Vaška starka
| Vaška starka |
| |||||||||||||
»Čas beži, postarala sem se. Stare moje kosti se komaj še promikajo, in vsak dan sem bližje groba. Kmalu bo tudi mene zadela smrt se svojo koso in pojdem v večnost – k Bogu.«
»Resnikova Reza bila je tudi stara, a tako menda ne kot jaz, pa tudi ona ni vedela, koliko let ravno ima, kakor tudi jaz ne vem, a mnogo jih je, sila mnogo, ne čudim se, da sem tako slaba.«
»Ko sem bila še v otročjih letih, se je pokojna Tratarica še le možila, pa poglejte zdaj njeno hčer, ki je bo kmalu vzela starost, kakor mene.«
»Kar je bilo takrat starega, je že pozabljeno, kar je bilo mladega, je zdaj staro, mladine pa že tako več ne poznam. Oni dan sem šla iz cerkve, pa srečam malo dekletce, ter je vprašam: »Čigava pa si, punčika? Ona mi odgovori: »Mlakarjeva.« Toraj tudi Mlakar ima že hčer, pa se mi je zdelo, da je ravnokar še v šolo hodil. Sedaj pa vidim, da sem res stara.«
»Tisto leto, ko je bilo tako dobro vino, imeli so pri Skalarjevih novo mašo. Neznansko je bilo takrat ljudij v našej vasi, toliko še gotovo nikoli ne ; jaz sem komaj prišla do svojega sedeža v cerkvi. Tiste pridige pa nikoli ne pozabim, katero so takrat napravili novomašniku rajni gospod dekan. Tako so pa ginljivo govorili o britkostih in težavah duhovnika, da smo se vsi jokali. Ej, mislila sem si, srečna bo fara, kamor pridejo ta gospod; gotovo se bodo po vsem ravnali, kar so jim gospod dekan položili na srce. Skalarjev gospod pa so bili tudi res pobožni in ponižni, pa vsaj ni čuda, saj sta bila tudi roditelja znana po vsej fari za najbolj pobožna zakonska. Kdor rad moli, temu da Bog tudi pobožne otroke, kateri so mu v veliko čast in veselje. Vse drugače pa je bilo pri Podvasniku. Tam so bili prevzetni, kolikor jih je bilo. Če je prišel berač, so mu le govorili »pojdite v božjem imenu«, dasi so vsega dosti imeli. Pa sem rekla: Tem-le se bo pa še zabrnilo, in radi bodo še ponižni, in bilo je res tako. Imeli so fanta v šolah, ki jih je veliko oškodoval, na zadnje pa iz njega ni bilo nič. Mislili so, da jim bo na stare dni kaj pomagal, pa še sam ni imel česa jesti; takrat pa Podvasnikovi niso bili več prevzetni. Zdaj pa že tudi počivajo od vseh težav tega sveta.«
»Mikčeva Tona se je bila omožila na Rogovilo k Boltniku, pa tam ni nič kaj sreče. To dekle mi nikoli ni bilo po godu. Še ko je bila v otroških letih, se je zmiraj rada mešala med fante; včasih sem jo karala, pa me ni hotela vbogati. Škoda za starega Boltnika, da je dobil tako sinaho, ki že od mladih nog ni bila nič kaj posebno prida. Mladi Boltnik še ni bil napačen in tudi slabega srca ni imel nikoli, pa sama ne vem, človek se včasih res kazni s človekom. Tudi otroci so nekako čudni. Če človeka sreča, obrne se v stran in še ne pozdravi s kristjanskim pozdravom.«
»Na Hribu pri Kolčku so bili včasih kaj siromašni, pa so si s časom vendar opomogli. Saj pravim, dobra gospodinja še več kot tri vogle podpira. Pa je Jera tudi res pridna. Nikoli ni brez dela, naj si bo še tak čas, zgodaj zjutraj ali pozno v noč, najde svoje delo; če ne dela na polji, pa lazi okrog hiše. Kako pa imajo tudi vse v redu tam! Kamor pogledaš, vse je na pravem mestu, snažno in lepo da je kaj.«
»Tudi Klančar se dobro ravna. Dobro še vem, ženil se je, ko smo v vasi dobili pošto. Premišljal je dolgo, katera bi bila prava zanj, na zadnje pa je res dobil najlepše dekle cele fare. Bila je pa tudi petična in tiste ženitnine se bo spomnil še marsikdo v vasi. Otroci pa vendar niso nič kaj posebnega. Včasih pade jabelko tudi daleč od drevesa, pa menda že mora tako biti.«
»Drobnič je hišo zidal ravno tisto leto, ko so umrli gospod župnik. Prej je stanoval v tisti mali hišici konci vasi, ki je potem pogorela. Zadolžil se je bil precej, pa se je vender počasi izkopal iz dolga. Kupčija mu je dosti prinašala, kupčija! Pa je tudi znal z ljudmi ravnati. E, ljudje dobro vedo, kdo zna biti ž njimi, kdo ne, in lejte, zdaj ima denarja, da ga še posojuje. Pa tudi hči njegova je prav pridno dekle in posebno bojazljiva. Enkrat jo je srečal Zaplotnikov France, pa jej pravi: »Kam pa ti greš, Ančika?« in ni mislil s tem nič napačnega, pa je tako zarudela v obraz kot kuhan rak. Seveda se človek ne sme bati ljudi, ker mora med njimi živeti, ali za mladega dekleta je to večkrat kaj dobro, da se ne navadi preveč gledati okolu sebe. He, v naših časih smo jim pa dekleta še odgovarjale na vprašanja, pa tako, da nas niso nikdar več vpraševali kam gremo, kje smo bile, kako se nam godi. Zdaj pa je večinoma drugače. Prej se je reklo: »Dekleta bežite, fantje gredo,« zdaj pa se pravi skoro že narobe. Svet se rad na slabo obrača, pa saj tudi primanjkuje prave vere. Ob naših časih bilo je bolje. Pozdravljalo se je vse vprek s »Hvaljen bodi Jezus Kristus«, zdaj pa se tega pozdrava skoraj že sramujejo. Plesalo se je redkokedaj, skoro bi rekla nikoli, sedaj se pa veliko pleše, pa malo moli; ni čuda, da nas Bog včasih tako hudo obišče.
Tako nam je govorila zadnjič vaška starka ondi pod lipo sredi vasi; čez tri dni je mirno vsnula v Gospodu »tiha vela stara mamica.«