V zadevah Glasnika

V zadevah „Glasnika.“ Anton Janežič

Izdano:	Kmetijske in rokodelske novice 17. oktober 1857 (15/83), 331–332
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kakor nam spričujejo razni privatni glasovi in tudi „odperto pismo“ po Novicah t. m. poslano, so misli in želje o listu lepoznanskem zelo zelo različne. Eni izmed Slovencov bi ga radi vsak teden, drugi samo enkrat v mescu, da bi ne bilo treba cepiti sostavkov na dvoje in čvetero; nekterim se dozdeva preprosta čedna domača oblika, drugi zopet, in teh je po številu naj več, so z osnovo „Glasnika“ popolnoma zadovoljni, ker so z nami vred prepričani, da v sedanjih okolšinah ni varno snovati obširnišega, ali clo druge narečja slovanske obsegajočega lepoznanskega časopisa. Naj ostane torej Glasnik, namenjen v povzdigo slovenskega slovstva, list slovensk in njegova oblika popolnoma domača.

Obširnost časopisa se mora ravnati po številu podpornikov, t. j. pisateljev, ki ga podpirajo s svojimi umotvori, in bravcov, ki ga kupujejo. Da njih število ni preveliko, je vsakemu znano. Manji ko je v začetku list, ložeje bo izhajal, ložeje ga bo tudi mogoče napolniti s prav dobrimi in zanimivimi sostavki. Pervo leto naj pokaže, ali ga bo treba v prihodnje obširnišega osnovati. Tudi iz malega zernica priraste drevo košato, če mu reje ne pomanjkuje.

Po nikakoršnem ne moremo dalej poterditi nasveta, da bi bil slovenski beletrističnik po poli slovensk, po poli ilirsk. Težko, težko, če ne nemogoče, bi bilo ž njim ustreči Slovencom in Ilircom. Saj imajo Iliri in Serbi svoje liste lepoznanske! Berimo in podpirajmo zraven domačih rajši té, da bodo ložeje izhajali in da se bolje soznanimo z drugimi slovenskimi narečji! — Ako se nam vendar pošlje v slovstvenih zadevah kak dopis iz Zagreba, iz Prage i. t. d., če je tudi Slovencom lahko razumljiv, se ne bomo branili, ga izjemama podati v dokladi Glasnikovi, ktera je namenjena za jezikoznanske rečí, za razne dopise v slovstvenih zadevah in druge literarne naznanila. Sostavki vendar, kteri so namenjeni za glavni list, morajo biti pisani v pravilnem slogu slovenskem.

Ob enem naznanjamo slov. pisateljem, da zamoremo s pripomočjo nekterih rodoljubov, kterih imena bomo v kratkem naznanili, s tem razpisati pervo darilo po trideset goldinarjev sr., namenjeno za nar boljo novelo iz domačega življenja ali naj lepšo povest na podlagi domače zgodovine. Novela ali povest naj bo čedna in krotka, mična in zanimiva, naj bo tako rekoč ogledalo domačega življenja, domačih šeg in običajev, kakor so na primer v nemškem jeziku Stifterjeve ali Auerbachove. Kaj lepó se podajajo enakim povestim tudi popisi domačih krajev in drugih naravnih prikazin. Povest naj ne bo predolga, da bo le tiskano polo debela. Pošlje naj se saj do 15. decembra t. l. — Upamo, da bomo v kratkem tudi uni dvé darili razpisati zamogli.^[1]

Precej prav lepega gradiva imamo za Glasnika že pripravljenega; še več ga imamo pa pričakovati skoraj od vseh imenitniših pisateljev, kteri so nas zagotovili svoje krepke podpore. Verh tega ponavljamo še enkrat svojo ponižno prošnjo do vseh slov. pisateljev, da nas prav obilno podpirati blagovolijo.

V Celovcu 14. oktobra 1857.

Anton Janežič,

c. k. učitelj.

1. Pri nas se zastran daril še nihče ni oglasil. Vred.