondi imaš do smrti ostati; in gorje ti, ako bi se le za trenutek spozabila in poskusila, ta tebi imenovani in zdaj znani kraj pregnanstva zapustiti. To je moj cesarski ukaz! In zdaj? — Zdaj pa odstopi in pojdi!“

Kakor blisk izve se po Nikomediji do tje skrita skrivnost, da je Valerija bila kristjana; in da je zdaj obsojena v pregnanstvo v Sirijo, v vas Betlehem. S silno žalostjo je napolnila ta nepričakovana novica Nikomedijske kristjane, sosebno premnoge ondotne uboge in bolehne, kterim je Valerija prava mati in dobrotnica bila, ker njim je pač lahko in z veseljem od svojega obilno delila in tako hladila in sladila sama na sebi grenko butaro britkega uboštva. Malo časa potem, ko se je po mestu ta novica razvedla, gledajo Nikomedijani, v koliko siromaškem stanu njihova nekdanja cesarica stopa zdaj — zadnjikrat skoz mesto, — v sredi vojakov, — v pregnanstvo! O! kako gorko in glasno bi bile tekle hvaležne solzice očitno po Nikomediji kristjanom, ako bi si bili ti upali razodeti svoje skrivnosti in odkriti se kristjane! Toliko gorkeje pa so take sveto solzice oni vsi točili pri večernih molitvah, pri službi Božji in so tako ž njimi spremljevali nekdanjo svojo preblago dobrotnico. Odšla je! — Odšla za vselej iz Nikomedije! Odmaknila se za vselej prijateljskim očem! — In Maksimin? Tudi on se še enkrat spomni svitlo cesarice Valerije; še en pogled jej daruje, ko odhaja iz cesarske palače, ter nekako zadovoljen z maščevanjem zamrmrá, med saboj in na skrivnem: „In vendar sem jo ljubil!“

IV.
V pregnanstvu.
[uredi]

Betlehem! O lepo, o sveto ime! — Komu kristjanov pač ni znano! Saj je Betlehem nedvomljivo najimenitneji in najslajši kraj na celem svetu, ker se je v njem rodil Zveličar sveta. Znamenit je Betlehem katoliškemu kristjanu tudi, ker jo v njem umrla Rahela; v njem Ruta klasje poberala; v njem Samuel pastirčka Davida pomazilil v kralja. Cesarica Helena in cesar Konštantin sta tukaj sezidala velikansko cerkev, ktero betlehemski romarji še zdaj občudujejo. Tukaj sta sv. Hieronim in sv. Pavla Rimljanka preživela svoje dni v najglobokejšem premišljevanji svetih skrivnost. — Prav malo, le nekoliko površno oglejmo si ta nam sveti betlehemski kraj; kolikor namreč mi k povesti potrebujemo.

Mestice Betlehem stoji na gričku; in precej nizko se mora stopati, da se v kaki pol uri pride na „pastirsko polje“, t. j., na tisto polje, na kterem se jo angelj v oni sveti noči prikazal pastircem ter njim oznanil veselo novico in preveliko srečo o rojstvu Odrešenikovem; to polje je lepa planjava; in vrt, na kterem se je angelj prikazal, je zdaj ograjen. V Betlehemu jo videti tudi še zdaj štalica, v kteri je Marija Božje dete položila v jaslica. Te jaslica so dolbina v živi skali; prave jaslica pa, ali to, kar je bilo takrat, pri rojstvu Odrešenikovem, lesenega, so bile l. 642 prenesene v Rim in stojé zdaj v cerkvi Marije Snežnice.

Tukaj v Betlehemu, tukaj na „pastirskem polji“ ima Valerija malo hišico v stanovanje. Tukaj torej živi; in kako? Imela je služabnico, edino deklo, ktero jej je odljudni cesar Maksimin v postrežbo še dovolil; ž njo se je Valerija prav sesterno in prisrčno radovala v prostih urah, da si je nekoliko razvedrila svoj obteženi duh. Jo mar tudi tukaj trpela na duhu, kakor v svoji prejšnji palači, da se jej je ta utrudil? O kaj še! No tako! Tukaj v Betlehemu si ni nikdar vtrudila svojega duha z notranjimi britkostmi in duševnim trpljenjem, pač pa z velikim notranjim veseljem; tukaj se Valerijin duh nikdar ni vtrudil zarad skrbi, zarad pregnanstva, zarad samote in zapuščenosti itd.; ampak njeni duh je bil mnogokrat vtrujen po preobilni sveti sladkosti, kakoršno je njeno srce vživalo tukaj in jo zajemalo iz svetih jaslic. In kaj bi tudi ne bila vživala sladkosti in sladnosti na duhu! Saj je živela v pregnanstva v takem kraji, da bi jej odljudni cesar ne bi bil zamogel bolj zaželjenega odločiti! „Pastirsko polje“ je gledala sè svojimi očmi iz svoje hišice; lesene jaslica so takrat stale še v skalni duplini; po tih svetinjah se je dan za dnevom sprehajalo in — radovalo njeno srce. Tukaj pač ni zamoglo žalovati njeno krščansko katoliško srce, kjer je angelj zaklical betlehemskim pastircem: „Oznanim vam veliko veselje!“

V tem svojem življenji tukaj v pregnanstvu je eno pot le poznala za svojo ljubo pot; in ta pot je bila pot od svoje hišice čez „pastirsko polje“ do „jaslic“ in nazaj. Na „pastirskem polji“ je pričenjala svoja premišljevanja, — svojo solze svetega veselja, in po njih kakor po novi skrivni moči pokrepčana se je v njih in ž njimi dalje radovala pri „jaslicah“. Dan za dnevom je bilo tako njeno opravilo in dan za dnevom jej postaja kraj pregnanstva slajša domačija, slajša očetnjava; dan za dnevom si na tej novi očetnjavi trga lepših duhovnih rožic za svoje spokorno srce; in le v prostih urah torej si dovoli nekoliko oddiha svojemu delavnemu srcu in se oni prosti čas ljubeznjivo razgovarja s svojo, zvesto jej vdano deklo.

Nekako vžaljeno gleda mnogokrati dekla svojo vzvišeno ali blago gospo, cesarico-spokornico Valerijo v njenih svetih solzah in jo nekako boječe spominja, da bi preobilne in presilne solze utegnile škodovati njenemu zdravju; toda gospa-spokornica ljubeznjivo zavrača napačno misel svoje dekle, ki sladkosti svetih, spokornih solz ne pozna in pravi pogostokrat, da „solze, ktere rosijo iz njenih oči po njenem licu, so solze njej najslajše, najljubše; — so solze, ki jej srce hladijo in razveseljujejo; — so solze, v kterih je našla toliko zaželjeni in potrebni, po izdajalstvu zgubljeni mir srca; — so solze, po kterih upa priti domu, v nebeško očetnjavo“.

Čas, v prosto razveseljevanje odločen, odhaja in ž njim tudi Valerija. In kam? Kam drugam, ko k jaslicam!

„O svete, o drage mi jaslica!“ — moli, ko ondi stoje ali klečé premišljuje svete skrivnosti, ki jih zajema iz njih, — „o zares predrage ste meni vé! — Vé mi tako jasno, da! popolno odkrivate skrivnost, ktero izvedeti in ktero spoznati moje srce najsrčniše želi! In kaj želi? Naj vam potožim svojo bolest. Ah! Ah! Izdajica sem bila; in sicer izdajica Njemu, ki je ležal kot Dete Božje v vas! Zdaj sicer obžalujem in objokujem svojo pregreho; ali v sredi solzá le ne vem, si li bodem prislužila pri Vsesvetemu sladkega odpuščenja, ali ne? In ta, ta skrb me boli, boli močno. Toda! — ko vgledam vas in gledam v vas, verjemite, svete mi jaslica! — takrat vselej od mene žalost beží, otožnost se razvedruje, veselje prihaja v mojo ubogo srce. Vem namreč, da je Bog, nebeški Oče, z glasom iz nebes sam naznanil, da ljubi Njega, kterega ste vé nosile, ko je dvakrat, in sicer pri krstu v Jordanu in pri spreobrazenji na gori Tabor iz nebes prišel Očetovi glas: „„Ta je moj ljubeznjivi Sin!““ — In ko Vas pogledam in Vas ogledujem, spoznam, koliko Ijubeznjiv da mu je bil! In koliko? Toliko, da je tega svojega ljubeznjivega storil kakor ptujca med svojimi brati, obdal ga z uboštvom in položil ga v jaslica, ne pa v kraljevo palačo. V uboštvu živim zdaj tudi jaz; in to uboštvo bi utegnilo potreti moje ubogo srce. — Ve jaslica! Ve mi pa razodevate skrivnostno veselje, da jaz, akoravno uboga, sem ravno zavoljo uboštva, kterega sem zavoljo Boga sprejela, ljuba svojemu stvarniku. Da! Da! ljubljena in ne zaničevana! Kajti dobro vem in trdno verujem besedi božji, da nad menoj, ubogo stvarjo stvarnikovo, On ne bo nikdar zaničeval in tudi nikakor ne more zaničevati to, kar je ljubil nad svojim nebeškim sinom! — O drage mi torej jaslica! Ko bi pač vé zamogle spoznati in umeti, kako hvaležna sem vam jaz za toliko sladek, toliko oveseliven nauk, ki mi ga vé, akoravno lesene le, vsaki dan tako glasno govorite na moje srce! — Upanje svetega odpuščenja sveti mi iz vas!“

Odmoli, vstane in odide. Kam neki? — Tje na „pastirsko polje“, po navadi; tje proti domu.

Vsa umirjena stopa Valerija od „jaslic“ po „pastirskem polji“; toda svitlo solnce nam pogosto temni oblaki kaj radi zakrivajo. Tudi umirjeni Valeriji silijo kot nevarne skušnjave vsi raznovrstni križi pred njene oči. In ti križi, oh! kolika nevarnost so Valeriji! Oni bi njo utegnili pripeljati k posvetnemu žalovanju, k nezadovoljnosti, k obupnosti! In Valerija? — V teh svojih križih spomni se zopet glasu iz nebes; oni Očetovi glas: „Ta je moj ljubeznjivi Sin!“ pristopa dan za dnevom, vsikdar v takih skušnjavah kot rešilni angelj pred njeno srce. „Ta je moj ljubeznjivi Sin!“ — zdihuje in: „koliko ljubeznjiv?“ — zdihne in zdihuje. Ta rešilni angelj postavi v takem premišljevanji Valerijo v duhu tje v Jeruzalem, tje na Pilatovi dvor, tje, kjer nakladajo rimski vojaki Odrešeniku težki križ na njegove svete rame! In ta rešilni angelj jej ljubeznjivo kliče v srcu, v duhu: „Glej! Glej! koliko Ijubeznjiv. Toliko! — da ga je njegovi Oče obložil s težkim križem!“

Po poti dalje proti domu stopaje premišljuje Valerija Odrešenikovi križ in svoje križe in vsa vesela je zopet, da je tudi ona v mnogih križih, ker v njih ravno spoznava Očetovo ljubezen, Stvarnikovo ljubezen do nje; kajti v tem, da jej je nebeški Oče odvzel sladnosti, kakoršne je prej in bi jih tudi zdaj še lahko vživala na cesarskem dvoru in njih vse zamenil je z različnimi grenkostmi in mnogovrstnimi križi tukaj v pregnanstvu, spoznava ravno, da nje nebeški Oče ni pozabil, da je ni zapustil, da je ni zavrgel; ampak v zgledu, v zgledu po svojem Odrešeniku vidi in spoznava, da ravno zdaj jo ljubi nebeški Oče. Saj vendar ni nikakor mogoče, da bi Bog človeka, svoje stvari takrat in v takem stanu ne ljubil, v kakoršnem je ljubil svojega Sina. In — zopet ter zopet le sladkost je oni rešilni angelj prilival v križano Valerijino srce.

Končala je Valerija svoje premišljevanje in tudi pot njena je končana; na pragu domače hišice je zopet. Prihaja pa tudi konec svetemu premišljevanju, kajti večerni mrak že hiti na svoje nočno delo in vabi k počitku. Ubogljivo pozdravlja Valerija prišlega nebesnega gosta in poslovi se v pobožni večerni molitvi od njega ter se mirno vleže k počitku, ki naj bi njene ude dobro okrepčal za novo, zopetno delo prihodnjega dne.

Tako torej je bilo življenje Valerijino v Betlehemskem pregnanstvu, v kterem je, kakor je sama pravila, zadobila z grehom zgubljeni mir srca. In koliko časa? Koliko dni? Koliko let je živela Valerija tukaj na „pastirskem polji?“ — To le Bog vsevedni, vsemogočni zna; le toliko zamoremo reči, da toliko časa je Valerija iskala si miru in večnega plačila tukaj na „pastirskem polji“, dokler je to dopadlo nebeškemu Pastirju ter jo je zaklical — v večni mir.

  1. Glej Philipp Müller: Die Römischen Päpste II. G. Hilpisch: Die Tochter Diokletians. Donin: Omnipotentia.
  2. S to besedo so navadno pri ogovoril Rimljani pozdravljali svoje cesarje.