Vaška epizoda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vaška epizoda
Štefan Golob
Izdano: Slovenski narod 15. junij 1907 (40/137), 1–2
Viri: dLib 137
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Komu je bila tetka? Pod imenom tetke je pač bila znana po vasi in okoli, pod imenom tetke Rozale, in do zasledovanja panog njenega sorodništva nam ni. V tem trenotku drži gorečo tresko v rokah, velo glavico naprej nagiba in sive, s številnimi gubami in gubicami obdane drobne oči govore o napeti pozornosti.

„Pepca! Neki nemarnež se plazi okoli hiše! Pepca! Pepca!"

„Kaj je, tetka?"

„Okrasti nas hoče neki nemarnež! Ne slišiš, Pepca? Ali slišiš?"

Pepca je slišala in zardela.

Morda se je pritihotapil ljubček, ji povedat par sladkih besedic in stiskat skoz z železom prekrižano okence podani ročici?

„Pri Sirčevih so pokradli na starega leta dan, pri slepem Jurju pa predsnoči. Kakor bi nobene pravice več ne bilo, nobene kazni in nobenega Boga. O Jezus!"

Teta Rozala drhti kakor šiba od jeze in strahu, s treske pa se vsipljejo rdečkasti svetlobni prameni in mro v tmini. Z dvorišča zadeva uho zdajpazdaj tih glas, kakor trhlih vej, lomečih se pod težo koraka. Nebo, vse prepreženo z oblaki, pa ne da uspeha nobenemu pogledu venkaj.

Zarožljal je hišni ključ in teta Rozala zadrevi z deklo k sosedu, da šume krila kot košate veje, ki je pal vanje vihar.

„Za voljo božjo! Nocoj hodijo nadme; nekdo stika okoli hiše. Kako jim braniva, sami revi?"

„Če hoče moj hlapec, pa naj straži. Jernej!"

Toda Jernej, medli in mršavi veliki hlapec, jame govoriti o pezi dnevnega posla in o potrebi nemotenega počitka, nakar slede dokazi: ponovno, globoko, z glasnim lovom na sapo spremljano odpiranje ust.

»Naj gre Jože!"

„Jože!«  »»Jože!!««

Po tleh nastlano listje zašumi in pred četvorico ostane mlajši hlapec, črnih brk, kratko ostriženih črnih las, rdečih lic, živih borovničnih oči. Zasmeje se, pri čemer se zaleskečeta dve vrsti belih, kakor umetnih zob, močnih nalik zverskim.

„Kaj pa hočete, tetka?" — In se dogovore.

Okoli hiše ni najti nikogar. Neznanec se je umaknil. Le noč strmi od vsepovsod, plašna, črna, brezmejna. Dobil je hlapec v družinski sobi na klopi ob peči ležišče in ovčji kožuh, na mizo pa suho klobaso, kruha, stekleničko žganja, lojevo svečo in ovoj žveplenk. — —

S trepetom v prsih je šla počivat teta in se je podala Pepca v ozko in nizko svojo kamrico na grobo platno, pregrnjeno čez slamo. Ura podrkne v izbi, potem hripavo zahrešči devetkrat in nato se naseli nad vasjo viseča gluha tišina tudi v vsej hiši. Le sušeči se les pohištva včasih zastoče, le tuintam zašumi nekaj v črnih kotih. Morda se podaja mrčes na pohod? Ure pozne, tajnostne, ure duhov!

Težke sanje sanja teta Rozala. Iz temine se privali črna postava in se požene kakor žoga do podstrešja. O lepe, okrogle klobasice! O tolste gnjati! Vstala bi rada, zakričala, toda nogi sta odrezani in že ji na prsih sloni težka pošast ter jo grabi za grlo.

Obraz pred njo je grdo nakremžen, lice sivo in odurno, eno oko je veliko, belo in mrtvo, a drugega pogled jo prebada z zlobno zadovoljnostjo, dolga in razkuštrana brada pa jo ščegeče po podbradku in po licih, sevajoča, kot da gori. Berač Andraž! Ali ga ni zadnjič gosposka izpustila, češ, da ni dokazov? Ali nima pravo kaplan, ki trdi, da gospoda, skrbeča za lastno tolščo, drži z vsemi onimi, ki kmeta dero? Tu jo imaš: ona drži tudi s tem capinom, s tem roparjem, s tem nemarnežem! Toda služabniki božji ne bodo pripustili, da devljejo iz kože bogoslužnega kmeta mestni samopašneži. Že ni daleč čas, ko zmagajo kaplani in župniki in verniki, in kadar zmagajo, pojde na Trsat k Materi božji in ji ponese v dar najdebelejšo voščenko, kar jih prodajajo. Takoj jutri pa, če doživi, izroči kaplanu dvajset kronc za maše in dvajset kronc za uboge zamorske otročiče. Nato teta Rozala zaključi vse naklepe in načrte ter je iznova pozorna za ostudnega napadnika. V levi roki drži leta že pol odjedeno klobaso in ogromen krajec kruha, debeli ustni se mu mastno svetita in z glasnim cmakanjem javljata dober tek. Pa glej, čudo! Kje je imela oči? Saj to ni berač Andraž, temveč gladko obriti hlapec Jernej. O ti zoprni potuhnjenec! Saj ni dala nanj nikoli dosti, toda kaj takega bi mu vendar ne bila prisodila. Tisti hip pa ji tudi izgine iz prsi vsa boječnost, zakaj gospodarica je vajena od hlapca pokorščine, srce ji jame utripati pogumno, iz žolča pa vstane jeza, ji gre po vsem telesu in prišedši do brezzobih čeljusti, bruhne venkaj:

„Izpusti!"

Trepetajoča po vsem životu bulji teta Rozala ob vračajoči zavesti v gosto temo. Tiplje z rokama okoli sebe, da se prepriča, kje je. Zatem pa ji završe v spominu dogodki preteklega večera in še bolj se ji zatrese srce in ji zapolje kri in tolče v ušesih in sencih. Prižge svečo, odene se za silo in oddrsa v družinsko sobo.

Zamolkel vik, podoben pretrganemu, kratkemu, tihemu cviljenju z vso močjo udarjenega psa.

„On sam je tat! Jezus in Mati božja!"

Lica so ji vsa posinjela, oči se odprle široko ter zro predse brezizrazno, leva roka se je zarila v lase, da so se razsuli in prepregli obraz kot s sivo tančico. Kar ji dopuščajo podajajoča se kolena, odbrzi k dekli na pomoč.

To je tako! Novinec gre v boj, s pogumom na zunaj in s strahom v skriti notranjščini. Sikanje prvega svinčenega sršena pa mu preobrne čuvstva kakor krojač obleko. Kje je barva lic, sijaj oči in smela vzravnalost postave? Ta pojav pridobiva nekaj časa na sili, no, ob gotovem številu sršenov zavlada preobrat, ki pride končno tako daleč, da je prvotno posestno stanje zasigurano. Metež je najbesnejši in dokaj začrnela od smodnikovega dima so vojaku lica in mondura je močno deranžirana, toda, kje je strah? Nekje v srcu tesno prihuljen počiva, razdeljen v prvotne atome.

Enako se je prigodilo teti Rozali. Preveč je že bilo vsega razburjanja. Sedaj stoji v deklini kamri in drži gorečo svečo visoko nad glavo. Bela ponočna čepica se je bila ujela ob desnem ušesu in z mahajočima pentljama tamkaj obvisela, jopič, le na levo roko oblečen, pušča desno stran vso nepokrito, izza docela odpete in razmaknjene srajce se svetijo vele prsi, toda skozi mrežo las prodira bister pogled. Celo senca nekega rahlega usmeva se skuša igrati ob ustih tetinih. Domislila si je namreč pravkar vraže, da vidi po dvoje, kdor se je najedel ob gotovih ceremonijah bučnih pešak. Toda odločno: bučnih pešak ni trla nikdar, in, če se vidi eno dvojno, mora biti to dvojno med sabo enako. Vendar glej: en obraz je ves gladek, žametnomehak in nežen, drugi pa krepak, kakor izklesan, in dva kosma gostih črnih brk brstita pod nosom. Tako nekako ugiba teta Rozala sama zase in naposled razmišlja.

„Njen ljubček pride okenčkat. V hišo ne more brez ropota in nasilnosti; jaz, neumna starka, pa grem in ga pripeljem. Medveda k strdi, volka v stajo, vepra h koritu." — „Obrneš se do priprošnjika, svetega Antona Padovanskoga, in najdeš vse izgubljeno. Tile pa niti pri njem ni pomoči." — „Predpust še ni pri kraju in nekaj lahko izpustim iz nogavice ... Da si ne nakopljem tujega greha!" — »Kakšne skrbi! Juj, ta nemarnež!"

Premišlja teta in premisli. Nato pa si nadene na lice strog izraz v nasvetejših čuvstvih razžaljene gospodarice in —

Trobenta angelja nad dolino Jozafat!