Vagabundska anekdota

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vagabundska anekdota
Groga Rastihuj
Izdano: Slovenski narod 11. april 1908 (41/86)
Viri: dLib 86
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pozabljiv človek sem; a tudi vedoma, tudi iz prirojenega nagnjenja se pogostokrat kregam z resnico.

Zatorej, o bralke in bralci, bi vam težko povedal, ali je ta povest resnična ali ne. Prav lahko, da je zlagana, tako na debelo, kakor debel je sneg, ki v nji – ne po božji, temveč po moji volji – pokriva zemljo. In vendar, bogme, – zelo se mi dozdeva, da sem se za resnico nekoč z dvema nepridipravoma klatil po svetu.

Trije grešniki smo bili, vsi trije raztrgani, vsi trije lačni in žejni, vsi trije ljubezni potrebni, vsi trije maziljeni z vso mogočo hudobijo. Beraške malhe smo nosili na hrbtu in debele palice v rokah.

Prosjačili smo, kadar smo hoteli jesti; ker so pa neusmiljeni tisti, ki so siti, in ker imajo psi na kmetih ostre zobe, smo rajši kaj pofulili, če se je ponudila prilika.

Če nam je prišlo dolgčas, smo se lagali: lagali, dokler nismo sami verjeli drug drugemu in lažnivec sam sebi. Ali veste, ljudje božji, kaj je to, če lažnivec verjame lastno laž? Ej, kajpada veste! Saj ste se tudi vi že lagali; spati ne morete, ako ste ves dan govorili resnico. In če se lažete vi, poštenjaki, zakaj se ne bi bili mi, potepuhi? Posebno na tistem potovanju: zima je škrtala nad planjavo, sneg se nam je vdiral do kolen, prezebali smo kakor psi in vsi skupaj smo imeli samo eno steklenico žganja, ki smo je izpili že prvi dan. Vrag se naj ne laže ob takšnem življenju! Kdo, vprašam vas, bi govoril resnico, kadar je lačen, žejen in zmrzel?

Poznejše dni sem večkrat premišljal, kdo je izkuhal tisto, ki se je spočelo med nami neko strašno, dolgočasno jutro: da nosijo črni mački v svojem telesu kost, ki stori vsakogar nevidnega, kdor jo vzame med zobe. Tisti je moral biti ptič: ali je povedal resnico, da sam ni zaznal, ali se je pa zlagal tako imenitno, da sta verjela ostala dva in on z njima vred.

»Tje!« je tlesknil rdečebradi Štefuc z grbastim nosom. »Ta bi bila dobra! Stal bi poleg bankirja v banki in bi mu jemal denar iz blagajne, da me ne bi videl pri delu; čudil bi se, da šteje in šteje, pa ničesar ne prišteje, in vendar ne bi vedel, kdo ima kremplje vmes. Nazadnje bi ga vščipnil za slovo in bi ga vodil pod pazduho, ko bi tekel za menoj.« 

»Za šalo bi se pustil zapreti,« je menil stari, kljukasti Rok Frnavkež. »In ko bi bil žandar z menoj pred luknjo, bi sunil njega vanjo; zaklenil bi ga in bi odšel. A prej bi mu še figo pokazal skozi linico.« 

»Mhm,« pripomnim jaz, »vse takšne reči bi počenjal, in še vse drugačne reči. Vesta, cigana in podložnika Belcebubova, jaz bi šel v deveto deželo. Tam pravijo, da vlada kraljica, ki nima nič otrok. To bi se ženšče čudilo, ko bi ...« 

Štefuc mi je položil šapo na usta, da so se mi zamajali zobje. Zakaj tisti hip smo jo primahali do farovža, ki je stal na koncu samotne vasi, tik ob začrneli cerkvi. Vse pusto je bilo kroginkrog; golo drevo je stalo pred vrati, a mi od mraza nismo mogli pretuhtati, kaj je poleti, hruška ali češplja.

Sključili smo hrbtišča in molke smo privlekli iz žepov. Moj je bil sila majhen; polovico sem ga bil odtrgal in dal Štefucu, ko je svojega izgubil.

Rok Frnavkež se je napotil naprej. Toplo nam je udarilo iz veže v obraze. In z veliko gorečnostjo smo pričeli sredi žalostnega dela:

»Češčena si Marija ... ki si za nas težki križ nosil ...«

Kuharica je pridrsala v copatah. Bila je obilna ženska, prijazno se je zibalo nje telo, kakor sodec, ki se trklja po strmini; toda oči je imela preklicano divje.

»Hvaljen bodi ...« smo pozdravili v zboru, z nepopisno žalostnim glasom.

»Amen na veke! Marš odtod!« je odzdravila častitljiva devica; mislim pač, da je bila in da je še danes; kajti pozneje se bržčas ni pregrešila, ker je bila že tistikrat malo zapeljiva. »Nič ne maram takih ljudi: kdor ne dela, naj ne je!« 

Štefuc je hotel ugovarjati.

»Janez, pojdi, pomeči malharje pred prag!« je zavriščala ženska.

Mi smo se umaknili k vratom, ker smo menili, da pride hlapec. Toda po stopnicah je planil z dvema skokoma župnik, silen, koščat, v dolgi spalni suknji, z viržinko v ustih.

»Hvaljen bodi ...« je zastokal Rok Frnavkež.

»Dominus vobiscum!« so zarjuli gospod in so ga z enim mahom vrgli na prosto, da se je prekopicnil po snegu.

Štefuc in jaz sva skočila za njim. Jaz, ki sem bil zadnji, sem dobil še brco v hrbet.

Za hlevom smo se zbrali.

»Zažgimo mu, da nas bo pomnil, hudič!« je predlagal Štefuc z nadvse resnobnim obrazom.

»Počakajmo večera, pa mu preiščemo skrinje,« sem rekel jaz. »Kdo bi zažigal? Štefuc, Štefuc, kje si pa še zapalil, ko so te metali čez pragove?« 

Tisti hip naju prime Rok Frnavkež za tisto, kar sva s Štefucem pretiravaje imenovala rokav:

«Pssst! Poglejte!« Oči so se mu širile, kakor da se je čudež zgodil pred njimi.

»No, kaj?« Ničesar posebnega nisva mogla zapaziti.

Rok je iztegnil kazalec. Za kozolcem je stopal župnikov maček: velik, črn in rejen kakor kuharica, s sila premišljenimi koraki. In zdajci smo se vsi trije hkratu spomnili prekinjenega pogovora.

Štefuc je stopil proti njemu.

»Mucmucmucmucmuuucek!« je zaklical s tako ljubeznivim in zapeljivim glasom, kakor da kliče ljubico.

Maček ga je pogledal ponosno in dostojanstveno; poznalo se mu je nekako, da ni navaden kmečki, temveč župnikov. Nato je obstal in je počakal, da smo ga prišli gladit. Rok Frnavkež ga je prijazno, a trdno zagrabil za kožo na vratu.

Tačas sva midva s Štefucom izvlekla najini zanjki iz tenke žice, kakršne so nam rabile za kuretino in za druge domače živali, kadar smo si jih bili primorani prisvajati. Rahlo, rahlo sva jih položila mucku okrog vratu.

»Mucek, mucek, mucmucmuc!« je hvalil Rok Frnavkež, dočim sem jaz počasi štel:

»Ena – dve – tri!« 

Takrat sva s Štefucom bliskoma nategnila. Muc je obvisel v zraku; naježila se mu je dlaka, razširile so se šape z ostrimi kremplji in začel je otepati z vsemi štirimi. Ko mu je odleglo, je segel Rok po svoj dolgi nož in mu je rahlo in previdno, tik nad zanjkama odrezal režečo glavo.

»Kaj pa zdaj?« Meni ni šlo prav v glavo, kaj Rok namerja.

»Tiho bodi, budalo, da nas kdo ne sliši! Odrli ga bomo, kar tukajle; saj nihče ne vidi.« 

»In kje ga bomo kuhali?« je vprašal Štefuc.

»Pri dobrih ljudeh!« se je glasil kratki odgovor.

Po opravljenem delu smo zavili rajnega mačka v mojo, njegovo kožo pa v Rokovo malho in smo se napotili dalje po vasi.

Pridemo k organistu. Njega ni bilo doma, a žena je kuhala krompir. Sama je bila bleda in suha in trije napol jetični otročaji so se ji držali za krilo.

»Hvaljen bodi, gospa!« smo zajavkali na pragu.

Reva nas je milo pogledala.

»Kako bom dajala ubogajme, siromaki, ko pa sami nimamo česa jesti? Sedite tjale na klop in pogrejte se, če vas zebe; to je vse, kar vam morem dati: zadnji krompir se kuha v lončku. In to bo še za otroka premalo.« 

»Oh, Bog vam tisočkrat povrni, blaga gospa,« smo se pričeli zahvaljevati. »Bog blagoslovi vas in vaše otročičke! Ampak, ko imaste že ognjiček na ognjiščku, ali bi nam skuhali tegale zajčka?« je dodal Rok Frnavkež in je potegnil našo žrtev iz moje malhe. Odrti muc se res ni veliko ločil od zajca.

»Zmrzlega smo našli v gozdu,« sem pomagal jaz. »Odrli smo ga že sami, a skuhati ga nimamo kje. Če bi nam ga vi hoteli? Bog vam bo stokrat povrnil!« 

Organistovka je rada hotela. Dočim je pa ona varila našo čarodejno divjačino, smo se mi pomenkovali, kako se mora vršiti pojedina, da najdemo tisto usodepolno kost.

»Vesta,« je šepetal Rok, »gledali bomo drug na drugega in pazili bomo, kadar kdo obere svoj kos, mora vzeti kost med zobe. In če ostala dva opazita, da je izginil, bomo vedeli, da je našel, česar smo iskali.«

Ta predlog se je videl Štefucu in meni tako pameten in prebrisan, da si nisva vedela izmisliti boljšega, marveč sva ga sprejela brez ugovarjanja. A preden sva mu utegnila dobro prikimati, je stopil Rok nenadoma k »ognjišču«, kakor da bi se bal, da mu »zajček« uide iz lonca.

Takrat je tlesknil zviti Štefuc s sredincem po dlani; in v hudobnem veselju se mu je zasvetil zlodejski obraz.

»Ne boš! Ali veš,« se je obrnil k meni in se mi je približal, da bi se bil skoraj doteknil mojega ušesa z nemarnimi ustnicami, »če midva zagledava, da Rok ne sedi več med nama, nikar mu povedati; midva sama bova imela kost.« 

Kdo mu ne bi pritrdil, ko je govoril toli lepe in koristne besede? A v zmislu njegovega nauka sem pričel še jaz že tisti hip razmišljati, kako bi obadva okanil in ogoljufal. Kajti napol sem bil že prepričan, da se sreča nakloni meni; toda premalo je bilo časa, da bi kaj izmodroval.

Maček je bil kuhan. Organistovka je posodila Roku desko in nož, da ga je mogel razrezati. Nato smo se široko razposedli okrog siromašne in neprepogostokrat očedene mize v kotu, na kateri sta ležala dva zvezka »Cecilijanske pesmarice«.

Ne le zaradi kosti, tudi od gladu smo se vrgli na jed, kakor troje sestradanih risov. Kar malo se nam je zdelo za troje ljudi. In prežali smo drug na drugega, kdaj zapazimo, da je izginil.

Toda kazalo ni, da bi se obetal uspeh. Neprenehoma sem videl Štefuca in Roka poleg sebe, in tudi onadva nista rekla, da bi bil jaz izginil, dasi sem skrbno vtikal med zobe vsako najmanjšo koščico, ki sem jo zasledil v mesu.

»Ali me vidiš?« je venomer povpraševal Štefuc Roka in mene.

»Kako te ne bom: žreš kakor volk in gledaš ko krava pred novimi jasli!« se je odurno obregnil Rok Frnavkež. »Ampak samo vsak en kos še imamo; če v teh ne bo nič, se lahko obrišemo.« 

»Potem nemara ni bil maček, temveč mačka!« pravim jaz.

»Hoho!« se je zasmejal Štefuc na glas. »Le meni verjemi, da je bil! Pogledal sem: tako se mu je poznalo, kakor Šmarna gora na ljubljanskem polju!« 

»Pa kosti ni bilo tam?« je prisluhnil Rok.

»Budalo staro, kdaj si še slišal, da bi imela Šmarna gora kosti!« 

Organistovka in otroci so lupili krompir. Samo najmanjše je še stalo poleg nas, v kratkem, raztrganem in nečednem krilcu, s prstkom v obrodenih ustih, in je željno požiralo sline. Ko je žena slišala moje poslednje besede, se je okrenila:

»Kaj, na Šmarno goro hočete?« je vprašala s strmenjem.

»Da, mamka, kakor hitro se stori pomlad; tudi za vas bomo molili,« je porogljivo vzkliknil Štefuc in je vstal. Tudi midva z Rokom sva se dvignila; Rok Frnavkež je srdito porinil koščice po mizi in je vzdihnil do rajnega mucka jugoslovanski pozdrav, ki je pomenil kruto žalitev za vso njegovo živo in mrtvo rodbino. Zakaj zadnjo kost je bil položil iz ust.

Zunaj, pred vrati, je položil prst na čelo:

»Ali ste me vidva nemara videla izginiti, pa nista povedala? In sta ukradla kost?« 

To sva mu s Štefucom lahko verjela, da ne: a sam zase je vsakateri izmed naju zastavil ostalima dvema isto vprašanje. Vsi smo kričali »Ne!« in nobeden ni verjel. Tako je prišlo, da smo se na koncu vasi krvavo pretepli; zakaj ves čas, ko smo šli po vaški ulici, smo se zmerjali s tatovi. Morda nas zato ni ustavil orožnik, ki nas je srečal pred županstvom; lahko da si je mislil:

»Pustimo jih v miru! S tatovi se obkladajo le poštenjaki!«

Toda v naša srca je bila padla nesloga. Tri tedne smo mislili drug o drugem, da smo tatovi; a tretji teden sem jaz ustvaril novo slogo, ko mi je naenkrat šinilo po glavi:

»Štefuc in Rok, poslušajta! Kaj pa, če je bila tista koščica v repu.«

Tovariša sta obstrmela. In še tisti dan sta poizkusila z drugim mačkom; jaz pa nisem maral več in sem se ločil od njiju, ker sem se ju bil naveličal. Sam in samcat sem jo mahnil v beli zimski dan.