V zaledju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V zaledju.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/8 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zdravnik, specijalist za živčne bolezni, pripoveduje: »Moje ordinacijske ure so res zrcalo življenja v zaledju, življenja ljudi, ki trpe resnično pod pritiskom hudih časov in življenja ljudi, ki so si opomogli s krvjo in solzami drugih. Pride k meni mlada, cvetoča gospa. Še nikdar v svojem življenju ni tako žarela zdravja. Kaj hoče?

Začne bojazljivo: »Smejali se mi boste.« Resno odvrnem: »Jaz se ne smejim nikdar človeku, ki išče pri meni pomoči.«

In ona pripoveduje hlastno: »Trpim na tem, da moram kupovati. Zdaj, ko je vse tako drago. Prej sem se oblačila prav skromno, zdaj me sili, da moram kupovati najbolj nabrana in najkrajša krila, da moram kupovati čižme z vratolomnimi petami, ki stanejo po sto kron. V trgovinah jestvin nakupujem na način, ki je naravnost blazen. Zaloge imam, da ne vem, kam bom ž njimi. Bila sem že več let skregana z neko osebo, sprijateljila sem se ž njo, ker mi pripomore stranskim potom do moke. Imam par žakljev pšenične moke, več kil zdroba in drugega. Pravijo, da trpijo nekateri lakoto, pa zakaj si ne nakupijo? — Pravijo, da bomo opešali vsled slabe hrane, jaz si pa naročujem v gostilni jedi, katerih nisem pogledala nikdar poprej. Kaj naj storim? Moj mož zasluži dovolj, kar je vojna. Jaz pa ga mučim, ker ne vem kam z denarjem. Nočem letos v Išeljske toplice, ker sem bila lani tam, ker ne morem v Bjariške toplice, bi šla še najrajši kar v Ameriko. Obleke si moram dobiti iz Pariza — za visoke cene, zato, ker ni dovoljeno in ker je podlo. Na glasovirju moram svirati najbolj bedaste pariške poulične, dasi čutim sama pri sebi, kako se ponižujem.«

Prekinem jo: »Dovolj, poznam to bolezen. Vi morate vsako jutro prav rano v vojni otročji vrtec, kjer boste brali ubogim otrokom rezervistov in se igrali ž njimi. Opoldne boste pomagali deliti jedila, recimo v vojni prehranjevalnici v drugem okraju. Popoldne boste stregli ranjencem v rezervni bolnišnici, prej je treba seveda, da naredite strežniški kurz. Vaš soprog vam bo dal vsak mesec majhen znesek za malenkosti, recimo pet kron. Kar imate odveč moke, boste razdelili vojnim prehranjevalnicam ...«

Ni mi bilo možno, da bi povedal svoje naročilo do konca. Vsa zaripela vsled gnjeva se je dvignila in me je obsula s pikrimi besedami:

»Kaj pravite?! — Pet kron na dan? To mi ne zadostuje za mazilo za čevlje. In moja lepa moka? In ves dan naj bom priklenjena k delu? Mi smo itak podpisali že vsa vojna posojila, podpisali smo toliko vsoto, kakršne vi še v svojem življenju niste videli. In kaj ni moj bratranec v vojni? Kaj nisem delila enkrat na kolodvoru ranjencem krepčila? Kaj nismo bili nabrali v našem šotoru velikansko vsoto o priliki derbijske pojedine? No, hvala lepa! Posebno popoldne nimam zdaj niti hipec časa. Moje lepe obleke! Kaj menite, da naj naredim ž njimi? Mar naj jih darujem vaši ženi?«

Govorila je in zapustila šumno sobo. Na vratih se je še obrnila in rekla glasno, da so slišali bolniki v čakalnici: »Nimam drobiža pri sebi. Jutri pojde moja kuharica mimo, pa vam plača ordinacijo.«

Zabeležil sem si: »Ozdravljenje bi bilo mogoče samo v slučaju, da naredi mož konkurz ali ko bi prišla gospa slučajno v koncentracijski tabor.«

Takih slučajev je mnogo. In naslednji tudi niso redki:

V sobo stopi mož ščetinastih brk in las in s ščipalnikom. Kar je povedal o sebi, je skrajno nasprotovalo vsem zahtevam našega časa.

»Jaz ne morem in ne dam ničesar za vojsko. To je, kar me muči. Sicer se počutim prav dobro, samo da me napada vedno bolj misel, da spadam v panoptikum. Denarja imam dovolj, vendar ne kupim nobenega vojnega znaka, še dvajset vinarjev nisem dal v vojne dobrodelne namene. Jaz sem videl vse cvetlične in oljčne dneve na Dunaju, nisem pa dal vinarja ne za oslepelce ne za Rdeči križ, gledal sem pa, da sem dobil zastonj vejico, ki sem jo nosil v dokaz, da sem se žrtvoval. Zdi se mi, da pljune vsak mimoidočih name. Je še kaj pomoči zame?«

Odvrnem mu: Gotovo, dragi prijatelj. Mislite si predvsem, da je vse vaše premoženje, da je vaša zložnost in celo vaše življenje odvisno od naših junaških braniteljev, ki se mučijo v strelskem jarku. Sovražnik ne bi delal dosti komedij z vami, ko bi ga ne zadrževalo brezprimerno junaštvo vam neznanih bratov tam zunaj. Sovražnik vam ne bi pošiljal nemih prošnja v obliki razglednic, oglasov in nagovorov. Brezobzirno bi vas oplenil, morebiti tudi umoril. Dajte torej od tega, kar imate odveč. Naše varovanke so vojne ustanove za oslepelce, vojne sirote, pohabljence. Karkoli bi tudi dali, ne čutite, da je le malo — skoraj nič proti temu, kar delajo oni tam zunaj za nas!«

Opazoval sem ga ostro. Bil je samo v zadregi, vendar se je trudil, da bi se držal primerno resno. Zategnjeno in obotavljaje se je izjavil:

»Dal bom. Koliko in kje naj dam?«

»Dali boste vojnemu uradu za oskrbovanje sirot, za otročje vrtce, zavodom za oslepelce, Črno-žoltemu in Srebrnemu križu. Vsakemu po desettisoč kron. Poleg tega boste podpisali vojnega posojila, kolikor vam je na razpolago.«

»Gospod doktor,« je stokal, »lepa hvala! Kaj sem vam dolžan?« — Dal sem mu šek, nakazilo za zavod za invalide in rekel hladno: »Prosim, nakažite kaj namesto honorarja.«

Zabeiežil sem si: Ozdravi ga samo beseda: ,sposoben'. Sam mora poskusiti kaj se pravi, trpeti in se bojevati za druge. — Izvedel sem pozneje, da je bil daroval pet kron in da je bil potrjen pri naknadnem prebiranju. —

Pride močan, starikav in rejen gospod. Toži, da je vedno nemiren, da mu sili kri v glavo.

Vprašam naravnost: »Česa se bojite?«

On odskoči v grozi: »Zaupno vam povem, prosim vas, gospod zdravnik, — deželna sodnija ...« Lovil je sapo in se tresel — »veste, ko je bila začela kazati vojna svoje trgovinsko lice, sem opazil, kako so jeli delati dobičke z majhnimi poskočki cen na najpotrebnejše reči. Jaz tudi. Izprva počasi in previdno, čakal sem vedno dlje nego moji tovariši — ali ko sem bil enkrat v tiru, sem postal najhujši izmed vseh. Marsikako blago je izginilo po mojem delovanju za cele tedne iz trga. Ko se je zopet pokazalo, mi je neslo več kakor delnice zlatih jam. Bil sem vedno ,razprodan', če mi je tako kazalo. Nakupoval in prodajal sem pa tudi blago, ki ni bilo iz mojega področja in sem zaslužil pri tem neverjetno mnogo. Vsled tega vsega so mi odpovedali živci. Imam krasne zaključke pri jajcih, maslu in špiritu, ali tukaj v čelu me tišči in ne preneha...«

»Dobro,« mu rečem, »vi boste prodajali svoje blago skozi leto dni po ceni, ki jo je imelo pred vojno, v korist sodržavljanom.«

Popraskal se je po glavi. Nakrat iztrže uro iz žepa, vrže noto na mizo in plane skozi vrata, hite:

»Pol treh — ob treh moram biti v kavarni, kjer me pričakuje zastopnik. Gre se za žaklje za premog. Jesen se bliža in podraže se.«

Pogledam na noto. Bilo je načečkanega nekaj nečitljivega, razbral sem samo besedi ,rabelj Lang'. Gotovo ga je treba takim ljudem.