V zametih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V zametih
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 21 (7. novembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Daleč v gozdu stala je Bkrita gozdarjeva bitica; okoli in okoli je obdana z gostim drevjem in težko bi bil kdo naletel na njo, ako bi ne znal natanko poti do tja, in navadno ae tudi v njej ni nihče oglasil razun lovcev in drvarjev. Bil je mračen zimski dan; hiSa je bil pokrita s sneženo odejo in oblačno nebo razprostiralo se je žalostno nad okolico. Kakor okolu hiSe, tako je bilo tudi v hifti danes žalostno. Na prstih priAla je mlada žena gozdarjeva v sobo in zacepetala otrokoma: .Bodita mirna, oče spčl« Začudena pogledata sta se otroka, nisis mogla umeti, zakaj da oče danes toliko časa spi; nista pač vedela, da se je bil Be-le pred nekoliko urami povrnil iz bližnje vasi od popivanja in igranja, nista vedela, kuko je razgrajal, ko jo priSel domov in solze v očeh njune matere bile so jima zakrite.

Zena je pripravila kosilo, kakor po navadi ; vendar ni hotela buditi moza; ko pa je ura odbila poldne, priftel je mož iz stranske sobe in dal znamenje z očmi ženi, naj kosilo prinese. Mali Janko jel je moliti molitev pred jedjo in to so bile jedrne besede, ki so se ta dan spregovorile pri kosilu. Tibo nedeli so pri mizi in gospodar pogledoval je od časa do časa svojo Ano in videl, da ima od jokanja vse rudeče oči. Jezen je temno gledal pred se; vedel je, da ni prav, da pusti svojo Ženo in otroke cele noči brez varuha in da zapravlja čas in denar, za svojo družino pa Se dobre be»ede turna.

Ana tudi ni besedice spregovorila; to je moža jako vznemirjalo. Ko bi bila morebiti ona začela tožiti o vseh svojih skrbeh in nadlogah, bi se dal morebiti Se poboljAati, vsaj Ae ni bil tako popolnoma pokvarjen, da bi nobena beseda pn njem niče«ar več ne dosegla; toda ona je molčala; njemu se je zdelo, da ona noče sprave ali pri tem se ni spomnil prejAnjih časov. Včasih imela sta se rada, in vzela sta se iz prave ljubezni, v zakonu skuSala je Ana svojo ljubezen do n,ega se podvojiti, vsako željo mu je že na obrazu brala in jo izpolnila, predno jo je izrekel; on je bil prepričan, da mu bode vedno taka ostala in jel je brezskrbno živeti; ni se več dosti brigal za njo in udal so je pijančevanju in s časoma tudi igri. Ana ga je prosila, naj bode tak, kakor je bil poprej, toda bilo je vse zaman; včasih kazal je nekoliko dobre volje, toda takoj se je zopet premislil in ostal taksen, kakorSen je bil. Ko je žena videla, da vse njene proftnjenične pomagajo, obmolknila je, in ni zinila mu žal besede ludi takrat ne, kadar ji je bilo najhujSe pri srcu. Danea zdelo se mu je njeno molčanje neznosno, naj bi mu bila rekla, kar bi hotela, bilo bi mu ljubše, kakor to čudno molčanje; nemirno jo je pogledoval; ko bi vsaj besedico zinila, mislil si je, toda ona je v jedno mer molčala. Muhoma akoči on po koncu, ravno, ko je bila ona posodo z mize pobrala, vzame klobok in reče: »Zdaj grem, Ana, da ves, in ne bos me videla kmalu!«

Njo je zabolelo v srce, pogledala je skozi okno, in videla, kakAno vreme da je vzunaj in jelo jo je skrbeti za moža, toda molčala je tudi sedaj; njemu ae je pa zdelo, da mu hoče le kljubovati. »Da,« pristavi Se, »in naj bolj Se bi mi bilo, da bi se nikoli več ne vrnil.« Zena je obledela od strahu in rekla v naglici: »Vsaj te ne držim!«

Gozdar je Sel sam, brez pozdrava; tudi svojega psa ni s seboj vzel, ki je žalostno na pragu gledal za svojim gospodarjem.

Zunaj je hudo snežilo, in mrak se je vlegal na zemljo. Gospodinja je zakurila za večerjo, ko pride hčerka k nji v kuhinjo in vpraSa boječe: »Mati, kje so pa oče?«

•So sli ven.«

»Ali pridejo kmalu nazaj?.

• Ne vem,, reče žalostno mati in se vsede na stol. V tem pribiti deček v kuhinjo. »Oh kako mede«, reče, »človek ne vidi tri korake pred pred seboj. Da bi bili vsaj oče že doma! Tudi dekle ni doma in starega Toneta. K sreči je vsaj pes ostal doma !«

Zopet je bilo v hisi vse tiho. Naposled je deklica spregovorila: »Mati, zakaj nič ne govorite,. vpraAa milo. »Ali naju nimate več radi?« Mati se je pri teh besedah prebud la iz avoje zamiAljenosti in milo se ji je storilo, ko je pogledala v nedolžna očesca svojih otrok. Med tem se je popolnoma stemnilo; Tono priSel je domov, gozdarja pa ni bilo od nobene strani. »Gospodinja, danes je pa vretne več kakor slabo,, reče stari Tone, »danes bi no privoščil niti psu biti na snegu. Ko bi bil vsaj gospodar že doma!« Zena je neholč vzdihnila, toda, ker ni hotela, da bi Tone vedel za njene skrbi, rekla mu je, naj le spat gre; mož bode tako nujbrže v gostilni ostal. Naposled se je ludi Ana vlegla k počitku, toda ni mogla zaspati; zdaj jo je prebudilo vrvenje in Sum snega ob okna, zdaj zopet je jela misliti na moža, ki je morebiti vzunaj v snegu. Ze je hotela vstati, poklicati Tonetu in mu iti naproti, toda v lem se je spomnila njegovih besedi pri odhodu in trma je premagala njeno ljubezen.

Zjutraj se ji je zdelo čudno, kako to, da je toliko časa mrak; ura je že davno odbila sedem, toda v sobi je bilo Se vedno temno. Ko stopi v vežo, ji pride Tone nasproti in reče: »Danes je snega zapadlo za seženj visoko, gotovo se je kje zgodila kaka nesreča, mi smo zamodeni, a gospodarja ni doma; ako ga le ni na poti dohitel vit-ir; jaz sem že poskusil napraviti gaz, toda ni mogoče, takoj zamede veter zopet pot. Sedaj ne preostane druzega, kakor doma ostati in za one molili, katerim se je morebiti pripetila kaka nesreča.« Zena je obupno okoli sebe gledala in ni vedela kaj začeti.

• Ali ni nobenega, ki bi nam mogel pomagati. Pa stojte, jaz hočem z vami in vam pomagam sneg odmetavati. Moramo pot preiskati I Moj mož je zunaj in ne more domov. Za nobeno ceno ga ne smemo zunaj pustili. Pojdiva! Morebiti se nama posreči.« Trno se j« zavila » *®, i k o ™i0< P o m i n l * o l ^ o k •• ki »t« jokaje popraftevala po očetu, in »la ven. Mml veter zanaftal ji je aneteni prah v oči. plički M »loetno Čivkali in bilo jih je okoli njenih nog cele trope. Pe« je renčal in brskal po snegu

.Le za p»otn. Tone, pe« je gotovo na pravi »ledi«, rekla je in vzela lopato, katero ji je ponudil hlapec, nt mislila na sebe in svoje nadloge, ampak le na njega, ki je oče njenih otrok in katerega je bila tako telo ljubila. Tiho in urno sta delala, pes je silil vedno naprej, burja je brila in ia njima zopet gaz zakrivala s snegom. Vedno je mislila »ena, ali se ji bode posrečilo, ali pa je Je morebiti prepozno? Pot je stal obems na čelu in fte vedno ni bilo nič upanja, da bodeta dospela do cilja. Zaman! Lopata je padla naposled tudi njej iz rok, kakor malo poprej Tonetu. Bilo jo vae delo zastonj. Ana je videla, da nima več moči in solze so ji stopile v oči. Videla je. da ne bode mogla možu priti na pomoč v zametih Pes je izginil v snegu in Tone moral je sedaj gospodinjo spravili v bifto; ona se je opotekala pn vsakem koraku od strahu in onemoglosti. V srcu očitala si je ves čas: »Jezen me je zapustil! Zakaj mu vendar nisem rekla jedne spravljive besede! S svojim trdovratnim molčanjem sem ga gnala iz hifte!«

Počasi je tekla ura za uro; Ana je sedela pri peči, otroka sta stala poleg nje in bila tibo. nista se upala več revčka povpraftevati po očetu. V strašnih skrbeh pretekel je vet dan in cela naslednja noč. Ko se je drugo jutro zopet zdanilo, ftla sta oba zopet na delo; toda danes jima ni ftlo tako od rok, bila ata preveč opevala.

»Ko bi se vanj pes botel pokazati, kje je neki obtičal r« rekel je hlapec V tem se mu je zdelo, da aliii od dale«* nekaj, kakor lajanje.

»Ali ne sliftite nič?« vprafta gospodinjo.

Tudi ona je slikala, a na to jc zopet bilo vse tiho, kakor poprej, za nekoliko časa se je sliftalo razločno lajenie, ki je prihajalo vedno blitje. »Usmiljeni Bog«, vzdibne ona. »prihajajo nam na pomoč, kje je pa on?«

Urno ao se približali ljudje in razmetavali sneg. »Pes je tukaj, on jim je pot kazal do nas — da bi bil vsaj tudi gospodar pri njih!« reče h apec. V tem so prikopali skoro do teh dveh. Ko ju pes »gleda zažene se v skoku k Ani in se ji prilizuje. • Bog vam plačaj prijatelji«, zakii*. Tone, »hvala Bogu, nai gospodar je ludi!« Ana bi bila pri tej novici kmmu omedlela, toda le jo je prijela močna roka in jo pritisnila na srce.

• Beften sem, žena dragac, reče gozdar, >s težavo odlel sem smrti, in sem zadovoljen, da se le tebi in otrokom ni nič pripetilo.«

Ko je gozdar Uko govoril z ženo, zdelo se ji je ravno tako, kakor je bilo pred lestimi |e l j . fjj z a m o g | a najti besede in le lepeuda mu je: »Odpusti mi!«

•Odpusti li meni«, odvrnil ji je Uko milo, kakor te davno ne.

Ko so ae bliUli bili, privriskala sta otroka naproti Zopet so bili srečni pri gosdarjevih in spominja so se vedno onega srečno - nesrečnega dne, a kateri« je zopet sloga ia prijaznost vrnila v bilo.