V zemljiški knjigi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
V zemljiški knjigi
Janko Kersnik
Spisano: Objava v Ljubljanskem zvonu 4/3 (1884)
Viri: Priskrbel 28. decembra 2000 Peter Grzybek, slavistika univerze v Gradcu, kot novoletno darilo. Uredila Mojca Pipan. dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ah, vi juristi — suhoparni ste in brezčutni! Pa kaj — brezčutni? Trdi in tesnosrčni, malostni in brez — poezije! V prahu svojih aktov morite si ves razum za poezijo!

Med tem govorom je pobiral zdravnik dr. Sever drobne dominske kamenčke z mize ter delal z njimi pred seboj umeten obok.

Njegov sosed pri mizi in do sedaj soigralec, advokat dr. Pavlin, vžigal si je vnovič svojo dolgo pipo in malo hudoben smehljaj mu je zaigral okoli usten po prijateljevem ogovoru.

Oba sta bila mlada moža in živela sta v malem trgu ob svoji praksi. Sleherni večer skoro sta se sešla v krčmi pri domini, večidel sama, ako se jima ni pridružil ta ali óni oženjenih uradnikov; ona sta bila še samca, akoprav je bil radovedni svet že zdavnaj uganil, da ne ostaneta več dolgo sama.

„Prijatelj, v tebi se je oglasil navaden neizkušen filister ali pa nekdanji ognjeni gimnazialec; prvi vidi le naše rubežni in naše ekspenzarje — ti sicer niso tako suhi — in gimnazialci so prepričani, da je paragraf pegazu — konjska smrt. Veruj mi, dragi, tudi v pandektih boš našel poezijo, če jo boš hotel; saj jo najdeš tudi v brezzobem polomljenem glavniku ali pa na umazani cunji, ki leži za hišo na smetišču.“

Odvetnik se je pri teh besedah preko svojih naočnikov ozrl v prijatelja ter močno vlekel dim iz pipe.

„Haha, ne bodi smešen!“ oporeka zdravnik ter porine od sebe kup kamenčkov, v katerega se je bila ravnokar podrla njegova umetna stavba. “Apolon v vašem meničnem zakonu — — —“

„Ravno tako kakor v tvoji nux vomica ali v brizglji — za úha — seveda.“

Smejala sta se oba.

„Pa nikar ne misli, da se šalim — kar tako tjavendan,“ povzame zopet dr. Pavlin pogovor, „dokazati ti hočem na kratko, da prav pri nas v naših prašnih suhih aktih ali v enem samem izpisku najdeš lahko cel roman — tragedijo, da, večkrat tragedijo; suhi, lapidarni stil naše uradne pisave ji ne daje nobene barve — niti tendence niti okoliša — in morda prav zato še bolj pretrese bralca, ki jo slučajno zasledi.“

„Radoveden sem.“

Smehljaje si je vžgal zdravnik smotko.

Oni pa je pripovedoval.

„Saj veš, kaj je zemljiška knjiga? Oni nezmotljivi zapisnik grehov vsakega, kdor imenuje kaj nepremičnega — kos zemlje svojo last, zapisnik, kjer se redno dolgovi in sami dolgovi vpisujejo in tako redkokrat — brišejo. Izpisek iz take zemljiške knjige sem imel danes pred seboj, v katerem je v kratkih treh stavkih zapisan cel roman; — pa stoj! O tem govorim pozneje.“

Odvetnik je prijel svoj kozarec ter ga na pol izpraznil.

„Znojilčevo posestvo poznaš?“ nadaljeval je potem. „Tam gori nad trškim málinom stoji polomljena koča — pa svetá je mnogo okoli. Pred tridesetimi leti je bilo to posestvo brez dolga — brez vknjiženega namreč — in stari Znojilec baje tudi drugih dolgov ni imel, ampak še kaj srebrnega v skrinji in pri ljudeh okoli tudi kaj izposojenega.“

Imel je dva sina — Tomaža in Matevža, in ker mu njegova prezgodaj umrla zena hčere ni bila porodila, vzel si je bil tržaško rejenko v hišo. Krščena je bila že v najdeniškem zavodu v Trstu na nenavadno ime Adelaida, in, ker priimka ni prinesla na svet s seboj, dali so ga ji tudi tam; zvali so jo: Adelaida Adel. Doma pri Znojilčevih pa so imeli preokorne jezike, da bi pravilno izgovarjali to ime; — klicali so jo: Lajda.

Ta Lajda je zrastla z domačima sinoma, s Tomažem in Matevžem, kakor zrastó povsod kmetski otroci. Ti vse to prav tako veš kakor jaz; saj sva tudi tako zrastla.

Znojilec je umrl. Hrast ga je bil potrl, ker ga je nerodno sekal, in tri dni pozneje je ponesrečeni izdihnil svojo duso. Prej pa je napravil oporoko. Tomažu je zapustil domačijo, Matevžu izgovoril dote tristo goldinarjev in Lajdi tudi dote petdeset goldinarjev. To je bilo tedaj mnogo.

Otroci so bili še mladi; Tomaž je sicer že izpolnil dvajseto leto, pa Matevž je imel sedemnajst in rejenka Lajda dvanajst let. Tomažu je jerob leta kupil ter ga oženil, Matevž in Lajda pa sta šla služit. Doti njihovi je sodišče vknjizilo na Tomaževo posestvo, na prvo mesto seveda, ker doslej tam nobenega dolga ni bilo.

To je bila torej prva vknjižba v zemljiški knjigi Znojilčevega posestva — prvo dejanje ali poglavje v romanu, v tragediji, katero ti pripovedujem.

Tomaž je gospodaril domá, dobro in slabo, kakor je letina nanašala in kakor so mu oni srebrnjaki prihajali, katere je terjal po očetu. Tudi dota, katero je bil priženil, pomagala je nekoliko časa. Pa denarja je bilo vendarle vedno manj in čez nekaj let je Tomaž že drugod na posodo iskal; malo sicer, pa — z dolgom je kakor s samosévo konopoljo — pravi naš krčmar.

Tako je minilo šest let. In tedaj je usoda storila, da Znojilčev Matevž ni imel nobene sluzbe ter je prišel domov k bratu Tomažu. Za hlapca se je ponudil in ostal. Imel je triindvajset let.

Tam gori na Viševku — ti veš, kje je, komaj uro od tod — pri Brnotu služila je tedaj Znojilčeva Lajda. Osemnajsto leto je bila izpolnila — in ti tudi veš, da je to krasno število: osemnajst let! Če imaš še kaj fantazije — misli si jo prav živo.

„Prijatelj, ne bodi sentimentalen!“ šali se zdravnik. „Pripoveduj, pripoveduj —“

„Ah, prav kratko bode! Tukaj v trgu je bil semenj in popoldné je prišel, kakor drugi fantini, tudi naš Matevž sem dol z Znojila. Svojo pipo je tlačil ter gledal, kje bi si ceneje kupil kos sukna.“

„Oh, glej ga no — Matevža!“ ogovori ga zala deklica ter obstoji pred njim. „Od kod si pa ti prišel?“

V eni roki je nosila dva velika lonca, v drugi pa nekaj kosov usnja in par surovih podplatov. Stisnila je te pod drugo pazduho ter pomolila Matevžu svojo rjavo, žuljavo desnico.

„Ej, Lajda, komaj sem te spoznal!“ dejal je le-ta, stisnil ji roko ter je ni izpustil. „Štiri leta se nisva videla.“

„Morda bo res štiri,“ smeje se ona in Matevž se ni mogel nagledati njenih belih zob, majhnih usten in zardelega lica.

Povedala sta drug drugemu, kje služita zdaj, kako je pri Znojilčevih in kako pri Brnotovih in kaj je kupila danes Lajda in kaj misli kupiti Matevž.

„Pa za vino boš vendar dal, preden se razideva?“ pravi deklica veselo.

„Če boš pila?“

Matevž je res dal za bokal vina, pa izpil ga je skoro sam. Spremil je deklico potem nekoliko pota.

„Pa k nam kaj pridi!“ dejal je, ko sta se ločila.

„Po pírhe morda!“

„No, le pridi!“

In šla sta na desno in na levo.

A Matevž ni čakal píruhov ni velike noči.

Semenj je bil v ponedeljek in že v soboto večer proti polnoči je potrkal nekdo gori pri Brnotovih na malo okence v hramu, kjer je spala dekla.

Spoznala ni, kdo trka, toda čula ga je takoj. Trikrat, štirikrat je zaropotala majhna, zatemnela šipa v oknu, pa deklica je le brez sape poslušala, kdo se bode oglasil. In sedaj je óni zunaj zašepetal nekoliko besedi in že je bila iz postelje in pri oknu.

„Ko bi te kdo videl? Oh, pojdi, pojdi, Matevž!“ zašepetala je.

Pa on ni šel; proti jutru stoprav, ko je gozdni jereb začel piskati doli v košatem bukovju. In prišel je zopet — sleherni teden — tako okoli polnoči ter čakal, da je potegnil hladni jutranji piš. Šlo je že na pomlad.

Veliki ponedeljek je prišla Lajda res po píruhe na Znojilo; Matevž je bil tudi doma. Pa deklica ni bila nič kaj vesela in tudi lice njeno, časih táko kakor rdeči pírhi, katerih so ji dali v robec, ni imelo več te barve.

„Ali si bolna?“ vprašala je Tomaževa žena.

„Ah, ne — pekli smo veliko,“ odgovorila je ona ter gledala v stran.

Matevž jo je proti večeru spremil čez hrib. Molče sta korakala drug poleg drugega in tudi Matevža je nekaj težilo. Pipo je vlekel, toda tobaka ni bilo v njej.

Doli pod klancem se je hotel vrniti.

Tedaj pa je Lajda postala, z rokama zakrila obraz ter bridko zajokala, da so ji solze kapljale med rjavimi prsti.

„Kaj ti je?“ dejal je Matevž, pa pogledal je ni ter z nogo brcal v brinov grm, rastoč poleg steze.

„Saj veš kaj?“ odgovorila je ihteč.

Matevž je zaklel, pa le venomer suval s petó grm.

„Jaz bom šel stráni, na Hrvaško — ali kamor —“

„Pa jaz, — Jezus Marija!“

Jok je fanta razburil in smililo se mu je dekle: „Ej, kaj boš vzdihovala — morda pa ni tako!“ dejal je, da bi utešil tudi svojo vest in skrb.

Lajda si je obrisala lice ter obrnila se navzdol po stezi.

Ločila sta se brez pozdrava, ne da bi se pogledala ali roki podala.

Matevž je nazaj grede parkrat polglasno prav grdo zaklel, vrhu hriba pa je zaukal, da je odmevalo od bližnjih bregov.

Leto pozneje pa ga ni bilo več doma; pravili so, da je šel na Hrvaško hraste sekat. Prej pa je bil z Znojilčevo Lajdo in z jerobom, katerega so bili postavili njenemu novorojenemu otroku, fantiču — sklenil sodno poravnavo: odstopil je otroku svojo doto, vknjizeno na bratovem posestvu, in s tem je bil rešen tudi vsega daljšega plačevanja. Jerob je vknjižil to pravico v zemljiško knjigo — in tu imaš drugo intabulacijo na Znojilčevem posestvu ali, če hočeš, drugo poglavje našega romana, pisanega v zemljiškoknjižnem izpisku. In tretje tudi ni izostalo. —

Doktor Sever je bil že pozabil svojo smotko ter je le poslušal.

„O Matevžu do današnjega dne ni bilo več ni sluha ni duha“ — ‚šel je po svetu, bogve kam‘ — stara povest! Pravili so, da se mu je prav tako zgodilo kakor njegovemu očetu; drevo ga je ubilo tam doli v Slavoniji. Pa za to se nihče brigal ni — saj ni imel premozenja.

Tudi Lajda je zdavnaj že umrla; sušica jo je pobrala; bog sam vedi, katerim roditeljem se je bilo ubogi rejenki zahvaliti za življenje — za táko življenje in za sušico?

Svojo doto je bila porabila v bolezni.

Ostal je sedaj še mali Lukec, njen in Matevžev sin. Krstili so ga tako, ker se je bil prav o sv. Luki porodil.

Tomaž ga je vzel na Znojilo; saj je imel fant denar pri njem in treba ni bilo obresti plačevati, ako ga je sam oskrboval. To je tudi storil prav tako kakor s svojimi otroki. Vsi vkup so pozimi za pečjo čepeli, poleti so pasli — v šolo hodili in pozneje, ko so bili malo odrastli, tudi skupaj na vasi fantovali.

Z Znojilčevim premoženjem pa je šlo navzdol — rakovo pot. Mož ni pil, pomagati pa si vendar ni mogel. Gozde je posekal, časih je vso žetev prodal — kar stoječo na polju — obresti, katerih plačevati ni mogel, preobrnil je v glavnico, in tako je bil še komaj na površju — da je še plaval — dokler ga kak upnik ne porine v dno.

Predlanskim pa — tebe še ni bilo tu v tem dolgočasnem kraju — stepli so se fantje na Viševku, prav pri Brnotovih. Drug rod je sedaj tam in tudi drugi rod je tja pod okna hodil in se pretepal. Pa usoda, usoda! Znojilčevega Lukca so ubili — prav tam, kjer je nekdaj njegov oče vasoval. Se li ne šali usoda z nami? —

Lukec je bil mrtev, pa zapustil ni oporoke, za to pač časa ni imel. Toda premoženje njegovo je ostalo: onih tristo goldinarjev starega denarja, vknjižena dota njegovega očeta Matevža.

A Lukec je bil nezakonski otrok in tak nima drugega zakonitega dediča nego mater svojo; le-ta je bila pa že tudi mrtva. Torej zapade po naših zakonih premoženje êrarju, državni blagajnici ali — cesarju, kakor pravi naš kmet.

In êrar se je res pobrinil za to dediščino. Po končani obravnavi je vknjižil svoje pravice do Lukčeve terjatve pri Znojilčevem posestvu, zapadlo dediščino, kaduciteto imenujemo mi juristi tako stvar — in potem je tožil za denar.

In ta vknjižba je tretji — zadnji del mojega romana ali, če hočeš, moje tragedije.

Epilog še pride in ta je kratek: danes je bilo Znojilčevo posestvo pri zvršilni dražbi zaradi te êrarove dediščine prodano. Jaz sem bil navzočen in pregledal sem zemljiško-knjižni izpisek — ekstrakt, in iz njega sem bral v kratkih treh vknjižbah to, kar sem ti pripovedoval. In ti praviš, da pri nas, v našem rokodelstvu ni poezije!

Prijatelja sta nekoliko časa molčala. Živo pripovedovanje odvetnikovo je bilo zdravnika ganilo.

Doktor Pavlin pa si je vnovič tlačil pipo.

„Pozno je, pojdiva!“ pravi zdravnik.

Odšla sta počasi iz krčme in zaspana točajka je zaprla vežne duri za njima.

Temna brezmesečna noč je bila, pa nebo vendar jasno in brez števila zvezd se je lesketalo po njem.

„Kdo je pa kupil ono Znojilčevo posestvo?“ vpraša zdravnik zevaje.

„Jaz,“ odgovori odvetnik hladno, „kupcev ni bilo in zato je šlo poceni!“

„Ah — poezija, poezija!“ vzkliknil je zdravnik in razšla sta se vsak proti svojemu domu.