Vaški angelček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vaški angelček.
(Noveleta).
Prevajalec: J. Gecelj
Izdano: Slovenski narod 12. in 16. februar 1876, (9/34, 37)
Viri: dLib 34, 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pariz zapusti vsako poletje, ko začenja solnce na makadamovane ulice pripekati, in ko je prah očesu ter pljučam nevaren, veliko ljudij, ki se razkropé na vse strani. Mej njimi so pa osodi privilegirani bogatini in ljudje onih socijalnih vrst, katerim napolneni žepi prijaznejše okolice iskati pripuščajo. Vzlasti so toplice, ki vabijo to občestvo sè svojim okrepčevalnim okrožjem. Baš bogatejši na ta način svetovnemu mestu odnesó omehkuženi svoj život. Veliko izmej njih je z velikomestnimi pregrehami in lehkomiselnim napuhom obteženih, ki zapusté mesto, da poiščejo idilične kraje sosednjih okolic. Tudi v Plombièrske toplice blizu Dijona se preseli veliki del boljšega občestva velicega Pariza, vzlasti od onega časa, odkar je bil cesar te kraje zaradi okrepčanja svojega zdravja obiskal. Iz Plombièra se mnogo potnikov, ki ne iščejo ozdravljenja, nego sladkosti življenja, udeležuje izletov v okolico Dijon, Beuhail, Tille in v mala okolo ležeča prekrasna selca; in to dohajanje in odhajanje tujcev se vrsti do začetka jeseni sè svojim raznoterim sadovjem.

Pred nekaterimi leti so došli v jedno teh sel, ki se imenuje Beauvallon, lepa dolinica, začetkom meseca septembra trije mladi možje, z belimi bluzami, katere so črez elegantno obleko preoblečene imeli, z lepimi slamnički na glavi in tencimi paličkami v rokah, brez druzega obtežja. Vsakako so bili pravi mladenči parižki.

Ker se nijso z noblesnim vedenjem šopirili, prištevali bi se lehko učenjakom, umetnikom ali te vrste ljudem, ki so napravili izlet v provincijo, ali tudi imetnejšim bogatinom, ki so se hoteli gizdavosti toplične saisone odtegniti, da si poiščejo, neženirani, na kratek čas milejši mir na deželi.

Uže se je mračilo, ko so ti trije potniki po zelenih livadah in ob drevesnih nasadih dospeli v selce, nameravajoči, tu do druzega jutra odpočiti se.

Prišedši do vaške ceste, obstoji jeden izmej njih iznenaden, ter občudovalno zre prek vrtove ograje. Na pol zadržanim vsklikom obstoji. Druga dva radovedno pogledata tijá, kamor on zre.

„Kaj ti je, Henry?“ vprašata ob jednem.

„Evo, Dinorah!“ šepeta z nekako strastno navdušenostjo.

In bila je krasna prikazen strmečim potnikom. V odzadji vrta je bila jako okusno opravljena devojka, ki je najemala iz vodnjaka hladno vodico; spremljana je bila od marogastega malega kozlička. Po jednej strani vodnjaka se je vzpenjala vinska trtica, na katerej­ je zlato-rumeno grozdje viselo. Poprek so bile na klopi, v jerbasih in po zelenej trati melone raztresene, ležal je ananas in drugo sladno sadje. Deklica je nedolžno kramljala sè svojim ljubčkom, kozličem, in končno pripognila jedno vinskih trt, da bi jo požvečil. Iztrgala mu je zopet to sladkarijo, ter vnovič podajala in se glasno smijala, da je njeni brezskrbni smeh kaj ljubeznjivo donel; pristojal jej je tako nežno, kakor sneženo-bela čepica, črnožametni životnjak in bogato naguban bel obvratnik, tesno obsezajoč lepo ustvarjeni beli vrat.

— „Resnično, prekrasna slika Dinoreh!“ sta pritrjevala Henryjeva prijatelja, da-si z menj globokim občutkom nego ón.

Devojka zasliši to priznanje, malo se prestraši, zarudi, ter konča svoje delo, videč, da jo opazujejo.

Henry, katerega je idilična slika očarala, bliža se jej takoj, da bi jo ogovoril, a ona se izmuzne urno in kozliček skaklja meketaje za njo.

„Dober večer, Mignon!“ jo glasno Henry pozdravi. Deklica za trenotek, iznenadena obstoji, ter se ozre po klicalcu, a takoj izgine.

Henry je odslej vedno o krasnej deklici govoril, slikal na drobno prikazen pri vodnjaku, ter se na ta način zaplel v sanjarsko strast, da sta ga prijatelja s šalami obsipala in o „čarobnej selskej nimfi“ dovtipno govorila.

„Deklica mi je po godu!“ reče Henry in za istino, ko se prijatelja drugo jutro na pot odpravljata, odloči se Henry v vasi ostati. Da bi se prijateljev iznebil, obljubi, da drugi dan za njima pride. Smijaje se poslovita prijatelja ter ga šaljivo opominjata, naj ne obvisi jednako Dyku v nekej holandskej malej vasi, ko je sloveči slikar prvikrat v Italijo potoval.

Henry ostane, izgovarjaje se, da hoče krasno okolico ogledati. V malej vaškej krčmi se vseli, ter prej ne miruje, da se je z ono devojko sešel.

Zahajal je mnogokrat v vrt, kjer jo je prvikrat ugledal, in posrečilo se mu je, ne da bi pozornost druzih na-se obračal. Devojkin oče se je živel od vrtnarstva, nje pridelke v vasi, ali v Plombiéresu, Dijonu ali druzih mestih prodavajoč.

Seljani francoskih provincij so stroge nravnosti, priprosti, miroljubni in religijozni. Bolj ko so od Pariza oddaljeni, menj je mogel frivolni duh sè svojim morilnim strupom njih skoro prestrogo religijoznost prodreti. Tudi v Beauvallonu ta stroga nravnost prevladuje. Niti obližje Plombiéra jej nij škodljivo. Oče Dejean je svojo soprogo, dve hčeri, s katerima ga je bog obdaroval, prosto odgojil; zatrl skušnjave mladostne in vse odvračal, kar bi bilo sploh škodljivo. Zaradi tega je tudi svoje pridelke iz vrta sam v bližnjih mestih prodajal, da bi občevanje s tujci njegovima ljubljencema zabranil. Starejša hči, ta za katero je Henryevo srce vzplamtelo, bila je duševno in telesno od narave dobro obdarjena. Bila je prelepa, bistroumna deklica, najpametnejša v vasi, izredno veselega temperamenta, in si je pridobila vsled teh lastnostij priimek „Joyette“. Izgled lepe nravnosti in plemenitosti, imela je prednost mej vsemi druzimi, župnik jo je imenoval „vaški angel“, in čestokrat se je od drugih ljudij klicala „vaški angelček“. Krstno ime jej je bilo Mignon — torej jo je iznenadilo, da jo je Henry po naključji s tem imenom ogovoril. Mislila si je, da je kak znanec, kateremu je njeno ime znano. Zdaj si je vérna njena duša vsled tega slučaja domišljevala, da je to dobro znamenje in poseben pomen, ker si jo je tujec priljubil.

Henry je bil mlad, ljubezniv, elegantnega vedenja, in je znal lepo govoriti. Primerjala je ona vedenje Henryjevo z onim vaških mladeničev, in razloček jej je bil očividen.

Henry si je znal sè svojimi prisegami o svojej strastnej ljubezni do nje srce Mignonino pridobiti, tako, da je deklica nevedoča, kak je ta svet, svojo plahost premagala, in mu s trdno vero na resničnost njegovih priseg odkrila, — da ga i ona ljubi. Saj se ljubeznivemu, nekoliko drznemu možu kaj lehko posreči, nedolžno srce z udanostjo napolniti! Henryju je srce veselja kipelo, ko je Mignon prvikrat svojo glavico na njegove prsi naslonila. Prisegal jej je, da jo hoče za ženo vzeti, služba njegova, profesorja v Parizu, dopušča mu to.

Ker je bila skrivnostna njuna ljubezen, to je obema občutje pomnoževalo. Mignon je sama posredovala, da je mogel ljubimec ž njo nemoten občevati. Večkrat je pozno v noči posteljo zapustila, da se je v očetovem vrtu s Henryjem sešla. V krčmi se je Henry izgovarjal z izleti v okolico, zakrival ponočno vračanje domov. Saj je ljubezen zelo iznajdljiva in skrbljiva. A vendar se sama sebe izdaje!

Mignon je bil a bledejša in tihotnejša. To sta opazovala oče in mati, ki sta deklico prej kot vir poln humorja in šaljivosti poznala. Sumnjavost vaških fantov nasproti srečnemu tujcu rasla je in rasla; poizvedovali so to in ono, in kmalu se je v vasi šepetalo: Mignon ima ljubimca! Kjerkoli se je Henry prikazal, tam so se kmetje pomenkovali, vzlasti pa fantje; stikale so stare ženice in devojke glave vkupe, in nij mu bilo teško uganiti, kaj to pomenja, da-si nij še izvedel, ka se slabo o njem govori. Ko je šepetanje tudi do oče Dejeanovih ušes prodrlo, takoj je jeze vzrastel. Robato in ostro je Mignono izpovedal. Devojka, ki je bila sicer polna spoštovanja do svojih staršev, nij si upala tajiti, a tresoča se je molčala ter jokala. Dejean jo je hudo zarotil — prvikrat — da jo bode umoril, prej ko bi njegovo čestljivo družino kaka nečast obsenčila. Vsak njenih korakov je ostro opazoval; celo po noči se je prepričeval, je-li Mignon domá ali ne.

Krčmarju, pri katerem je Henry stanoval, je žugal: da bode tujega gosta tepežem kaznoval, ako bi ga pri svojej hčeri kedaj še zasačil; le zagotovljenje krčmarjevo, da se Henry dostojno in mirno vede, je starca nekoliko potolažilo. Krčmar je svojega gosta posvaril. Henry se je moral več nočij truditi, da se mu je posrečilo, za trenotek z Mignono govoriti. Devojka ga je sprejela plakanjem, a tem bolj se je opirala na zvestobo njegovo, ko je zvedela, da mu je žuganje znano, a da vendar nij odjenjal. Henry jej je razodel, da mora v Pariz nazaj, a da se bode v dveh mesecih vrnil in jo pri očetu Dejeanu snubil. Henry jo je imenoval angela — svoje najljubše, poljubovaje jo, solze jej vstavljal, ter jo prosil, naj ga mirno pričakuje. Potem je še isti dan odpotoval v Plombiéres.

Kakor blisk se je razširila vest po Beauvallonu, da je Henry odšel; opazovali so vsi Mignono, in ko so opazili, da žaluje, morala je marsikako grenko o odšlem ljubimcu slišati.

„Le na videz je odšel, a po noči se bode do nje priplazil!“ govoričili so najhujši obrekovalci.

Mignon se je zelo izpremenila, bila je zdaj tiha, ogibaje se tujim očem, in pri najnavadnejšem delu je sanjarila, ter se zganila pri vsacem neznanem šumu. Nje oče je bil čmern, in na srci bolehne matere je črv neprenehoma glodal.

Približala se je zima, najžalostnejša za Mignono. Ko so druge devojke pri kolovratu sedele in s prenjem zimsko dolgočasnost krajšale, sedela je Mignon, od dné do dné bledejša, v samotnej sobi poleg matere, katera nij nikedar o tujcu izpregovorila.

A ko sta dva meseca pretekla, čas, katerega je Henry začasnej ločitvi odmeril, in se je celó prijazna pomlad približala, a ljubček le nij prišel, bila je Mignon zelo nemirna — da bi kar zblaznela.

Spala nij skoro čisto nič, čestokrat se je prestrašila, in uže več listov v Pariz odposlala, a odgovora niti jednega sprejela. Jeden izmej listov prišel je njenemu očetu v roke, slučajno, ko ga je hotel nek brivec iz sosednjega sela na pošto odnesti. Oče Dejean obledi, pade skoro znak in jame burno kričati.

Preklinjal je dete, ki ga je onečastilo. Mati ga je tolažila, ter silila v sobo. Ko je bil sam ž njo, jej je list prečital, mati se je jela tresti in je bridko plakala. Mignon je burno v svojo sobico planila, pobrala obleko in prihranjenih kacih 30 frankov in je z doma ubežala.

Prvi trenotek se je hotela v onem vodnjaku utopiti, kjer jo je Henry prvikrat ugledal, a pamet jej je zabranjevala vir bistre vodice, svojim staršem vstaviti. Bežala je brez pomiselka skozi selo v bližnjo goščavo, ondi je séla in bridko plakaje ozirala v vas nazaj.

Ločitev jej je srce močno trla — mislila je na ubogo, ljubečo mater, katero bo morebiti pod zemljo spravila, in očeta spominjaje se, jej je isto tako žalost prsi obteževala; pripoznavaje, da je imel dovolj uzroka, ostro proti njej postopati, ker čutila se je krivo. Nikakor si pa nij mogla misliti, da jo je Henry ogoljufal; naštevala si je vse mogoče slučaje, da bi opravičila njegovo izostajanje. Nij-li mogoče, da je bolen, ali celo da je umrl?

Ko je premišljevaje posédala, ne vedoč, kaj početi, priskakljal je hitronogi brivec, ki jej je bil zelo radovoljno postrežljiv. Takoj uganil, da je tu tolažbe treba, tedaj jo je skušal tolažiti, ter jej nasvetoval, nemudoma v Pariz odpotovati, ljubimca iskat, da se ž njim vrne in vse natolcevalce v vasi osramoti.

Mignon se jo okrepila, in odšla z brivcem v Blaisy Bas; kupila si je na železničnej postaji vozni listek ter se s polnim zaupanjem v srci, v Pariz, svetovno mesto odpeljala.

V Parizu je bila uže marsikatera nedolžna devojka žrtev gnjusobnih zapletek — to je zakletstvo gizdavosti: jeden pot z nesramnostjo hoditi.

Tudi Mignono najdemo, da si je komaj dve leti iz Beauvallona, mej žrtvami neiskušenosti, pomanjkanja, najhujše bornosti.

Tuja, brez vse pomoči v gnječi in zapletkah svetovnega mesta, brez poguma, v domovino vrniti se, da bi ondi sramote in prokletstva poginila, begala je iskaje moža, ki jej je osodo tako neusmiljeno ogrenil — in iskala je brezvspešno.

Zamolčimo dolgo vrsto neprijetnostij, skušnjav, beganja in muk, s katerimi se je uboga devojka bojevala.

Brezštevilni so slučaji, s katerimi peklenščak nesramnosti svoje ugrabljene žrtve v žrelo meče. Mignon se jej je udala, obupna, nezavedna v svojej notranjej oholosti.

Kaznovana zaradi nezvestobe, je zopet oproščena, padala globočje in globočje — in bila v ječo obsojena.

Tu je bila mirna, udana ujetnica, voljno svoje dolžnosti izpolnovaje, čitaje pridno pobožne knjige, in je vedno božjo hišo obiskovala. Čestokrat je zamišljena sedela, a tudi mnogokrat bridke solze točila.

Necega dne, ko so ujetnice pri svojih opravilih sedele, sta nenadoma dva višja ministerska uradnika došla, preiskovaje ondašnje ječe. Mignon je istokrat brezmiselno sedela, ne brigaje se, kaj se krog nje godi, in je svoji roki mehanično v delo zagrebla.

A ko je tik nje jeden iz mej ministerskih uradnikov sè spremljajočim ga preglednikom izpregovoril, skoči, kakor bi iz jasnega vanjo treščilo po konci. Njen pogled se ujame z govornikovem. Glasno vsklikne, ter se v nezavednosti zgrudi. Uradnik jo je pazljivo pogledal, ves zmeden je hotel nekaj preglednika vprašati, a besedo mu je zaprlo, spomin ga je kakor blisk prešinil, močno je zarudel — ter odšel.

Nekoliko nerazumljivih besedij obžalovanja je bilo vse, kar je svoj pot nadaljevaje o ujetnici izustil, katero so takoj v njeno ujetnično sobico prenesli.

Mignon je v onem višjem uradniku svojega Henrya izpoznala. Mlad plemenitaš one stroke, ki se lehkomiselno povsodi udomači, priljubil se je v višjih krogih in je v malo letih visoko stopinjo uradniško dospel.

S kàkim občutjem je ujetnišnico zapustil, to je pač zamolčal. Morebiti ga je za nekoliko trenotkov v srci skelelo, videčega osodo ogoljufane revice, a po preiskavi je pri dobrem zajutrku utopil neljub spomin na izlet v Plombiéres — v burgundci.

Mignon je na dan izpoznanja svojega najljubšega — zblaznela, in prepeljali so jo v Bicêtre — uboga žrtev gizdavne sleparije, jednaka drugim te vrste.

Čitalec in vzlasti krasne čitalke želele bi, da bi povest prijaznejše končal, a ker ne pišem romana, tedaj istinito dogodbo, moral sem stvar neprijetnemu razvitku prepustiti.