V zadevah slovenske enakopravnosti
| V zadévah slovenske enakopravnosti anonimno |
Podpisano kot Avstrijanski Slovenec.
| |||||||||||||
V mnogih Dunajskih časopisih smo brali, de poslanci Celjskiga kroga, ki so šli na Dunaj prosit gosp. ministra notranjih opráv za prestavo kresijske vlade Štajarskih Slovencov iz Marburga v Celje, ki je pravo sredíše ondašnjih Slovencov, niso bili od njega ne le uslišani, temuč še ojstro posvarjeni, de taka prošnja izvíra le iz ločitniga nagnjenja (separatistisches Gelüste), in de Slovencam sploh praviga Avstrijanskiga občutka (österreichisches Bewusstseyn) manjka. De je móglo tako obdolženje vedno zveste in Avstríi v nar nevarniših časih nepremakljivo vdane prebivavce Slovenskih deželá hudo v serce zaboléti, vsak lahko spozna, ki vé, de niso Slovenci le z besedo, temuč de so v djanji očitanimu obnašanju ravno nasprotno zadaržanje vseskozi na znanje dajali, in de so smeli vsiga druziga poprej, ko takiga svarjenja iz ust vstavoljubiga ministra pričakovati!
Štajarski poslanci so tedej domú pridši za svojo neobhodno dolžnost spoznali, gosp. ministru pismo1 poslati, v kterim s prilično pa krepko besedo razjasnijo obdolženje Slovencov, in razložijo njih dela in obnašanje od volitve za Frankobrod noter do nabere za Jelačičevo armado, ob času Dunajskih prekucíj noter do poslednjiga časa, ter sklénejo s temile besedami:
„Naj bo ta kratka pa resnična razlaga, ktero dela (facta) preteklih časov spričujejo, gospodu ministru v prepričanje, de vsaka povedka „Bericht“, ki čast in zvestobo Slovencov napada, nič druziga ni, kakor nesramno početje nevošljivosti, ktera izvíra iz obtežene vestí lastne krivíce.“
Kdor, ki med nami žíví, ne bo spoznal resnice téh besed! Iz tistih „berihtov“ izvira vsa krivíca, zavoljo ktere morajo Slovenci „Separatisti“ biti. To nam je že davnej znano, zakaj ne enkrat ampak večkrat smo slišali iz ust mogočnih gospodov, ki slovenskih časopisov brati ne znajo in le verjamejo, kar jim naši nasprotniki povedó, ravno tiste besede, ki jih je gosp. minister poslancam govoril. Minister ne more sam povsod pričijoč biti, tedej so le „berihti“, ki jih dobíva, njegovo vodílo.
Kdor pa vé, de je bilo pri nas na Slovenskim pri stari vladi silno malo vradnikov, ki so domači jezik pisati znali, in clo veliko tacih, ki še slovensko govoriti niso znali, in kadar so z ljudstvam govoríli, se tolmačev posluževali, čeravno je bila znanost Ijudskiga jezika predpisana, ‒ kdor na dalje vé, de tudi v šolah je bíl domači jezik zaterti pankèrt, ki so ga le med kmete tišali, ‒ kdor to in še več vé ‒ ‒ ‒ kako je na Slovenskim z ljudskim jezikam pred létam 1848 stalo, bo lahko spoznal, de §. 4. podstavnih pravíc od presvitliga Cesarja narodam dodeljene konstitucíje mora marsikterimu biti strašno hud tèrn v peti, kteriga se drugači znebiti ne misli, kakor če vse tiste černi, natolcuje, psuje, in „Separatiste“ zató imenuje, kteri se za pridobitev od Cesarja podeljenih pravíc potegujejo, se „stariga zatiranja“ znebiti in se od časov, ki so bili pred sušcam 1848, ločiti hočejo. V tem poménu smo zares „Separatisti“, v tem poménu so pa tudi gospodje ministri s svojim občno hvaljenim programam od 27. listopada 1848 separatisti, in vsak pošten Avstrijan, ki ni „reaktionär“, ampak vstavni vladi vdan, je potem takim „Separatist.“
Kaj sami mi Slovenci bi ne smeli pravíc vživati, ki so jih Cesar vsim narodam dali? ali pa le v tisti méri, kakor bi jo nam nekteri taki možaki merili, kterim je nar poprej za njih službo, po tem, zlo po tem pa še le za ljudske pravice mar? Javalne je kakšin narod, ki je bolj pohleven, kakor je slovenski, in gerda laž je, če kdo pravi, de bi bili Slovenci kadaj prenapeto terjali, de bi se mogli vradniki, ki imajo z ljudstvam opraviti, čez noč slovensko naučiti, ‒ ali če vidimo in slišimo, de pri toliko vradnikih in učenikih na Slovenskim še clo dobre volje ni, se ljudskiga jezika popolnama naučiti, in mu pravíco v djanji skazati, ki mu gré, ‒ ali zamoremo pri tacih skušnjah veseli biti konstitucíje?
Nadjamo se, de modrimu gosp. ministru Dr. Bachu bo enakopravnost narodov pri volitvi novih vradnikov sveto vodílo, in de bo pri vsacim „berihtu“ dobro prevdaril, kdo ga je pisal. Le takó bo resnico zvedel. Vradnike, ki bojo svojo službo Cesarju zvesto spolnovali, zraven tega pa tudi ljudskim pravicam zadostili, bojo vsi pošteni in miroljubi deržavljani spoštovali in ljubili, in med tronam in ljudstvam bo kraljevala serčna edinost, ‒ in te pričakujemo od nove vlade! Pri stari je ni bilo.
Slovenske dežele morajo, kakor vstava zapové, djansko v pisarnicah in v šolah spoznane biti, de so slovenske po rodu in narodu svojih prebivavcov, in noben človek ne bo zinil več razpirno od slovenskiga jezika, vsih govorov in razpartíj bo konec, in s pravim veseljem se bo po tem vsak omikani Slovenec tudi druzih jezikov, posebno nemškiga poprijel, kér je jezik Avstrijanske vlade in avstrijanskiga občinstva.
Slovenske dežele se niso ponemčile poprej, ko je edína nemšina kraljevala, ‒ tode prosto ljudstvo je v omiku in v vednostih zaostalo, de Bog pomagaj! Ni bilo ljudstvu primerjeniga poduka v šoli, ni bilo bukev, ni bilo nič, od kodar bi se bilo ljudstvo zamoglo podučiti, kér slovenskih bukev ni imelo, nemških pa brati ni znalo. Omika slovanskiga jezika sploh je zaostala, ker se je jezik 18 milijonov Avstrijanskih Slovanov zatiral, in drugi narodi so nam večidel po pravíci očitali: „pojte Slovani rakam žvižgat, sej nimate v svoji literaturi nič“. Kmet je lazil po kancelijah in je dobival pisma v nemškim jeziku, ki jih je nosil dostikrat od Poncíja do Pilata, preden mu jih je kdo ‒ pràv ali ne pràv ‒ razložil. Še le v létu 1849 so mogli učeni vsih Slovanov vkup poklicani biti, de so izdelali besednjak za kancelije!
Letá žalostni stan odverniti, je želja tavžent in tavžent rodoljubih Slovencov, ‒ de se pa ta želja izpolne ali saj pa gotovo izpolnovati začnè, imamo od Cesarja podeljeno vstavno pravíco terjati, brez de bi zató zalužili imé „Separatistov“ in de bi nam praviga Avstrijanskiga občutka manjkalo, kteri občutek smo vselej djansko pokazali.
Poslednjič še eno vprašanje: Kakó je to, de nihče Rusinam (Ruthenen) ne očita, de so „Separatisti“, od kterih se poprej nič ni govorilo, kakor de bi jih ne bilo? Od Slovencov pa in od Slovenskiga jezika se je govorilo in pisalo že pred sto in sto leti! ‒ in vunder se zdej „Separatisti brez avstrijanskiga občutka“ očitajo, zató kér se tudi za svoje pravíce potegujejo!!
Avstrijanski Slovenec.
1) To celo pismo je natisnjeno v Zagrebškim časopisu »Südslawische Zeitung«, in čudno je, de ga Celjske Novíne še niso prinêsle. Vredništvo.