V zakotni ulici
| V zakotni ulici Bratko Kreft |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. • dno |
1.
[uredi]Njegove noči so postajale od dne do dne strašnejše. Mučile so ga pošastne sanje. V vsako misel so se mu vpletavale in zjutraj ali zvečer, ko je moral z ostalimi tovariši opravljati običajne molitve, se mu je v prividu prikazovala Marija, mati Jezusova. Kot lepo, mlado dekle, ki ga je vabilo k sebi, z vso svojo zunanjostjo. Zdelo se mu je takrat, da so se premikale oči Madone, ki je visela nad oltarjem v semeniščni kapelici in iz njegove notranjosti se je vzpenjala molitev, ki je bila povsem drugačna od molitev tovarišev.
Vsak teden so morali k spovedi in nekoč je razodel spovedniku svoje privide. Spovednik pa je bilo strog, neizprosno asketičen človek, ki si je večkrat v letu privoščil, da je v stolni cerkvi pridigal o semenu satanovem, poslanem samo človeku v izkušnjave in v greh, o najstrašnejšem bitju, ki se sproženo potiče po zemlji — o ženski. Nekateri so se mu posmehovali, tisti pa, ki so prišli v njegovo bližino, so se ga bali in mu niso upali več pogledati v oči, ki so tičale v globini izbičansga in izmučenega obraza. Zato je oštel Ivana, kakor ošteje strog in krut oče sina, ki je storil nekaj povsem nepotrebnega, škodljivega. Bolj ranjen, kakor je pokleknil pred spovednico, še predno je zinil besedico, se je vračal Ivan iz kapelice v učno sobo. Od takrat se ni več izpovedoval svojih prividov in če ga je vpraševal po njih, jih je zanikal. V resnici pa so postajali vedno hujši in lepa podoba Marije se mu je v snu prikazovala kot razgaljena, nad vse očarujoča vila. Še v snu je hotel izdrdrati prošnje in molitve, ki mu jih je spovednik priporočil, toda zdelo se mu je, da se mu iz vseh kotov nekdo krohota in se norčuje iz molitvic. Tako se je mučil noč in dan, da se ni mogel ne učiti, ne poprijeti kakega drugega dela.
V razredu pa je bil sošolec, nikdo ga ni drugače klical kakor Toni. Bil je večkratni repetent, obenem pa razredni mentor za vse tiste stvari, ki jih njegovi mlajši sošolci niso poznali in o katerih tudi gospodje profesorji niso predavali. In ta Toni je nekoč zagledal zamišljenega Ivana, ki sicer ni bil nikoli prav živ, saj so mu v petih letih njegovega bivanja v knezoškofijskem semenišču iztisnili vso živost. Z njo pa je izginilo tudi prejšnje mladostno veselje otroka, ki je do takrat brezskrbno užival svet in življenje.
»Ali veste, zakaj je naš Ivan tako zamišljen?« se je zakrohotal Toni in pokazal na zardelega Ivana, ki je povzdignil svoje oči proti njemu tako proseče, kakor da kleči pred njim in ga prosi, naj nikar ne izkriči njegove skrivnostne bolesti. Toni pa je bil že v teku razposajenosti in izpovedal je sošolcem, da je videl pri njem prepovedano knjigo, katere noben pošten in pravoveren kristjan po papeževem ukazu ne sme v roke vzeti, kaj šele citati. Tako je vsaj menil Toni in vsi so vedeli, zakaj gre. Ivana je zadrega prisilila v nenaravni smeh in skušal je preprečiti nadaljne besedičenje. Pa ni mogel. V tem oziru ni bil nikdar kos Toniju. Zato je moral izginiti med poraznim smehom iz razreda.
Takrat, ko ga je spovednik zavrnil, je takoj drugi dan prosil Tonija, naj mu da kaj knjig, kako bi rekel ... Ni mu šlo preko jezika, toda Toni ga je razumel in prinesel. Saj je zalagal tudi druge s takimi knjigami, zakaj bi ne dal še Ivanu? Za račun pa si je včasih privoščil svoje abonente, če so se jim ob vsebini knjig ježili lasje, da jih je prav pošteno izsmejal pred drugimi. To mu je bilo v največjo zabavo in raditega ni izpustil niti Ivana. Ta mu njegovega izpada ni zameril, le na hodniku, ko sta bila sama, mu je dejal, da mu dela krivico. Ni ga prosil knjig zaradi tega, da bi se naslajal ob pripovedovanih prizorih, ampak zato, da bi si razjasnil to, kar se mu je pojavljalo zdaj pa zdaj v lako meglenih prividih. Pri takih besedah se je Toni zresnil, pogledal mu v oči ter izbral iz njih vso bol, ki se je tako tajno in vendar zanj tako kričavo skrivala v duši njegovega sošolca. Zabolelo ga je, ker se je norčeval iz njega. Spomnil se je, da je prav ista bolest trla nekoč njegovo dušo in ga ravno zaradi nerazumevanja pri drugih, zlasti pri svojih vzgojiteljih, pahnila v prešerni cinizem.
»Prinesem ti drugih.« Tako mu je dejal in zahteval sladostrastne knjige nazaj. Drugi dan mu je prinesel znanstveno medicinsko knjigo s podobami. Z vso strastjo radovednosti priti do dna vsemu, kar se dogaja z njegovim telesom in dušo, se je Ivan vrgel na proučavanje knjige. Naravnost požiral je črke in slike. Ko pa je prečital, je stal pred suhimi, znanstvenimi dejstvi, ki jih je mogoče Toni s šaljivo besedo boljše interpretiral kakor znanstveni vseučiliščni profesor. Občutil je še vedno neizpolnjeno praznoto svoje notranjosti, žejo, utešiti se nekje in bolest, ker ne najde vira studencu, ki bi pogasil ogenj njegovih trenutkov. In ko je povedal vse Toniju, mu je ta rekel, da mu potem ne bo pomagala nobena knjiga več, samo še ---.
Takrat je bilo Ivanu osemnajst let in je bil sedmošolec. Nikdo mu ni govoril o tem, kar včasih tako nenadoma nastopi v življenju fantov in deklet. Ne domači, še manj profesorji in kateheti. Zato se je pojavilo vse tako strašno in mučno, da bi večkrat ob neprespanih nočeh najraje posegel po kakem strupu, ali pa bi se zagnal iz prvega nadstropja na tlakovano cesto. Včasih, ko se je zagledal v prvo klop, kjer so sedele sošolke, se mu je zahotelo, da bi stopil tje ter udaril sedaj eno, sedaj drugo s pestjo v obraz. Zato, da bi ga ne mučila njih vitka telesca, ki so se v njegovih prividih razgaljevala in ga vabila z mladostno sočnostjo svojega mesa. Ko pa se je pomiril in se je zagledal v njih lepe, nežne, nedolžne obrazke, v sanjavo nemirne oči (o, tudi njegove oči so bile tako nemirne in sanjave, a izmučene, izmučene od strašnih sanj, ki jim ni mogel najti izvora in leka), se je vzbudilo v njem skrivnostno, tajno hrepenenje po nečem ravno tako tajnem, skrivnostnem in lepem, kar pa je bilo tako daljno, da ga ni mogel doseči ne z rokami, ne z očmi in ne s hrepenečo svojo dušo ... Tako je bil zdaj divje prešeren, zdaj samotno tih.
In v to raztrgano razpoloženje se je nenadoma prikradla misel na zakotno ulico. Samo mimogrede jo je takrat omenil Toni. Mogoče ga bo utešila. Spoznal bo, da je vse prevara, laž, domišljija, privid sanj in bolnih misli. Če hoče, ga popelje sam tje. Dolgo se ni mogel odločiti. Ko pa se je v dotakratne sanje vrinila še zakotna ulica s svojimi razdrapanimi stenami, s policijsko mističnostjo in najbolj prostaško vizijonarnostjo, se je odločil. Saj ne bo radi tega še konec življenja. In če tudi: Saj mu je vseeno. In še tisti večer je povedal nekaterim tovarišem, ki so bili kakor on, zaprti v semenišču in so spali z njim v isti sobi, da bo šel ven — v gledališče mogoče ali v kino. Tovariša Franceta, ki je sam večkrat na skrivaj posečal gledališče, je prosil, da mu na dogovorjeno znamenje spusti zvezani rjuhi, po katerima bo splezal do prvega nadstropja. Edino tem potom so se vračali ponočnjaki v knezoškofijsko semenišče. Bila je to tradicijonelna, sicer ne ravno praktična, v skrajni sili pa vendar dobrodošla navada.
Takoj po večerni molitvi je Ivan izginil.
2.
[uredi]Še po dnevi je bilo strah človeka iti skozi to ulico, če tudi je izhajala z enim koncem na eno izmed najbolj prometnih cest. Vhod v njo je bil z zidom obokan, kakor je to navada pri srednjeveških ulicah sploh. Tako ozke so, da so se ljubeči lahko pogovarjali iz okna v okno, ali tajno obiskovali, sovražniki pa, če ni bilo drugih pripomočkov, pljuvali drug drugemu v sobe. Sedaj so bile stene že razdrapane in okna ponekod zamrežena. Večkrat so se menjavali gospodarji in ta jih je zamrežil, drugi samo zakrižil. Nekako sredi ulice, ki se je imenovala jezuitska, je ponoči pred ne ravno velikimi vratmi brlela plinova svetilka. Nad vratmi je bilo v nejasnih črkah zapisano: Kavarna pri jezuitih. V vsem mestu je bila znana in prijatelji so drug drugemu rekali, kadar so nameravali sem, da gredo k jezuitom. Res so bili nekoč v tem poslopju jezuiti, a to je bilo že pred davnimi, davnimi leti, o katerih nam pričajo še samo kronike. Takrat, mislim, za Jožefa II., cesarja avstrijskega, pa so se morali izseliti. Ker je tako hotel cesar in ukazal papež. Oken, ki so sedaj zevala v ulično praznoto, še takrat ni bilo, ker jezuiti kakor tudi drugi redovniki morajo biti pred svetom zaprti in ne sinejo niti zaljubljeno pogledovati preko ulice, niti kazati sovraštva ali jezo nad drugimi ljudmi. Okna so izdolbli po njihovem odhodu, da bi lažje dobili najemnikov za blede in izbičane sobe od sveta zaprtih prednikov.
Po dnevi so včasih prihrumeli z divjim krikom napol nagi otroci iz drugega konca ulice in uganjali tukaj svoje burke. Ni bilo varno človeku srečati se z njimi, ker so radi veselja in zabave pobirali kamenje in jih metali za njim. Ponoči je bilo čudno tiho v tej ulici. Samo tu pa tam so se od nekod prikradli tajni zvoki vesele harmonike ali gosli in se izgubljali v skrivnostni tišini zakotnih sten. Ivana je bilo strah. Ko je vstopil v ulico, se je vzpela dolga senca njegovega telesa po osivelih zidovih in ker je bil veter in se je plamen svetilke pregibal, je vzvalovala zdaj sem zdaj tje. Ob neštetih oglih se je zlomila in se spremenila v pošastno črnino, da ga je streslo do zadnjega kotička njegovega telesa. Začul je zvoke. Prisluhnil.
»Kako čudno!« je menil in šel dalje. Čim bolj se je približevat svetilki tem jasnejši so postajali in po luči in ritmu je spoznal, da od nikoder drugod ne prihajajo kakor izza zidu kavarne. Po dveh nerodnih stopnicah je prišel do dobro zagrnjenih vrat in postal. Roka se mu je pri dotiku kljuke začela tresti in v zadnjem trenutku tik pred vstopom je začel omahovati. Strah ga je bilo. Kakor da je izginilo vse tisto iz njegovih misli, kar ga je tako mučilo noč in dan, da ga je privleklo v to strahotno ulico.
Tako je vstopil.
»Dober večer!«
V sobi je bilo čudno pusto. Majhna je bila, z mizami preobložena, slabo razsvetljena. Sedel je takoj k prvi mizi in se ozrl. Za dolgo mizo, ki je bila blagajna in točilnica, je stala debela ženska z rdečim, ostudnim nosom in ravnotakim licem. Poklicala je natakarico.
»Magda!«
»Kako čudno ime!« je pomislil ter pogledal na ono stran, kjer so sedeli trije že nekoliko vinjeni možki. Ker v Kavarni pri jezuitih se je točilo tudi vino. Buteljke in šampanjec, če so prišli denarni gostje. Natakarica je prišla.
»Črno, prosim!«
Zagledal se je vanjo. Bila je oblečena v črno. Kratki, po najnovejši modi ostriženi lasje so zaokrožali lep, prečudno lep obrazek, ki je bil nalahno bled. Ko mu je prinesla kavo, so se srečale njune oči.
»Kako lepe so njene oči!«
Iz sosedne sobe je zaslišal krik, petje in harmoniko. Komaj sedaj. In zabolelo ga je, ko je ob tem hrupu pomislil na Magdo, črno oblečeno, kratko ostriženo in zapeljivo gledajočo. Vzel je časnik v roko in hotel čitati, toda oči so mu uhajale vstran od črk. Čutil je, kako ga vsi opazujejo, kako se spogledavata ostudnolična gospodinja in natakarica, kako pošepetavajo oni trije pijanci. Čez nekaj časa je prišel iz kuhinje suh, izživet človek s prav tako rdečim, kričavim obrazom, kakor ga je imela gospodinja.
»Gotovo gospodar in mož babure!«
Kljub zapeljivim očem se mu je zdel natakaričin obraz tako nedolžen, neveden v tej okolici, da se mu je zasmilila in mislil je, da prav gotovo še ne ve dobro, kje je in zakaj je tukaj.
Take misli so mu izbegavale vse one, s katerimi je prišel in že je mislil, da se bo vrnil, ko je stopil izza zastrtih vrat, odkoder je prihajal šum harmonike in petja — Toni.
»Ivan« je zavpil, ko ga je spoznal in že ga je pobasal ter odpeljal seboj. Gospodinja ni vedela, ali je Ivan slučajno zašel v njeno kavarno, ali pa je tako bojazljiv, da ne upa povedati. Zato je poslala natakarico k Poniju, ki se je zabaval s svojimi znanci in tovariši v sosedni sobi. Veliko ljudi je poznal, zlasti študente in menila je, da bo še tega bledoličnega novodošleca. Tako je prišel Toni ponj.
Pri vstopu v drugo sobo mu je puhnil v oči tobakov dim, ki je kakor težka megla ležal nad vso pestro družbo. Soba je bila razsvetljena z rdečeognjenimi lučmi in ob njihovem slabem, skrivnostnordečem svitu je spoznal najprej dva osmošolca, ki sta se poleg bežnooblečenega dekleta pozibavala v vinjenosti svojih glav in se veselo zasmejala, ka sta spoznala sentimanerja.
Toni mu je takoj pregnal vso bojazljivost. Silili so ga z vinom, ki ga je res kmalu uvedlo v razpoloženje rdečih luči in napol golih deklet. Sicer so bile samo tri, možkih pa je bilo šest.
Pa je pograbil okrog desete Toni za čašo in napil na Ivanovo zdravje. In ko so izpili, je vprašal svoje dekle, kam ga bodo dali.
»Številko sedem!« je vzkliknil eden izmed sošolcev. »Da, da! še je ravnotako novopečena kakor on!« je plosknilo dekle in z nožnim cepetom pokazalo svoje dopadenje.
»Torej številko sedem!«
Ivan se je zasmejal v pijani obraz, Toni pa je sedel na mizo, položil noge kraj dekleta na stol, glavo pa naravnost pod svetilko, da se je zasvetil izpiti obraz.
»Navada je tukaj taka, da izve vsakdo, ki pride prvič, zgodovino sobe, ki ga bo uvedla v tajne življenja. Kakor veš, so prebivali nekoč tukaj jezuiti. Bog vedi, zakaj so bili pregnani odtod. To ve dobro naš profesor zgodovine, zato tega ne bom razlagal. Jaz pa ti povem o sobi štv. 7 to, kar pripoveduje pater Fridericus, ki je žalosti poln popisal življenje zadnjih prebivalcev teh zidov.«
Toni je bil nadarjen za igralca in nikdo bi v tem trenutku njegovega pripovedovanja ne mislil, da je popil že precej vina. Njegove besede so bile ubrane, premišljene in izgovorjene, kakor da jih govori sam pater Fridericus, zadnji kronist jezuitskega samostana. Radi so ga poslušali in včasih, kadar je povedal kako žalostno zgodbo, ki si jo je izmislil sam ali pa je vsaj kako staro po svoje priredil, so bila dekleta solzna od njegovih besed. Nocoj je bil prešeren in zato se je spravil na jezuite, katerih, kakor njihovih naslednikov in sorodnikov, ni mogel trpeti.
»In tako vam zapišem in pripovedujem jaz« je nadaljeval Toni, »Fridericus, ponižni hlapec svojega Gospoda in Boga Jezusa Kristusa, zadnji kronist jezuitskega samostana tega mesta, da je bil zadnji stanovalec celice št. 7 moj sobrat v Gospodu, frater Felicijan. Vojak je bil nekoč, pa je zapustil radi ženske meč in prešernost sveta ter se preselil v tišino teh zidov, da se pokori za grehe svoje mladosti in da uteši neizpolnjeno hrepenenje. Sprejeli smo ga radostno, kakor sprejmemo vsakega spokornika in ga nastanili v celici št. 7. Njegov prednik je bil samostanski slikar in nad svojo posteljo še je za časa svojega življenja obesil sliko naše in vseh Matere, prečastite device Marije, rodnice božje, ki jo je naslikal v pobožni častitvi do nje in prižgal pod njo Večno luč. Pater Felicijan je prosil, da ostane v sobi vse tako, kakor je bilo. Pater gvardijan je dovolil. Nekega dne, čas mi je že izbrisal datum dotičnega dne, pa je zaprosil patra gvardijana, da sliko odstrani. Potožil se mu je, da se oživlja v samotnosti njegovih misli in da ga izkuša satan s pregrešnimi, opolzkimi prividi. Pater gvardijan, čestiti mož, pa je spoznal v tem voljo Gospodovo in razodel bratu Felicijanu, da mu je podoba mlade Marije poslana zato, da v trpljenju še ne očiščene- svoje duše premaga vse posvetno, satanovo.
— Da mu je podoba naložena v pokoro! — Tako je govoril naš prečastiti oče gvardijan in frater Felicijan se je uklonil. Od takrat smo ga videli izbičanega in izmučenega, ki se je v trenutkih satanovih vzpenjal pred podobo matere božje, da očisti svoje misli in da oživi prečisto in presveto podobo njeno tudi v svojem srcu.
Nekega jutra, ko ga ni bilo k molitvi, smo vdrli v njegovo celico in našli vsega ranjenega, sredi sobe v lastni krvi ležečega fratra Felicijana. Večna luč je bila razbita, sveta podoba prebodena z neštetimi zabodljaji, tako, da ni bilo več mogoče ločiti obraza od telesa. Pokopali smo ga na tihem, molili za njegovo dušo, da doseže odpuščanje pred sodbo božjo. Za njim ni nihče več prebival v celici št. 7. Kmalu nato smo se morali izseliti, spremeniti svoje ime in se ali preleviti v posvetne služabnike Gospodove ali pa vstopiti v druge redove. Nekateri, Bog jim bodi milostljiv, so se kot preplašeni konji potikali brez miru med ljudmi v škodo sv. Cerkve in v svojo pregrešnost.«
Toni je pograbil za kozarec.
»Nikar se ne boj! To je samo zgodba, ki sem jo tukaj slišal. Mogoče, da sem jo malo predrugačil. Haha! Ali veste, zakaj je bila podoba vsa prebodena?« Zasmejali so se in prikimali. Nato so zapeli prešerno pesem, ki je pregnala duh zgodbe in okrog enajste je pijani Toni peljal pijanega Ivana, ki se mu je v vinu oživelo in razbrzdalo telo, po temnem hodniku do sobe št. 7.
3.
[uredi]Iz temnega hodnika ga je porinil v razsvetljeno majhno sobo, da se mu je od luči zableščalo in da je šele čez nekaj časa lahko razločil, kje je. Stene so bile blede, prazne, dolgočasne. Nad posteljo pod stropom je gorela rdeče zagrnjena luč.
»Kako čudno! Povsod te rdeče luči!« mu je mimogrede šinilo skozi pijano glavo.
Na beli razgrnjeni postelji je sedela slabo oblečena ženska, ki je po njegovem vstopu odložila knjigo, v katero je bila še prej zatopljena. S kolebajočimi koraki se je bližal postelji in jo zagrabil za roko. Dotik ob golo kožo mu je zaplal kri. Pobožal jo je, ona pa je še vedno gledala vstran. Nerodno mu je bilo tako vedenje in sklonil se je k njenemu licu. Vino ga je navdalo s pogumom in drzno ji je pogledal v obraz. Bila je mlada in je povesila oči že pri prvem njegovem pogledu. Spomnil se je mimogrede, da je Toni med dimom prej razlagal, kako je še bojazljiva in sramežljiva, ker še ni dolgo, odkar je prišla v zakotno ulico. Se še ni privadila. Pa bo se že kmalu. Tako so govorili spodaj o njej Toni in ostali. Njena hladnost ga je skoraj jezila. Zato ji je znova pogledal v oči, ki so se mu zdele tako lepe in sanjave kakor Madone v semeniški kapeli. Naenkrat pa so se, Ivan ni vedel zakaj, vsesale njene oči v njegovo lice, odmaknila se je objemu in nepremično strmela vanj. Gledala ga je in gledala, njeni pogledi pa so ga spravljali v zadrego.
»Kaj me tako gledaš? Ali vsakega tako gledaš?« Hotel je biti dovtipen, se smejati, pa mu ni šlo kaj od srca.
»Ti!«
Komaj slišno je izpregovorila.
>Ali nisi ti — ?«
Ivan se je nasmehnil. Ni razumel besedi. Zato jo je hotel pritegniti k sebi in že je segel z rokami po njej, ko je nenadoma siknila njegovo ime in ga pahnila od sebe, da se je opotekel proti vratom. Misli so se mu začele vpletati v štreno. Odkod ve njegovo ime? Še vedno je sedela nepremično na postelji in ko jo je tako gledal bledo, nemirno, se mu je zazdela še lepša. Opotekel se je nazaj, pozabljajoč že, da ga je ravnokar poklicala z imenom.
»Ivan!«
Znova se je umaknila objemu in pri dotiku je čutil, kako ji drhti vse telo.
»Ali me ne poznaš?«
Njen glas je bil trepetajoč in vprašanje se je vsesalo v njegove zapletene misli. Kakor da hoče prepoditi meglenost iz glave, je šel z desnico preko čela. Nato se je zazrl vanjo. Počasi se je odgrinjal spomin na črnolaso sošolko iz drugega razreda gimnazije.
»Minca!« je šepnil, ona pa je žalostno povesila glavo. Spoznal jo je, nekdanjo gimnazijsko Minco iz delavske kolonije. Zasmehovali so jo takrat, ker je bila slabo oblečena delavčeva hčerka, ki se je zdrznila posečati gimnazijo. Samo ob sebi umevno se jim je zdelo takrat, da je gimnazija ustvarjena samo za sinove bogatih, uradnikov in kmetov, ki pošiljajo svoje sinove tja, da postanejo gospodje, ki bodo njih prošnjiki pri bogu in pri ljudeh. Tako so mislili, ker so bili tako vzgojeni. Večina ni mogla trpeti Mince, ki se je kljub siromašnosti lahko ponašala s svojo naravno lepoto. Črne, iskre oči je imela že takrat in lepe, najlepše črne lase od vseh sošolk. Zavedala se je tega in bila je ponosna v siromašni obleki. Edini Ivan je včasih skušal prevpiti glas razredne večine in se postaviti na njeno stran. Zato so ga ožigosali kot babjeka. Ni se sicer zavedal, ali jo ščiti radi njene prikupljive zunanjosti, ali radi tega, ker je bila njegova navada večini kljubovati. Vsi skupaj so bili še otroci, nebogljeni, govoreči z besedami, ki so jih slišali pri starejših ljudeh, njih pravega pomena pa se niso mogli doumeti. Nekega dne je Minca vsa žalostna odšla in profesor verouka se je je spominjal z lepodonečimi besedami, ko je omenjal, kako težak je položaj delavcev in kako nevesela je mladost njih otrok. Še nedorasli morajo ali v tovarno ali za dninarje. Včasih, kadar je družina brez kruha in zaslužka, celo na cesto beračit. Tako je govoril in mislil na Minco, ki je morala pustiti šolo, da prisluži vsaj kako malenkost, ker očetov zaslužek ni zadoščal za lačne želodce bratcev in sestric.
Kakor v sanjah je splaval spomin na črnolaso Minco mimo Ivana.
V njem pa je bilo vino in misli iz zadimljene sobe z rdeče ogrnjenimi lučmi. Zato je videl predvsem drugo Minco pred sabo. Kakor da je uganila njegove misli, je prosila naj odide, naj izgine iz njene sobe vsaj on, ki jo je nekoč poznal kot nedolžnega otroka.
Tako lepe so bile njene besede in tako lep je bil njen obraz, lepo vse njeno telo. Mlado še, komaj da je zaživelo. Dobro ji je bilo, dokler je bila v delavnici. Saj je imela lahko delo. Pa so jo pognali kakor druge na cesto, ker se dejali, da je premalo od jemalcev in preveč pridelanega blaga. V delavskih kočah pa je bilo vsega premalo. Mladi sekretar je sicer dejal, da bi lahko ostala, če bi ne bila tako zaprta in zakrknjena. Po večerih, kadar se je vračala v neveseli svoj dom, jo je zasledoval. Vendar ni sprejela njegove ponudbe za nadaljno službo. Pahnila ga je od sebe, kakor poženemo vsiljivega psa. Doma pa je bil glad še nedoraslih otrok, bolna mati in oče — pijanec.
Saj je to vedno in vedno ena ter ista pesem trpljenja, ki jo preživljajo tisočeri in tisočeri na zemeljski obli. In vendar stara in vedno nova je pesem o Mincah, ki so šle na cesto prodajat svoja telesa, da zaduše gladni krik domov.
Pijani Ivan pa ni videl njene Golgote, samo njene črne lase in črne, ciganske oči ter mladostno vzbrstele grudi je videl. Saj je sanjal o njih toliko nemirnih noči in toliko misli premislil zaradi lepega ženskega obraza in sočnih prs. Zato je vse gorelo v njem in v tem ognju se mu je zdela vedno lepša, opojno vabljiva. Kakor v sanjah je stegnil roke proti njej, ona pa se je vrgla pred njegove noge, da so ji padli razkuštrani lasje po golih tleh in da so v prosečem joku namakale solze njegove čevlje.
»Ivan, samo ti odidi! Ne oskrunjaj otroške ljubezni, s katero si me takrat branil. Drugim se udajam, ker se moram. Tebe, ki te poznam, pa prosim, odidi. Kakor plašen, nedolžen otrok si mi ostal v spominu iz tistih dni, ko sem hrepenela tako visoko, daljno. Ne oskrunjaj mi edino lepega spomina, ne oskrunjaj sebe in pojdi —«
Tako je jokala in povzdignila oči k njemu, ki je stal pijano sklonjen tik nje. Niti besedice ni spravil iz ust. Isto raztrganost, ki jo je nosil že toliko časa, je občutil sedaj na višku in dvoje sil, večno si nasprotujočih, večno se borečih, si je stalo sedaj v odločilnem, strašnem nasprotju, bilo boj na življenje in smrt. Toda ena je bila napojena z vinom, opojno razdražena in divja. Mamljivi strup jo je navdal s pogumom in smelostjo. Razdivjala je kri, ki je sproščena vseh vezi vzplapolala po vseh žilah. Njegove od strasti izbuljene oči so zrle opojno sočno telo na tleh ležečega bitja, ki je drhtelo pred njegovimi pogledi in še vedno prosilo. Prosilo molče s svojimi črnimi očmi, bledim obrazkom in drhtečimi grudmi.
»Zakaj, Minca, si tako lepa?«
Njegovo lice se je spačilo od strasti, usta so se od težkega pričakovanja utešitve penila in grabežljivo kakor zver je stegnil roko po njenem telesu. Skočila je, se umaknila k postelji, hotela še dalje, toda od strasti prežeti prsti so jo dohiteli in zgrabili.
In takrat je v bledi sobi pod rdeče zagrnjeno lučjo na beli postelji bolestno zaječalo, kakor da je nekdo zadušil dete. Luč pod stropom je vzdrhtela in trpeče dekle se je moralo udati ovinjenemu, od težkih, pošastnih sanj izžejanemu telesu mladega človeka, ki je v besnosti svojega trpljenja pobegnil iz človeškega zverinjaka, kamor so ga zaprli pred pokvarjenostjo sveta in v dresuro izkušenih, načitanih in na tisoče molilnih besedi naučenih gospodov.