Vaška kronika (Ocena)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
"Vaška kronika". Spisal Ivan Lah, izdala "Narodna založba" Cena 1 K 70 v.
R.
Izdano: Slovenski narod 7. in 8. okt. 1907, št. 232, 233.
Viri: dLib in dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zgodovinska povest je komaj sto le stara vrsta pripovedne Literature, »lasi so že stoletja poprej dramatiki kaj radi uporabljali zgodovinske snovi. Shakespeare si je v svoji dobi pridobil največ veljave s svojimi zgodovinskimi dramami iz življenja angleških kraljev in po njem se je ravnalo nebroj že pozabljenili angleških pisateljev več stoletij.

Romanc zgodovinskega značaja je začel pisati Walter Scott. Morda se ne motijo tisti literarni zgodovinarji, ki nčc, da so Scotta vzpodbudile Shakcsj»carjeve zgodovinske drame, da je začel pisati zgodovinske povesti. Scott ovi romani so v najkrajšem času zasloveli po vsem izobraženem svetu. Prevedeni so bili malone na vse kulturne jezike in pri -ljubili so se občinstvu, kakor noben drugi genre pripovedne literature.

Ni dvoma, da je vplivala nekoliko tudi moda, ki igra v literaturi ravno tako veliko vlogo, kakor v vseli drugih pojavih življenja. Zgodovinski roman je bil nekaj popolnoma novega in to vleče vedno. Vzlic temu in dasi je bil \Yalter Scott pistitelj čudovite fantazije in izrednih pripovedovati nifc zmožnosti, je vendar iskati vzroka njegovih fenomenalnih uspehov v zgodovinski jM>dlagi njegovih spisov. Vsak narod ljubi svojo zemljo, vsakemu narodu je prirojena pijeteta do njegovih prednikov in zato ga dogodki iz njegove preteklosti zanimajo vedno bolj, nego obče človeški problemi, ki jih sicer obravnava pripovedna literatura. Nemški zgodovinar Treitschke ni šel predaleč, ko je v nekem svojem predavanju dejal, da ima zgodovinski roman največ vpliva nn vsak narod, ker ni samo zabava in krakočasje, nego tudi najimenitnejše vzgojno sredstvo, ker razvnema domovinski čut in razvija narodno zavednost in narodni ponos. Uspehi Walterja Scotta so bili tako velikanski, da je zgodovinski roman postal takorekoč čez noč najimenitnejša literarna vrsta. Celo ponosni Goethe se je klanjal zgodovinski povesti, uvidevajoč njen kulturni in nacionalni pomen in proglasil ga je za »novo umetnost nove dobe<-..

Res se je zgodovinski roman čudovito hitro razvil pri vseh narodih in obenem poživil zgodovinsko dramo. Med Francozi je Viktor Hugo, ki velja še dandanes za največjega francoskega pesnika in pisatelja 19. stoletja, s svojimi zgodovinskimi dramami in romani začel novo lite- rarno dobo. Njegova zgodovinska romana »Notre-Dame de Pariz« in »Quatrevingt-treize« čitajo na Francoskem še dandanes in njegove zgodovinske drame »Hemani«, »Marie Tudor«, »Luerece Ifcorgia«, »Ruys-Blas« in »Les Bourgraves« igrajo še dandanes na francoskih odrih, do-čim počivajo druga njegova dela v bibliotekah v popolni pozabijenosti in čitajo njegove verze samo še dijaki v čitankah. Tudi Viktor Hugo je našel mnogo posnemovalcev. Najimenitnejši med njimi je bil stari Aleksander Duntns. Ta je spisal celo serijo zgodovinskih romanov. Začel je z dobo kralja Ludovika XIII. in kardinala Richelieua, (»Trije mušketirje«, ki so izšli tudi v slovenskem prevodu), popisal dobo kardinala Mnzarina (»Deset let pozneje«), popisal dobo Ludovika XIV. (»Vieomte de Brage-lone«) in potem v velikem delu (»Ovratnica kraljičina«, »Ange Piton« itd.), i>opisal dobo Ludovika XVI. in veliko revolucijo. Ni ga pisatelja na svetu, čigar romani bi se bili toliko čitali kakor Dum asov i zgodovinski romani. Preloženi so ti zgodovinski romani že na vse jezike. Kako radi so jih ljudje čital i, priča dejstvo, da je Duma s ž njimi zaslužil več milijonov frankov. Poleg Duinasa je seveda se nebroj francoskih pisateljev, ki so se bavili in se še bavijo z zgodovinskim romanom. Ker je sicer jako lepa in za zgodovinskega pisatelja hvaležna preteklost francoskega naroda že vsa izčrpala in beletristicno rrnktifiei-rana, so se novejši francoski pisatelji lotili zgodovine drugih narodov, posebno Grkov in Rimljanov. Flau-bert je za svoj roman »Sala m bo« študiral več let zgodovino Kartageško in obsegajo znanstvene opombe k temu njegovemu romanu kar vež strani.

Italijani so dobili svoj zgodovinski roman v dobi preporoda. Znana stvar je, da sta Verdi s svojimi zgo-vinskimi operami in Alessandro Manzoni s svojim zgodovinskim romanom »I promessi sposi« mogočno vplivala na prebujenj*4 italijanskega naroda. Poleg Manzonija si je zlasti Guerazzi pridobil velik ugled kot pisatelj zgodovinskih romanov. Med Nemci se je začel zgodovinski roman razmeroma precej pozno. Vilibald Alexis je sicer spisal več zgodovinskih romanov, a do prave veljave ni mogel priti. Šele znameniti nemški pisatelj Gustav Frevtag je s svojo serijo zgodovinskih romanov »Bilder aus der deutschen Vergan-genheit« pridobil temu literarnemu genru primerno veljavo. Od tedaj produciraju Nemci toliko zgodovinskih romanov in povesti, kakor noben drugi narod.

Tudi pri Madžarih ima zgodovinska povest veliko veljavo. Maurus .lokai si je s svojimi zgodovinskimi romani pridobil evropski ugled in je edini madžarski pisatelj, čigar dela so preložena na več drugih jezikov.

In v naši dobi — ali ne čitajo ljudje s posebnim veseljem zgodovinskih romanov Sienkiewiczevih, ki so že večinoma preloženi tudi na slovenski jezik (»Quo vadiš«, »Z ognjem in mečem«; »Potop«, »Mali vitez«, «Hrez dogme«, »Rodbina Polane-ških«), ali je kak roman naših dni dosegel tak uspeh, kakor ti Sienkie-\viczevi romani ali pa L. Wallace-a >d Jen Hur«! Zgodovinski roman se zdi, da ni podvržen nobeni modi. AValterja Scotta bero še dandanes. Buhverjevi »Zadnji dnovi Pompejn« so že sila stari, a čitateljev imajo še vedno. Couscienca roman »Flanderski lev« so čitali že naši očetje in čitajo še /daj naši sinovi. Moč snovi je pač večja moč kot moč sloga. Vsled te močil ki je v snovi sami, ne bo zgodovinski roman nikdar izginil. Saj se tudi najmodernejši vseh modernih pisateljev lotevajo zgodovinskih snovi. Maeterlinck je spisal zgodovinsko dramo »Mona Vana«, Begovič »Gospo \Vale\vsko«, Gjalski pa je lani izdal zgodovinski roman, v katerem popisuje dobo hrvaškega ilirizma. (Konec prih.)

LISTEK. »Vaško kronika". (Spisal Ivan Lah, izdala „Narodna založba" Cena 1 K 70 v) (Konec.) Zgodovinska povest je tudi v Slovencih nad vse priljubljena. Dasi je naša preteklost jako revna in ne podaja, kdo ve kakih snovi, vendar se čita joče občinstvo pri nas najbolj zanima za zgodovinske povesti, zajete iz življenja lasi nega naroda, potem pa za zgodovinske romane iz življenja drugih narodov. To je zlasti z nacijonalnega stališča jako vesel pojav, zakaj, kakor rečeno, je zgodovinska povest tisto sredstvo, ki najlaglje vzbudi, razneti in utrdi ljubezen do domovine in do lastnega naroda. Zgodovinski roman je zabaven in je obenem eminentno vzgojno sredstvo. Čitatelja popelja taka povest iz neprijetne sedanjosti v lepšo ali vsaj večjo preteklost, iz mizerije vsakdanjosti v dobo bojev velikih ljudi za velike namene, da pozabi skrbi in neprijetnosti življenja in najde v minolosti razvedrila in zabave, utehe in vzpodbude. Najnovejša publikacija »Narodne« založbe ima naslov »Vaška kronika« in obsega pet povesti iz slovenske preteklosti in sicer iz političnih, socijalnih, kulturnih in nabo- Ženskih bojev 16. stoletja. Pisatelj je združil te povesti pod skupnim naslovom, ker so med seboj v notranji zvezi. Vsaka povest nam podaja drugo sliko, a iz iste pokrajine, opisuje drugo razdobje in drug milje, a iz iste vasi. Avtor je spisal svoje povesti tako, kakor hi bil snov posnel po beležkah stare kronik*', ki po vrsti poroča o veselih in pretresljivih dogodkih dotičnoga kraja. Prva povest »Gospod Vitič« je zajeta iz turških bojev iz življenja na hrvaški meji; druga povest, »Bernardom nam predočuje renesančno dobo, eas intimne zveze med slovensko do-D^pvino in 11 al i jo, kjer sta bili vzc.ve-teli znanost in umetnost in se je polagal temelj naši sedanji kulturi; tretja povest nam podaja jako lepo in karakteristično sliko iz kmetske vstaje, od začetka kmetskega gibanja pa do velike bitke na Krškem polju in onstran Save na Štajerskem; četrta povest je zajeta iz dobe reformacije, zadnja pa nam kaže razmere in čas, v katerem se je porodi] rokoko. Ne bomo se spuščali v kritično analizo vsake posamične teh povesti, ker je to stvar literarnih listov, nego se hočemo omejiti na občno sodbo o tem delu. Pisatelj Ivan Lah je že z različnimi pripovednimi spisi pokazal jako lep talent. Objavil je v raznih literarnih listih večje povesti, in v političnih listih vsakovrstnih feljtonov, družba sv. Mohorja pa je izdala, če se ne motimo predlanskim njegovo jako zanimivo zgodovinsko povest »Uporniki«. Ivan Lah je v zadnjih dveh letih lepo napredoval. Izpopolnil si je pri-povedovalno tehniko in proučil zgodovino jako temeljito, kakor kaže najnovejše njegovo delo. »Vaška kronika« priča, da pozna natančno življenje in običaje tiste dobe, ki jo popisuje, da pozna razmere, naziranje in čuvstvovanje takratnih ljudi ter politične, gospodarske in socialne odnosa je. Tako poznanje ji prvi pogoj zgodovinske povesti, zakaj njena naloga je, da podaja verne slike preteklost i. Poglavitna stvar je seveda pripovedovani] talent. Tega ima Lah. Vse njegove povesti so pisane živahno in zanimivo, da jih človek z veseljem čita in da mu je čitanje naslada. Ljubeznivo in preprosto je Lahovo pripovedovanje, a pri vsem tem u-metniško. V teh povesti ni banalnosti in vsakdanjosti — pestre slike so iz velikih in težkih časov, polne resnic in lepote ,izvedene v poetiškem slogu. Pred povesti je postavil pisatelj nežno sliko, naslovljeno »Vas«, ki se čita, kakor pesem v prozi. »Vaška kronika« najde gotovo mnogo čitateljev in prijateljev iu vredna jih je, vredna, da se kar najbolj razširi. Lepa knjiga je to in »Narodni založbi« gre toplo pripoznanje, <la jo je obelodanila. R.