Vaški skopuh
| Vaški skopuh O. A. |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 17 (3. septembra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
NaSa vasica stoji na prijaznem hribcu. Daleč na okoli gleda po rodovitni planjavi; da, res prav razvid- Ijivo ležo jej jo odločila človeška roka. No so pa ludi ljudje te vasi vredni; krepki so in delavni, da jih lahko stavim drugim za vzgled. Lepa cerkvica se bliSči v sredi vasi, in ljudje po dve uri oddaljeni, pravijo, da večkrat sliiijo ivonjenje. Kakor se sliši nas zvon daleč na okoli, tako smo imeli v vasi originale, katere je vsa okolica bolje poznala, nego glas zvona. Prvi je bil Bučev Jernej, na videz ubog, a v resnici je imel toliko gotovega denarja, kakor vseh pet drugih posestn kov. Bil je skopuh prve vrste.
Ker pa je Bučev Jernej v nasi vaSki zgodovini precej imeniten, ga malo natančneje oglejmo, da ae ne pczsbi pri potomcih, marveč, da živi vsaj v pohlevnih listih .Domoljuba«. Škoda bi namreč bila, če bi se pozabil popolnoma skopuh in oderuh Jernej, ki je valčanom napravil toliko jeze in zabave.
Bučev Jernej je bil res pravi čudsk. H So je imel na konci vasi in le msla ozka šteta je vodila do nje. In Se kako malo se je poznala pot! Pač znamenje, da je Jernej malokedaj zapustil svojo kočo, in da tudi drugi ljudje niso radi zahajali k njemu, razven, ie so morali. Jernej se je torej vedno skrival v koči, sam kakor poli. Sam je gospodaril, sam kuhal, sam pomival in pral, s jedno besedo, bil je gospodar in gospodinja. Reči pa moram, ds za gospodinjo ni bil prav rad. 8kuhsl je le, pojedel tudi, ali skled pomivati ni bil navajen in večkrat je dejal večerjo v tako skledo, kakortno je opoludne pusUl. Tudi prati ni mogel; le v največji sili je skrivaj šel k bližnji vodi, da je malo smočil. — Ovil ni doeti, ampak obesil jo na kol, da se je sama voda odtekla. Šivati, je ps dejal, da ne zna, in zato je hodil vedno strgan. Na suhej glavi je nosil ponofien klobuk, ki je imel neksj ciliadrove podobe; kupil ga je pri nekem siarinarju za cele Štiri groie. Oči je imel globoko vdrte in brada mu je silila proti nosu. Bril sa ni in k sreči mu tudi ni raslo; le tu in tam mu je kaka dolga rudeča dlaka kstila že itak neprijeten obraz. Na debelem nosu pt j« Imel preoej obse*«« bradavico, radi katere to v mladih letih ni mogel oženiti. Vaaj (ako je um pravil. Druzega ki vola je bilo malo. Pral vdrte, rame naprej stoje«*, hrbet precej ukrivljen, trebuha nič in notice drobne, kakor kake palčice. Pač pa je imel stopala dolga, da je moral nositi čevlje, e katerimi bi se meril a vsakim v vasi. Ne, čevlji, *em dejal. Pa čevljem je bdo Jernejevo obuvalo malo podobno. Jedenkrat ao bili, zdaj pa te :es niso ta drugega, nego ta Jerneja, ki si ne more dragih napraviti. Tu gleda debel pal»c kakor kak krompir, na strani kuka člen po osmiljen h ljudeh. Pa Se roke! Le-te je imel dclge, suhe in koičene in na kcnci prstov take nohte, da bi se ga u*-traSil, kodor ni vedel, da je Jernej pohleven in miren človrk. Tako imamo pred seboj sključenega Bučevega Jerneja. Pač smiliti se je moral ljudem, dt ga niso pcmali. Pa pod Jemejevim klobuki m je b.lo kaj vtč. — Imel je prebrisano glavo, da ne vsak tako. Samo to ga je kazilo, da je bil tako skop. Ktkcr volk je zeljno gledal na plen. Za krajcar bi stal lačen na deiju. — Živel bi lahko gosposki, a revež si ne privošči; ne »tn*. —
Ne smemo pa misliti, da je bil Jernej vedno tak. Ne, ampak v poznejših letih se je spn-menil tako. Iles je ie od mladosti sem bil nekam prijazen denar u, a tak le ni b 1, kakor v dobi, kjer ga hočemo opazovali. Predno pa kaj reč zremo o njem. poglejmo, kako je prilel do tol kega premoženja in kako je poMal Jernej največji skopuh, oderuh in grljuf v vsej okol ci! Kočo je podtdoval po svoji materi — očeta ni potoal — pa tudi precej denarja mu je pustila v skrii ji, da ee Jernejčeku ni bilo treba bati In bal se tudi ni. Takoj po smrti sto e matere začne delati na svojo roko. Pri trideset h letih se x«čne ženiti, a ne more dobiti toliko zažtljene ženice. Jedna se mu je sicer jedenkrat ponujala in že dvakrat ao ga < klicali, pa se je podrlo. Vzeti ga ni hotela radi bradavice na nosu; vsaj Uko je tam tožil.
Od te dobe ae je Jernej zaprl v svojo umszano kočo in začel je misliti na prihodnja. Zapriseže pa, da ljudem neče bili prijatelj; on tako dober do nj>b, io ti se la norčujejo iz nj<ga. »Čakajte,* pravi jtzeu, »zdaj ste vi mene, od zdaj bom pa jaz va«. Se bodete potrebovali denarja, pa ga vam Jernej ne bo dal Uko, kakor bodete želeli. Ne poaodim več nego sedemdeset tolarjev za slo na lelo !•
Tako živi Bučev skopuh sam ta se in vedno le premišlja, kako bi pomnožil denarcev v črvi v i skrinji. In prav dobro mu gre izpod rok. Zdaj pa zdaj pride kak dober poseetoik k njemu, naj mu posodi. Jernej sicer posojuje, a v re»n w da le sedemdeset tolarjev in v pismo zapišeta al«. Pa v jeduem letu mora biti gotovo vrnjeno. — Tako narašča premoženje ia kmalu ima Jernej sedemnajst sto akupig. In mati mu je zapustila »amo sedemsto!
Zdaj si izmisli nal skopuh drugo. Mentč, da ga nepolUni ljudje ogoljulajo, pobere kar nategoma ves dolg po hidah, pri ksterih more; pri drugih pa upreti s tolbo, če ne pri»es6 v Ireb tednih, kar so doltil. Ljudem se sicer lo malo čudno sdi, a boj« se ga |« j0 mu vrnejo. Ko sbere Jernej tako svoje ljubčeke skupaj, jih dene v lonec, v katerem je njegova mati imela mast, in postavi v skrinjo na dno. Vsak dan jih hodi gledst, če so se celi, in prav uataoko ima zaznamovalo, da bi ležje spoenal vsako najmanjlo spremembo.
Nekega dnč dobi Jernej, da so se tolarji malo pogreznili, kakor bi jih kedo kakih deset i zel. Drugi dan sc mu zdi luknja večja in tako opatuje tri dni. Nato sklene prečuti jedno noč. Najprej prav lepo tolarfike poravna, potim sedo na skrinjo in bedi dolgo v noč. Pa spanec gt premaga in stare koali padejo oa tla ter spe dalje. Drugo jutro se zbudi Jernej na tleh, ves prestrašen se vzdigne in prvi pogled je v skrinjo.
Kako se začudi, ko dobi zopet jamico v loncu. Jeuo zaloputne prikrov in ukoj se odpravi — tožit. V mestu imajo usmiljenje z Jernejem, posebno ko pravi, da mu je zmanjkalo najmanj sedemsto Hitro pr de komisija v vas in najpreje grtdO k Jurjevcu katerega je Jernej sumil. Ko pa tu nič no dot č gredo v Uučevo kečo. OJprri skrinjo in Jernej k »te žalosten, za koliko je tuanj v loncu. Zupan miga z glavo in z ramami. Kar pa seže v skrinjo in privzdigne Innec. Zisj pa alete tolarji it looca na atrani v skrinjo. Vsi nsvsoO se zasmejo in stopijo bližje. Ks| vidijo ? Ix>nec ims na strani luknjo in aknnja je r voglu predolbena. Vai poznajo, da je miS prejedla skrinjo in lonec je se diSal po rnasti Jtrnej ves vesel začne iskaU tolarjev po sknnji, katero Se odmaknejo, in lep kupte denarja je bil pod njo. Ko pa ropotajo po skrinji, skoči is nje velika podgana. Vsi se smejajo prcatralenemu Utu, kl leU po bili in ae naposled r«6i v luknjo pod mizo. Jernei Se vedno ilče po kolib, drugi se mu pa smejajo in se razidejo.
Kmalu ve vsa vas, kaj te je zgodilo revnemu Jerneju. Do sedaj so namreč vsi mletih, da ima le nekaj malega, a zdaj se je pokazalo. Maraikedo je dotedaj kaj dal llučovemu Jerneju, a od te dobe ao ae le norčevali iz njega Najbolj mu je pa grenil tivljaoje Jurjevec, ki ni nikoli tel mimo Kučeve bile, da oe bi zaaerjal in zabavljal. In v nedeljo je pritU novica pred cerkev in od tod ae je razširila po vsej župniji.
Jernej si pa iz vsega tega nič ne stori, smpsk se teaeli, ds je dobil densr nazaj. — Le med ljudi se ne upa in niti v cerkev ne gre, ker so boji, da bi ga kdo okra!. 8tara Jernačevka ga sicer svari, a Jernej J« bolan.
V tej preveliki skrbi za denar pa pozabi Jernej os zdravje. Dan na dan prelteia svo.e ljubčeko in niti skuhati ne utegne. Zato se nam ne sme čudno zdeti, če je revež lakote umrl.
Čudno je pa le to, da po smrti nihče ni mogel dob ti lonca. Najbolj je stikal za njim stari Jurjevec io le zdaj hodi na sveti večer gledat, li ne gori pri Bu* avi koči saklad. Pa nikoli nič Pokopali menda niso denarja z Jernejem. Pripovedovali HO (»a, da je bil SICER suhi Jernej takrat letak, ko so ga devali v rakev, m tudi blazinica ni bila lahka. Pa stari Jernačevki za lo ni bilo mar.