Valentinu Vodniku v spomin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

„Valentinu Vodniku v spomin."[uredi]

Gledal je mladenič verno s polja ravnega v goré,
Na katerih še Slovencev ni nobén bil, kar kdo vé;
In zavzet krasote vrhov, ki se zora svétijo,
Sklene priti na-nje, ako bilo bi še tak strmó.

Prek usadov brez držajev, čez potoke brez brvi,
Po skalovju brez stezice, skoz žamete brez gazi
Neutrudeno se vpira v sklepu zvest veliko let,
Da prileze na višave, in odpre se nov mu svet.

Čista sapa osuši mu potno čelo, in navdá
Z duhom pesniškim mu prsi, da veselja ne pozná
Razun petja, ki edino je hladilo srčnih ran,
Ktere seka sreča kriva pesnikom skor dan na dan.

Kar je ondi čutil, mislil, vtisne živo si v spomin,
Vrne zopet urnih nog se v ravno polje z visočin,
Stopi med rojake svoje, vbere strune, da doné,
Ino v vedno širjih krogih tje čez meje se glasé.

Roka gibčna mu zastane, ino pesnik — v grobu spi,
V lepih pesmih, ki jih pel je, pa njegov spomin živi:
In bo živel v vek iz veka — domovine naše kras,
Mojster pevcev — dokler koli stal slovenski bo Parnas. —