Vaški diletantje
| Vaški diletantje Ana Fabijan |
Spisala Sonja
| |||||||||||||
Že mesec prej je šel glas po vasi: Na Svečnico bo veselica! Zadnjo nedeljo pa so delili v prodajalni vabila.
Program obeta: igro, šaljiv prizor, petje in neizogibno "prosto zabavo".
Prireditelji se imenujejo skromno: vaški fantje in dekleta. Sodeluje pravzaprav samo eno dekle, ali trgovčev sin, ki je sestavil vabila, bi se ji rad prikupil, pa jo je sprejel med prireditelje.
Čisti dobiček je namenjen pogorelcem sosednje vasi. Prireditelji so pač kje brali ali čuli, da gospoda po mestih plešejo, pojejo ali se kako drugače podobno "žrtvujejo" za trpečega brata. In ta človekoljubna ideja je našla tudi v naših krajih rodovitna tla.
Igro vodi krojač Tinek. Izkušen človek je, zakaj dosti je že hodil po svetu. Delal je po mestih in trgih ter videl dosti diletantskih predstav. Enkrat je bil celo v resničnem teatru. Kaj ne bi vedel, kako se je treba vesti na odru! In, bogme, Tinek je dober psiholog! Pozna vaščane na dno duše; zato se ni bati fiaska, kadar je on izbral igro in prevzel najvažnejšo vlogo.
Lani so bili igralci pogoreli do kraja. Poslušali so županovega študenta, ki jim je, bogvedi odkod, prinesel nekakšno dolgočasno stvar, ki so jo morali igrati čisto po njegovem receptu. Gledalci so bili zelo nezadovoljni in žal jim je bilo vstopnine. — Letos pa so se zopet obrnili do Tinka. — Saj sem vam rekel, — govori krojač, — kaj bi študent, ki ne pozna našega človeka. Sedi med knjigami, živi med gospodo, pa bo znal, kaj je kmetu všeč! Vabila so pisana z roko. Vseh petdeset za pol litra vina. Napisal jih je starec, ki je bil svoje dni trgovec, pa je osiromašil. Dva dni jih je pisal. Ne vidi več dobro in roke se mu tresejo.
Vabila se pošljejo v Šolo, župnišče in na pošto; tudi kasarno, dacarja in upokojenega kondukterja počaste z vabilom. Raznašalci so deca. Za nagrado dobe rožič, par bonbonov ali fig. — Kar ostane vabil, jih razdele kmetiškim ljudem. Ali dobe jih samo izvoljenci: Lepa dekleta in premožnejši gospodarji. Posebna čast je, če se dobi vabilo; dekleta se bahajo ž njim pred cerkvijo, celo gospodar ga važno potegne iz žepa in ga pokaže sosedu. Veselica je napovedana na sedmo uro zvečer, ali že ob šestih je krčma polna. Celo "inteligenca" je točna. Ali igralcem se ne mudi. Čisto ležerno se šetajo med občinstvom, ki jim neprenehoma ponuja čaše. Naposled se vendarle poizgube za "kulise" in občinstvo polagoma zaseda prostore.
Takoj pod odrom sede razvrščeni lepo po dostojanstvu: cerkev, šola in pošta. V lepi složnosti, kot se spodobi, zakaj v naše kraje še ni zašel novodobni duh nesloge in prepira. V drugi vrsti so orožniki, dacar in upokojeni kondukter. Zadaj je še par sedežev za vaške magnate; drugi ljudje stoje.
Zelo živahno je za kulisami. Nemirno vihrajo zavese in neprenehoma se oglašajo povelja: Daj klobuk! ... Kje je telovnik? ... Tu so ti brke! Včasih se prikaže na odru na pol kostumiran igralec, ki pozove kakega znanca iz občinstva: Ti, Jože, teci v kuhinjo po metlo! ... Donesi skledo vode!
Končno se oglasi izza kulis: — Hajd, razgrni zaveso!
Pristopil je fant ter počasi in nerodno odgrnil najprej levo polovico, nato še desno in začetek je tu.
Gledalci treščijo v smeh.
Na oder je stopil pritlikav, čokat fant v tesnih belih hlačah in živordečem fraku. Frak ima dolg rep, ki sega skoraj do peta. Po repu so prišiti velikanski zeleni gumbi. Vrhu tega ima frak na hrbtu in na prsih velike zvezde od zlate pene. Tudi pokrivalo je nenavadno: bel, čudno zverižen klobuk s širokimi krajci.
Fant predstavlja biriča, ki naznanja, da bo na dražbi prodano posestvo zadolženega kmeta.
Igralec ne čaka, da bi se polegel smeh. Zapiči oči v tla in pripoveduje nekaj zelo hitro in neumljivo. Očividno mu je do tega, da se ne bi zmotil. Sufler je zelo počasen in neroden. Ne kaže se zanašati na njegovo pomoč. Sicer pa gledalci niti ne poslušajo. Biričev kostum jih je okupiral popolnoma. — Fina maškora, vrag ga dal! Kje je dobil tiste krpe, ki jih je obesil nase? — ugibajo.
Nato se prikažejo na odru: Zadolženi kmet, njegova družina in oderuh. Kmet bi se moral odkriti, pa zapazi, da je pozabil klobuk v garderobi. — He, Miko, — zakliče za kulise — daj klobuk! — Ko mu je pokrivalo na mestu, se nadaljuje igra. Kmet, žena in otroci pokleknejo pred oderuha in ga prosijo milosti.
Prizor nima nič smešnega na sebi, celo kostumi so čisto navadni in gledalci se dolgočasijo. Režiser Tinek že komaj čaka, da pride zopet življenje na oder.
Poslednji prizor: Oderuh leži na smrtni postelji, vrečo denarja pod glavo. Zdajci se začuje čudno rjovenje in že je na odru vrag, ves črn, z ognjenimi rožički, vrečo na rami in obligatno verigo v rokah. Neskončno zadovoljnost vzbuja prizor, ko tlači vrag oderuha v vrečo in ga vlači po odru.
Igra je pri kraju in po krčmi se razlega vesel, hvaležen smeh.
— Tiho! ... Zdaj pride šaljivi prizor — se je oglasil nekdo za odrom.
Zavesa se je razgrnila, pa evo na odru Tinka! Široke bele hlače ima, raztrgan telovnik in klobuk, ki so ga večinoma samo še krajci. Tinek ima v rokah na pol razbite gosli z eno samo struno. Neusmiljeno drgne z lokom po struni in poje s hreščečim glasom o "Urški in Gašparju". Zraven dela strahovite grimase in neprenehoma nagovarja gledalce: — No fant, čemu se pa smeješ pravzaprav? Saj raztezaš usta, da bi ti človek lahko porinil kovačnico vanje! ... Kaj pa vi, Kume? Kaj niste bili vi za ministra, ko sem bil jaz cesar? ...
Ljudje se prijemljejo za želodec, se tolčejo po kolenih in ploskajo z rokami: — Odnesi se, vrag te opalil, če ne poginemo od smeha!
Tudi "šaljivega prizora" je naposled konec, ali ljudje bi še stali in gledali, da ni nekdo zaklical na odru: — Konec! Le sedite za mizo!
— Bogme, fina komedija! — Hvalijo ljudje. — Krojač ni neumen človek!
Igralci se pomešajo kar kostumirani med občinstvo, ki jih zove neprenehoma: — Na, birič, maškora, pij! ... Kje si iztaknil te pisane krpe? In igralci izlivajo čašo in čašo. Čaka jih Še tretja točka programa, ali nihče ne misli nanjo.
— He, fantje, peti moramo še! — se je spomnil naposled trgovčev sin. Ali stvar je nemogoča. Basist smrči za mizo na odru, tenor je moral z očetom domov. No, občinstvo prav nič ne pogreša petja, zakaj "prosta zabava" se je razvila do kulminacije. Vročina narašča. Majhna, nizka izba je že vsa polna tobakovega dima in komaj je razločiti začrnelo pojemajočo svetilko iz goste megle. Krik, vriskanje, hripavo, disharmonično petje ... Po mizah teče vino, ali neprenehoma kriče hripavi, pijani glasovi: — Ej , gospodar, pijače! — In ljudje pijo, pijo ...
Za mizo v kotu si podpira glavo režiser Tinek in razmišlja, kako bo poročal o igri v novine. Rdeč, zabuhel mu je obraz, motno, mižeče gledajo pijane oči. — E, ni me skrb! — si misli. — Takih stvari je vse polno po listih. Samo, da napravim prijeten, lepo zakrožen sklep. In Tinek misli, misli ... Evo, zdaj jo ima! Imenitna fraza! Čul jo je nekoč v trški čitalnici. Prav tako-le bo zaključil poročilo: Veseli nas, da moremo tudi o naših pozabljenih krajih zabeležiti veselo vest: Narod se probuja.