V zametih pokopan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V zametih pokopan.
Anonimno
Izdano: Domoljub 6. november 1890 (3/21), 238—243
Viri: dLib 21
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dogodba, katero danes podamo svojim bralcem, dogodila se je v začetku sedanjega stoletja in sicer v Ameriki med Čipeva-Indijanci.

Ob virih velike reke Misisipi, ob velikih jezerih bila je naselbina indijanska; kakih dvanajst koč bilo je skoro zakopanih pod visokim snegom. Čez pokrajino pa piše mrzli sever in se igra s snežinkami, katere drvi kakor v divjem plesu na vse strani. Nekako v sredi selišča dvigala se je nekoliko višje od drugih koča, na nizkem stolpiču postavljen je bil lesen križ. To je bila kapelica; precej zraven nje je bilo stanovanje za misijonarja. Tedaj je med ondotnimi Indijanci prebival že kakih deset let oče René , ljubljenec svojih Indijancev, ki so mu bili kot otroci udani iz vsega srca. — V koči misijonarjevi je gorel na ognjišču ogenj; poleg ognjišča je sedela stara Indijanka ter mešala po lončku, ki je bil pristavljen k ognju.

»Mati,« reče ji oče René, ko se poslovi iz koče, »mešaj tekočino toliko časa, da zavrè in hoče prekipeti; tedaj postavi jo na stran, da se shladi in daj dečku piti vsake pol ure. Ne pozabi, deček Manšakita je zelo bolan.«

»Vse bom prav naredila,« pravi stara, »črnorizec (misijonar) sme biti brez skrbi.«

Kdo je bil deček Manšakita, kdo skrbna starka? — Manšakita, »mali poglavar« je bil sin imenitnega poglavarja indijanskega in skrbna žena je bila njegova stara mati. Deček je bil šest let star, ko so mu umrli mati in devet ob smrti očetovi. Umirajoč prijel je oče misijonarja Renéja za roko, položil jo na glavo malega dečka, rekoč:

»Poslušaj me, oče! Jaz grem nad oblake k velikemu duhu, deček pa ostane tukaj; oče, vzemi ga v svoje varstvo, tvoj je!«

Od tedaj je bil deček pri misijonarju; ljubila sta se kakor oče in sin. In kdo bi tega rudečekožnega dečka ne imel rad? Okrog belega jezera ni bilo nobenega tovariša, ki bi ga bil dohitel pri tekanju, nobeden mu ni bil kos pri streljanju z lokom, in nikdo ni tako varno znal veslati med vzburjenimi jezerskimi valovi, kakor naš Manšakita. Okusne ribe, ki so visele v dimniku, vse je nalovil mali deček. Poleg tega pa je imel deček nežno-nedolžno srce, rad je molil s svojim očetovskim prijateljem in s svojimi duševnimi zmožnostimi je obetal lepo prihodnost.

»Oče,« vpraša deček pri priliki misijonarja ter vpré vanj črnosvetle svoje oči, »oče, ali sme pač tudi sin rudečekožnega Indijanca postati duhovnik?«  In veselja so žarele njegove oči, ko mu pritrdi oče René. To željo je od tedaj mladi Manšakita vedno gojil v svojem srcu.

Nekaj dnij že leži naš mladi znanec na postelji; zgrabila ga je huda mrzlica in misijonar je v skrbi za njegovo življenje. Sedel je ono jutro, ko se začenja naša dogodba pri postelji svojega ljubljenca, ko vstopita v kočo dva indijanska sela ter naznanita, da dva bolnika prosita misijonarja duhovne pomoči. Prišla sta čez jezero, vsaki od enega konca. Težavno dolgo pot je imel nastopiti oče René; toda misijonar je vajen tega; gorečnost njegova ne pozna težav, pripravljen je dati vsaki trenotek življenje za svoje drage katoliške Indijance, on je pastir in ni najemnik. — Urno starki naroči, kako naj daje zdravila mlademu bolniku, napravi se dobro, vzame seboj v puščici Najsvetejše, séde na sáni in kakor blisk so švigali njegovi psi-vozniki po jezerski gladini.

Onkraj jezera je ležal bolan 70letni starček; mogočen poglavar bil je nekdaj, a sedaj ga napadajo smrtne sile in večjidel leži v nezavesti. Kar nákrat zopet spregleda in v istem trenotku stopi v kočo misijonar, ter se približa ležišču bolnikovemu.

»Kako je?« vpraša ga sočutno oče René. —

»Dobro sedaj, ko ste vi prišli; vedel sem, da vas bom videl še enkrat.«

Ko misijonar dovrši svoje opravilo, že je zunaj težko čakal drugi sel, ter klical duhovna k svoji umirajoči materi. Oče René se takoj poslovi; bila je koča zelo oddaljena in še le pozno popoldne vrnil se je zopet memo koče poglavarjeve ter sevéda še stopil v hišo, da se od bolnika poslovi za vselej. In zopet se je tedaj zjasnilo oko umirajočemu. Prime namreč misijonarja za roke ter mu reče: »Oče danes ne sme čez jezero nazaj; glas slišim, ki mi pravi: Nikar naj ne hodi!« 

»Zakaj ne?« vpraša misijonar. »Saj sem vam storil vse, kar sem vam mogel.«

»Umirajoči poglavar ne govori za-se,« pravi na to bolnik, »on se boji za očeta; čuj, kako tuli zunaj sever in zdi se mi, da že duh viharjev jezdi na oblakih, le poslušaj! — Ostani!« 

V tem poglavar omahne in sklene; oče René mu zatisne oči, premišljuje njegove svarilne besede, da naj ne gre domov, a vedel je, da ga mlada deklica, kamor je bil že zjutraj poklican, tako težko čaka, morda je sedaj v zadnjih vzdihih, zato sklene oditi kljub severu, ki divje tuli okoli koče.

Indijanci ga prosijo, naj ostane. »Ne morem,« pravi oče René; »dolžnost me kliče, Bog me bo varoval.« — Psi so cvilili in vzlasti se je zvesti veliki pes Sambo sukal okrog misijonarja ter ga pogledoval, kakor bi hotel reči: Ali bi ne bilo bolje, da počakamo jutra? Žival je po svojem nagonu slutila viharen večer.

Misijonar vendar mora iti; bič zažvižga in hipoma zdrse sani po jezerski gladini. Žalostni gledajo Indijanci za očetom, bojé se najhujšega. V kratkem izginejo jim sani izpred očij.

Manšakita, mali deček ležal je med tem zelo bolan na svoji postelji; stara mati je še vedno čepela ob ognjišču ter grela pri ognju svoje vele roke.

»Mati,« pravi bolnik, »kedaj se vrne danes oče Rene?« 

»Ne, ne,« odgovarja ženka, »oče se danes ne povrne; vihar je srdit, preganja nepokorne svoje vetrove. Ali slišiš, kako tulijo? Oče je moder, počakal bode jutra. Manšakita pa naj ne govori, on naj zaspi, ker je bolan.«

»Vsaj mi je obljubil, da nocoj gotovo pride in meni je tako slabo; ah, morda mi je umreti in očeta ne bo pri meni.« In jokati je jel deček, da ga je komaj potolažila stara mati. Deček obtihne. »Mali poglavar spi,« pravi stara mati, »dobro je.« Nato gre iz koče. Deček pa se vzdigne na postelji ter gleda skozi okence, posluša bo li začul drsanje bližajočih se sanij. Utrujen omahne na posteljo v omotico, iz katere ga pa kmalu vzbudí silen piš, ki je tudi pihal skozi slabo zgrajene stene pri koči. Strah prevzame bolnika, srce mu močno bije. Zopet se urno sklone na postelji, zdi se mu, da je začni znan glas zvestega psa Samba. Pazljivo posluša in zdi se mu, da ga je zopet slišal, a zdelo se mu je sedaj, da pes cvili: na enkrat ne sliši več ničesar, ljut vihar je gospodar v temni noči. Kako da se Sambo več ne sliši? Kaj pomeni njegovo cviljenje? Kako da so se glasovi popolno izgubili? Ali je morebiti oče René v nevarnosti ? ...

V trenotku skoči deček iz postelje; moč ljubezni sili ga naprej, da bi pomagal svojemu očetu, da bi rešil svojega dobrotnika; sirotec, ki vsled bolezni niti stati ne more, zgrudi se nezavesten ob robu postelje na tla ...

Preteklo je več ur. Polegel se je polagoma vihar; le črni, pretrgani oblaki drvili so se po obnebju. Za gorami se je prikazala luna; skrivnostno odseval je njen svit na snežnobelih vejah stoletnih visokih jelk. Iz daljine čujejo se glasovi lačnih volkov in od bližnjega jezera sliši se pokanje ledú. Kaj pa je tam ob bregu jezera? Zdi se, kakor da bi bil hribček sredi snega. In iz snega moli bela roka in nekaj črnega gleda izpod snežne odeje, to je obleka. In poleg obleke čuje na straži veliki pes ter se s strahom ozira na kraj, od koder se čuje tuljenje volkov ...

Kako dolgo je bil Manšakita v nezavesti, sam ni vedel. Ko je spregledal, bil je v svoji postelji. Skrivnostno je plapolal ogenj na ognjišču in v tem plapolanju zdelo se je dečku, da vidi pred seboj očeta Renéja.

»Oče, dragi oče, ali si vendar prišel?« vsklikne deček vesel in stegne svojo roko proti misijonarju. V tem pa ugasne plamen na ognjišču in podoba mu izgine izpred očij.

»Ali čujem ali spim?« povprašuje se deček, ki je bil nekako v pol spanju. »Saj vendar ne spim, ker čujem veter, ki zunaj buči, saj je to moja postelja, to je križ, ki ga mi je izrezal oče René« ... In vendar ni mogel dognati, ali je bil misijonar res pri njem ali se mu je zdelo. Dobro, da ni vedel sirota, kako skrbno čuje Sambo sneženi grob svojega dobrotnika pred gladnimi volkovi. Obvladal ga je dobrodejni sen.

Ko se Manšakita vzbudi, sevalo je že zimsko solnce skozi okenca in deček čuje glasove zunaj koče. Pri bližnji kapelici so stali Indijanci, v sredi njih kleči sivolas duhoven ob zmrzlem mrtvem truplu. Bil je to duhovnik Gaskon, ki je bil 80 milj oddaljen prišel obiskat svojega duhovnega tovariša Renéja, a sedaj joka nad mrtvim prijateljem.

Indijanci namreč, ki so branili misijonarju, naj ne hodi zvečer domov, hiteli so za njim precej, ko se je nekoliko polegel vihar, bali so se namreč po pravici, da misijonar obtiči v snegu pri groznem viharju. Proti jutru so našli ob bregu jezera njegovo mrtvo truplo, katero je varoval zvesti Sambo.

»Pojdite, oče,« pravi eden Indijancev Gaskonu, »pojdite, pokazali vam bomo, kako se je oče René boril z viharjem, kako je umrl.« Bil je lep dan in napravijo se na pot, ko so vse potrebno oskrbeli za pokojnika.

Po dolgem potu pridejo onkraj jezera. In Teotunko, vodja Indijancev je začel kazati zameténo pot, po kateri je René se boril z viharjem. Dasi je sneg vse sledi skoro popolno zamél, vendar je Indijanec s svojim natančnim slutom povsod opazoval sledi. »Tukaj,« pravi čez nekaj časa, »tukaj nam je izginil izpred očij.« — Ko hodijo dobro uro daljo, reče: »Tukaj je počival in prvikrat obrnil svoj hrbet proti viharju, ki mu je bril v obraz.« Kakih dvajset korakov dalje: »Tukaj je oče klečal in molil.« In v trenotku pokleknejo Indijanci na onem mestu in ž njimi sevéda tudi misijonar; polni solza molili so za blagega rajnega psalm: »Iz globočine!« Naprej so se kazale sledi vse križem na desno in levo. Tu se je pričenjal boj za življenje in smrt. Borila se je tukaj močna, v Boga upajoča duša s silno močjo divjih elementov in ta boj je zarisan z rahlimi na pol izbrisanimi znamenji v sneg in led. Kakor veščak bere Teotunko, bistri Indijanec, ta nenavadni nazorni rokopis. »Tukaj,« pravi zopet, »omagal je oče prvikrat in padel na zemljo; zopet je vstal in korakal dalje. Toda presilen je vihar; presledki, kjer je počival, BO vedno pogostejši znamenje, kako so pešale njegove moči pred mogočnim pišem. Tukaj je padel junak,« pravi Teotunko, »in ni več vstal. Tu je nehalo biti plemenito srce našega očeta. Tu smo ga našli danes proti jutru. Desna roka mu je slonela na prsih, kjer je počivalo v puščici Najsvetejše; z Gospodom na srcu umrl je krščanski junak.«

Bil je to pretresljiv dogodek; zamišljen je stal solzeč se Gaskon ob živem kipu krščanske ljubezni; hvaležni Indijanci pa so glasno plakali in poljubljali tla, kjer je končal njih dobrotnik svoje blago življenje. V najboljših letih padel je misijonar kot žrtva svojega poklica.

Dva dni pozneje pokopali so njegovo truplo ob bregu jezera pod mogočno visoko jelko in lesen križ kaže daleč na okoli Indijancem, kje da je našel njih ljubljenec svoje zadnje počivališče.

Bog je hotel, da je tedaj došel gospod Gaskon. Tolažil je užaljene Indijance, odvzel je puščico z Najsvetejšim iznad prsij pokojnikovih in ponesel je Gospoda k bolni deklici, zaradi katere je oče René nastopil oni večer nevarno pot. — Gaskon je tudi dečku Manšakitu rahlo naznanil smrt dobrotnikovo.

»Manšakita,« tolažil ga je misijonar, »oče René, tvoj dobrotnik, preselil se je tja, kjer ne divja vihar, kjer se smehlja večna pomlad, ondi pri Velikem duhu je sedaj večno srečen. Od tam gleda kakor svetla zvezda na-te, dragi Manšakita, in te prosi, da ostani zvest njegovim lepim naukom.«

Ubogi deček-sirota, potreboval si obilne tolažbe!

Deset let pozneje je bil lep poletni dan; solnce je svetlo odsevalo iz velikega jezera, na okrog je vse zelenelo in cvetelo v naravi. Vriski veselja so se razlegali po okraju, ob velikem jezeru čuli so se streli; Indijanci so se zbirali pri kapelici, prišel je veseli dan, ko ima prvi Indijanec-rudečekožec stopiti kot novomašnik pred altar Gospodov — bil je naš znanec Manšakita, nekdanji »mali poglavar«. In med sv. daritvijo mu je pri spominu na mrtve zažarela pred očmi podoba dobrotnika očeta René-ja; solze hvaležnosti so pri tem rosile spravni altar in tedaj je zaprisegel Manšakita pričujočemu Bogu: Tak hočem biti, kakor je bil oče René, ki je kot dokaz svoje božje ljubezni našel na tuji zemlji svojo smrt — v zamétih pokopan!