V vrtincih usode

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
V vrtincih usode:
Povest nesrečne žene.

Jožef Urbanija
Izdano: 1928
Viri: Domovina, 1928, št. 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII.dno

I.[uredi]

Raz streho ponosnega ležiškega gradu so plapolale zastave; lična grajska kapelica je bila zunaj in znotraj ovita z venci in z zelenjem, pripravljena na izredno slovesnost, ki je privabila na Ležišje poleg plemstva tudi mnogo preprostega ljudstva.

Zvonec v grajskem zvoniku je naznanil slovesni trenutek. Iz graščine proti kapelici se je razvil sprevod razkošno oblečenih svatov; med njimi je stopal graščak Lambert, plemeniti Ležiščan, za katerim je korakal priletni grof Tulipan s svojo hčerko Narciso, da mu jo izroči pred oltarjem za zakonsko družico. Ljudstvo je med burnim pozdravljanjem vihtelo robce in klobuke ter ju obsipalo s cvetjem, želeče zaročencema obilno srečo v novem življenju.

Nenadoma so utihnili pozdravljalni vzkliki gledalcev, med osuplo množico se je prerivala visoka žena in je silila pred ženina in nevesto. Došla ju je tik pred vhodom v kapelico, kjer je svarilno iztegnila desnico, na kateri je bleščal zlat poročni prstan.

»Vajina poroka se ne sme skleniti«, je prepovedala s slovesnim glasom. »Nezakonito je sklepanje zakona, ako je ženin poročen, kakor je v tem primeru graščak Lambert, plemeniti Ležiščan, moj pravi zakonski mož in oče mojega otroka.«

Med plemstvom in med množico je zar vladala grobna tišina. Plaho se je oklenha nevesta svojega zaročenca, ki je zavoljo nepričakovanega očitka mrliško prebledel. Slednje oko je bilo uprto v predrzno tujko pred cerkvenimi vrati; govorila je s tujim naglasom, razločno in s poudarkom je izgovarjala svojo obtožbo. Oblečena je bila v žalno črno opravo, prozoren pajčolan ji je pokrival izmučeno obličje. Zunaj ob grajskem obzidju je stala zaprta kočija, iz katere je izstopila.

Nestrpnost radovednih gledalcev je rasla od hipa do hipa. Nemirno so čakali, kaj bo ukrenil graščak, čigar čast je bila med ljudstvom neomadeževana. Pričakovali so strogega obračuna s sramotilko njegovega imena. Videli so, kako vre v njegovih prsih, obenem pa so opažali tudi prizadevanje, s katerim je skušal ohraniti ravnotežje. Mrko je gledal predse in molčal na sramotilno obtožbo.

Mučno tišino je prekinil njegov bodoči tast, grof Tulipan, ponosen sivolasi mož, kateremu se je poznalo, da je prestal že dokaj življenskih viharjev. Ponašal se je s slavnimi predniki, njegova sinova, Karel in Evgen, sta služila kot častnika v kraljevi vojski. Narcisa mu je bila edina hči, katero je spremljal pred oltar. Silno neprijetno je bil iznenaden, zakaj ni se nadejal tolike sramote.

»Lambert, ali poznaš to ženo?« je zaklical ženinu s trdim glasom.

»Ne poznam je,« je odgovoril Lambert in beseda mu je drhtela na jeziku. »Nisem je še videl do danes.«

Tujka je dvignila roke ter jih je obupno sklenila nad glavo. Srd in ljubezen sta se borila v njenem srcu.

»Lambert, moj mož in oče mojega otroka!« je govorila globoko iz prsi. »Ti ne poznaš Leonore, katero si tolikokrat videl in klical v tujini, kjer te je otela iz robstva divjakov? Poglej mi v oči in reci, ako moreš, da me ne poznaš. Krvavela sem zate na bojišču in sem te odnesla ranjenega v varno zavetje. Skrila sem te v votlini med pečevjem, noč in dan sem stala ob ležišču, skrbno sem ti stregla in celila tvoje rane. Takrat si cenil moje delo, vzljubil si me ter si mi prisegel zvestobo. Tako sem postala tvoja edino zakonita žena.«

Tiho sočutje je prevzemalo navzočo množico. Marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na ubožico, ki je opravičeno zahtevala svoje pravice.

»Le poglejte me,« je pozvala ginjeno ljudstvo, ženo nehvaležnika. ki me je zapustil v uboštvu, ko se mu je zableščalo bogastvo, in zdaj izteguje roko po drugi cvetlici, da bi jo utrgal in zopet zavrgel.«

Plaho je kriknila nevesta po teh besedah. Njena brata sta jo šiloma zadržala, da jima ui ubežala.

»Lambert, slišal si, česa te je obdolžila,« je grof Tulipan opozoril svojega zeta. »Pri svoji časti zahtevam, da se opravičiš.«

Graščak se je vzravnal, zaničljivo je pogledal obtoževalko, ki mu je pogumno zrla v obraz. »Ali naj ponovim, kar sem že povedal?« je zagrmel v svojem dostojanstvu. »Govoril sem resnico, katere ne morem spremeniti. Mnogo sveta sem že obhodil, a nikjer nisem videl tega strašila, zato tudi nisem njen mož ter me ne zadene njena obtožba. Mogoče je, da se moti v moji zunanjosti ali pa je najeta, da me spravi v sramoto. Tudi ni izključeno, da je znorela.«

Njegove gromke besede je spremljal blisk iz njegovih oči, švigajoč od glave do glave po grajskem dvorišču. Malo jih je bilo, ki so dvomili o resničnosti graščakove izpovedbe; večina je soglasno obsodila tujko ter jo hotela kot nasilnico odstraniti.

»Konur ne zadostuje moja izjava, ta naj pretehta okolnosti,« je Lambert rohnel nad onimi, ki so neznanko pomilovali. »Grofova hči Narcisa je edina, kateri sem ponudil roko v zakonsko zvezo; ako me sumi obtoženega dejanja, tedaj je še vedno čas, da razveljaviva zaroko in kreneva vsak po svoji poti.«

»Nevesto je oblila rdečica. Proseče je pogledala očeta, ki je zarjul na neznanko: »Ali si čula, sleparka? Dokaži mi svojo trditev, sicer se boš kesala ...«

Iz vrste povabljenih svatov je stopil imeniten gospod, najprej se je oprostil zaradi vmešavanja v tujo zadevo, na kar je prosil za dovoljenje, da sme s predrznico temeljito obračunati. »Jaz sem deželni sodnik,« se je predstavil neznanki. «»prite obtožbo na tehtne dokaze!«

»Samo vam jih zaupam, tukaj jih imate.« — Žena je segla pod obleko po zavitek z listinami; izročila mu je svoj poročni list in krstni list svojega otroka.

Med ljudstvom je zavladalo napeto zanimanje, vsi so radovedno čakali končnega izida.

Deželni sodnik si je nadel očala, razvil je listine ter jih natančno pregledal. »Papirji dokazujejo, da ste žena nekega Adolfa Pelana,« ji je raztolmačil. «Nekaj vas je moralo zbegati, kar vam je omračilo razum in spoznanje, zavoljo česar zaslužite pomilovanje. Upam, da vam bo plemeniti gospod ženin iz teh razlogov odpustil kaznivo žalitev.«

Graščak Lambert in grof Tulipan sta mu zadovoljno prikimala, na kar ji jo vrnil papirje ter jo je hladno odslovil.

Žena je sprejela listine ter jih jo začudeno pregledovala. »Prevarana sem!« je kriknila v nepopisnem strahu. »Prave papirje mi jc zamenjala hudobna roka.»

»Šele zdaj je opazila,« je gror Tulipan zaničljivo omenil, na kar je namignil služabnikom, naj bodo pripravljeni, da jo odvedejo, kadar jim bo dal povelje.

»Kdo vara je zamenjal listine?« je zanimalo deželnega sodnika.

»Ne vem,» je stokala nesrečna žeua. »Hudobnež me je pahnil v vrtinec usode.«

»Ne trdi, česar ne moreš dokazati,» je zavpila polovica svatov.

»Poglejte me v razboleno srce,« je ihtela in vila roke. »Ali se vam ne smilim, zavržena od moža in pregnana iz lastnega doma? Prevarana sem in uničena, pa ga ni človeka, ki bi ec ščitil v boju za pravico.«

Vrgla se je na kolena in dvignila roke proti nebu. »Vsaj ti mi pomagaj!« je vzdihnila k nebesom. »Koliko noči sem že prečula v molitvi, da pripelješ moj čolnič iz vrtinca v mirno pristanišče. Usliši me, oče sirot, vekomaj te bom hvalila za to dobroto.«

Debele solze so ji zalile besedo. Obraz si je zakrila z rokami ter je pretresljivo zaplakala.

»Ubožica,« so jo milovale ženice iz okolice, ki so prodajale radovednost. »Tako se obnaša, kdor trpi po nedolžnem ...»

»Po krivdi zakonolomca,« je dostavila Leonora, ki je čula pomilovalne opazke. Srdito je zvila listine ter jih je vrgla grofu v obraz. »Tukaj jih imaš, krivičnik!« se je ponovno razvnela. »Povem ti pa, da ne bom mirovala prej, dokler ne najdem pravih papirjev in tedaj bom neizprosna v svojih zahtevah pred brezvestnimi sleparji. Borim se zase in za svojega otroka.«

»Odstranite jo,« je Tulipan namignil služabniku, ki je čakal na njegovo naročilo.

Služabnik jo je zgrabil za rame ter jo je vlekel s prizorišča. Ljudstvo se je razdelilo v dva tabora: nekaj jih je držalo z Leonoro, drugi pa so soglašali z graščakom. Nastalo je splošno prerekanje in zmešnjava.

»Stoj!« je zagrmelo ko strela iz vrste plemenitih povabljencev. Mlad plemič je razmikal množico, hitel je na pomoč preganjani Leonori. »Izpusti jo!» je zapovedal strežniku in potegnil sablo. »Zabodel te bom, ako se je ponovno dotakneš.«

»Emil, ali noriš?« so planili pred plemiča njegovi tovariši. »Pomisli, za koga se zavzemaš!« 

»PremisliI sem in vem, kaj delam,« jih je pehal od sebe. »Žena je govorila resnico, zato jo moram braniti.«

»Tvoje počenjanje ni plemenito,« ga je posvaril njegov prijatelj.

»Pomagati zatiranim ni sramota,« ga je zavrnil. »Močnejši mora podpirati slabotnika, to je plemenito.«

»Odnehaj, sicer se boš kesal,« mu je grof Tulipan ošabno zapretil.

»Nikdar!« je porasel pred grofom. »Tukaj mi zapoveduje vest, kateri sem pripravljen dati odgovor.«

Branilca preganjane Leonore je obkrožila gruča plemenitih tovarišev, ki so zahtevali, naj opusti nečastno ravnanje, ob grofu pa so se trli podložni okoličani, poizvedujoči, zakaj zagovarja povabljenec sramotilko plemenitega graščaka.

»Kakor vidite, bi rad preprečil poroko,« je Tulipan razlagal s prisiljenim nasmeškom. »Emil, plemeniti Turničan, je bivši častilec moje hčerke, ki ga je na mojo željo odklonila.«

»Kaj govoričiš?« se je Emil zadrl nad grofom, ko je slišal njegovo pojasnjevanje. Vnovič je potegnil sablo ter jo je zavihtel nad njegovo glavo.

»Emil, miruj!« so kričali svatje. »Tukaj ni mesto za bojevanje.»

Tudi grof je zgrabil meč ter ga je dvignil nad nasprotnika. Svatje in občinstvo ju je komaj zadržalo, da se nista udarila.

»Poroka se bo vzlic temu sklenila,« je pihal Tulipan pred razdraženim plemičem. »Nobena sila je ne bo razdrla.«

Mladenič ga je zaničljivo pogledal, vtaknil je meč v nožnico, poslovil se je od tovarišev ter se je odpravil k neznanki. »Pojdiva!» ji je namignil. »Tukaj sva opravila, drugod bova iskala pravice. Povsod vam bom branitelj, pomočnik in svetovalec.« — Prijateljsko ji je ponudil desnico ter jo je odvedel z dvorišča za obzidje, kjer ji je pomagal na voz, s katerim sta se odpeljala.

»Pozivam te na dvoboj!« je graščak Lambert tulil za odhajajočim vozom. »S krvjo boš opral to dejanje in potem naj sodišče izreče končno obsodbo.«

Ponosno se je vzravnal pred ljudstvom po teh besedah, na kar se je priklonil svatom, katerim se je oprostil zaradi neprijetnega motenja. Zopet so stopili v vrsto in odšli v kapelico. Ženin in nevesta sta pokleknila pred oltarček, poroka se je pričela.

Po končanem cerkvenem obredu je sledilo razkošno ženitovanje z zvenečimi napitnicami, čestitkami in pokloni. Obrazi plemenitih povabljencev so žareli veselja, v srcih pa so se še vedno poznali vtisi odigranega dogodka, ki jih vse grofovo prizadevanje ni moglo izbrisati. Vsaka graščakova kretnja je oznanjala prisiljenost in nezadovoljstvo, z nevestinega obličja je odsevala duševna potrtost. Trudila se je, da bi vsaj na videz mogla ohraniti mir in veselost, a nobena zabava je ni mogla razvedriti, še pred polnočjo se je poslovila od svatov, dočim je ženin ostal pri njih v slavnostni dvorani.

V samoti lične grajske sobice se je njena otožnost spremenila v temno obupnost. Strgala si je z glave poročni venec, vrgla ga je na tla in pohodila. Nato je odložila belo svatovsko obleko, glasno je vzdihnila in položila roko na srce. Curkoma so se ji vlile solze po bledem licu.

»Prodali so me, moja mladost je pokopana,« je bridko zaihtela. Vroča solza ji je kanila na poročni prstan — znamenje njenega suženjstva in trpljenja.

»Oh, da nisem poslušala nesrečne Leonore!« se je zvijala v grenkem kesanju. »Namesto v varno pristanišče sem prispela na razburkano morje, čolnič mojega življenja je izročen valovom in viharjem. Kje si, moj krmar, da me povedeš do rešilnega obrežja!«

II.[uredi]

V predmestje nekega mesta je pridrdrala imenitna kočija s plemičem Emilom in gospo Leonoro. Emil ji je pomagal izstopiti, za kar mu je hvaležno stisnila desnico in hotela oditi.

»Ali že odhajate?« jo je skušal zadržati.

»Nimam besed, da bi se ti dostojno zahvalila. Sram me je svojega uboštva. Kako rada bi te obdarila zaradi pogumnega dejanja.«

»Ne govorite o zahvali. Zavest, da sem pomagal siroti, mi je bogato plačilo. Kje nameravate prenočiti?«

Leonora je zardela, po kratkem molku mu je pokazala na preprosto gostilno.

»Tam ni primeren kraj za daljše bivališče,« ji je odsvetoval. »Ali ne mislite počakati tukaj glavne razprave?«

»Ne vem, ali bi kazalo uvesti sodno postopanje? Kako naj dokažem, ako so mi ponarejene listine. Na kaj naj se sklicujem?« 

»Na onega, ki je izdal poročni list in krstni list vašemu otroku.«

»Ne morem, ker je umrl...»

»Vseeno. Listine so vpisane v zapisnik v njegovem uradu.«

»Ne verjamem. Mož, ki jih je izdelal, ni bil uradnik, imel je le zasebno pisarno.«

»Potem ni drugega izhoda kakor uvedba sodnega postopanja. Dal vam bom naslov svojega prijatelja, ki je izkušen odvetnik. Ta vam bo brezplačno pomagal. Kje imate svojega otroka?«

»V mestu pri znani osebi.« 

»No, potem si morate pač priskrbeti primernejše stanovanje. Na žalost, vam ga ne morem poiskati.« — Dal ji je zavitek z denarjem in z odvetnikovim naslovom, pod katerega je v naglici napisal kratko priporočilo.

»Najemite si stanovanje pri ,Zvezdi',« ji je pokazal ob razstanku na boljšo gostilno. »Tam vas bom jutri obiskal, želim namreč videti vašega otroka in dognati, komu je podoben. Ako ste v denarni zadregi, računajte na mojo podporo!« 

Pomignil je vozniku, naj odpelje nesrečnico k »Zvezdi« na prenočišče, sam pa se je odpeljal z drugim vozom proti domu.

Zaprl se je v sobo in spustil v naslonjač. »Vse je minulo!« se mu je izvilo iz srčne globočine. »Za vse življenje se je zvezala z njim, ki je ne ljubi in je ne bo mogel ljubiti. Prodala se mu je za denar, za mrtvo kovino, ki ji bo kmalu v pogubo. Vredna je, da jo vržem iz spomina.«

Snel je raz steno njeno sliko ter jo je raztrgal na drobne kosce, sežgal je vsa pisma, ki so ga spominjala na njuno prijateljstvo. Ko je uničil požrešni plamen njegove nade, se je ponovno zamislil.

Iznenadili so ga nagli koraki, nekdo je potrkal in vstopil, ne da je počakal dovoljenja.

»Ali se je poroka izvršila?« je vprašal Emil svojega prijatelja.

»Na žalost, vzlic osramotitvi, ki jo je doživela v poročni obleki,« mu je sporočil. »Bridko se bo še kesala.«

»Kadar se bo zaznala resnica ...«

»Kaj pa, če je Lambert nedolžen in je tujka lagala?«

»Žena je zahtevala svoje pravice. Podpiral jo bom, da si jih poišče in da bo kaznovan prešestnik, ki jo je zavrgel. Blizu je dan njene zmage, Lambert pa bo odromal v ječo, kamor namerava pahniti svojo pravo ženo. Tudi Narcisa bo čutila grenke posledice.«

»Kdo ti je razodel te skrivnosti?« je poizvedoval Mirko, njegov prijatelj.

»Vrabci so čivkali na strehah ... Grof Tulipan je namreč denarno propadel, pa je moral prodati edino hčer na Ležišje, kjer cvete bogastvo. A denar ni sreča in v izobilju ni blagostanja, ako manjka ljubezni in zadovoljstva.«

»V bogastvu je moč in veljava,« je omenil prijatelj. »Dvoboj bo torej jutri ob sedmi uri ...«

»A tako se mu mudi!« se je Emil nekoliko prestrašil.

»Ako ti je prezgodaj, bom posredoval za podaljšanje roka ...«

»Za nobeno ceno, nočem biti bojazljivec.«

»Vedo, da nisi, saj te poznajo.«

»Pa me bodo še bolj poznali. Pokazal jim bom, kaj se pravi zatirati sirote in slaviti krivičnost. Videli bodo in čutili.«

Mirko je skomignil z rameni, škoda se mu je zdelo polagati mlado življenje na tehtnico usode. Pomilovalno ga je pogledal in rekel: »Torej si zadovoljen s sedmo uro?«

»Ne bom ugovarjal. Čim prej začneva, tem prej bo končano. Obvesti nasprotnika! Obenem pa te prosim za neko uslugo.«

»Govori!«

»Pojdi v prenočišče ,Zvezda' in poišči gospo Leonoro Pelanovo, sporoči ji, da jo jutri ne morem obiskati, kakor sva se dogovorila. Pridem pa nocoj, ako me ne bo odklonila. Pravega vzroka ji, seveda, ne smeš navesti. Pridi mi povedat, katero uro si bo izbrala.«

»Takoj te bom obvestil.«

»Prosim te! Medtem bom napisal nekaj poslovilnih pisem, ker ne vem, kako bo izpadlo. Kakšno orožje je določeno?«

»Samokres.«

»Meni je prav. Kroglo v srce in smrt bo nastopila.« Sedel je po prijateljevem odhodu k pisalni mizi in napisal dolgo pismo, naslovljeno na Narciso, svojo nezvesto zaročenko. Naštel ji je trde očitke za zadnje poslovilo kakor puščice bodo padali po njegovi smrti na njeno srce, ako bo le še količkaj živo, bo izkrvavelo.

Precej dolgo se je bil zamudil s pisanjem; prav ko ga je zalepil v ovitek, se je vrnil prijatelj, vidno razočaran.

»Ali si že opravil?« se je Emil začudil.

»Nesramnica te je opeharila«, se je razburil.

»Kdo?« je osupnil. »Mirko, govori!«

»Tujka, katero si branil na grajskem dvorišču. Lepo se ti je zahvalila.«

»Ni mogoče. Mirko, tega ti ne morem verjeti.«

»Kakor hočeš. Ampak prevarala te je, sleparka, zakaj v ,Zvezdi' se ni nastanila nobena Leonora Pelan, pa tudi ne kakšna druga podobnega imena. Vprašal sem vratarja. Kakor mi je rekel, tako sem ti povedal.«

»Voznik jo je vendar peljal do ,Zvezde', kakor mu je bilo naročeno. Pokliči ga!«

Vnovič je tekel prijatelj na ulico, na označenem kraju je našel voznika, ki ga je povedel s seboj v prijateljevo stanovanje.

»Kam si peljal gospo, za katero sem ti plačal vožnjo do prenočišča v ,Zvezdi'?« ga je vprašal Emil, ko je prišel v sobo.

»Ven iz mesta«, se je glasil voznikov odgovor.

»Zakaj?« se je Emil vznejevoljil.

»Tako je zahtevala.«

»Torej je resnično ubežala ...« Plemič je pomignil vozniku, naj odide, na kar se je polastila silna bridkost njegove duše.

»Ne žaluj po neznanki, ki ni graščakova soproga,« ga je prijatelj skušal razvedriti.

»Ne govori proti dokazom«, ga je posvaril.

»Kje so dokazi?« je zanimalo prijatelja.

»Ne smem jih še izdati ...«

»Ali tudi meni ne, zaupnemu prijatelju?«

»Nikomur.«

Nastal je trenuten molk. Emil je blodil v duhu za bežečo neznanko, dočim je Mirko zavrgel v mislih vsako verjetnost, da je Leonora žena plemenitega graščaka. Računal je na zmoto ali na trmo svojega tovariša, ki je vztrajal pri smešni trditvi.

»Emil, v dvoboj ne smeš privoliti«, mu je prijateljsko odsvetoval.

»Sprejel sem ga z obema rokama«, ga je hladno zavrnil.

»Rekli bodo, da se boriš za Narciso, ne pa za tujko, ki te je pustila na cedilu. Prva je poročena, do nje nimaš več oblastva: zakonolomstvu je kaznivo. Druga pa te je varala v zahvalo za tvojo dobrosrčnost.«

»Z Narciso nimam več nobenega stika.«

»In vendar si ji pisal,« se je Mirko ozrl na mizo, kjer je ležalo pismo, naslovljeno nanjo.

»Star obračun in pa kratko poslovilo,« je odvrnil Emil in pokril pismo s papirjem.

»Ne zameri prijatelju, ki ti želi dobro. Rad bi te obvaroval pogube, v katero nepremišljeno drviš s tem, da se poganjaš za tujko in sramotiš svojo plemsko čast in veljavo.«

»Prijatelj, ti me ne razumeš ...«

»Ali se hočeš maščevati tako, da bo Narcisa — mlada soproga — jutri zapuščena vdova? In potem, Emil?«

»Ne žali me z natolcevanjem. Tako daleč še nisem zagazil.«

»Tako te bodo splošno obsodili. Zato pa se izogni obrekovalcem ob pravem času.«

»Tukaj se ne zavedam nobene krivde. Delam, kakor moram delati; kako bo cenil moje delo svet, me ne briga. Nekdo živi, ki ve, da pravilno ravnam, in to mi zadostuje.« 

»Prijatelj, daj se pregovoriti.« 

»Mirko, nikar me ne nadleguj. Opravi moje naročilo glede dvoboja, obenem te prosim, naj ti smem izročiti ključ od pisalne mize. V predalu bo pripravljenih nekaj pisem, katera odpošlji po moji smrti. Ako pade moj nasprotnik, tedaj mi boš ključe vrnil, kadar jih bom zahteval. Daj mi častno besedo, da ne boš odprl predala prej ko po moji smrti.« 

Prijatelj mu je podal desnico v potrdilo, da se bo držal njegovega naročila.

»Eno teh pisem vsebuje dokaz graščakove krivde«, mu je Emil potihoma omenil. »Ali si zadovoljen?«

»In ta skrivnost naj bi bila razglašena šele po tvoji smrti?«

»Tako sem ti naročil.« 

»Zakaj ga ne ovadiš takoj, da ga pokličejo pred sodbo? Ali hočeš umreti zato, da razkriješ resnico? Zdaj se odloči in reci obtožilno besedo, po smrti ne boš mogel govoriti.«

»Ne morem, tudi pred poroko na grajskem dvorišču nisem hotel izdati ... Prisega je sveta in kdor jo prelomi, ni mož-beseda. Ali me razumeš?« 

»Nič mi še nisi povedal ...«

»Jasneje se ne morem izraziti. Veže me častna obljuba.«

»Vedi, da so predpisi za dvoboj izredno strogi,« ga je opozoril Mirko, da bi ga odvrnil od bojevanja.

»Odločilo bo naključje, sreča bo govorila ...«

Emil se je poslovil od prijatelja, ki je z bolestnimi občutki odšel iz njegove sobe. Groza ga je obšla na stopnicah: zdelo se mu je, da ga je srečalo nekaj nevidnega — senca smrti.

III.[uredi]

Narcisa, novo poročena graščakinja na Ležišju, se je zbudila vsa izmučena po nemirnem spanju. Vstala je in odprla okno, da se nadiha čistega jutranjega zraka, zakaj tesnoba, ki jo je čutila pri srcu, jo je hotela zadušiti. Kamor se je prijela, jo je žgala neka tajna bolečina; dozdaj jo je komaj čutila, v prvi zakonski noči pa se je nenadoma razbolela.

Strašno je moralo biti zbadanje vesti in očitkov, ki so ko puščice sikale v njeno dušo. Odšla je potrta v graščakovo spalnico, da bi odkrila soprogu svojo srčno rano. Vsaj raztresla bi se v njegovi navzočnosti, ako bi mu že svoje prave bolesti ne mogla pokazati.

Kako pa je ostrmela, ko je našla namesto Lamberta svojega očeta z nenavadno resnim obrazom. »Ali se še ni povrnil?« jo je vprašal zamišljen.

»Ne vem, kam naj bi se bil sploh odpravil,« mu je odvrnila. »Pa čemu poizveduješ na vse zgodaj?!«

»Zato, ker ... « Grof Tulipan je zakašljal, nekje v grlu mu je obtičala beseda.

»No, zakaj, papaček?«

»Zato, ker bi se mu znalo pripetiti, da ne bo mogel priti sam, marveč ...«

»Kako pa misliš?« je rahlo vzdrhtela.

»Tako, da bodo prinesli ranjenega ali morda celo ...«

»Mrtvega?« je hladno dostavila. »Kaj naj bi ga neki doletelo?«

»Ob solnčnem vzhodu je bil dvoboj ... Nekdo je moral ostati na borišču.«

»In borilca?« jo je spreletela groza.

»Lambert, tvoj mož, Evgen in Karel bosta za pričo ...«

»In drugi?« je potihoma vprašala.

»Emil!« Tulipan se je ugriznil v ustnico in skrčil pesti. »Zavzel se je za vlačugo, ki je oskrunila dan tvoje poroke ... Danes je prejel plačilo. Ako je slučajno padel Lambert, ga bosta napadla moja sinova in umorila.«

»Zakaj se vendar vtikata brata v to zadevo?«

»Kdor žali graščaka, se zameri meni in naši hiši. Naša rodovina ne prenese sramote ter se kruto maščuje. Ako ju je doletela nesreča, kar se seveda ni zgodilo, tedaj bom udaril jaz in kaznoval njegovo ošabnost. Moja bojevitost me žene ven na borišče, prišel sem po slovo, Narcisa.«

»Oče, ne hodi«, ga je prijela za mrzlo desnico. »Nekaj mi pravi, da se je že odločilo.«

»Pojdem«, je ostal pri sklepu. »Radoveden sem, kakšen je izid in če bo treba, bom branil čast naše hiše. Z Bogom, Narcisa!« 

Pritegnil jo je na prsi ter ji poljubil čelo. Poslušno mu je sklonila glavo, vendar pa v srcu ni čutila prave otroške ljubezni, kakršno čuti ljubeča hčerka do svojega očeta. Grof je občutil njeno hladnost, neprijeten mraz ga je spreletel po vsem telesu.

Odšel je s pritajenim vzdihom, kolena so se mu šibila, njegovo čelo se je stemnilo in nagubančilo. Zunaj se je smehljalo vzhajajoče jutranje solnce, v biserni rosi so se lesketale cvetlice in živahni krilatci so drobili po drevju jutranje slavospeve.

V razkošni grajski dvorani je ostala Narcisa, boreča se s svojimi solzami. Obupno je vila roke in vzdihovala. Utrujena od žalosti se je vrgla na posteljo in zarila svoj obraz v blazino. Tako je prebila nekaj časa v tihi bolečini.

Predramile so jo znane stopinje. Kakor iz sanj je planila pokonci, komaj je verovala lastnemu pogledu.

»Ti si prišel?« je vztrepetala.

»Jaz«, ji je hladno odvrnil.

»In on?« je hlastno dostavila.

»Ali že veš?« se je začudil.

»Vse«, je poudarila. »Kaj se mu je pripetilo?«

»Prejel sem zadoščenje.« Trd in hladen je bil njegov odgovor, besede so mu zvenele zmagoslavno.

»Umoril si ga?« je kriknila bolestno.

»Ni ga škoda«, jo je zavrnil ter jo je tolažilno prijel za roko.

»Najplemenitejšega človeka si umoril. Pusti me«, se mu je iztrgala z zaničljivim pogledom ter ga je pahnila od sebe.

»Narcisa, kaj počenjaš?,« jo je opozoril. Hipoma mu je ozelenelo lice, zobje so mu šklepetala od jeze.

»Vem, kaj počenjam«, je pogumno obstala. »Njegova sem bila — to si vedel, ko si kupil moje telo, dočim mi je duša ostala čista in nedotaknjena v tvoji bližini ...«

»Nesramnica!« je porastel in dvignil roko, da bi jo udaril.

»Miruj!« mu je zapovedala. »Sicer bom poklicala ljudi, da bodo priča najinemu obračunu.« 

Graščak se je ustrašil. Beseda, ki mu je silila v odgovor, je bila jecljajoča in nerazumljiva.

»Ni ti zadostovalo, da sem se žrtvovala«, mu je budila otrplo vest. »Prelomiti sem morala prisego, poteptati čast, svoj srečo in bodočnost. In ti veš, zakaj sem to storila!«

»Dano ti je bilo na izbiro«, jo je spomnil in povesil glavo.

»Privolila sem zaradi očeta in zavoljo bratov. Slabe gospodarske razmere so nas postavile na rob propada. Ti si nam priskočil na pomoč, za obresti pa si zahteval mene — in mi smo te potrebovali.«

»Dobrota je sirota«, jo je pičil v skelečo rano.

»Zaradi očeta sem pristala na tvojo zahtevo. Zagrozil mi je s samomorom, čim nm zarubijo imovino. Vedela sem, da ne more prenesti tolike sramote, ki je bila neizogibna, zakaj dolgovi so rastli. Dan za dnem so se oglašali novi upniki in tako sem se odločila.«

»Pogoje ste sprejeli z odprtimi rokami. Silil te nisem, Narcisa.«

»Silila me je beda, ki me je izročila tvojemu robstvu. Zadovoljil pa se nisi samo z ugrabljenim plenom, ugonobil si tudi njega, moj najdražji zaklad na svetu. Razdružil si naju telesno, toda zvezo duha ne moreš zrušiti. Do groba mu bom ostala zvesta in nadaljevala, česar on ni mogel izvesti. Razkrila bom tvoja sleparstva ter dokazala krivdo, s katero si onesrečil njo in njenega otroka ... Tako se bom maščevala zaradi umorjenca.«

»Ti se boš maščevala?« je vzdivjal kakor obseden. »Nikoli ti ne bo uspelo spremeniti laži v resnico. Prej ti bom jaz dokazal, da se tvoj oče ni hotel umoriti zavoljo zavoženega gospodarstva, marveč iz nagiba, da bi se bil izognil ječi ...«

Narcisa se je zgrabila za glavo, tako so jo zabolele besede, maščevalno izgovorjene.

»Kot deželni predsednik je poneveril državni denar«, je grozilno nadaljeval. »Ogromne vsote so izginile v njegovem nenasitnem žrelu, za to imam jasne dokaze.«

Slična kipu je stala pred njim Narcisa, oči so ji osteklenele kot mrliču ob zadnjem dihljeiu.

»Vidiš, taka je čast vaše hiše in tvoja nedolžnost«, jo je ščipal z ostrimi očitki. »Vedela si o poneverbi, pa si molčala, a jaz sem se ponižal, zato da sem te povišal za graščakinjo in pokril sramoto s svojim plemenitim imenom. V zahvalo si se mi izneverila ter stopila v vrsto mojih nasprotnikov.«

Kakor težko kamenje so padale te besede na njeno potrto dušo. V graščaku je kipelo zmagoslavje.

»Stori, kar hočeš«, se ji je posmehni! »Pojdi in razvpij me med svetom kot hudodelca; reci, da sem te prisilil stopiti v zakon; jaz bom pa dokazal, da me je pregreha tvojega očeta nate priklenila.«

Globoko so ponižale Narciso njegove trpke besede. »Oče je nedolžen!« je vzdihnila z bolestnim glasom. »Namen tvojega govorjenja je, da bi me oplašil in prisilil molčati. Ne misli pa. da sem brez braniteljev, moja brata me bosta varovala.«

»Karol in Evgen ne pojdeta proti meni, sicer pa lahko vprašaš očeta ...« je ponovil svojo trditev. »Poneverba je tajnost med mano in grofom Tulipanom, a bo prenehala biti skrivnost, čim bom primoran govoriti. Brata najbrž nista poučena v tej zadevi, ti pa — povej, ali poznaš očetovo krivdo?«

»Nič nisem vedela o tem in tudi ne verjamem ...« Narcisa je povesila oči, dušilo jo je pritajeno ihtenje.

Graščaku so se naježile obrvi, oči so se mu izbulile, krčevito je stisnil pest ter jo je dvignil nad njeno glavo. V tistem hipu so zaškripala vrata, grof Tulipan se je prikazal na pragu.

»Čestitam, Lambert, izvrstno si pogodil«, ga je starec laskavo pohvalil. »Zanimajo me podrobnosti, prišel sem, da se osebno pogovoriva«.

Graščakova srditost in hčerina otožnost sta mu nenadoma skalili živahnost, njuno obnašanje je razodevalo napeto razprtijo, iz česar je sklepal, da se je moralo nekaj pripetiti. Poznal je hčerino skrivno nagnjenje do Emila, katerega ni mogel zatreti, čeprav jo je pregovoril, da ga je odklonila. Njeno žalost je smatral za javno priznanje ljubezni, izzvano po izidu dvoboja.

»Oče, ali je res, da me nisi žrtvoval zaradi gospodarskega poloma, marveč iz strahu pred ječo?« je začela brez ovinkov. »Lambert mi je povedal ...«

Starec je pogledal v tla, zamolkel vzdih se mu je izvil iz prsi.

»Ti molčiš?« je vztrepetala po vsem telesu. »Torej je resnica ...«

Grofu je zlezla glava med kolena — nemo priznanje njegove krivde. Hčeri se je zavrtelo pred očmi, sesedla se je v naslanjač in omedlela.

»Narcisa!« je Tulipan kriknil prestrašen ter ji je dvignil glavo. »Vzdrami se in poslušaj, nisem ti še vsega povedal. Po zdravnika, pomagajte, umira!«

Tulipan je hotel laniti iz sobe, toda Lambert mu je preprečil izhod, krepko ga je potisnil nazaj v sobo, srd in zaničevanje sta se spajala v njegovem pogledu.

»Miruj, Ležiščan!« se je starec uprl njegovemu ravnanju. V njegovem srcu je pričela vreti jeza, ponosno se je vzravnal pred zetom ter mu je resno zaoretil. Iz njunih oči je švigal plamen in zobje so jima šklepetali.

Tako sta si stala nasproti z iztegnjenimi rokami, čakaje, kdo bo prvi udaril.

»Prepovem ti vsako priznanje svoje krivde«, je siknil Lambert ko razdražen gad. »Tvoja hči je moja zakonska žena, zato ne trpim tega madeža na svojem imenu. Svetujem ti, da izgineš iz moje hiše, tukaj ne maram tujega gospodarja.«

»Ali hočeš biti morilec svoje žene, s katero si se pravkar poročil? To ni častno za graščaka!«

»Ne boj se njene hipne omotice. Hujše bo zate, ko se bo prebudila. Svetujem ti, da se odstraniš.«

»Bojiš se prič? svojemu krutemu ravnanju. Nikamor se ne umaknem.«

»Pojdi in molči«, ga je potisnil proti vratom.

»Pojdem, ako mi daš zagotovilo, da se hčeri ne bo nič žalega prigodilo.«

Še preden mu je Ležiščan odgovoril, sta prispela Karel in Evgen, Tulipanova sinova. Vrnila sta se z borišča, kjer sta čakala zdravnikove izjave.

»Beži, Lambert!« sta sopihala pred graščakom. »Krogla je zgrešila pravo smer, zdravnik odkimava z glavo, ovadba je neizogibna.«

»Ali živi?« se je graščak nekoliko prestrašil.

»Oče, Narcisa!« sta kriknila brata, ki sta v tistem hipu zagledala omedlelo sestro. »Kaj se je zgodilo?«

»Trenutna slabost brez nevarnosti in posledic«, je razlagal oče Tulipan, da zabriše morebitne vtise sinovoma, katerih prihod mu ni bil prijeten v tem primeru. »Karel, prinesi mi skodelico vode in brisačo.«

»Tukaj ni prostor za zdravljenje«, je graščak odsvetoval. »Rajši jo nesimo v spalnico, semkaj bi lahko prišel kak nepoklicanec in tako bi nastale nepotrebne govorice.«

Kakor otroka jo je vzel v naročje, nesel jo je v spalnico ter jo položil na njeno postelj. Izročil jo je varstvu vestne sobarice, na kar se je vrnil s poročilom, da se je Narcisa prebudila.

»Kam so odnesli ranjenca?« je pričel nemirno poizvedovati.

»V mestno palačo, v njegovo stanovanje«, mu je odgovoril Karel, starejši grofov sin. »Tam je v oskrbstvu svojega strežnika in služabnice Ane. Čudež bi se moral zgoditi, ako bi okreval.«

»Da bi že skoro poginil!« je zaželel Ležiščan. Tudi grofa so opajale enake želje; tako bi se znebil nevarnega nasprotnika in Lambert bi pospešil ženitovanjsko potovanje.

»Torej kaj boš ukrenil?« je Tulipan vprašal zamišljenega graščaka.

»Odpotoval bom, čim bo Narcisa ozdravela. Poletela bova na jug, kjer ostaneva toliko časa, dokler ne bo dvoboja prerasla trava.

Tulipan je ozelenel, ugriznil se je v ustnico nejevoljen, ker mu je zet prekrižal načrt, zakaj nadejal se je, da jo bo sam brez žene popihal čez mejo.

»Vidva me bosta pospremila do meje«, se je Lambert priporočil Karlu in Evgenu, vedoč, da jima bo s tem ustregel ter ju pridobil za svoje nazore. Bila sta razposajena lahkoživca, rojena za uživanje in zabavo; služba jima je bila postransko opravilo, nad vse sta ljubila veseljačenje in izlete.

»Pripravita se, da čimprej odrinemo,« jima je naročil. »Ako bi se mi slučajno vnela tla pod nogami, tedaj vama bom izročil Narciso v varstvo in pobegnil sam v tujino. Emil odhaja v večnost s prestreljenimi prsmi, jaz pa drvim čez mejo. kjer bo padel zastor in zakril odigrano dejanje.«

Svaka je vzradostila njegova ponudba, poleg spremstva sta mu obljubila tudi pomoč ako bi ga oblastvo pričelo zasledovati. Poslovila sta se z zatrdilom, da bosta v najkrajšem času pripravljena za odhod.

Grof Tulipan in graščak Lambert sta ostala sama v dvorani. Stala sta vsak pri svojem oknu in zrla v dolino. Molče sta se približala čez nekaj časa in se gledala kakor za stavo, kdo bo prvi spregovoril.

»Zakaj si ji povedal?« se grof ni mogel več premagovati. »Častno si mi obljubil molčati ...«

»Povod mi je dala za to; priznala je svojo ljubezen do Emila, do mene pa je izrazila sovraštvo in zaničevanje. Narcisa drži z umazano tujko, ki me je javno osramotila. Zagrozila mi je z maščevanjem, zato naj ne javka, ako sem ji to očital. Moral sem iznajti nekaj, da sem ji zavezal jezik. Seveda bom molčal, pa tudi ona naj se zaveda mesta, do katerega sem ji pomogel. Tukaj naj izbira.«

Kakor obtoženec pred sodnikom, tako je drgetal grof ob graščaku v tihi zavesti, da hčerinega značaja ne more izpremeniti. Poznal je njeno trmo in razlagal posledice, katerih bo z njo vred deležen tudi on sam in vsa njegova hiša. Do grla je bil že naveličan ležiške ošabnosti, a moral se je premagovati in nadeti krinko hinavstva, da popravi hčerine napake.

»Za tvojo odkritosrčnost ti dolgujem zahvalo«, se mu je začel prilizovati. «»anesem se, da ne boš nič ukrenil, kar bi škodovalo najinemu prijateljstvu. Ne zamerim ti, če si kršil obljubo — Narcisa te je izzivala — saj nisi mogel drugače ravnati.«

»Kakor mi je posodila, tako sem ji vrnil,« je potrdil Lambert. »Sicer pa, nehajva s praznim besedičenjem, ob priliki bova nadaljevala. Za zdaj mi je važnejše tvoje mišljenje o dogodku pred poroko. Povej mi brez okolnosti, kaj misliš o meni in o tujki, ki me je hotela javno osramotiti. Po tvojem mnenju te bom sodil, ali si moj prijatelj ali sovražnik.«

Tulipan je prisiljeno zakašljal, ker ni bil pripravljen na odgovor, ki ga je zahtevalo vprašanje. Graščaka je jezilo njegovo odlašanje ter je nadaljeval z osornim glasom: »Ako stopiš v vrsto mojih nasprotnikov, veš, kaj te čaka ... Emila je podrla moja krogla in Narcisi sem zamašil usta z očitkom tvoje krivde ...«

»Meni boš prizanesel«, se je grofu zasmilila njegova edinka, žrtvovana za njegove napake. »Mlada je in neizkušena, spreglej, če se je nepremišljeno izrazila.«

»Ali meniš, da je ne ljubim? Nisem podivjanec, da bi se radoval nad trpljenjem slabotne ženske; hočem pa, da mi odkriješ svoje mnenje in izrečeš sodbo v zadevi Leonore Pelan ...«

»Babnica ni pri zdravi pameti in zasluži pomilovanje. Ako bi drugače mislil, bi ti ne bil dal hčere za ženo ...«

Zadovoljno je prikimal Lambert njegovi izjavi, na skrivaj pa se mu je zaničljivo posmehnil. Slutil je neiskrenost njegove sodbe — kup dušečega pepela, pod katerim tli žerjavica skritega dvoma.

»In vendar se bojim ...« je grof nehote pomislil.

»Česa se bojiš?« ga je zet prijel za besedo.

»Zakaj nisi drugače nastopil, ako si nedolžcn. Nebo in pekel je klicala za pričo, gorje ti, ako se bo maščevala.«

»Odpotoval bom daleč v tujino, kjer ostanem, dokler se ne pozabi ... Ne pojdem iz strahu, marveč zato, da se izognem govoricam. Ti mi boš poročal, kako se bo zadeva razpletla pred sodiščem. Poročila pa morajo biti zanesljiva in tajna, da ne izvohajo mojega bivališča.«

»Zaupaj svojemu tastu, ki ti bo vesten poročevalec.«

Graščakova zverinska razdraženost se je nenadoma spremenila v ovčjo pohlevnost. Utihnile so njegove grožnje proti grofu in Narcisi, ker so se vse njegove sile zapletle v preudarjanje, kako bi jo čimprej popihal iz domovine. »Pusti me, da se pripravim na odhod«, je odslovil tasta ter mu stisnil desnico. »Ne vznemirjaj mi soproge z nepotrebnim poslavljanjem, ki otežuje ločitev in zapušča dolgočasje. Kadar boš zopet v denarni zadregi, potrkaj na mojo blagajno.«

»Le pojdi!« je mrmral grof Tulipan na poti iz graščine. »Vem, zakaj se odpravljaš; preganja te izid dvoboja in maščevanje zapuščene Leonore. Otipati hočem resnico z lastnimi rokami, strogo bom sodil neznanko, ako jo zasačim pri sleparstvu, nasprotno pa ji bom zavetnik, kadar doženem njene pravice.«

Drugi dan je oddrdrala z Ležišja zaprta kočija, novoporočeni graščak Lambert in njegova soproga Narcisa sta se odpeljala na ženitovanjsko potovanje. Grofova sinova Karel in Evgen sta ju spremljala do državne meje.

IV.[uredi]

Emil, junaški branilec nesrečne Leonore, je bil v dvoboju z graščakom Lambertom nevarno ranjen. Odnesli so nezavestnega v njegovo stanovanje, zdravnik je dvomil nad ozdravljenjem. Stregla mu je priletna postrežnica Ana, ki po zdravnikovem naročilu ni smela izdati, kaj je mladega plemiča tako nenadoma položilo na bolniško posteljo. Pomagal ji je od časa do časa Mirko iz usmiljenja, ker se mu je smilil ranjeni prijatelj.

»Ubogi mladenič!« je tarnal ob njegovi postelji. »Vse življenje bo ostal pohabljenec zaradi ženske, ki ne zasluži krogle.«

»Rana je nevarna«, je pritrdil zdravnik. »Krogla mu je prestrelila pljuča, šla je tik ob srcu in frfotala za levim rebrom, težko jo bo odstraniti. Ranjena je tudi hrbtenica, zato bodo posledice trajne, ki se bodo kazale v splošnem ohromenju in v omotičnih napadih, ako ostane sploh pri življenju.«

»Strašno!« je vzdihnil prijatelj. »To je plačilo za njegovo dobroto!«

Zdravnik je sedel za mizo in zapisal vse podrobnosti dvoboja. Mirko mu je v temnih barvah naslikal zvijačnico, katero je ščitil pred graščakom, hoteč ji priboriti pravico do njegovega imena.

»Kje je zdaj ta žena?» je zanimalo zdrava nika.

»Pobegnila je, nikomur ni znano njeno bivališče. Nekdo ji je moral pomagati k pobegu.«

»Škoda mladeniča! Čudno, da se je dal zapeljati. Emil Turničan je menda zadnji svojega imena; boljšo smrt bi bil pač zaslužil.«

»Uničila ga je trmoglavost. Še pred dvobojem je vedel o njenem begu, pa si ni dal dopovedati.«

»Hotel je ostati junak, a ne strahopetnik.«

»Vmes je še nekaj drugega«, je vedela postrežnica Ana, ki ju je skrivoma poslušala. »Emil je bil zaljubljen v Narciso, hčerko grofa Tulipana, čije odklonitev ga je smrtno potrla. Jokal je, ko je dobil vabilo na ženitovanje. »Nikar ne hodite,« sem mu branila, »zadeva ne bo imela srečnega izida.« Pa ga nisem mogla pregovoriti; verjetno je, da je hotel nalašč izzvati spopad.«

»Tudi meni se dozdeva,« se je Mirko pridružil njenemu mnenju. »Kdo ve, ali ni bila nesrečnica naprošena, naj osramoti graščaka vpričo povabljencev na dan poroke? Se je li Emil o tem kdaj izrazil?«

»Nikoli«, je zanikala postrežnica. »Meni sploh ni razkrival svojih tajnosti, čeprav mi je marsikaj zaupal.«

»Čudno, da se je Emil zavzel prav za to tujko in hotel dokazati grofu ljubavno razmerje.«

»Nekaj je moral vedeti«, je zdravnik skušal uveljaviti. »Morda se je Ležiščan kdaj izpozabil — vsak dan se dogajajo taki primeri ... Marsikaj ostane skrito, včasih pa zadostuje namig in dogodek šine v javnost kakor iskra v slamnato streho. Emil je moral nekaj izslediti, zato je podpiral tujko iz usmiljenja do njenega otroka, pa tudi iz maščevanja do Lamberta in Narcise. Graščak se je čutil prizadetega, ni pa hotel priznati starega greha; zatajil je njo in otroka, branilca pa je pozval na dvoboj. Tako se je hotel iznebiti grozilne priče ter si ohraniti podedovano čast in veljavo.«

»Emil je govoril popolnoma drugače«, je Mirko skomignil z rameni.

»Nameraval je razdreti njuno zakonsko zvezo«, je trdil zdravnik. »Morda iz ljubezni do Narcise ali iz sovraštva do njenega zaročenca; brez povoda gotovo ni nastopil.« 

»Zadeva je skrajno zapletena ...« 

Bolnik je vzdihnil v omedlevici, zdravnik in Mirko sta prekinila pogovor in stopila k ranjencu, da mu olajšata neznosne bolečine. Preobvezala sta mu pekočo rano ter jo ublažila s hladilnim lekom. Zdravnik je opazil nevarnost, pretečo mlademu življenju ter se je odpravil po nova zdravila.

Mirko je ostal pri ranjenem prijatelju, ki je ležal nepremično z zaprtimi očmi. Nadomeščal je postrežnico Ano, zaposleno pri domačih opravilih. V njeni odsotnosti je zapazil, da miznica z važnimi pismi ni popolnoma zaprta. Strahoma jo je odprl, misleč, da bo našel pričakovano razkritje.

Pisma so bila označena z raznimi naslovi, tako na graščaka Lamberta in na njegovo soprogo Narciso, na deželno sodišče, na poveljnika armade in na nekatere ožje Emilove prijatelje. Pod pismi je ležal velik zapečaten ovitek, naslovljen na Leonoro Pelan.

»Tukaj je skrivnost«, mu je zagomazelo po kosteh. »Na žalost mi je naročeno, naj odpošljem pisma šele po njegovi smrti, tako bo najbrž za vedno skrita njih vsebina.«

Nekaj mu je prigovarjalo, naj odpre vsaj pismo, namenjeno Leonori. Mirko se je uprl izkušnjavi, založil ga je in zaprl miznico.

»Tukaj naj počiva skrivnost njegove usode«, se je ginjen zasolzil. »Vene naj in trohni, dokler ne izgine zadnja priča z obremenilnimi dokazi. Kar sem obljubil, bom izpolnil, vreden hočem biti prijateljevega zaupanja.«

V.[uredi]

Leonora Pelan je po razstanku s hrabrim zaščitnikom pozno zvečer končala potovanje; dospela je v prestolno mesto na morski obali, ki je slovelo po svojih zgodovinskih znamenitostih. Zavila je v stari del mesta po ulici med zanemarjenimi hišami z zaprašenimi okni in razpadajočim zidovjem. Mračne svetilike so risale do razkopanem tlaku dolge sence, med katerimi je stopala nesrečnica kot prikazen v skrivnostni nočni uri.

Ta oddelek mesta je morala Leonora dobro poznati, ni se ozrla na nobeno napisno tablo, zamišljeno je stopala po temni ulici, držeči v samotno obmestje, mimo opustošenih hiš, ki so nedavno pogorele. Zadaj za pogoriščem se je raztezalo megleno močvirje.

Te podrtije so bile na slabem glasu. V njih so prenočevali roparji, ki so plenili po mestu in okolici, lovili svoje žrtve ter jih vlačili v ožgano zidovje, kjer so jih brezobzirno mučili in pobijali.

Leonoro je stresla groza ob pogledu na samotne razvaline, strahoma se je ozrla in zapazila, da se ji bliža sumljiva senca. Grd možak se je sklonil proti njej tako blizu, da je čula njegovo dihanje: videla je njegov poraščeni obraz in hotela bežati.

Močna roka jo je zgrabila okrog pasu ter jo je privila h koščenemu telesu, da ji je skoro zaprlo sapo. Krik strahu je obtičal v njenem grlu.

»Molči!« ji je zapovedal potihoma neznanec z bliščečim bodalom. »Ako se ganeš, te bom zabodel.«

Ženi so odpovedale noge, odrekla ji je tudi beseda, da bi bila poklicala na pomoč. Siloma jo je vlekel proti vhodu v razpadlo zidovje, prišla sta do nerodnih kamnitih stopnic, ki so držale v podzemeljske prostore. Z velikim ključem je odprl debela hrastova vrata ter jih za seboj skrbno zaklenil. V vlažnem kotu je gorela umazana leščerba.

Zraven je stala miza in nekaj klopi. Tu sem je posadil nasilnik trepetajočo žrtev.

»Zdaj si v mojem oblastvu«, se je ponosno razkoračil. »Ubegla ptička sedi zaprta v kletki, iz katere mi ne uide. Obračunala bova po predpisih in zakonih.« 

»Kdo si in kaj hočeš?« je zajokala Leonora. »Kaj sem ti storila, da me hočeš umoriti?«

»Kaj si zagrešila?« se je mahoma razburil. »S hinavščino se ne boš oprala, marveč ogrdila. Ali nisi Leonora Pelan?« 

»Nisem Pelan, marveč Ležiščan«, mu je zabrusila v odgovor. »Zakaj me preganjaš?«

»Hinavka!« je pihnil ko razdražen gad. »Tam gori pred svetom je laže uganjati budalosti kakor tukaj doli pred menoj. Le poglej me v oči in reci, da me ne poznaš — mene, svojega moža in očeta mojega otroka ...«

Kakor kremplje je razklenil svoje pesti ter jo je hotel zadaviti. Pravočasno se mu je umaknila v kot, kamor je počenila in trepetala. Podivjanec se je nekoliko umiril, odložil je klobuk s širokimi okraji, ki so mu pokrivali čelo in obrvi.

»Reci, da me ne poznaš«, ji je nastavil lice. »Ali moreš še tajiti?« 

»Nisem tvoja žena, niti mati tvojemu otroku«, je izrekla skoro brez sape. »Soproga graščaka Lamberta z Ležišja sem in prava mati njegovega otroka. Nihče drugi nima do mene zakonite pravice in kdor si in prilašča, ta je krivičnik in brezumnik.»

»Vlačuga!« je zarjul in zavihtel bodalo. »Zaradi njega si me zavrgla kot obrabljeno orodje, omamil te je njegov naslov, njegove sladke besede in njegovo bogastvo. Ugasnila je tvoja zvestoba, čim si zagledala njega in spoznala razliko med njim in med menoj. In ko si se zavedla zaslužene kazni, tedaj si pobegnila z mojim otrokom, ki mi je največji zaklad na svetu. Kam si ga skrila — ničvrednica — mojega edinca? Rotim te pri Bogu in vragu, govori resnico!«

Leonora je počenila v kot, stisnila se je k zidu ter ni črhnila besedice. Njene dvignjene roke so bile edina nema prošnja, naj se je usmili ter ji prizanese.

»Moja navzočnost te je presenetila«, je nadaljeval razpaljen od togote. »Našel sem te takšno, kakršna si v resnici. Tvoj ljubimec te je zapustil v siromaštvu, dal ti je plačilo namesto mene. In vzlic temu hodiš za njim ter ga loviš, čeprav ti je pokazal, da te ne mara. Tudi jaz sem te iskal in sem te končno našel, ti pa tajiš, da me ne poznaš, in trdiš, da si grofica. Ali nisi znorela?«

»Znorela?« se je prijela za glavo. »Ako bi te poslušala, bi prav gotovo izgubila pamet. V norišnico me hočeš zapreti, živo me hočeš pokopati. Poznam te — najetega zaveznika, poslal te je on, ki me je zavrgel. A vajin načrt se ne bo obnesel, čeravno sta mi izmaknila listine, glaseče se na ime Lamberta Ležiščara, ter mi podtaknila druge, izdane na Leonoro Pelan. Vsiliti me hočeta možu, katerega ne poznam in me tudi on ne more poznati. S tem pa zadeva še ne bo korčana. Zatekla se bom pod okrilje sodišča in zahtevala svoje pravice. Navedla bom točne podatke, ki bodo govorili glasneje kot izmaknjeni papirji. Mirovala ne bom tako dolgo, dokler ne priborim imena in dediščine otroku, čigar očeta zaničujem. Materino srce ne pozna bojazni in premaga vse ovire, kadar gre za življenje lastnemu otroku. Poberi se, morilec! Pomagajte!«

Namišljenemu soprogu so šklepetali zobje, tako so ga razvnele nepričakovane grožnje. Odpel si je umazani predpasnik, ter ji ga je ovil krog glave, z robcem ji je zamašil usta, na kar jo je zgrabil za roke ter jih je zvezal na njenem hrbtu. Tako jo je oropal slednje obrambe, ni se mogla ganiti z rokami, niti poklicati na pomoč. Bila je v popolnem oblastvu nasilnika, prepuščena njegovemu brezsrčnemu ravnanju.

»Zdaj se bova sporazume«, je škrtnil z zobmi. »Ako se mi boš upirala, te bom zadavil.«

Vzel ji je robec iz ust, da si je mogla oddahniti. Posadil jo je na klop in naslonil na zid, da mu ni omahnila.

»Odgovori mi na zadnje vprašanje«, ji je nameril z bodalom. »Kam si dala mojega otroka?«

»Deček, po katerem vprašuješ, je moj«, mu je pogumno odgovorila. »Zaman poizveduješ.«

»Govori, kje je otrok, sicer te bom zabodel.«

»Milost!« je kriknila, videč, da se je bodalo dotaknilo njenih prsi. »Ni mi za življenje, marveč za otroka.«

»Iztrgati ga hočem tebi, nevredni materi; nočem, da bi nosil njegovo ime in hodil po tvojih potih. Povej mi, kje je njegovo bivališče, izberi si smrt ali življenje.«

»Prizanesi zavoljo otroka. Vsem pravicam se bom odrekla, samo da ga ohranim v tolažbo na stara leta.«

»Nič mi ni za tvoje pravice in tolažbo. Daj mi otroka, po drugem te ne vprašujem.« 

»Nikdar! Tukaj sem, morilec«, mu je nastavila prsi. »Rajši umrjem, kakor pa izročim otroka razbojniku, ki mi streže po življenju. Dala sem ga v varstvo dobrim ljudem, tebe pa bo preganjala moja kletev; gorje ti, kadar te bo zadela kazen, kateri ne uideš.«

»Tudi ti ji ne boš ubežala. Ne bom te sunkoma umoril, ampak počasi te bom trpinčil, morda bodo muke omehčale tvojo trdoglavost.«

Zopet ji je zamašil usta, zgrabil jo je okrog pasu ter jo je vrgel čez ramo. Nesel jo je iz razvalin na ulico, kjer ni bilo čuti žive duše v pozni nočni uri. Na eni strani se je raztezalo umazano močvirje, na drugi pa pogorišče, ki je širilo ostuden smrad po nesnagi.

Tukaj je zbrala Leonora poslednje sile, vrgla se je okrutniku z rame ter je bežala v smeri proti mestu. Pri tem se je nerodno spotaknila, padla je na kamen ter se je trenutno omamila. Preganjalec jo je dohitel, zopet jo je zadel na ramo, kakor s kleščami jo je držal za roko, da mu ponovno ne uide.

Nesel jo je do mesta, tja, kjer se je voda iz močvirja odtekala po širokem jarku v obokani predor, zgrajen pod obmestnim nasipom. Tu jo je odložil, naslonil jo je na železno ograjo ob cestnem robu. Z oči ji je potegnil robec, usta pa ji je pustil zamašena, da ni mogla klicati na pomoč.

»Poglej v valove«, ji je pihnil v lice. »Tam doli ti je pripravljen grob, ako mi ne poveš, kje je moj otrok. Hitro se odloči!«

Leonori se je ob pogledu v deročo strugo zvrtelo pred očmi. Bridko mu je prikimala — razveseljivo znamenje, da mu hoče nekaj povedati.

»O, vendar!« je vzkliknil s satanskim zadovoljstvom ter ji je odmašil usta.

Žena je porabila ugodno priliko v svojo rešitev. »Pomagajte!« je zakričala na vse grlo, da je odmevalo po okolici.

»A tako mi odgovarjaš!« jo je usekal z vražjim pogledom; dvignil jo je kot otroka čez ograjo in vrgel v šumečo strugo. Nobenega glasu ni bilo več čuti iz valov, pogoltnil jo je vrtinec.

Zločinec pa je izginil med ožganim zidovjem obmestnega pogorišča.

VI.[uredi]

Čarobno so migljaje zvezde na jasnem nebu daljnega juga nad divno pokrajino, ozaljšano s palmami in cipresami. V sredini je ležalo kot zrcalo čisto jezero, obrobljeno z gosposkimi hišami za izletnike, ki so prihajali semkaj iz raznih krajev na oddih in zabavo. Tu se je nastanil graščak Lambert, plemeniti Ležiščan, s svojo soprogo Narciso; najela sta si udobno stanovanje — vilo na gričku nedaleč od jezera, odkoder sta uživala krasen razgled po slikoviti pokrajini.

Imela sta lep vrt in polno drugih ugodnosti: kljub temu pa nista bila srečna, manjkalo jima je prave zakonske ljubezni.

Lambert je vedel za bolečine svoje soproge; znano mu je bilo, da je njeno srce še vedno navezano na Emila, katerega ne more pozabiti. Resno si je že prizadeval, da bi ohladil njene občutke do svojega poglavitnega nasprotnika, a vsi načrti so se mu razbili ob skali njene odpornosti.

Tako življenje ni bilo nič novega v tedanjih časih. Koliko plemenitaških zakoncev je živelo skupaj brez sreče in ljubezni, ker jih ni združilo medsebojno nagnjenje, marveč naslov in denar. Marsikje je prišlo do javnega razdora, drugod pa so prikrivali drug drugemu svoje bolečine in krpali zakonsko zadovoljstvo z zabavo in veseljačenjem.

Graščak Lambert se ni poročil z Narciso zavoljo bogastva in lepote, ampak zaradi ljubezni, ki mu je zagorela v srcu, ko sta se prvič sestala. Ni ga ostrašila pregreha njenega očeta, niti zavest, da je njegova izvoljenka vdana neimovitemu tekmecu, kateremu jo je iztrgal iz objema.

Narcisa pa ni verovala v pristnost njegove ljubezni. Smatrala jo je za strast, katero je neukročena poželjivost vžgala v njegovih prsih z istim plamenom kakor nekdaj pred zakonom z nesrečno neznanko. Strašne so bile njene muke, katere je hladila najraje v tihem gaju na klopici pod košato palmo. Nikdar ni pokazala soprogu svojega trpljenja. Težko se je premagovala, da ni njegovega dobrikanja s studom odklonila. Živo si je predstavljala, kako prijetno bi lahko bilo njeno življenje na strani prvega zaročenca, ki leži nevarno ranjen ali pa je morda že umrl. Nihče ji ni več omenil dragega imena, celo brata Karol in Evgen sta se ogibala vsega, kar bi jo le količkaj spominjalo na njeno usodo.

Kadar so nad jezerom zamigljale večerne zvezde, tedaj se je potrojila njena žalost: vse njene misli so se zbrale ob Emilu, čigar oče je bil nekdaj premožen graščak, a je ubožal po lastni krivdi in onesrečil svoje otroke. To je razdrlo zaroko, zakaj grof Tulipan je potreboval bogatega zeta, da mu pomaga iz stiske. Oba sta trpela zavoljo staršev po svetopisemskem izreku: »Zaradi očetove krivde bom kaznoval potomstvo do četrtega pokolenja.»

Težka je bila Narcisi ločitev od blagega zaročenca, še težje privoljenje v zvezo z graščakom Lambertom, do katerega ni čutila nikakega nagnjenja. Vdala pa se je iz usmiljenja do očeta, ki se je zavedal nepoštenega dejanja — ropa državne blagajne — in sramote, kadar bodo o tem očitno govorili. Samo zato, da reši čast domače hiše, se je vrgla v vrtinec nesrečnega zakona.

Kakor kamen jo je težila zavest, da je uničena njena mladost in z njo vred vse življenje. V zadnji kotiček večernega gaja se je umaknila preganjalnim mislim, sedla je pod košato drevo na korenino, obraščeno z mahom, ter se je naslonila na deblo. Tukaj se je v prijetnem hladu izgubilo njeno težko utripanje srca. ponehali so pritajeni vzdihi in solze na njenem obrazu so se pričele sušiti.

Nenadoma se je pojavilo v njeni bližini rahlo šepetanje. »Kaj pa ponarejene listine?« je začula hlastno vprašanje.

»Izmaknil sem jih ji v hipu, ko se je spodmaknila ob kamnu in omedlela«, je odgovoril glas, ki je izdajal moško osebo. »Moje poročilo bi se glasilo na kratko: Jutri bodo iz potoka potegnili mrliča in časopisi bodo pisali, da si je vzela življenje. Navajali bodo njen osebni opis ... Ali je imela kako posebno znamenje?«

»Ne vem«, je čula odgovor, po katerem je spoznala svojega soproga.

»Skrbi me, ako je bilo zaznamovano perilo, v katero je bila oblečena«, je premišljal neznanec.

Ležiščan je nekaj časa molčal, kar je izdajalo njegovo bojazen. Naposled je vztrepetal in zaklical: »Saj res, perilo! Hudirja, če je bilo zaznamovano!«

»Graščinski grb je nevarna označba v takem primeru. Boljše bi bilo, ako ne najdejo takega znamenja na njeni obleki.«

»Zakaj nisi počakal izida?« je skrbelo graščaka.«

»Kako, če sem pa bežal v tujino, kakor se spodobi po takem dejanju. Tukaj sem v zavetju.«

»Kam si pa skril otroka?«

»Hm, otroka? Precej si zahteval.« 

«Kot najvažnejšo nalogo sem ti poveril izsleditev otroka, zatem sem ti šele naročil odstranitev Leonore.«

»Rekla je, da rajši umrje, kakor pa izda otrokovo bivališče. Zato sem jo vrgel v jarek, prav v vrtinec pred votlino.«

»Upam, da je sklenila življenje. Ali ni bilo blizu kake žive priče?«

»Nikogar nisem videl in slišal.« 

»Izborno. Torej sem rešen more, ki mi je kot svinec ležala na prsih.«

Do mozga so pretresle Narciso te besede. S kakšnim zadovoljstvom je govoril njen mož o najostudnejšem zločinu, o umoru svoje zavržene žene. Prevzeta od gnusa si je zakrila lice in poslušala njun nadaljnji razgovor.

»Otroka se ti ni treba bati, nikoli ne bo izvohal skrivnosti svojega rojstva«, ga je prepričeval neznanec. »Kdor ga je sprejel v oskrbo, ga bo oddal v sirotišnico, ker ga brezplačno ne bo hotel rediti. Tam ga bodo kot siroto izučili kakega rokodelstva, ali pa se ga bo usmilil kdo, ki je brez otrok ter ga vzel za rejenca. Nadel mu bo svoje ime ter mu zapustil premoženje: ako pa bo fant zašel med svetom na kriva pota, bo tem prej izginil v valovih pogube.«

»Meni je prav«, se je Lambert oddahnil. »Modro znaš presojati, sam vrag bi bil s teboj zadovoljen.«

»Hvala za laskavo priznanje, za plačilo ti bom vedno na uslugo.«

»Prav, da si me spomnil, zdaj je priložnost za kupčijo. Tukaj sva na samem, nihče naju ne posluša. Denar za listine imam pri sebi, čim mi jih izročiš, ti odštejem dva tisoč tolarjev. Hitro si jih zaslužil, ali si zadovoljen?« 

»Nič ti ne oporekam.« 

»Ampak samo za prave listine, za tiste, v katerih je Leonora označena kot graščakinja in moja soproga s svojim prvorojencem.«

»Seveda, tako sva se dogovorila.« 

»Imenitno!« se je Lambert vzradostil. »Sam vrag te je navdihnil, da si jo omamil, ji izmaknil prave in podtaknil ponarejene listine, tako da je zameno opazila šele naa Ležišju pred poroko, ko je deželni sodnik zahteval dokaze.«

»Priložnosti ne smemo nikoli zamuditi in pa spretno se moramo zasukati, kadar nameravamo kaj doseči.«

»Lisjak, da mu ni enakega! Izvrstno si opravil!«

»Samo sem pašel ter jo skrivoma opazoval. Morala je biti utrujena, zakaj venomer se ji je zehalo, dokler končno ni zadremala. Tedaj sem jo omamil z uspavalnim plinom, nevedoč je vdihovala strup iz škatlice, ki sem ji jo nastavil. Ko je omedlela, sem ji zamenjal listine.«

»Ali te ni poznala v mraku na pogorišču?« 

Prijetno rožljanje kovine in šumenje papirja je pričalo, da sta sklenila zločinsko kupčijo. Narcia je prisluškovala.

»Dal si mi le ponarejene listine«, je čula graščakovo opazko. »Kje so pravi papirji?«

»Teh ti ne izročim«, ga je tujec zavrnil. »O tem se mi še sanjalo ni.«

»Izdajalec!« se je Lambert hipoma razljutil.

»Tiho, gospod Lambert«, ga je neznanec opomnil z rahlim šepetom. »Sicer boste imeli kmalu dovolj povoda, govoriti o izdajstvu, ko bo zadeva med ljudmi. Le pokliči svoje ljudi, naj me pobijejo kot žival, ako hočeš, da bo že jutri vedela za tvoj greh najširša javnost. Ne bojim se srditih groženj. Preden boš koga priklical, bom izginil. Precej daleč lahko potujem s tem denarjem.«

»Nikogar ne bom poklical,« je popustil Ležiščan, brž pa se je premislil in zdivjal: »Sam te bom ustrelil tukaj na mestu in iztrgal papirje ter denar.«

Te besede niso bile izgovorjene za šalo; Narcisa je čula napenjanje petelina na samokresu, ki ni bil nabit ali pa ni hotel užgati. Prestrašena je planila pokoncu, premišljajoča, ali naj bi mirila ali bežala, zakai ogroženo življenje ni bilo vredno obrambe.

Graščakove grožnje pa neznanca niso oplašile. »Kar sproži«, se mu je rogal. »Lahko me ubiješ in oropaš, a izvirnih listin ne dobiš. Take dragocenosti ne nosim pri sebi: nekdo drug jih hrani, ki bo drugače nastopil po moji smrti ...«

»Celo pomočnika imaš?« je Lamberta speklo pod nogami.

»Samo v primeru nenadne smrti, sicer ga ne potrebujem. Torej premisli, kaj boš ukrenil. Nič ne bo ostalo skrito, moj zaupnik bo zahteval odškodnino.«

Z ostudno kletvijo je Ležiščan odložil orožje. »Prav imaš«, mu je prisiljeno pritrdil. »Čemu bi se prepirala, saj se lahko prijateljsko pomeniva. Povej mi, kakšno odkupnino zahtevaš za prave listine?«

»Nobene», je odklonil prijaznost. »Pravih papirjev ne odstopim za nobeno ceno.«

»A tako?« Graščak se je ponovno raztogotil. »Zanko mi hočeš natakniti na vrat ter jo stisniti ali pa zrahljati, kakor se ti bo zljubilo. Proč z nadležnimi vezmi, za vsako ceno se hočem odkupiti!«

»Nič se ti ne bo zgodilo, dokler —«

»Do kdaj?« je hlastnil Ležiščan.

»Dokler boš plačeval, kolikor bom od časa do časa zahteval ...«

»Zahtevaj rajši ključ od moje blagajne. Ali jo hočeš popolnoma izprazniti?«

»Tvoje imetje je neizčrpno. Ostani gospodar svojih zakladov, meni pa nakazuj podporo in dokler jo bom dobival, bo tajnost tvojega prvega zakona skrita pred javnostjo v mojem srcu.«

»Kaj malega ti ne bom nikoli odrekel. Daj mi naslov svojega bivališča!«

»Nimam stalnega naslova«, se je neznanec umaknil poizvedovanju. »Našel te bom v potrebi. Lahko noč in na svidenje, gospod Lambert!«

Kakor duh je izginil neznanec med gostim drevjem, spremljala ga ie graščakova kletev, katero je sipal okrog sebe. «Cakai, še bova pomenila!« je pihal v divji jezi. «Blizu ie dan, ko ti zavijem vrat in tedaj bo konec tvojega zalezovanja.«

Graščak je odšel po umetni stezici med grmovjem. Narcisa se je prestrašila, polslišen vzdih se ji je izvil iz tesnih prsi.

»Kdo je tukaj?« je zaslutil nekoga v bližini. Žena se je pritisnila k deblu in zadrževala sapo.

Ustavil se je nekaj korakov od drevesa, pod katerim je sedela. Čim je zagledala njegovo senco, je vstala in planila med grmovje. Izdajalo jo je šumenje vejevja, ob katero je zadevala s širokim krilom, graščak ji je bil za petami.

»Stoj!« je zaklical skoro za njenim hrbtom.

Narcisa je podvojila korake, tekel je tudi preganjalec, ki jo je čutil med grmovjem. Spoznala je, da ni kos njegovi hitrosti in mu ne more uteči. Pravočasno je še počenila za grm, mimo je šinil Lambert z napetim samokresom. Tekel je v smeri proti jezeru, kar jo je napolnilo z upanjem v rešitev. Brž se je odpravila domov, neopaženo je dospela v svojo sobo, kjer se je slekla in legla k počitku. Nalašč je zatisnila oči, vedoča, da se bo kmalu povrnil Lambert z nočnega pohoda.

Komaj se je nekoliko umirila, že je začula rahle stopinje, vstepil je graščak in lezel potihoma k njeni postelji.

»Spi«, se je vzradostil. »Narcisa torej ni prisluškovala; a nekdo je moral biti, natanko sem slišal stopinje in šumenje vejevja ob stezi ...«

»Narcisa!« jo je poklical glasno po imenu. Žena se ni ganila, srce ji je glasno utrpalo, česar pa Lambert ni zapazil v svoji razburjenosti.

»Narcisa ni mogla biti«, je ponovil šepetaje. »Sicer bi bilo zame bolje, ako je bila ona, njej bi naglo zavezal jezik, dočim bom moral koga drugega zopet podkupiti. Jutri moram zadevo natančno preiskati. Samo enkrat sem se dal prevarati, zdaj pa moram biti oprezen pred sleparji, ki me neprestano zalezujejo.«

Ležiščan je ostudno zarobantil nad svojim nehvaležnim zaveznikom; njegovo ime je izgovoril potihoma, tako da ga Narcisa ni umela. Bled in škripaje z zobmi je odšel od njene postelje.

Kmalu po njegovem odhodu je vstala Narcisa, urno se je oblekla in pripravila za potovanje. Zaklenila je sobo, ključ je spravila v torbico in odšla.

VII.[uredi]

Sivolasi grof Tulipan je doživel novo neprijetnost. Komaj mu je bogati zet Lambert zadelal luknje razdrapanega gospodarstva, že so se oglašali novi upniki z nujnimi zahtevami. Kakor strela z jasnega neba ga je zadelo pismo starejšega sina Karla, v katerem mu je sporočil, da je zabredel v nove dolgove.

»Ves sem obupan,« je čital njegovo poročilo, »in ako ne najdem drugega izhoda, bom šel v smrt. Obrnil bi se na Lamberta, a me bo odklonil, misleč, da izrabljam njegovo dobrotljivost. In vendar sem primoran, zakaj dolg mora biti v najkrajšem času poravnan. Zatekel bi se k Narcisi, pa se ne upam zaradi nesrečnega dvoboja. Ti lahko dosežeš pri hčeri vse, kar hočeš, zato te prosim za posredovanje. Piši ji kaj prijetnega, da bo namreč Emil polagoma okreval — norica, za katero te bo nagradila. Vem, da mi sestra lahko pomore, in ti moraš to doseči. Rešiti me more edino le denar ali smrt.«

Starcu se je sklonila glava na mizo, objela ga je utrujenost spričo novega dela in skrbi za svojega prvorojenca. V obraz mu je zapihal hlad hčerine ljubezni, občutil je zavest, da rase med njo in Lambertom trnje od dneva, ko je prišlo med njima do prvega razdora. Naj je očetova želja še tako iskrena, Narcisa se ne bo ponižala pred možem, katerega zaničuje in sovraži.

»Ne morem mu pomagati«, je odložil njegovo pismo. »Nekoč me je pregovoril, zaradi njega sem posegel v državno blagajno«...

Z obema rokama se je zgrabil za glavo: kamor je pogledal, povsod je videl pred sabo sinovo pismo s krvavim črkami: »Denar ali smrt.«

Stopil je k oknu, odkoder se mu je nudil diven razgled po okolici. Krog in krog se je širila pestra ravnina, razdeljena v rodovitno polje, vrte in travnike — njegovo obširno posestvo. To zemljišče se je v daljavi dotikalo hriba, na katerem rjavi starodavno zidovje ležiške graščine. Tam gospoduje njegova ljubljena hči Narcisa — graščakinja, čeprav živi v nesrečnem zakonu.

Zaglobil se je v njeno bogastvo, pri čemer se mu je rodila črna misel, ki je kakor krokar obsedela v njegovi duši. »Če bi bil Lambert padel v dvoboju ...« mu je nekaj šepetalo. »Narcisa bi bila bogata dedinja in nikoli bi ne bila izvedela o očetovi pregrehi ...« Te sreče pa mu usoda ni privoščila, namesto cvetja mu je pripravila trnje za stara leta. Začele so ga obletovati samomorilne misli, a zaradi otrok se jih je srečno otresel, četudi ni mogel ničesar pričakovati od življenja. V najlepših letih je izgubil zvesto zakonsko družico, otroci so prišli ob skrbno mater, katere jim nihče na svetu ni mogel nadomestiti.

Bolestno je vzdihnil ob spominu na blago pokojnico, grenke solze so mu zalile od skrbi razorano lice.

Narcisa je bila podobna svoji materi po obrazu in značaju. In prav njo so morale zadeti posledice gospodarskega poloma! »O, kruta usoda, kako si me razdejala!« je vzdihnil v svoji nesreči. »Vse me je zapustilo, samo nemirna vest mi je ostala zvesta. Njeno preganjanje bo trajalo toliko časa, dokler ne bom javno izpovedal svoje krivde. Lambertu in Narcisi sem jo moral že odkriti in kmalu nastopi čas, ko porečem sinu: »Karel, poglej, kam me je privedla tvoja lahkomiselnost!«

Ponovno je razgrnil pismo in čital vrstico za vrstico. »Ali naj ga pustim, da si vzame življenje?« se je vprašal ob zadnjem odstavku. »Denar je edina rešitev in tega mu ne morem dati. Lambert bi se ne branil seči v blagajno, pa ga nočem nadlegovati. Ostane tedaj samo še Narcisa, moje poslednje upanje in tolažba.«

Segel je po peresnik in začel pisati. V svojem imenu jo je prosil posojila, vedoč, da bi sinova prošnja ne našla povoljnega odmeva. Ni še končal pisma, ko so se nagloma odprla vrata in pred njim je stala Narcisa vsa prepadena v ponošeni obleki.

»Oče!« je kriknila v silnem obupu ter se je vrgla predenj na kolena. »Reši me ob uri stiske, k tebi se zatekam.«

Osuplo se je ozrl proti vratom, meneč, da se bo zdaj pa zdaj zakadil Lambert na ubogo žrtev. Šele ko se je prepričal, da je sama, ji je pričel tolažilno govoriti:

»Vstani, Narcisa, moja zlata edinka!« jo je prijel za roko. »Zakaj si se tako nagloma vrnila?«

Hči je vstala ter se je spustila v naslanjač. »Zakaj sem se vrnila?« se je tresla od slabosti. »Pobegnila sem od zločinca, kateremu ne najdem primernejšega imena.«

Sočutno jo je pogledal oče pri teh besedah, razumel jih brez vsakega pojasnila. Roka, ki jo je položil na prsi, mu je trepetala na utripajočem srcu.

»Odgovori mi točno brez zavijanja,« je stopila pred očeta. »Vsevedni je priča, ki biva nad nama.«

»Kaj naj ti izpovem?« je dahnil skoro brez sape.

»Ali si vedel, da je Lambert oženjen, ko me je zasnubil?«

Grof je omahnil od strahu pred nepričakovanim vprašanjem.

»Ali ti je bilo znano, da je bila ona, ki je nastopila pred kapelico na Ležišju, njegova prava zakonska žena in da ji je slepar zamenjal listine, s katerimi je iskala pravico?«

»Prisegam, da nisem vedel tega,« se je zarekel pri nebu in zemlji. »Prisegam pri peklu ...«

»Prisezi pri spominu moje matere, ako hočeš, da ti bom verjela.«

Grof je zardel od sramu, videč, da niti lastna hči ne verjame njegovim besedam. In vse to zaradi tega, ker se ni znal premagati v usodepolnem trenutku.

»Prisežem pri spominu tvoje matere«, je slovesno potrdil svojo nedolžnost. »Sicer bi ne bil privolil v sklenitev takega zakona.«

»Zdaj ti verjamem. Prijetna mi je zavest, da me nisi žrtvoval namenoma, temveč si bil z menoj vred prevaran. Zato me moraš braniti in delovati na to, da raztrgamo usodno zanko.«

Kakor kip je stal grof pred nesrečno hčerjo, ne da bi trenil z očesom. Prevzelo ga je spoznanje bridke resnice z neizogibnimi posledicami — polom gospodarstva, ječa ali samomor, čim bi priznal krivdo.

»Ali ga boš ovadila oblastvom?« je vprašal boječe.

»Dugega ne zasluži«, je glasno poudarila.

»Nikar!« ji je strahoma prepovedal. »Ne smeš zaradi mene ...«

»Dovolj hudega nam je že povzročil. Ali ti more še kaj hujšega storiti?«

»Lahko se maščuje. Znano ti je, česa me dolži, in da ima dokaze ...«

»Kdo mu bo verjel, ako ga prehitim z ovadbo? Blagajno si pravilno oddal, nihče ne more dokazati, da je Lambret posodil manjkajoči znesek. Pokril si ga in nikogar ne briga, odkod si vzel denar. Jaz bom molčala in ako me vprašajo, bom tajila. Na vse strani bom razpredla svoje mreže ter ga bom polagoma ugonobila.«

»Tvoji načrti so plitvi, Narcisa. Računaj na to, kar je treba vpoštevati.«

»Na kaj naj računam?« je izrekla brez slutnje.

»Na to, da ima Lambert pismeno dokazilo moje poneverbe.«

Narcisa je obledela. »Nesrečnik! Nespametno je bilo tvoje ravnanje.«

»V sili se oprime človek vsake rešilne bilke. Lambert je zagospodaril nad mojo voljo, v njegovi roki sta moja čast in življenje. Oplašil me je s sodiščem, z ječo in z doživljensko sramoto. Zameglil me je obup, a ljubezen do otrok je bila močnejša ter je razpršila samomorilne misli. Ako ga ovadiš, se bo umaknil kazni, zakaj v bogastvu sta moč in veljavnost. Noč in dan me bo preganjal, dokler ne bo izvedel svojega načrta.«

Kakor pod težkim udarcem se je sesedla v naslanjač. »Oče, ali res ni izhoda?« je kriknila obupno.

»Ga ni«, je zanikal in glava mu je zlezla v prsi. »Čitai bratovo pismo, Karel je ponovno zagazil v dolgove in če ne dobi denarja, bo izvršil samomor. Zidal sem nate, toda stavba mojega upanja se je podrla ...«

Hči je prebrala pismo in spoznala usoden položaj. Molče ga je spravila v žep, na kar se ji je mahoma zjasnilo otožno lice. Odločno je stopila pred očeta — v mislih je izvojevala zmago.

»Grešili smo vsi, zato se ne smemo bati pokore. Proč s strahopetstvom, v nesreči pogum! To je bilo geslo naših davnih prednikov, ki jih je utrjevalo v številnih borbah z domačimi in tujimi sovražniki. Dandanes pač več ne gorijo kresovi okrog utrjenih gradov in meči počivajo v nožnicah, ni pa še utihnil boj za obstanek. In usoda nas je vrgla v ta vrtinec. Čutim se poklicano, da otrnem našo grofovsko zastavo, zaupaj mi, našla sem pot do zmage.«

»Premisli, kar boš začela, da mi ne škoduješ«, so zaskrbeli grofa njeni načrti. »Bojim se maščevanja.«

»Bodi miren«, ga je osrčevala. »Nocoj ti zaradi izmučenosti še ne morem pokazati smeri svojega delovanja. Lambert naju lahko vsak hip iznenadi; pošlji ga k meni v sobo, povedala mu bom nekaj, kar mu bo zaprlo sapo. Tebi se ne more nič zgoditi, ne oplaši naj te nobena grožnja. Karlu pa seveda ne morem pomagati, ker od danes naprej nisem več graščakinja na Ležišju in nimam pravice do grajskega premoženja.«

»Bojim se za njegovo življenje«, je stokal nesrečni oče.

»Pogum v nesreči, oče! Daj mi roko v potrdilo najine tesne vzajemnosti.«

S tihim nezaupanjem ji je podal desnico, kar se sam ni upal izvesti, tudi ni mogel pričakovati od lastne hčere. Poljubil jo je na čelo, na kar ga je objela in odšla po stopnicah.

»Torej nobene pomoči!« je vzdihnil grof po njenem odhodu. »Karel se bo usmrtil in Lambert bo divjal ko zverina, ko jo najde — begunko — pod mojo streho.«

Naslonil je glavo v dlan ter se globoko zamislil. Vse sklepanje in ugibanje pa se je izlivalo v eno smer: braniti Narciso, ker je na njeni strani pravica, katere ji ne sme nihče teptati. En sam njen dokaz zadostuje, da razveljavi zakonsko zvezo.

Predramilo ga je drdranje voza, ki je obstal pred graščino. Izstopil je Lambert s potno torbico, obraz mu je bil bled in resen, ko je dospel pred grofa.

»Ali veš, zakaj sem prišel?« ga je vprašal po hladnem pozdravu.

»Vem«. mu je odvrnil Tulipan, pripravljen, da ščiti čast svoje hčere.

»No — in kaj ti je povedala?« Temno graščakovo lice se je pričelo jasniti, mehkejša mu je bila tudi vsaka beseda, katero je spregovoril.

»Dejstva so me primorala, da sem jo sprejel v zavetje ...«

»Budalost! Narcisa je vendar moja žena!«

»Dvomim«. je Tulipan počasi zanikal in dostavil: »Bolje bi bilo, da te ni nikoli poznala.«

»Tako?» Lambert se je zavedel, da so upravičene njegove slutnje. Narcisa ga je zalezla v pogovoru z zaveznikom, njo je preganjal v temnem drevoredu. Tolažila ga je misel, da najbrž ni vsega slišala, posebno še, ako ga ie zalotila šele ob koncu sestanka.

»Smili se mi Narcisa«, je omenil Tulipan z roso v očeh. «Rajši bi jo videl mrtvo kakor v takih razmerah.«

»Zopet se je prenaglila,« je Lambert hladil njegovo žalost. »Ali ji verjameš?«

»Moram«, je grof povesil glavo.

»In kakšne posledice boš izvajal?«

»Nobenih, sama bo obračunala.«

»Meni je prav«, se je Ležiščan. »Pokaži mi njeno bivališče.«

»Odšla je k počitku, našel jo boš v sobi. Ne bom vaju motil v razgovoru, ampak bom v bližini, ker sem ji obljubil svoje varstvo, branil pa jo bom, čim zapazim nevarnost. Lambert, čuvaj se moje jeze, zakaj v takem primeru bo veljalo: življenje za življenje.«

»Ne bom ji skrivil lasu«, mu je zagotovil, na kar se je zasukal po peti in odšel. Tulipan je vzel iz predala samokres ter mu sledil z nemirnimi koraki.

»Odpri!« je zagrmel graščak v prvem nadstropju pred njeno sobo, a ni izzval odgovora. Togotno je odprl vrata, privil je luč, ki je brlela na mizi, in pogledal okrog sebe.

»Narcisa!« jo je pozval z zvenečim glasom. Njegovo oko je mahoma ošinilo vse kote ter je končno obstalo na velikem pismu, ki je ležalo na mizi. Šele sedaj ga je zapazil, čeprav je bilo položeno na vidno mesto.

»Graščaku Lambertu z Ležišja«, je čital na ovitku znano pisavo. Brž ga je odlepil in razvil papir z nastopno vsebino:

»Ne čudi se mojemu naglemu odhodu, ki me je skrivoma povedlo iz tvojega oblastva. Vem, da nisem tvoja prava žena, prevarana sem zasedla mesto, šiloma izpraznjeno, njo pa si dal umoriti po zavezniku — vse je razkrito, kar sta se menila v molčeči noči.

Sklenila sem te ovaditi sodišču, tehtni razlogi pa me silijo na drugo pot — v mirno zavetje proč od krivičnega sveta. Skrivaj bom zalezovala tebe in tvojega pajdaša, kakor nekdaj v tihem drevoredu na jugu pod zvezdnim nebom. Iz tega zatišja bom planila nate kot maščevalni angel, čim boš položil prst na mojega očeta. Leonore sicer nisem mogla oteti, biti pa hočem mati njenemu otroku, ker ga je zavrgel zverinski oče. Ako mi preprečiš te načrte, se bom kruto maščevala.

Sam si kriv, da sem pretrgala zvezo najinega zakona, ki se ne bo nikdar več spojila v vez skupnega življenja. Očetu pa nisem povedala, da bom bežala iz njegove hiše, tudi mu nisem navedla pravega vzroka najine ločitve. Molčala bom toliko časa, dokler boš prizanašal očetu z ovadbo poneverbe, v katero si ga zapeljal. Izročam te neizprosni tožiteljici — tvoji vesti in pa dejstvu, da ti lahko vsak hip postrežem z izdajstvom. To naj ti bo plačilo za vse, kar mi je po tebi naklonila usoda.«

Lambert je ponovno prečital njeno pismo, vsaka beseda mu je bila težka kot udarec na razbeljeno železo. Živo je občutil razliko med Narciso in Leonoro: prva ga je zapustila iz lastnega nagiba, dočim se ga je druga oprijela s kleščami ter ga noče izpustiti. V duhu se je zgrudil na kolena pred njo, preklinjajoč trenutek, ko ga je zasačila v temi ob zavezniku, ko sta sklepala zločinsko kupčijo. Divje se je raztogotil nad usodnim naključjem, iz oči mu je žarelo peklensko sovraštvo.

Leonore se je kmalu iznebil iz spomina, umil si je roke nad soudeležbo pri umoru, saj mu ni naročil, naj jo umori, temveč, naj mu prinese otroka — zadnji dokaz, na katerega se je opirala. Nji je le določil norišnico, kjer bo preskrbljeno, da mu ne bo mogla škodovati. Zaveznik mu je ušel čez mejo, njegovo dejanje pa mora prikriti in dokazati svetu, da je nedolžen.

V kotu na hodniku je čakal Tulipan, kdaj se bo razvnel prepir med hčerjo in graščakom. Natihem ga je zaskrbelo, da je morda Lambert že obračunal z ubeglo soprogo. Plaho je odprl vrata, prav ko je graščak odložil njeno pismo.

»Kje je Narcisa?« je vprašal trepetaje.

»Ni je tukaj«, mu je odvrnil. »Pobegnila je nekam — kamor jo je gnalo srce — k svojemu ljubljencu — bržkone je čula, da je okreval ...«

»Nič mi ni omenila, odšla je z izgovorom, da gre počivat. Kaj pravi v pismu o svojem odhodu?«

»To, kar zadeva mene«, ga je ošabno zavrnil.

»Njena obdolžitev ... No, kako se boš opravičil?«

»Zopet si je izmislila nekaj, česar ne more dokazati: pobegnila je, ker ne more potrditi svoje domišljije. Ampak jaz jo bom našel in privedel semkaj, da se porazgovorimo.«

Samozavestno se je pogladil po bradi in nadaljeval: »Tako se nam godi zavoljo tiste vlačuge, ki mi je oskrunila dan poroke. Ali ti je znano njeno bivališče?«

»Nič ne vem o njej«, je zanikal grof brez zanimanja.

»Pa tudi ne boš vedel«, mu je Lambert oblastno napovedal. »Kdor ima slabo vest, beži pred zasledovalcem: umaknila se je tja, kjer upa, da je ne dosežem.«

Graščakovo modrovanje je doseglo, da je grof začel dvomiti o tem, kar mu je Narcisa razodela. Njen beg mu je zadal novo skelečo rano. Vendar pa se mu ni ohladilo zaupanje v edinko in prepričanje, da je ravnala po načrtih, ko se je odstranila. Po sobarici je zvedel, da je ponoči odšla na dvorišče, odkoder se ni vrnila.

VIII.[uredi]

Grajski čuvaj Uhelj je postal nenadoma tih in zamišljen. Nemirno je krožil po dvorišču, zdaj pa zdaj se je ustavil in skomignil z rameni.

»Nekaj se bo zgodilo«, se je mrtnraje pogovarjal. »Kake nesreče nas Bog obvaruj!«

»Nikar nas ne begaj«, mu je ugovarjal starejši hlapec. »Človeka je groza, kar pripoveduješ.«

»Videl sem, pa je konec besede, še vselej je pomenilo.«

»Pa slišal si tudi«, se je pošalil nekdo med tlačani.

»Slišal sem, slišal, tako kakor sedajle slišim tvojo besedo.« 

»Podgane si slišal in sove, ki se zbirajo po ostrešju in lovijo golazen.«

»Podgane ne odpirajo grobnice; zaškripala so železna vrata — nekdo je šel čez dvorišče proti stranskemu izhodu ...«

»Kdo je šel čez dvorišče?«

»Žena, črno oblečena — razločno sem jo videl in slišal drobne korake... Prišla je iz grobnice, nič ni iztegnila roke in zaklenila in vendar so se vrata odprla in zaprla«...

»Uhelj, Uhelj, nič dobrega nam ne obetaš!« se je plašila grajska kravarica.

»Nič ne morem za to, ako sem rojen pod tako zvezdo. Tudi lani sem slišal spomin in že drugi dan je umrla stara Urša na vrtu pod drevesom.«

»Kdo ve, katerega bo zdaj doletelo?« je ugibal konjski hlapec.

»Grof je nekam otožen, odkar je omožil hčer«, je pravila dekla. »Toži se mu po Narcisi, ali pa ima nekaj drugega na srcu«...

»Tako je, saj pravim, Bog nam prizanesi!« je vzdihnila priletna ženica.

Ves teden je v grajski kapelici gorela lučka, hlapci in dekle so opravljale posebne molitve, da bi pregnali nesrečo, ki stoji pred vrati in čaka določenega trenutka. Vsako noč so se jim odpirala vrata starodavne grobnice, odkoder je prihajalo votlo mrmranje — pogovor umrlih prednikov. Vraževerni tlačani so ugibali pri delu, kdo izmed pokojnikov potrebuje posmrtne pomoči in kako bi se mu dalo pomagati. Marsikoga je mikalo bogastvo, ki je namenjeno onemu, kdor bo rešil trpečo dušo.

Žena, ki je šla v usodni noči čez grajsko dvorišče, je bila Narcisa, soproga ležiškega graščaka. Za odhod si je izbrala pozno nočno uro, ker ni hotela pokazati objokanega obraza onim, katerim je nekdaj zapovedovala. Spotoma je stopila v grobnico po slovo k pokojni materi, na kar je izginila v molčečo noč. S seboj je vzela le najnujnejše predmete, shranjene v culici, in nekaj denarja za potovanje.

Kakor plaha srna je pritekla v dolino na belo cesto, ki se ji je brez smotra vila v daljavo. Kmalu pa se je zavedla, da je brez načrta in brez zadostnih sredstev, ki naj ji omogočijo zgradbo boljše bodočnosti. Oče jo je pahnil v nesrečo, pripoznal je krivdo, a pomagati ji ne more, ker je gospodarsko uničen. Zato mu ni odkrila svojega sklepa in grozote, o kateri je izvedela ponoči v zatišja drevoreda. Ako bi bil Tulipan doznal, da je njegov zet morilec, od žalosti in obupa bi si bil vzel življenje.

Jutranja zarja ji je odkrila v daljavi glavno mesto, tam se je namenila poiskati zaposlenje in živeti skrito do priložnosti, ko bo javno nastopila. Spotoma mora obiskati gomilo dragega Emila, trdno uverjena, da je padel v dvoboju. Potožiti mu hoče svoje prognanstvo ter ga prositi odpuščanja. A kaka naj najde grob med toliko grobovi, ker najbrž še nima spomenika, po katerem bi ga mogla poznati? Sklenila je, poiskati postrežnico Ano, da jo popelje na pokopališče.

Pozvonila je pred visoko palačo, katere okna so bila v prvem nadstropju zastrta z neprozornimi zastori. Kolena so se ji šibila, srce ji je nemirno utrioalo.

Postrežnica je odprla vrata, spoznala je Narciso, čudeča se njenemu prihodu. »Za božjo voljo, milostiva!« se je prestrašila ter jo zgrabila za roko. Pritegnila jo je v vežo, misleča, da bo skoro omedlela.

»Milostiva, s čim naj vam postrežem?« ji je ponujala oporo.

»Ne pravite nikomur o mojem prihodu«, jo je prosila šepetaje. »Prišla sem, da me po najkrajši poti popeljete na pokopališče do njegovega groba. Nanj bom položila šopek, nabran med potjo — kot zadnji pozdrav najboljšemu prijatelju.«

»Na čigavo gomilo?« je osupnila dobra starka. »Milostiva, jaz vas ne razumem.«

»Vem, da nisem vredna — morda bi oskrunila zemljo, ki ga odeva, vendar — vseeno mi pokaži grob, kjer trohni njegovo plemenito srce. Pokleknila bom in poljubila posvečeno prst, s solzami jo bom napojila.«

»Čigavo srce? O kom govorite, milostiva?»

»Saj veste, da govorim o Emilu ln želim na njegovo gomilo«...

Postrežnica je mislila, da graščakinja ni pri zdravi pameti, brž pa se je spomnila, kaj ji je prav za prav zadalo krvavečo rano. »Vi najbrž ne veste«... jo je vprašalno pogledala.

»Česa naj bi ne vedela?« je osupnila ob preprostem vprašanju.

»To, da gospod Emil ni umrl za rano v dvoboju.«

»Torej živi?« se je vzradostila in hotela oditi.

»Počakajte!« jo je pridržala. »Emil sicer ni umrl, njegovo življenje pa je hujše od smrti. Zavoljo rane je ohromel po vsem telesu, večkrat ga obidejo težki živčni napadi. Pekel je mladeniču taka bodočnost!«.

Narcisa je vztrepetala ob misli, koliko hudega lahko napravi človekova hudobnost. Poglobila se je v načrte, kako bo kaznovala zločinca, v duhu je iztegnila roko, a je čutila, da jo veže neka nevidna sila. Hotela je zamahniti, a se je bala, da bi namesto njega ne zadela svojega očeta.

»Ali ga želite videti, milostiva?« jo je postrežnica vzdramila iz premišljevanja.

»Morda mu ne bo prijetno«, je koprnela v hrepenenju, da ga vidi — zadnjič v življenju.

»Pojdite z menoj«, jo je povabila, kažoča na stopnice.

»Grem, ako ostane tajno«, se je obotavljala. »Nimam sicer slabega namena. Prišla sem na grob, a svet je hudoben ter bi mi podtikal slabe namene. Taki očitki bi bili hujši od dosedanje nesreče.«

Postrežnica jo je peljala navzgor po stopnicah v temno sobo k bolniški postelji njenega nekdanjega zaročenca. Tukaj je ležal mrliško bled; zaprte oči so mu bile vdrte v očesno duplino, vele roke je držal prekrižane na prsih.

»Emil!« Narcisa je zajokala ter si je zakrila obraz. Kakor v omedlevici je zdrknila k njegovi postelji, naslonila se je s čelom na vzglavnik ter ga je močila z vročimi solzami. Ni se ji zdelo poniževalno tako obnašanje, želela si je trde pokore za storjeno krivico; prav nič bi ne pomišljala, ako bi ji bilo dano, prevzeti njegove bolečine.

Bolnik se je zganil, mukoma je odprl trudne oči ter je zopet zamižal. Slednja poteza na njegovem obrazu je izražala bolest in trpljenje.

Graščakinja je spoznala, da je zaslutil njeno navzočnost: brž se je dvignila, da mu olajša muke, združene s spomini na mladostna leta.

»Z Bogom, Emil!« se je sklonila ter mu pritisnila poljub na mrzlo lice. Na vznožje mu je položila šopek, namenjen njegovi gomili. »Z Bogom za vedno!« se je poslovila med vrati in odšla z negotovimi koraki za neznanim smotrom.

IX.[uredi]

Karel plemeniti Tulipan je ležal zleknjen v naslanjaču, poleg njega je visela častniška oprava in vojaški meč. Zdaj pa zdaj je zaspano zazdehal in pogledal okrog sebe: pričakoval je očetovega poročila, radoveden, kaj bo ukrenil. Slutil je, da mu grof Tulipan ne bo mogel dati povoljnega odgovora in s tem bo zapečatena usoda.

Skozi meglo obupa so mu brleli motni žarki upanja. Morda pa se bo oče v skrajni sili le obrnil na zeta in če ga bo odklonil, tedaj se bo zatekel k Narcisi, ki mu bo odpomogla. V treh dneh mora poravnati dolgove, poprej se ne more razvedriti v nobeni družbi, ker povsod bi ga lahko iznenadil kak upnik ter ga osramotil.

Potekala je ura za uro brez pričakovanega poročila. Utrujen od čakanja je vstal in stopil k oknu, toda ulica je bila prazna, ob tem času navadno niso dohajale denarne pošiljatve.

Nejevoljen je obrnil ulici hrbet. »Usmrti se in vsega bo konec«, mu je nekaj šepetalo. Segel je po orožju, tedaj pa se mu je nasmehnilo življenje kakor solnce izza temnega oblaka.

»Zdaj še ne«, je odpodil izkušnjavo. »Priredil bom odhodnico ... Smrt naj počaka ...«

Oblekel je suknjo in opasal meč, nagnil se je v gostilno med tovariše, ki seveda ne bodo slutili, kaj namerava. Povabil bo tudi svoje upnike ter jih potolažil, da bodo tem bolj presenečeni, kadar bodo čuli vest o njegovem dejanju.

Na hodniku so se pojavile stopinje, vstopil je pismonoša s pričakovanim pismom. Karel ga je odprl in prečital, njegove slutnje so se izpolnile.

»Ako ne moreš več shajati, pusti vojaško službo in pridi domov, zakaj pri najboljši volji ti ne morem pomagati«, se je glasilo očetovo poročilo. »Tudi od Lamberta ne moreš pričakovati podpore: med njim in med Narciso je prišlo do razdora: za vedno ga je zapustila.«

»V smrti je rešitev!« je vzdihnll in raztrgal usodno pismo. »Dajte mi vina, prijatelji; laže mi bo umreti, ko se upijanim!«

Zamišljen je odšel iz sobe, na ulico so padale prve večerne sence. Srečal je pritlikavega grbca z drobnim, mežikajočim pogledom.

»Kam si se namenil?« ga je grbec prijazno nagovoril.

Karel se je sprva hotel potuhniti, toda starec je stopil za njim ter ga zgrabil za jokav.

»Ali meniš, da bom odnehal?« se ga je držal kakor klop.

Častniku je upadel pogum. »Pridi jutri v stanovanje«, ga je pomiril, videč, da ga ne more odgnati.

»Ampak ne pozabi, kdaj in kam si me povabil. Dolgo me že odrivaš, čakanja sem se naveličal.«

Karel je zavil v ulico proti mestni gostilni; tu so ga čakali tovariši — družba, v kateri se je otresel samomorilnih misli in pozabil na vsiljivega starca.

Drugo jutro se je prebudil z grozovitim mačkom. Pred očmi so mu plesali vinski duhovi; zanj še ni bilo dneva, zakaj še vedno se je naslajal ob zvokih nočne zabave.

Zazdelo se mu je, da je nekdo potrkal na vrata. »Kdo je?« je zaspano zazehal.

»Aron sem, tvoj dobri znanec. Pa nisi pozabil, da si me povabil?«

»Ne poznam te, nadležnik. Nikar me ne varaj!«

»Pridem pozneje, ko se boš iztreznil.«

Trkanje se je čez kako uro spet ponovilo. Žid je javkal pred vrati, prosil ga je in rotil pri vseh bogovih, naj se spomni včerajšnjega vabila.

»Počakaj, da se oblečem«, se mu je častnik naposled moral vdati.

Aron je kar zavriskal, tako se je razveselil. Čakati pa je moral dolgo časa, preden se je preoblekel, na kar ga je pozval v sobo.

»Urediti morava važne račune«, je začel pritlikavec po običajnem pozdravu.

»Nič se še ne mudi«, se je Karel vznejevolil.

»Deset tisoč znaša dosedanji dolg, ki ga bo treba poravnati ...«

»S čim? Posodi mi rajše drugih deset tisoč, ker jih nujno potrebujem.« 

»Na kaj naj ti jih posodim?« 

»Na mojo opravo ...»

»Pohištvo je vredno komaj polovico tega denarja, razen tega je lahko že desetkrat obremenjeno.«

»Kaj pa moje ime in služba? Ali nima nobene veljave?«

»Hm, ime ... Več vrednosti bi imel pri meni svak graščaka Lamberta z Ležišja ...« 

»Koliko? Govori, Aron!« Karel se je oddahnil, židove besede so mu olajšale težo, ki mu je ležala na srcu.

»Toliko, kolikor zahtevaš ...« 

»Izborno, kar sestaviva zadolžnico!« 

»Ampak podpisal jo boš kot graščak Lambert z Ležišja s polnim imenom.«

»Aron, nikar se ne šali. Poglej orožje,« mu je pokazal na steno. »ako do jutri ne dobim posojila, bom izprožil. Ali me razumeš?«

»Jasno si se izrazil.« 

»Ker ti zaupam, Aron, vem, da znaš molčati.«

»Prazne besede, Karel. Kaj drugega sem pričakoval od tebe.«

»Kdor je v zadregi, ne more izbirati besed.«

»Rešitev je na poti«, mu je važno pošepni! »svak ima veljavo.«

»Ne misli, da se bom vrgel predenj na kolena ter ga prosil miloščine.«

»Ni treba, ako me boš poslušal ...«

»Tak govori!« je bil Karel nejevoljen.

»Ves čas ti že namigujem«, se mu je porogljivo namuznil.

»Torej, kaj naj storim, da pridem do denarja?«

»Svak mora dovoliti«, se je grbec zadovoljno obliznil. »Daj mi njegovo jamstvo in jaz ti odštejem posojilo.«

»Norec!« se je Karel razburil. »Kje naj iščem svaka zdaj ob dvanajsti uri? Iz tal ga ne morem pričarati ali iz nič ustvariti.«

»Lahko, ako hočeš. Pa tudi moraš — za boljšo bodočnost.«

»Aron, res te ne razumem.«

»Rešilo bi te jamstvo z graščakovim podpisom. Ali ga znaš ponarediti?«

»Sleparstvo!« Karel je spoznal satanski nasvet ter se je s studom obrnil od Žida.

»Sredstvo, da si opomoreš«, se mu je laskal in hlinil. »Na ta način se jih je že mnogo izmuznilo iz zadrege. Tako boš prišel do denarja, zopet boš lahko igral in če boš mogel, mu boš povrnil. Tudi ni izključeno, da ti bo dolg odpustil; sklicuj se na stisko, reci, da si bil primoran.«

»Ne bom se umazal s takim dejanjem. Rajši umrjem, kakor pa živim s prisleparjenim imetjem.«

»Kar ti svetujem, ni sleparstvo, marveč pripomoček, da se izogneš sramoti. Svak te bo pohvalil, čim mu razložiš, zakaj si segel po uspešnem leku za svoje rane.«

Karel se je zgrabil za vroče čelo. Spomnil se je razdpra med svakom in Narciso, radi česar se ne more zanašati na njegovo oporo. Židov predlog je sicer umazan, vendar ga mora sprejeti, ako hoče priti do denarja, ki ga nujno potrebuje. Spet bo lahko poskusil srečo pri igranju in z dobičkom bo poravnal posojilo, ako se z graščakom drugače ne pobotata. Daleč v ozadje je potisnil samomoril ne misli, saj jih bo lahko obnovil, čim bo primoran skleniti življenje.

»Koliko mi odšteješ, ako podpišem?« ga je vprašal boječe in nezaupljivo, kakor da se je sramoval lastne besede.

»Ali znaš ponarediti podpis? To moram vedeti, preden ti odmerim posojilo.«

»Znam«, mu je prikimal. »Imam graščakovo pismo, po katerem ga bova posnela ...«

»Izvrstna misel! Zakaj si se obotavljal? Z denarjem si boš ustvaril sijajno bodočnost; poišči si bogato nevesto z imovitim tastom in stal boš kot hrast na gori. Tedaj bi ti lahko zvišal posojilo in podaljšal odplačevanje.« 

»Koliko si mi pripravljen nakazati?« 

»Dvajset tisoč, ako predložiš potrdilo z graščakovim podpisom. Menim, da bo za prvo silo zadostovalo.«

»In kdaj mi boš izplačal?« 

»Čez nekaj ur ves znesek, prej pa mi podpiši menico z graščakovim imenom. Pokaži mi njegovo pismo, da vidim pisavo.«

S tresočo roko mu je izročil list z graščakovim podpisom; sedla sta k pisalni mizi ter ga prenesla na menico za dvajset tisoč. Žid je spravil ponarejeno zadolžnlco ter je odšel v mesto po obljubljeno posojilo.

X.[uredi]

Sledovi roparskih napadov in umorov so vodili na kup zapuščenih razvalin, kjer so se vsako noč dogajali zločini, ki so vzbujali med prebivalstvom strah in grozo. Mestna varnostna straža je obračala na ta del mesta vso pozornost, nadzornik je naročil najboljšemu stražniku, naj posveti v zloglasno roparsko gnezdo. Nanj se je zanesel, saj je razčistil že marsikako zamotano zadevo.

Storž se je poslušno postavil pred nadzornika, ponosen je bil, da mu je poveril važno nalogo.

»Ti si mož, kakršnega potrebujem«, je začel nadzornik.

»Ukazujte, gospod nadzornik!« 

»Prepričati se hočem, koliko je resnice na govoricah, zato bom med razvalinami nastanil stalnega stražnika, ki bo opazoval in poročal, pa tudi nastopil, ako bo potrebno. Izkušen si in pogumen mož: podnevi počivaj, ponoči pa oprezno zalezuj.«

»Potrudil se bom, kolikor bo mogoče, gospod nadzornik. Z mano boste zadovoljni.«

»Ampak nevarnosti se ogibaj, nočem, da bi bil žrtev poklica. Ako se ti zdi potrebno, se lahko tudi preoblečeš in tuliš z volkovi po brlogih, toda previdno, da te ne spoznajo.« 

Stražnik Storž se je zahvalil za zaupanje ter se je odpravil na delo. Preoblekel se je v raztrganega postopača; čim se je znočilo, se je odpravil med razvaline, kjer se je plazil med zidovjem, opazoval in poslušal. Vsaki še tako neznatni senci je posvetil pozornost.

Prva noč je minula brez posebnega dogodka; ko pa se je nastopne noči približal mostu ob nasipu, tedaj je čul, kako je nekaj pljusknllo v vodo in zaklicalo na pomoč. Kot bi trenil, je bil na mostu, našel pa ni nikogar, celo voda je molčala v deroči strugi. Pogledal je nizdol in videl, kako se vrti nekaj ob jezu tik pred izlivom v predor. Skokoma se je spustil po bregu, z eno roko se je oprijel prožne vrbove veje, z drugo pa je zagrabil žensko, prav ko jo je hotel pogoltniti vrtinec. Zadel jo je na ramo in preplezal breg. Srce mu je utripalo v zavesti, da jo je iztrgal iz objema grozovite smrti.

Položil jo je na ravninico ob cesti; šele tukaj je opazil, da so utopljenki zvezane roke. Prerezal je vrvico ter jo je jel obujati k življenju. Kmalu so se pokazali prvi življenski znaki — preprečil je umor. Pognati se je hotel za morilcm, a je moral ostati pri njegovi žrtvi ter jo spraviti na varno mesto. Najprej ji je preiskal žepe, da bi našel kakšne papirje in dognal njeno ime; najti pa ni mogel ničesar, samo obleka je razodevala, da je žena iz boljše rodovine.

Utopljenka je začela dihati, vendar je bila še nezavestna ter si ni mogla sama pomagati. Kot nalašč je pridrdral po cesti voz, kamor jo je naložil in zaprosil voznika, naj jo zapelje v mestno bolnišnico. Zdravniki niso sicer opazili nikakih večjih poškodb, ugotovili pa so začetek težke vročinske bolezni, ki se je naglo razvijala. Sprejeli so jo v bolniško oskrbo, stražnik pa se je odpeljal na stražnico, poročat, kaj se mu je pripetilo.

»Poročilo je nepopolno, a nekaj je vendar«, je nadzornik bobnal s prsti po mizi. »Škoda, da je nisi mogel zaslišati.«

»Ni bilo mogoče, gospod nadzornik. Iz nezavednosti se je zbudila v težko vročinsko bolezen, zdravniki so mnenja, da jo ne bo tako lahko prebolela.«

»In morilca seveda nisi mogel izslediti?«

»Izginil je ko senca. Ako bi ne bil opazil, da so ji roki zvezani na hrbtu, bi bil gotovo mislil, da si je hotela vzeti življenje ...«

»Zločin si očitno preprečil, moramo pa zadevo prikriti javnosti: zločinec naj se čuti varnega in ujame v nastavljeno zanko. Delo nam bo olajšano, kadar bo bolnica ozdravela.«

»Vodstvo bolnišnice me bo obvestilo, čim bo zmožna dati kako pojasnilo.«

*

Bolnica je vendarle prebolela hudo vročinsko bolezen; polagoma se ji je vračalo zdravje in po dolgih tednih je smela s postelje na vrt pod košato drevje. To priložnost je porabila za beg iz bolnišnice; posrečilo se ji je dobiti obleko, na kar je bežala k družini, kjer je pustila otroka pred odhodom na Ležišje.

Zavila je po stranski ulici, ki jo je po dolgem ovinku povedla med razvaline. Stresla se je ob pogledu v potok, kamor jo je pahnil brezvestnik v molčeči noči. V istem hipu se je pojavil za ovinkom raztrganec, zagledal je neznanko in pospešil korake.

»Pusti me!« je vztrepetala v strahu pred novim napadom.

»Bojim se, da se boš zdajzdaj zrušila od slabosti«, se je oglasil Storž, preoblečen v pocestnega capina.

»Trudna sem«, se mu je boječe odmikala.

»Tamle za zidom je klop, kjer se lahko odpočiješ.« — Stražnik je iztegnil roko, da bi jo povedel s ceste, a Leonora je odskočila s plahim krikom in bežala v predmestje.

»Zakaj se neki boji?« je ugibal, zroč za neznanko. Tako znan mu je bil njen obraz, ni pa se mogel spomniti, kdaj ga je videl, slediti pa ji ni utegnil, ker je bil povabljen v bolnišnico, da zasliši utopljenko.

»Kdo ve, ali ni bila ona ...?« se je domislil med potjo, a je vzlic temu mnenju pospešil korake. Zasopel je dospel pred službujočega zdravnika ter ga je vprašal po bolnici.

»Srečno je prebolela,« mu je povedal. Danes sem jo poslal na vrt, da se razgiblje v čistem zraku.«

»Torej je še vedno tukaj, bal sem se, da ste jo odslovili.«

Strežnik je odšel na vrt, odkoder se je vrnil s poročilom, da je ni mogel najti. Pogledal je v bolniško sobo in po hodnikih, a nihče mu ni mogel dati pojasnila.

»Pobegnila je,« je obvestil zdravnika. »Nekdo ji je pomagal, zakaj po mestu ne more hoditi v bolniški obleki.«

»Odšla je v smrt,« je zdravnik zmajal z glavo. »Ako se ji bolezen povrne, je ne bo več prebolela.«

»Tako bo zbrisana vsaka sled za morilcem,« je vzdihnil Storž, ki je že v duhu držal zločinca ter si pripenjal zasluženo odlikovanje.

Ponovno so preiskali bolniški vrt in vse prostore, a pogrešanke ni bilo od nikoder. Stražnik si je zapisal nekatere podatke, prepričan, da jo je srečal na mostu, kjer se mu je plaho umaknila. Brž se je odpravil iz bolnišnice nazaj med razvaline v nadi, da jo bo dohitel.

Medtem je Leonora dospela do stanovanja družine, kateri je izročila otroka pred odhodom na Ležišje. Srce ji je utripalo v želji po edinčku, saj je preteklo že nekaj mesecev, odkar mu je zadnjič pobožala mehko lice.

Pogumno je potrkala na vrata, a nihče se ji ni oglasil, radi česar je trkanje še močneje ponoviia. Tedaj ji je odprla godrnjava starka, nikdar v življenju še ni videla takega obraza.

»Kaj želite?« je osorno zarezala.

»Z gospodinjo hočem govoriti«, je Leonora jecljala v zadregi.

»Jaz sem gospodinja,« je nezaupno mrmrala.

»Vam nisem dala svojega otroka ...«

»Ne maram otrok, še sama sebi sem v napotje.«

»Tukaj sem bila pred nekaj meseci. Od kdaj stanujete v tem prestoru?«

»Pred tremi tedni sem se priselila.«

«Pa kje je gospa, ki je prej tu stanovala?«

»Ne vem,« je skomignila z rameni. »Vedeti morate sami, komu ste oddali otroka.«

Leonora si je z dlanjo pokrila obraz ter je milo zajokala. Jokaje je pripovedovala neznanki, da je prišla po otroka, izročenega varstvu blage dobrotnice. Radi zamude se je izgovarjala na bolezen, ki jo je zasačila na potovanju.

Starka je kazala več radovednosti kot sočutja ob njenem pripovedovanju. Ni ji bilo prijetno vsiljivo poizvedovanje, vselej se je izognila odgovoru o tem, česar ni smela razodeti. Vsa potrta je odšla k hišnemu gospodarju, da izve, kam se je preselila stranka z njenim otrokom.

»Tega vam ne morem povedati,« jo je hladno zavrnil. »Vprašajte pa upravitelja, morda vam bo dal kakšno pojasnilo. Preveč pa se ne zanašajte, ker je novinec; prejšnjega upravitelja sem namreč odslovil zavoljo nepravilnosti pri knjigovodstvu. Zato vam ne bo mogel dati točnih podatkov, ako nima zapisano.«

Šla je k upravitelju, ki je pregledal knjige, našel pa ni ničesar o odhodu stranke, po kateri je poizvedovala. Dati ji tudi ni mogel pravega nasveta, kam naj se obrne in kod naj išče svojega otroka.

Odšla je vsa obupana, gnalo jo je hrepenjenje po otroku, vedela pa ni, kod in kam. Plaho se je ozirala okrog sebe; kamor je pogledala, je videla senco — njega, ki jo je onesrečil. Prav on ji je ugrabil otroka in preprečil nadaljnje potovanje. Oropal ji je zadnji dokaz, zaprl ji je usta ter jo ustavil na poti do smotra.

V skrajnem obupu ji je posvetil rešilni žarek. Emil jo je zaščitil pred graščakom, v žepu je našla njegovo vizitko z naslovom odvetnika, ki ji bo pomagal urediti zamotano zadevo.

»K njemu pojdem,« se je odločila, trenutno potolažena. Zopet je v duhu objemala izgubljenega edinca, srečna v svoji nesreči.

XI.[uredi]

Odvetnik Pravar je sedel v pisarni pri mizi pred kupom državnih zakonikov in uradnih spisov. Bil je poštenjak od nog do glave: kdor je kršil zakon, ni našel pri njem zavetja, dočim se je za one, katerim se je godila krivica, zavzemal kakor oče za otroke. Kadar se je nedolžnemu teptala pravica, je bil prvi na mestu ter ni odnehal prej, dokler mu ni priboril zmage.

Sočutno jo poslušal zgodbo potrte Leonore, njen trpeči obraz in beseda, s katero mu je pripovedovala, mu je potrdila resničnost njenega trpljenja.

»Kdo vas je semkaj napotil?« jo je vprašal, ko je nehala pripovedovati.

»Emil, plemeniti Turničan,« mu je pokazala njegovo vizitko.

»Njegovo ime vam je dobro priporočilo. Škoda, ker mi ne more osebno povedati, zakaj je nastopil proti graščaku. Biti mora nekaj posebnega, kar bomo težko dognali.«

»Zakaj ne, gospod odvetnik?« ji je vztrepetalo na jeziku.  »Plemič mi bo rad ustregel s potrdilom, ako mu pišem ali grem osebno do njega.«

»Žal, ali ne veste?« se je začudil.

»Kaj?« je ostrmela.

»To, da Emil najbrž ne bo mogel ničesar več povedati. Težko je ranjen — trpljenje, ki bo trajalo do smrti ...« 

»Žrtev ostudnega morilca z Ležišja! Že dva umora ima na vesti ...«

»Tiho!« jo je opomnil. »Vi ste krivi dvoboja, ki se je končal z nesrečnim izidom.«

»Zavzel se je za pravico, dočim se je Lambert boril za sleparstvo.«

»Svojo trditev morate najprej dokazati, da ste graščakova soproga in mati njegovemu otroku, on pa vas odklanja in pobija obdolžitev. Tukaj je treba nastopiti z močnimi dokazi, graščak ima veljavo pred oblastvom, ki ne bo verjelo golim besedam. Ali imate potrebne listine?«.

»Nimam, ker so mi jih ukradli«, je bridko odvrnila.

»Tudi to morate dokazati, samo domnevanja ne veljajo. Nabavite si nove papirje, ali pa vsaj navedite priče, ki so poznale graščaka od prej in vedele, da sta bila poročena.«

»Kaj pa, ako bi trditev okrepila s prisego?«

»Prav toliko bi veljala graščakova prisega. Po tej poti ne pridete do smotra.«

»Nabava listin je mogoča tukaj, ne pa v divjih pustinjah tujine, kjer nimajo ne poročnih ne krstnih knjig. Kdor izgubi zadevno potrdilo, ne more več dobiti nadomestka.«

»Duhovnik, ki vaju je poročil, vam kot priča zadostuje«, jo je opozoril.

»Dotični duhovnik je izginil kmalu po najini poroki. Meljor se je nazival — ime, kakršnih je mnogo v tistem kraju. Zato ne bo uspelo še tako skrbno poizvedovanje.«

»Opišite mi na kratko svoje zakonsko življenje.«

»Tri leta sva živela z možem v srečnem zakonu. Vedela sem, da je iz boljše rodovine, usoda pa ga je zanesla v tujino; bavil se je z iskanjem zlata in dragih kamcnov; tudi lov mu je donašal lepe dohodke.

Razen mene in dotičnega duhovnika ni vedel nihče, da je plemenitega rodu. Duhovnik ga je nekoč poklical k sebi, češ, da mu bo nekaj važnega sporočil. Brž se je odzval vabilu, vrnil pa se je pozno zvečer pijan in razburjen.«

»Kaj se ti je pripetilo?« sem poizvedovala.

»Nič«, mi je kratko odvrnil. »Pili smo ga, da je teklo od mize.«

Mož se do takrat ni zanimal za poročno potrdilo in za otrokov krstni list; nenadoma pa je začel sitnariti, kje hranim te papirje in da naj mu jih brez odloga izročim. Odločno sen se mu uprla in ostala pri svojem skleou. Tako je nastal med nama prvi razdor, ki je uničil tiho zakonsko življenje.

Razen mene je zasovražil tudi otroka, kateremu je bil doslej najboljši oče. Pričel je opuščati delo. Ko se je pozno ponoči vračal domov, me je zmerjal in pretepal.« 

»Lambert, zakaj si tak?« sem ga rahlo opominjala.

»Izberi si drugega«, je začel divjati.

»Ti si me izbral in vzel za ženo. Ako sva shajala tri leta, bova tudi še naprej«, sem mu odgovorila.

»Kdo ve«, je skomignil z rameni.

Kakor nož v srce, tako me je zadel ta odgovor. Vedela sem, da pripravlja nekaj, kar bo izvršil brez mojega dovoljenja. »Zares si čuden«, sem plaho ponovila. »Morda te je prevzela bogata dediščina, da me ponižuješ.« Sama ne vem, kako sem izrekla in kje sem dobila te besede.

Lambert je izpremenil barvo. »Neumnica«, me je ozmerjal. »Znane so ti moje razmere in veš, da nič ne pričakujem.«

Nekoč sem ga zalezla pri sestanku s tamošnjim veljakom Meljorjem. Mož se je umaknil, čim me je zagledal, veljaka pa sem robato oštela. Očitala sem mu rop najine zakonske sreče, zagrnila sem mu s puško, ako bo še zavajal moža na kriva pota.

A razmere so se izpremenile. Lambert se je lotil dela, manj je popival, vendar pa ni bilo dneva, da mi ni pokazal svoje mržnje. Tudi otrok jo je občutil, nikoli več ga ni vzel v naročje. Mir se je od naju za vedno poslovil. Za vsako najmanjšo besedo me je udaril, večkrat sem morala bečati pred divjakom.

Več tednov je trajalo to trpljenje. Neke pozne noči pa se je nenadoma dvignil s postelje in je zapustil kolibo. Zjutraj sem našla na ležišču pismo, v katerem mi je naznanil svoj odhod. »Odhajam, ker sem se te naveličal«, se je glasilo pisanje. »Srce mi je zahrepenelo po drugem bitju, ob katerem bom našel mir in blagostanje.«

»Ali imate njegovo pismo?« je segel odvetnik po novem dokazilu.

»Sežgala sem ga«, se ji je izvilo globoko iz prsi.

»Nespamet! Zakaj ste to storili?«

»Prenaglila sem se v hipnem srdu.«

»Škoda«, je odmajal odvetnik s sivo glavo. »Edini dokaz, ki bi vam lahko koristil, ste zavrgli.«

Leonora ga je pogledala dvomljivo, kakor da ni verjela njegovim besedam. Ni se ji zdelo mogoče, da bi ne bilo drugega dokaza kakor tisti košček papirja, ki ga je izročila plamenu.

»No, in potem?« je zanimalo odvetnika.

»Vzela sem culico in otroka ter sem odpotovala za njim v njegovo domovino. Otroka sem pustila v mestu in odšla na Ležišje, kamor sem dospela prav pred poroko, katere nisem mogla razdreti. Tako sem postala žrtev usode, oropali so mi najdražje — čast in otroka. Pomagajte, gospod odvetnik!«

Odvetnik je vstal in hodil nemirno do sobi. »Ako bi bil sedajle vaš sodnik,« je modroval, »bi rekel, da ste si zgodbo izmislili sami zaradi osebnih koristi. Priporočil bi vam, da odidete nazaj v svojo domovino, preden vas doseže roka pravice.« 

»Kaj mi res ne verjamete?« je kriknila obupno.

»Dvomim! Povem vam po pravici.«

»In roparski napad na Pogorišču? Ali je tudi izmišljen?«

»Obrabljena vsakdanjost! Kdo vas je rešil?«

»Ne vem, nisem ga poznala. V bolnišnici mi niso povedali njegovega imena.«

»Ali se je zanimal za napadalca?«

»Nisem mu odkrila svoje bolečine ...«

»Prav. Bolje je, da ohranite zase, kar vas otežuje.«

»Toda odvedli so mi otroka, te izgube ne morem molče preboleti.«

»Predolgo se niste zglasili. Vprašajte pri mestnem oblastvu, tam boste še najprej dobili pojasnilo.«

»Pošiljajo me od Poncija do Pilata ...«

»Vi ste čudna žena. Vedno nekaj trdite, a nikoli nimate pravih dokazov.«

»Podrli ste mi zadnje upanje!« je vzdihnila in sklonila glavo na prsi. »Torej tudi Emilu, plemenitemu Turničanu ne verjamete?«

»Rad bi ga osebno zaslišal. Lahko se je motil, ali pa je bil prevaran ...«

»Za šalo se ni nastavil smrti; bil je prepričan ...«

»Morda ni bil pravilno poučen. Tudi to je mogoče.«

»Prav imate«, se je prisiljeno vdala. »Samo eden me je hotel resno braniti, kar mu je preprečila usoda. Povejte mi, ali nisem nesrečna!«

»Smilite se mi, a vam ne morem pomagati. Kadar pa mi prinesete dokaze, tedaj vam bom na uslugo.«

»Ne prosila bi nikogar, ako bi mi ne bilo za otroka. Kdo ve, kaj se mu je pripetilo?«

Odvetnik je umolknil. V tem vzdihu ni opazil hinavstva; iz njega je govorila resnica in čista materina ljubezen. Ni se moge ubraniti sočutja ob pogledu na potrto ženo.

»Poslušajte«, jo je nagovoril mehkeje po kratkem molku. »Kakor pravite, ste bili napadeni na Mostičju in napadalec je pobegnil. Po vašem mnenju naj bi bil zločin izvedel graščak, ki je posegel po sramotnem orožju, da bi se vas iznebil. Recimo, da vas je on napadel in da ste v resnici njegova zakonska žena, vendar pa mu tega ne morete dokazati, zato tudi ne smete tega javno govoriti. Svetujem pa vam lahko samo tole: zasačite ga kje na samem ter ga iznenadite. Morda mu bo ušlo priznanje, da vas je hotel umoriti, ali da je ugrabil otroka; čim se bo to zgodilo, me obvestite, da začnemo sodno postonanje. Mnogokdaj se je že pokazala pravica, kjer ni bilo pravih dokazov: zločinec se je zapletel v protislovje in končno je moral priznati.

»Potrkala mu bom na dušo in zbudila spečo vest«, je maščevalno zapretila.

»A nikar preglasno!« jo je opozoril. »Kadar ne bo nikogar, ga lahko oštejete, nikakor pa ne smete izreči pred pričami kaj takega, česar ne morete dokazati.«

Leonora mu je stisnila desnico, zahvalila se je in odšla na novo delo.

XII.[uredi]

Na prostorno ravnino okrog Ležišja so padale večerne sence. Po gozdu, ki jo je zapiral na vzhodu, so skovikale sove in prhutale med vejevjem pred mogočnim jezdecem, drvečim proti graščini. Graščak Lambert se je zakasnil na lovu, v naglem diru je hotel popraviti zamudo in prehiteti tovariše, katere je povabil v grad na lovsko veselico.

Med povabljenci sta bila tudi njegova svaka Karel in Evgen; nalašč ju je povabil, da pokaže plemstvu izmišljenost govorice o razdoru z Narciso. Zbranim gostom je hotel natvesti, da je soproga zaradi rahlega zdravja ostala na jugu, odkoder jo vsak dan pričakuje. Natihem je še vedno upal v njeno vrnitev, ali pa jo bo našel in pregovoril. Samo v oblastvo jo mora dobiti, potem mu nikdar več ne uide.

»Gorje ji, kadar jo najdem«, je sikal in škripal z zobmi. »Videa bo, kaj se pravi razkrivati moje slabosti ter se vezati z nasprotniki. Do sedaj ne ve nihče drugi o umoru, kakor jaz, ona in moj zaveznik. Pazi naj, da je ne zadene enaka usoda ...«

»Takšna, kakor je zadela mene ...« mu je jeknilo na uho. Konj se je vzpel pokoncu, predenj je stopila izza grma visoka črno oblečena ženska z dvignjenimi rokami kakor nočna prikazen.

»Leonora!« je osupnil Lambert na iskrem konju. »Aha, tukaj me poznaš; le poglej me, Leonoro — tvojo nesrečno ženo.«

Graščaka je zabolela glava, pritisnil je mrzlo dlan na vroče čelo ter jo odstranil, čim se je zavedel.

»Ali je ona ali njen duh?« se je prestrašil.

»Utopljenka«, se mu je blazno zakrohotala. «Zakaj se bojiš izreči to besedo? Morilec!«

Lambert je spodbodel konja, da bi odjezdil s prizorišča, a Leonora ga je zgrabila za uzdo, iz oči ji je švigal srd in zaničevanje.

»Izgini!« ji je zapovedal in nameril z bičem.

»Nikamor se ne ganem.« Segla je v žep po samokres ter mu ga je nastavila na prsi.

Graščak je spoznal nevarnost, toda sram ga je bilo klicati na pomoč pred slabotno žensko.

»Kaj pa hočeš?« mu je vztrepetalo na jeziku.

»Tvoje življenje«, je poudarila svečano. »Iz mojih ust moraš slišati sodbo in sprejeti kazen iz rok, ki so te nekdaj božale in objemale. Sramuj se svojega plačila: najprej si me zavrgel, potem si mi izmaknil listine in končno si me hotel usmrtiti. Naključje pa mi je ohranilo življenje. Odvedel si mi tudi otroka; daj mi ga nazaj, sicer boš poginil.«

Nekje v daljavi je zatrobil lovski rog. Lovci so pogrešili graščaka, vedeli so, kam je odjezdil, ni pa se še povrnil. Pričeli so ga iskati v skrbi, da ne zaide; rešitev je bila torej na poti, samo za hip mora še zadržati morilko, da ne bo sprožila.

»Aha, sedaj se mi je pričelo svitati«, se je navidezno domislil. »Vi ste se pojavili na Ležišju pred mojo poroko, toda jaz vas ne poznam in nisem tisti, za katerega me hočete potrditi. Imam pa v tujini brata, ki mi je popolnoma podoben; morda je on, katerega iščete, vaš zakonski mož in oče vašega otroka.«

»Lažnik!« se je razvnela v ognjevitem srdu. »Štiri leta sva živela v zakonu, pa mi nisi o bratu nikoli omenil. Tudi ni verjetno, da sta dva sinova enaka malopridneža.«

»Jaz imam mirno vest«, se je zagovarjal. »Morda je res kaj zagrešil in hoče odložiti name svojo krivdo. Na žalost ga ne morem pozvati pred sodišče, ker nimava že dolgo časa nikake zveze.«

Zopet se je oglasil iz daljave lovski rog. Konj je skočil in zahrskal, Lambert se je sklonil ter ga je z obema rokama zgrabil za grivo.

»Čigava je ta brazgotina?« ga je pogledala na roko. »Rana te je izdala, katero sem ti nekdaj scelila. Hinavski lažnivec!«

Oraščak je pogledal v tla, v hipni zmedenosti ni bil pripravljen na odgovor.

»Slaba vest ti je zavezala jezik«, mu je oponosila in namerila s samokresom. «Priznaj, ali si moj mož, sicer boš poginil. Krogla je pripravljena, odgovori!«

»Sem«, se je uklonil njenim grožnjam. Premagala je njegovo odpornost ter ga je pogledala z zaničljivim pogledom.

»Priznal si sedaj, ko te nihče ne čuje, zatajil pa si me pred poroko vpričo svatov in ljudstvo, ki me je obsodilo.« 

Lambert je vedel, da ni nikogar v bližini, priznal je z namenom, da zavleče njeno dejanje. »Takrat sem moral pokazati svoje dostojanstvo,« se je izvijal, »sram me je preteklosti, zato sem te zatajil.«

»Zavrgel si pravo ženo ter se poročil z drugo. To ni plemenito!«

»Prisilili so me, moral sem se ukloniti. Po tej poti sem prišel do gospodstva — izpolnil sem stricu poslednjo voljo, izraženo v njegovi oporoki.«

»Zaradi dediščine si me pahnil v revščin in sramoto. Zakaj mi nisi takrat navedel pravega vzroka, ko sem prvič zapazila tvojo izpremembo?«

»Zbal sem se besedičenja in očitanja. Še danes bi bil berač, ako bi bil čakal tvojega dovoljenja.«

»Ni ti bilo dovolj, da si me zapustil z otrokom v skrajni bedi, stregel si mi celo po življenju ...«

Na vse kriplje se je branil Ležiščan te obdolžitve, moral pa se je zopet upogniti napetemu samokresu.

«Kdo je bil morilec?« je zahtevala odgovor.

»Neki zamorec«, se ji je izmislil v trenutni zadregi.

»Lažeš!« je porastla v zavesti ponovne zmage. »Napadel me je Meljor, nekdanji glavar in tvoj prijatelj. On je zasnoval peklenske načrte ter je naju razdružil, zamenjal mi je prave listine in nazadnje me je zvezal in vrgel v deročo strugo. Ugrabil mi je tudi otroka in ti imaš na vesti nedolžno žrtev.«

»Domnevanje še ni resnica, Meljor je nedolžen. Odkar sva se ločila, ne poznam njegovega bivališča. Prav tako je izmišljeno, da ti je odnesel otroka. Ne branim se priznanja krivde, nočem pa nakladati tujih grehov na svoje rame.»

»Priznaš, kar ti ugaja in česar ne moreš utajiti. Vseeno mi je, kdo je tvoj zaveznik, vedeti pa hočem, kje je otrok in kaj se mu je pripetilo. Ako mi tega ne poveš, bom sprožila in glasno bom povedala svetu, zakaj sem to storila.«

Graščaka je oblival mrzel znoj; čul je peketanje konjskih kopit, rešitev je bila torej blizu, še bliže pa mu je bila smrt iz napetega samokresa.

»Počakaj, vse ti bom povedal«, se je ustrašil njenih groženj. »Samo orožje moraš odložiti, da se ne izpozabiš ...«

Zapeljale so jo hinavske besede, vdala se je in povesila orožje. »Tedaj govori!« mu je zapovedala.

»Lambert!« je zadonelo iz bližine, nekdo ga je poklical po imenu. Urno je zagrabil bič ter jo udaril po glavi, žena je omahnila in zaklicala na pomoč. Zadel jo je na sence, udarec jo je omamil, ni pa izgubila zavesti.

Graščak je nategnil vajeti, hoteč ubežati. Konj je poskočil, izpotaknil pa se je ob korenini in jezdec je odletel na tla. Takrat je v bližini počil strel, konj se je preplašil in odbežal brez jezdeca po gozdu.

»Morilka!« je zatulil Ležiščan in planil za bližnji grm. Krogla mu je šla mimo glave, zaradi udarca žena ni mogla dobro pomeriti in zadeti. Spravila je samokres in bežala.

Ustavila jo je peščica jezdecev, ki so poskakali s konj in obkolili graščaka. Njih začudenje se je izlilo v eno vprašanje, kaj se mu je pripetilo.

»Ali jo poznate?« je pokazal togotno na ženo, katero je zgrabil lovec za velo roko.

»Ne moremo se domisliti«, so mu soglasno odvrnili.

»Ta predrznica me je napadla na Ležišju s prazno izmišljotino, sam deželni sodnik je ovrgel njeno obdolžitev.«

Lovci so se spomnili dogodka pred grajsko kapelico, bili so med povabljenci na strani plemenitega ženina — njegovi ožji sorodniki in prijatelji.

»Kot ropar je planila pred konja ter mi je namerila s samokresom. Spustil sem se na tla in tedaj je sprožila, krogla mi je siknila mimo glave. Držite jo, vlačugo; Karel, tebi jo izročam, glej, da jo povedeš na Ležišje!«

Zadolženemu svaku je ugajalo graščakovo poverilo; strašila ga je ponarejena menica, ki je zorela za izplačilo. Odkod naj dobi denar, ako ne od Lamberta, čeprav ga bo moral odslužiti.

Srdito je zgrabil napadalko ter jo je postavil pred graščaka. »Tukaj je morilka!« je ustregel njegovi ženi. »Prvi sem bil, ki sem te pogrešil in sprožil misel, da smo te iskali. Slutil sem nevarnost. Bili smo že pod vznožjem griča, odkoder smo se vrnili ... Nekaj me je šiloma gnalo nazaj proti gozdu ...»

»Hvala ti, Karel«, mu je stisnil desnico. »Otel si me smrti, tvoja skrb ne bo brez plačila. Samo izbiral boš, in jaz bom stregel tvojim željam.«

»Vreden bom tvojega zaupanja. Odloči, kam naj jo povedem.«

»V stolp v graščini. Zapri jo v najožjo celico, ključ pa prinesi meni. Jutri bom izrekel odločilno besedo.«

»Izroči jo deželnemu sodišču; izvedenci naj jo preiščejo. Za zločince je ječa, za norce pa norišnica. Nekam jo moramo odstraniti.«

»Ukrenil bom potrebno. Pripeljite mi konja,« je namignil tovarišem, »v gradu je pripravljena gostija.«

Privedli so mu konja, ki ga je zajezdil: sledila mu je družba jezdecev razen Karla, ker je moral hoditi peš in čuvati neznanko. Spremljal ga je brat Evgen, potrt in zamišljen, srce se mu je trgalo od sočutja do uboge sirote.

Karel je poznal njegovo rahločutnost in se je bal, da bi se ne zavzel za njegovo jetnico ter ji pomagal k begu. S tem bi mu podrl nade, da se bo skoro rešil dolgov in otresel nadležnega žida.

Leonora je opešala ter se zapletala od slabosti. Karel ji je zapretil, da jo bo privezal na konja, temu pa se je Evgen odločno uprl. »Ali se ti ne smili?« ga je posvaril. »Kdo nima sočutja do sirote, je hujši od zverine.«

Brat je zardel od sramote, vso pot je molčal, nič več se ni upal mučiti uboge žene. Lotila se ga je tiha radovednost, zakaj se Evgen zavzema za neznanko in kaj ga nagiba k sočutju, kar mu bo Lambert silno zameril. Brezdvomno hoče nadomestiti Emila in izzvati ponovni dvoboj z nesrečnim izidom.

XIII.[uredi]

Prvi žarki vzhajajočega solnca so posijali na Ležišje. Povabljenci so z zaspanimi obrazi odhajali z veselice, med zadnjimi se je poslovil Karel, dočim se je Evgen pred polnočjo odpravil k počitku. Prenočevala sta v graščini kakor vselej, kadar sta bila pri svaku na obisku.

Lambert je opazil Evgenovo redkobesednost in hitro odstranitev z veselice ter je vprašal Karla po vzroku. Ta pa se mu ni upal ničesar omeniti: »Morda se je slabo počutil.« je izrazil svoje mnenje, »na lovu se je moral prehladiti, ker ni povsem trdnega zdravja.«

S tem odgovorom pa graščak ni bil zadovoljen. Slutil je, da svak ne soglaša s postopanjem z njegovo jetnico. Ni pa se hotel znositi zavoljo tega, ker je povabljencem moral pokazati prijateljstvo z grofom Tulipanom in prikriti razdor in ločitev soproge, o čemer so že mnogokje šušljali.

Tudi Karel je bil nejevoljen na brata zaradi potuhnjenega obnašanja. Ves čas je iskal priložnosti, da bi namignil graščaku za posojilo, zaradi bratovega vedenja pa se je bal odklonitve. Svojo jezo je pogasil s pijačo, ki ga je razvedrila.

Čim je stopil v spalnico, se mu je znova oglasil srd na brata, s katerim je hotel temeljito obračunati. Na vsak način je moral dognati, kaj ima prav za prav na srcu, ter ga posvariti, naj bo previden.

S pestjo je udaril po vratih njegove sobe, ki so se v hipu odprla na stežaj, Evgen je stopil predenj ter mu je posvetil v obraz.

»No, ali si že pokonci?« ga je osorno nagovoril

»Že dolgo, ker te pričakujem«, je bil Evgen pripravljen na odgovor.

»Vedel si, kje me boš našel, ako imaš kaj važnega na srcu.«

»Prav zato, ker sem vedel, nisem hotel priti. Pa se mi tudi ni mudilo; upnikov nimam, da bi jih skrbelo, kdaj jih bom odrešil.«

»Ako imam dolgove, jih bom poplačal, ali pa si bom vzel življenje. Ne vtikaj se v moje zadeve.«

»Nič se ne razburjaj! O tem ne bova govorila. Meniva se raje o sestri. Uboga Narcisa!«

»Zakaj jo pomiluješ?« je Karel prisiljeno osupnil.

»Smili se mi, ubožica. Ves večer je bila pred mano ...«

»Prav, da imamo v oblastvu njo, ki je kriva razdora. Postavili jo bomo med ječo in norišnico, sodišče bo odločilo.«

»Karel, ali tudi ti verjameš?« ga je brat ošinil s svarilnim pogledom.

»Mar ni resnica? Ta čarovnica te je začarala ...«

»Ne bodi smešen!«

»Evgen, ne igraj se z Lambertom! Emila vprašaj, ako ti more povedati.«

»Brata sva in poznava sestro bolje nego Lambert«, mu je Evgen dokazoval. »Brez vzroka mu ni pobegnila z daljnega juga.« 

»Kdaj si se nalezel tega mnenja?« 

»Takrat ko sem slišal prvo besedo obupane neznanke. Tako se ne obnaša žena, ki je zločinka ali slaboumna.« 

»Ne misli, da je svetnica!« 

»Poštenjakinja je, ki brani svojo čast in pravico.«

»Nekdo te je udaril s kurjo slepoto. Nič ne pomisliš, preden izrečeš.«

»Prisežem na vsako besedo, ki sem jo izrekel.« 

Vsak v svoje misli zatopljena sta brata molčala nekaj časa. Karla se je natihem polaščala obupnost, vsa zgradba njegovih upov se bo razsula v prah ob Evgenovi odpornosti. Tukaj je zadel ob najhujšega nasprotnika, kjer se ga je najmanj nadejal. Čim se bo Lambert razjezil nad bratom, tedaj bo tudi njega zasovražil in posojilo bo splavalo po vodi.

»Evgen, pomisli, kaj delaš!« ga je skušala zlepa omehčati. »Ali ne veš, kaj smo mi vsi brez graščaka? Ne odbijaj njegove dobrote!« 

»Siroto moramo ščititi«, ga je odločno zavrnil. »Za nedolžnost je pravica, ne pa norišnica ali ječa. Sramota!« 

»Kdaj si jo zdravniško preiskal? Tvoji dokazi ne bodo držali pred deželnim sodiščem.« 

»Vem, da bo obsojena; ubožica nima drugih dokazov kakor solze za svoje trditve.« 

»Pomagaj ji jokati.«

»Smili se mi, sirota!«

»Kaj pa samokres in krogla, ki jo je izstrelila? S takim cvetjem naj se ne olepšuje!«

»V obupu se je izpozabila ...«

»Črne preteklosti ...« je poudaril.

»Kakor je graščakova ... On je vrelec njenega gorja, vso njeno nesrečo ima na vesti.«

»Stric je gotovo premislil, komu je zapustil premoženje...«

»Nenadoma je umrl. Sodišče je iskalo dediče in Lambert se je oglasil. Povzpel se je iz nižine na višek, prej pa se je otresel prahu, kakor očistimo čevlje pred vstopom v boljšo hišo.«

»To pa ni bilo plemenito, Karel!«

»Ako se ji je zgodila krivica, zakaj se ne zateče k sodišču? Samokres dokazuje, da nima druge opore.«

»Kaj pa Emil in Narcisa?« 

»Emil se pokori za svoje grehe, Narcisa pa tava po svetu kot izgubljenka ...«

»Karel, nikar me ne spominjaj. Srce mi poka, a ji ne morem pomagati. Tudi oče je ves obupan zavoljo nje in zaradi zavoženega gospodarstva.«

»Zato ti svetujem, da se ne prenagliš. Naše blagostanje sloni na graščakovi dobroti.« 

»Kdor hoče biti prost, naj se otrese sumov. Narcisa nam je pokazala Dot, poskusimo, kako bomo shajali brez graščakove podpore.«

»Evgen, premagaj svojo trmo!«

»Iz ljubezni do očeta ne bom še zdaj ničesar ukrenil, skrivaj pa bom poiskal sestro ter ji ponudil svoje varstvo. Graščaku ni treba vedeti, kam sem se odpravil.«

»Vrzi se v prepad, samo mene ne vpletaj v svojo pogubo. Ločiva se za dolgo časa, morda za vedno.«

Brata sta se razšla v nejevolji brez upanja na ponovno zbližanje. Tik pred razstankom se je odplazil izpred vrat graščak Lambert, ki je poslušal njun pogovor. Brezslišno je lezel po mehkih preprogah, v prsih mu je vrelo in zobje so mu šklepetali od gneva. Izginil je v mračnem hodniku proti grajskemu stoiku. Votlo je zahreščal ključ v železnih vratih, katera je za sabo skrbno zaklenil. Vstopil je v celico stolpove ječe, kjer je vzdihovala Leonora, nedolžna jetnica.

»Prišel je po dušo ...« je trepetala na trdi klopi. »Pripravljena sem. Čašo trpljenja sem izpila do zadnje kaplje ...«

Obrnila se je z obrazom v linico, skozi katero je v tankem svitu sijala jutranja zarja in zlatila njene solze.

»Zdaj si črv pod mojimi nogami,« jo je nahrulil. »Nekdaj si mi grozila s smrtjo, danes pa veljajo tebi one grožnje v isti obliki, kakor si jih takrat izgovorila. Ne bom se sicer izpozabil, hočem pa te odstraniti, mir moram imeti.«

»Tukaj sem, ako hrepeniš po krvi«, se je postavila predenj. »Izvedi, kar nameravaš!«

»Lahko bi te umoril«, ji je pokazal njen samokres. »Ni sicer nabit — kroglo si izstrelila, a nisi zadela. Bodi brez strahu, ne bom te posnemal.«

»Ker ti je izpodletelo na pogorišču«, mu je oponesla.

»Premagal sem te z drugimi sredstvi«, je prezrl njeno opazko. »Pred mano ležiš na tleh kakor ukročena zver divjega pragozda. Vendar ti dam na izbiro: prostost ali jetništvo, norišnico ali blagostanje.«

»Kdo ti bo verjel, da sem zblaznela?«

»Vsak, ki posluša tvojo domišljijo. Slovim kot poštenjak ter sem cerkveno poročen, zato je smešno trditi, da si moja žena. Ne muči se torej za smotrom, ki ga ne boš nikoli dosegla. Nočem pa te pahniti v bedo, ako izpolniš nastopne pogoje:

Kadar te obišče paznik, zahtevaj papir, črnilo in pero. Piši mi pismo in prekliči svoje trditve, katere označi kot pretvezo, da me prevariš za denar. Izpovej, da je tvoje pravo ime Leonora Pelan in da so ti slučajno znane moje razmere, katere bi rada izrabila. Reci, da si se hotela okoristiti z mojim premoženjem, zapeljana po kaki nezgodi. Prosi me odpuščanja in obljubi, da boš izginila iz tega kraja, ako ti nakažem izdatno podporo. Zavežem se, da te bom bogato nagradil, pismo pa bo ostalo tajno, rabil ga bom le v primeru, ako boš ponovno nastopila.«

Bledo obličje izmučene žene je nenadoma zardelo. »Ti se mi upaš staviti take pogoje,« je vzplamtela, »ti, moj zakonski mož! Ali meniš, da jih bom sprejela?«

»Kakor hočeš. Dal sem ti na voljo, a siliti te ne morem.«

»Nočem, čeprav mi daš polovico premoženja. Prepuščam ga tvoji drugi ženi v trpljenje in prekletstvo.«

Lambert se je napenjal, da bi ovrgel njene ugovore, a ni mogel priti do besede.

»Jaz se ne umaknem«, se mu je uprla. »Nikdar ne bom krenila s poti, katero mi je začrtala čast in poštenje. Vrni mi moje pravice in odstrani priležnico, potem ti bom odpustila in pozabila vse, kar sem zaradi tebe pretrpela. To je vse, kar me bo pomirilo, sicer bova živela v večnem sovraštvu.«

»Neumnica!« se ji je zlobno posmehnil. »Kako naj zavržem Narciso, katero ljubim bolj kot svoje lastno življenje. Niti grob ne bo ohladil te ljubezni, to je moj zadnji odgovor.«

»Ljubiš jo?« jo je zabolelo. »Nekdaj si tudi meni zatrjeval ljubezen in obetal večno zvestobo. Kdaj si lagal in kdaj si govoril resnico?«

»Torej, ali sprejmeš pogoje?« 

»Preden se razideva, moraš javno priznati, da sva bila veljavno poročena. Do tedaj pa se ne odrečem pravicam in ostanem tvoja žena.«

»Kaj pa otrok?« jo je opozoril. »Ali hočeš tudi njega uničiti s svojo trmo?«

»Oh, ubogi otrok!« je vzdihnila in otrla svetlo solzo.

»Ako ti ga poiščem in vrnem, ali boš potem pristala na pogoje? Z nakazano podporo ga boš lahko imenitno vzgojila.«

»Prav imaš«, se je navidezno zadovoljila. »Otrok bo dorasel in nekega dneva me bo vprašal po očetu. Kaj mu bom odgovorila?«

»Kar hočeš«, je bleknil malomarno. Boš že našla kak cinek, ženske ste iznajdljive.« 

»Ali naj mu rečem, da te ne poznam, naj ga li vzgojim v sovraštvu do tvojega imena?« 

»Vzgoji ga v ljubezni do življenja in prirode, prepričaj ga, da je uživanje vir življenskega blagostanja. Te nauke moraš vcepiti v otroško dušo za poznejša leta.«

»Ti bi mu privoščil strupa,« se je ustavila zapeljevanju, »meni pa je ljubša smrt kakor otrokova poguba.

»Zato pa umri!« je zagrmel in izdrl meč, ki mu je visel ob strani.

»Morilec!« je kriknila v smrtnem strahu. »Ne boš se me iznebil, čeprav me umoriš; moj duh te bo spremljal kot smrtna senca ter te bo preganjal povsod, kjer se boš pojavil.«

Lambert se je ustrašil in spravil orožje. »Ne bom prelival umazane krvi,« je odnehal, »imam še druga sredstva za tvojo bolezen. Samo namignil bom in zaprli te bodo v zidovje norišnice v Neurju.«

Leonora je vzdrhtela od groze, naslonila se je na zid ter je bolestno zaplakala.

»Do jutri se odloči«, ga je zadovoljilo njeno trpljenje. »Sporoči mi pismeno, da si sprejela pogoje in v istem hipu boš prosta, bogata in spoštovana. Za nameček ti bom privedel otroka. Zapomni si pa, da si izgubljena, ako odkloniš ponudbo.« To izrekši je odšel in zaklenil vrata.

»Izgubijena!« ji je donelo po ušesih — glas, ki ga je hotela zadušiti s pretresljivim jokom. Zatisnila je oči, da bi zakrila sliko norišnice v svoji domišljiji. Zamislila se je v neznosne muke v ograjenem zidovju, kjer bo za vedno ločena od svojega edinca. Tam bo živela kot brezumnica, nihče je ne bo poslušal ter ji privoščil tolažilne besede.

Ves dan ni ubožica zaužila nobene hrane in vso noč ni zatisnila očesa. Prebila jo je v neprestanem joku in v skrbi, kaj ji prinese nastopno jutro. Graščakove obljube, njeni trdni sklepi in dosmrtno suženjstvo jo je premetavalo kakor čolnič po razburkanih valovih.

Skozi omreženo okence je posijala prva jutranja zarja; zaškripala so železna vrata, napočila je odločilna ura.

»Ali imate kako posebno željo?« se je glasilo jetničarjevo vprašanje.

»Prinesite mi papir, črnilo in pero«, je zaprosila med bridkim ihtenjem.

Paznik je odšel in ustregel njenemu naročilu.

»Pridite čez nekaj časa«, ga je odslovila. Prijela je pero, hipoma pa se je premislila, na drobne kosce je raztrgala papir ter se naslonila na mizo. Odklonila je prostost in bogastvo, v resnici pa si je priborila zmago.

XIV.[uredi]

Skoro ves dan je Narcisa tavala po mestu, iščoča primerne službe. Morala se je prikrivati, zakaj marsikdo jo je poznal kot grofico iz časov, ko je še slovelo Tulipanovo ime in bogastvo. Nejevoljna na prazne poklone se je zvečer odpravila v drugo večje mesto, kjer jo niso poznali. Marsikje je potrkala na vrata, a povsod so jo odslovili, češ, da nimajo primernega mesta.

Utrujena od hoje, skrbi in premišljevanja je obsedela v mestnem drevoredu, naslonila se je na klop in tiho ihtela.

Predramila se je in dvignila glavo, nekdo jo je rahlo prijel za ramo.

»Zakaj se jokate?« jo je vprašala gospa, imenitno oblečena, čije obraz je bil zagrnjen s pajčolanom.

»Sirota sem, od vseh zapuščena«, ji je odgovorila. »Iščem primerno službo, pa me ne mara nihče sprejeti.«

Gospa jo je motrila z bistrim očesom, ogledala je vsako njeno potezo in spoznala, da stoji pred osebo, ki si ni sama zakrivila nesreče, marveč jo je usoda potegnila v svoj vrtinec. Njeno sočutje se je izlilo v mehko besedo.

»Ali bi imeli veselje do otrok?« jo je iznenadila z vprašanjem.

Narcisa je prikimala, novo upanje se je talesketalo v njenih solzah.

»Dva otroka imam, za katera potrebujem skrbno varuhinjo. Vaša zunanjost razodeva, da ste iz boljše rodovine; zato vas sprejmem za poskušnjo ter me bo veselilo, ako vam bom mogla zaupati najdražje, kar imam na svetu — svoja otročiča.«

Graščakinja ni mogla najti pravih besed hvaležnosti, vstala je ter ji molče poljubila roko.

»Pojdiva«, jo je pozvala, na kar jo je po stranski ulici povedla pred visoko palačo. »Vidiš, tukaj bo tvoj novi dom«, ji je pokazala svoje bivališče.

Komaj je Narcisa prestopila prag, je začula z ulice sumljivo šepetanje. »Za vraga, to je graščakinja z Ležišja!« je nekdo razločno omenil.

Ubožica je skoro omedlela, tako se je ustrašila nepričakovanega razkritja. Celo obrniti se je bala, da bi videla, kdo je izgovoril njeno ime v samotni ulici tujega mesta. Najraje bi bila bežala, zakaj najbrž jo je iztaknil vohun, ki jo bo izdal njenemu soprogu.

Gospa ni slišala opazke, opazila pa je njeno nenadno zadrego, ker je zaostala, čim sta stopili v palačo. Sočutno jo je prijela za roko ter jo je peljala po stopnicah k svojemu soprogu.

V nove razmere se je Narcisa kmalu vživela. Vzljubila je otroka kot skrbna varuhinja, starši so spoznali njene zmožnosti ter ji poverili njuno vzgojo. Svoje pravo ime je zakrila s prejšnjim imenom: izdala se je za Narciso Tulipan; tako so jo imenovali in vpisali pri mestnem oblastvu. Po njeni preteklosti jo niso vpraševali, njeno vzorno vedenje je dokazovalo, da je neomadeževana.

Vse svoje moči in znanje je Narcisa posvetila vzgoji otrok ter ni imela časa misliti na minulost. Samo ob tihih večerih, ko se je umaknila v svojo sobico, se je zamislila v žalostno usodo. Vselej, preden je legla k počitku, je odprla okno in zrla v tihi večerni mrak, ki se je razlival po dvorišču. Le sem in tja je motil nočno tišino glasen prepir, odmevajoč s podstrešja nasprotne hiše. Vsak večer se je ponavljalo to kričanje — posledica slabih družinskih razmer ali siromaštva ...

Ob bolestnem ženskem kriku je Narciso zabolelo pri srcu, odšla je k priletni sobarici Marti, kateri so bile znane vse razmere v bližnji okolici ter jo je prosila pojasnila.

»Pri Škarletu se vedno prepirajo«, je vedela zgovorna služkinja. »Mož je lenuh in pijanec, dočim je žena skrbna in marljiva. Največkrat pa se spreta zaradi otroka.«

»Čudno«, je odkimovala vzgojiteljica. »Otroci so vendar temelj, na katerem sloni zakonska sreča.«

»Škarletovi nimajo svojega otroka, ampak rejenca. Izročila jim ga je neka boljša gospa, rekla je, da se bo vrnila in plačala oskrbo. Dnevi so potekali, a gospe ni bilo od nikoder, še do danes se ni oglasila.«

»Morda je zbolela«, je vzgojiteljica rahlo omenila.

»Ali pa se ji je pripetila kaka nezgoda«, je sobarica naglo dodala. »Vsak dan berem o novih napadih, množijo se žrtve zločinov, a o morilcih ni ne duha ne sluha. Kdo ve, ali jo ni kaj takega doletelo?«

»Ubožica! Tako nekam čudno me je spreletelo po vsem telesu, ne vem, zakaj se mi vzbuja sočutje do neznanke.«

»Niso mi znane vse podrobnosti, gospa Škarlela bi vam natančneje razložila.«

Narcisa se je odločila, da pojde, čim bo utegnila, k gospe Škarleli; nekaj ji je reklo, da je rejenec sin njenega soproga iz prvega zakona; ni še pozabila, kako mu je pravil neznanec, da je iskal otroka in umoril njegovo mater. Zdaj je našla siroto, za katero se mora zavzeti ter jo ščititi pred zalezovalcem.

Svoj sklep je vzgojiteljica kmalu izpolnila. Odpravila se je v podstrešje sosedne hiše, poizvedovat po zapuščenem otroku. Našla ga je na umazani blazini pod raztrgano odejo, njegovo drobno ličece je izražalo očetove poteze.

Na klopi ob blazini je sedela njegova rednica. Obraz ji je bil udrt in razoran od solz — živa slika uboštva in moževe podivjanosti. Ob vstopu Narcise se je pokrila z rokami, skriti ji je hotela bedo, zarisano v obličje.

»Posetit sem vas prišla«, jo je Narcisa prijazno nagovorila. »Kot sosedi mi je znano trpljenje, katero junaško prenašate; vzlic temu, da živite v uboštvu, skrbite za tujega otroka. Taka dobrotljivost zasluži priznanje, povejte, kako naj vam pomagam?«

Začudeno je gledala Škarleta ljubeznivo neznanko; vse življenje še ni čula tako prijazne besede. V naraščajočem zaupanju si je razkrila lice ter je bridko zaplakala, tudi otrok je pričel jokati.

»Ne jokaj, malček!« je Narcisa božala otročiča; potisnila mu je v roko sladčico, ki je naglo izginila v lačni želodček.

»Lamberček, zahvali se gospe«, ga je učila rednica.

»Hvala, dobra teta!« Čim je otrok okusil sladčico, je vstal z blazine ter je zlezel Narcisi v naročje.

»Torej Lamberček se imenuješ«, mu je gladila drobno glavico.

»Lambert mu je pravo ime«, je popravila Škarlela. »Kdo ve, kod hodi njegov oče, pa tudi mati se mu je izgubila.«

»Zakaj ne poizvedujete po njej? Ali še niste ničesar ukrenili?«

»Nočem, da bi jo zasledovalo oblastvo. Imela je poštene namene, slovesno mi je zatrjevala, da se bo vrnila.«

»Ali bi jo mogli natanko opisati? Povejte, kako je bila oblečena, kakšne postave je bila in kakega obraza. Morda se nam posreči, da jo izsledimo.«

»Bila je nenavadna prikazen ...« Škarlela jo je natančno opisala, njen opis se je ujemal z ženo, ki se je pojavila na Ležišju pred usodno poroko.

»Oh, Leonora!« je natihem vzdihnila Narcisa, glasno pa je dostavila: »Vaši podatki me utrjujejo v slutnji, da se je neznanki nekaj prigodilo. Časopisi so poročali o neki utopljenki v vrtincu pod mostičjem; ako je bila nesrečnica mati vašega rejenca, potem zaman pričakujete njeno vrnitev.«

»Njena nesreča bi bila usodna zame in za otroka«, je vzdihnila Škarlela. »Ne vem, kaj bom počela ...«

»Nič vam ni treba skrbeti. Polovico zaslužka vam bom odstopila za oskrbo zapuščene sirote. Ali ste zadovoljni?«

»Prav iz nebes ste mi poslani, plemenita žena.«

»Tukaj imate svotico za prvo silo. Kupite mu potrebno obleko, posteljnino, igrače, ostalo pa obdržite za hrano. Večkrat vas bom prišla pogledat, a nikoli s praznimi rokami.«

»Iz srca vam bom hvaležna, drugič boste našli spremembo, da nas boste komaj poznali.«

»Tedaj zbogom, Lamberček, in na ponovno svidenje!« Kakor vila je odhitela po stopnicah v palačo, njene misli pa so ostale pri najdencu, kateremu je postala druga mati.

Škarlela je držala dano obljubo, s prejeto podporo si je pomagala iz prve zadrege. Kupila je otroku obleke, igrač ter mu izboljšala hrano. Siromašni družini je napočilo novo življenje.

Odslej je bila Narcisa pri Škarletu vsakdanji gost. Kadarkoli se je mogla odtegniti, je prihitela čez dvorišče s kakim darilom, pobožala je otroka, ki jo je vzljubil kot rodno mater.

Ko je odhajala v mraku nekega večera, je stopil izza ogla na ulici možak, ki jo je v kratki razdalji zalezoval vso pot do palače. Tu se je ustavil in pogledal kvišku, zapisal si je ulico in številko.

»Karel!« Narcisa je spoznala brata ter ga je poklicala po imenu. Možak se je okrenil ter jo je popihal z naglimi koraki.

»Vohun!« je vztrepetala, sluteča novo nevarnost. »Kako naj se ji izognem in rešim nedolžnega otroka?«

XV.[uredi]

Zavod za umobolne v Neurju je dobil novega upravitelja, ki je v spremstvu ravnatelja ogledal bolniške oddelke, čim je prevzel uradne posle. Samozavestno je hodil od sobe do sobe, povsod je našel kak nedostatek, pri čemer je napravil posebno onazko. Hotel je pokazati svojo znanost ter jo dejansko uveljaviti, da bo vreden visokega priporočila, ki ga je posadilo na udobno službeno mesto.

Lugar, tako se je upravitelj nazival, je bil mož visoke postave, nosil je dolgo črno brado in črne brke, tudi lasje so mu bili črni in navzgor počesani. Iz rokavov sta mu gledali beli zapestnici z zlatima gumboma, prsi mu je krasila svilena samoveznica. Vanjo je bila zapičena igla z dragocenim rubinom.

Razen ravnatelja ga je spremljal tudi rudnik, ki je zapisoval njegova naročila. Dospeli so po dolgem hodniku do tesne celice, kamor so vstopili.

»Tukaj imamo čudno bolnico, Leonoro Pelan«, je omenil ravnatelj. »Domišljuje si, da je žena graščaka Lamberta z Ležišja, in trdi, da ji je bil ukraden zakonski otrok. V tej blodnji ga je v gozdu dejansko napadla s samokresom. Komaj se je graščak izognil smrtonostni krogli.«

»Hm«, je upravitelj Lugar zakašljal in namrdnil obrvi, ne da je kaj dostavil.

»No, kako je, gospa Leonora?« jo je ravnatelj prijazno nagovoril.

Žena je stala ob oknu, naslonjena s čelom na železno omrežje; tako je gledala kot jetnica v umirajočo jesensko prirodo.

»Ali je vedno tako zamišljena?« je Lugar vprašal ravnatelja.

»Zmiraj nekaj tuhta in premišlja. Kaj ne, Leonora?«

Bolnica se je obrnila, hoteča pozdraviti ravnatelja, a je plaho odskočila.

»Kaj vas je presenetilo, Leonora?« jo je vDrašal ravnatelj.

»Vaš spremljevalec ...« je kazala upravitelja. »To je njegov zločinski pomočnik in slepar, nevreden, da ga nosi zemlja!«

»Obsedena je«, je mrmral upravitelj v vidni zadregi.

»Morilec!» mu je jeknila v odgovor. »Kam si odvedel mojega otroka?»

»Motite se, gospa Leonora«. jo je miril ravnatelj. »Ta gospod je naš novi upravitelj, imenuje se Matej Lugar.«

»Ne skrivajte ga, gospod ravnatelj. Meljor je, poznam ga, čeprav si je spremenil ime in prebarval lase in brado. Glas in vsaka poteza je njegova.«

»Varate se, Leonora. To je naš upravitelj.«

»Gorje mi pod njegovim oblastvom! Ta brezvestnik mi je zamenjal listine, kot ropar me je napadel in vrgel v vrtinec pod mostičje, odpeljal mi je otroka. On je povzročitelj vse nesreče, ki me je zadela v življenju. Ne verjemite mu, nadel si je lažno ime. pravilno se imenuje Meljor — najgrši človek, kar jih je kdaj rodila zemlja.«

»Ubožica, saj ne ve, kaj govori«, je Lugar pomilovalno odmajal z glavo.

»Odklanjam vaše sočutje», se je razsrdila. »Tukaj vam je lahko uganjati hinavstvo, kar bi vam bilo v pragozdih tujine uničilo življenje. Dobra strelka sem in zadenem, kamor pomerim ...»

»Po pragozdih si ne delajte skomin, tujina vam je zaprta. Ne podtikajte mi sovražnosti, katerih ne poznam in vam želim le dobro. Varujte pa se, da vas ne bom s silo naučil pokornosti.«

»Še vedno ste stari ošabnik in surovež; nekdaj vam je uspelo, a tukaj ne uganjajte nasilja. Ako nenadoma umrjem, bo deloval vaš strup ali orožje in javnost bo vedela, kdo je morilec. Morda se bo posrečilo drugim, da spravijo krivce pod vešala.«

»Taki ljudje govorijo, kar hočejo«, se je prisiljeno nasmehnil in namignil za odhod. »Ta nam bo še delala preglavice«, je omenil zunaj na hodniku.

Leonora ga je spremljala s srditim pogledom. Ko so se zaprla vrata, tedaj se je kot nezavestna zgrudila na kolena. V domišljiji so ji grozile ostudne pošasti, med katerimi se je zvijala kakor kača koščena roka z morilnim orožjem. »Lugar, nekdanji Meljor!« je kriknila v mučnih sanjah. »Zaradi mene je tukaj, da izvede umor, ki se mu je na pogorišču izjalovil.«

Tisti dan ni Leonora zaužila nikake jedi; vsak hip je pričakovala nasilnika z morilnim orožjem ali s strupom, ki ga bo morala izpiti kot okrepčilo za potovanje v neskončno.

Nenadoma so se drugo jutro odprla vrata, vstopil je upravitelj Lugar s hinavskim pozdravom.

»Meljor!« je kriknila brez odzdrava.

»Ne tajim, ako me poznate. Res je. Meljor sem ...«

»Pa se upate priznati?«

»Norcu ni treba lagati: lahko vam bom še kaj drugega priznal, a ne kot sovražnik, marveč kot prijatelj. Modra žena ste, prav posebno ste se mi prikupili.«

»Zakaj?» je dihnila v strahu in nezaupanju.

»Zato, ker niste sprejeli graščakovih pogojev ter mu pisali zahtevano pismo. Ali veste, kaj bi se bilo zgodilo, ako bi se bili dali pregovoriti? Lambert bi imel dokaz, da ste ga hoteli prevarati in sodišče bi vas bilo kaznovalo zaradi sleparstva z dolgoletno ječo.« 

»Kaj pa obljube, s katerimi me je omamljal?«

»Ne bil bi jih izpolnil. Ali vam ni lagal, da bo našel otroka, čeprav mu ni znano njegovo bivališče? Meni je sreča milejša ter sem že na poti za izgubljencem.«

»Krvoloku ga boste izročili«, je koprnela v nepopisni grozi. »Ne pripravljajte mi novega trpljenja!«

»Zanj ne pojdem več v ogenj po razbeljeno železo ...«

»Vi ste začetnik najinega razdora ...« 

»Spletel sem zanko, da mu jo ob priliki vržem okrog vratu, vas pa hočem osvoboditi.«

»Kdo pa me je vrgel z mostičja v vrtinec? Ali ne vi, brezsrčnik?«

»Izvedel sem neumnost, katero bridko obžalujem. Še danes sem hvaležen usodi za čudežno rešitev. Naročeno mi je bilo, naj vas odstranim; on je bil morilec, jaz sem bil le njegovo slepo orodje. Danes pa piha drugačen veter: vse moje prizadevanje stremi za tem, da vas ohranim pri življenju. Zaradi tega sem nastonil novo službo, da vas spravim s sveta, Lambert me je priporočil in zdaj pričakuje, da mu pokažem hvaležnost, da že komaj čaka, kdaj bom izpolnil njegovo naročilo; ampak ne bojte se, gospa Leonora; pri meni ste na varnem.«

Nesrečnica ni verjela laskavim besedam, vendar se ni mogla ubraniti medlim žarkom upanja, ki so se svetlikali v njeni duši. »Pa kaj vas je spreobrnilo?« je boječe vpraševala. »Kako dolgo bodo še trajale moje muke?«

»Dokler bo potrebno, da vam vrnem pravice ...«

»Varate me, ne morem vam verjeti.« »Vrnil vam bom čast in naslov ter vas postavil za graščakinjo na Ležišju. Vendar ...«

Po hodniku med celicami so zadoneli votli koraki. »Ravnatelj prihaja«, ji je pošepnil ter jo urno pobrisal.

»Ali ste že tukaj?« ga je ravnatelj prijazno nagovoril.

»Točno kot sva se dogovorila.« 

»Kaj pa Leonora?«

»Zdaj se je umirila, včerajšnji napad je srečno prebila, danes ji je odleglo.« 

»Pojdiva jo pogledat.« Vstopila sta drug za drugim, Leonora je trepetala, srce se ji je krčilo in raztezalo v slutnji, da jo lovijo v novo mrežo, iz katere se bo težko izvila.«

»No, gospa Leonora, kako mislite danes o našem upravitelju,« je pristopil ravnatelj. »Ali še vedno lahko ponovite, kar ste včeraj trdili?«

Nesrečnica ni vedela, kaj naj bi odgovorila. Ako vztraja pri tem, kar je izpovedala, se bo zamerila upravitelju; če pa zanika, bo preklicala obdolžitev in to bi ji zopet lahko škodovalo. Nekaj ji je svetovalo, naj bo oprezna, sicer bo izgubljena.

»Zakaj molčite?« je silil vanjo ravnatelj. »Povejte, kakor mislite, ali pa priznajte, da ste se motili!«

»Gospod Lugar je podoben Meljorju kakor oko očesu«, je počasi izrekla. »Vendar pa —«

»Le naprej!« je priganjal ravnatelj.

»Morda sem se v razburjenju preostro izrazila ...«

»Včasih je popolnoma pametna«, je ravnatelj kot izkušeni zdravnik pošepnil upravitelju.

»Včeraj je morala imeti posebno hude napade«, mu je upravitelj potihoma omenil.

»Kako pa sodite danes o graščaku Lambertu?« je zanimalo ravnatelja.

»Tako kakor včeraj: Lambert je moj mož in živi v neveljavnem zakonu. Od tukaj se ne umaknem.«

»Zdaj smo na prejšnji poti«, je ravnatelj zmajal z glavo. «Pojdite na vrt, da se razvedrite in osvežite spomin. Ob priliki bomo zopet nadaljevali.«

Leonora je odšla na bolniški vrt, spogledala sta se z Meljorjem, čigar obraz je izražal posebno zadovoljstvo. Sedla je na klopico pod drevo ter se je zatopila v svojo usodo. Nehote se je naslajala ob njegovih besedah, zvenele so ji kot bajka iz devete dežele, v duhu se je pogovarjala z otrokom, ki ji je prožil nežne ročice.

»Oh, da bi ga mogla skoro objeti!« je vzdihnila skozi železno ograjo. »Morda pa se mi bodo le odprla vrata kletke v zlato prostost: prav, da nisem pisala graščaku pisma, katero mi je hotel izsiliti, da bi me za vedno uničil.«

Tretji dan se je Meljor zopet pojavil v njeni sobi. Zaprl je vrata in sedel tesno v njeno bližino. Nemirno ji je utripalo srce v pričakovanju, kaj ji bo zopet povedal.

»Danes bova nadaljevala«, ji je hlinil prijaznost. »Dal sem vam nekaj odloga za premislek.«

»Kaj naj premislim?« je ostrmela, ker se ni spomnila nikakega naročila. »Upanje ste mi zanetili v srcu, ki pa se do danes ni izpolnilo.«

»Počakajte!« se ji je potuhnjeno nasmehnil. »Bodite brez skrbi, Lambert ne ve za vašega otroka, kmalu boste uživali svoje pravice. Ali vam to ne zadostuje?«

»Ne morem verjeti ...«

»Zakaj pa ne?« se je na vse usta začudil.

»Zato, ker ima Lambert moje prave listine in mu brez njih ne morem ničesar dokazati ...«

»Ne klanjajte se graščakovi modrosti, ki je podlegla mojemu oblastvu. Pravih papirjev namreč nima on, marveč jaz: igraje mu bom dokazal, da ste njegova zakonska žena, moje dokazilo ne razbije noben ugovor.«

»Vi boste dokazali?« se je skoro onesvestila.

»Samo jaz. Lambert hrani le ponarejene papirje — tiste, katere ste pokazali deželnemu sodniku pred njegovo drugo poroko. Pravi papirji pa ležijo v mojem predalu.« 

»Vi ste si jih prisvojili ...« 

»Do sedaj je tajno, kar je bilo med nama. Tukaj se imenujem Lugar; tako se glasijo moje listine in nobeno oblastvo jih ne more razveljaviti.«

»Glejte, da se ne boste izdali ...« 

»Skoro ste mi pokvarili načrte, vendar škodovali mi niste, ker ste v norišnici med bolniki, katerim oblastvo ne verjame. Našla sva se torej na pravem mestu; kadar se naveličam službe, bom odšel kot upravitelj Lugar, ne pa kot Meljor, graščakov zaveznik.« 

»Zadeva je zamotana«, je boječe omenila.

»Pa se bo razčistila«, ji je prepričevalno zatrdil. »Nekdo bo našel listine ter jih bo poslal deželnemu sodišču. V pismu bo navedeno, da vam jih je skrivoma izmaknil in zamenjal s ponarejenimi listinami po naročilu vašega soproga. Zdaj pa ga je zapekla vest, neznanec se hoče otresti krivde, za katero je bil podkupljen.«

»Lambert se bo izvijal in tajil ...«

«Dejstva bodo govorila. Oglasil se mu bom iz tujine kot Meljor, moja zunanjost bo dobila zopet prvotno podobo. ,Tukaj sem!' mu bom zaklical in s pričami mu bom dokazal, da nisem zapustil tujine.«

»No, in potem?« je Leonora drhtela v pričakovanju.

»Zavladali boste na Ležišju ko graščakinja in otrok bo vaš zakoniti dedič. Razdediti vaju ne more, ker nima pravega vzroka in vaju ščiti zakon. Ali niso modri moji načrti?«

»Niso izvedljivi«, je trepetala ob misli na zvezo z največjim krivičnikom, čigar slednja beseda je laž. Siloma pa je morala zatajiti nezaupanje, zakaj razen njega ni nikogar, ki bi izvojeval pravico.

»Občudovali boste mojo bistroumnost«, jo je omamljal in ovijal okrog prsta.

»In plačilo?« se je zavedla v siromaštvu. »S čim se vam bom oddolžila?«

»Hm, plačilo? Srce mi dajte — svoje čisto junaško srce — zveste in neomajene ljubezni vas prosim — poverite mi svoje zaupanje — dovolite, da bom nadomeščal njega, ki vas je zatajil ...« Poželjivo je iztegnil roko ter jo ji je položil okrog pasu.

Leonori se je zazdelo, da se jo je ovila ostudna kača. Kakor bilka v viharju, tako je trepetala v njegovi bližini, kar ga je prešinilo z vidnim zadovoljstvom.

»Pot do smotra je zgrajena«, ji je strastno pošepnil. »Lambert še ni napravil oporoke, ker ne pričakuje nagle smrti. Strupa mu sicer ne bom podtaknil, tudi krogle mu ne privoščim, izročil pa ga bom nezgodi z enakimi posledicami in učinkom. Poskrbel mu bom, da se bo ponesrečil na lovu ali na sprehodu. Lahko se mu pripeti še kaj drugega, saj je toliko načinov smrti, ki jih pripisujemo nesrečnemu naključju. Tako bo poginil brez oporoke in vi boste gospodovali na Ležišju. To pa le tedaj, ako boste moji, samo moji ...«

»Nikdar!« je vzkipela ter ga je pahnila od sebe.

»Ne odganjajte sreče, ki se vam ponuja s smehljajočim obrazom.«

»Raje umrjem. Poberi se, morilec!«

Kakor lev se je vrgel hinavec na nesrečno žrtev ter jo je pričel neusmiljeno daviti; kmalu pa je prenehal — moral se je nečesa domisliti — vlekel jo je na hodnik, kjer se jo je oklenil z obema rokama in poklical na pomoč.

Po hodnikih se je začulo nemirno tekanje; od vseh strani so prihajali strežniki in zdravniki, vprašujoči, kaj se je pripetilo.

»Napadla me je, ko sem prišel mimo, zgrabila me je za vrat in davila«, je pravil, namišljeno razburjen. »Zvežite jo! Kje je prisilni jopič? Spravite jo na varno!« 

Pričela je opisovati dogodek, a upravitelj jo je prevpil, da se ni razumelo, kar je pripovedovala. Strežniki so jo obstopili, zvezali in oblekli v prisilni jopič. Nihče je ni poslušal in verjel njenemu zatrjevanju. Trenutna omedlevica jo je rešila iz mučnega položaja.

XVI.[uredi]

Karel plemeniti Tulipan se je vrnil z daljlega dopusta, zaklenil se je v sobo in legel na divan. Hotel se je nekoliko odpočiti, a čim je zadremal, so ga vzdramili trdi koraki in glasno trkanje na vrata.

»Kdo je?« je zazehal in planil pokoncu. Spomnil se je dolgov in krivonosega Žida, ki ga je med dopustom skoro že pozabil. Urno je premišljal, kako bi se ga kar najprej odkrižal.

Vdrugič se je ponovilo trkanje in nemirno stopicanje pred vrati. »Noter!« ga je pozval ln obrnil ključ.

Vstopil je Lambert, ves zasopel in razburjen.

»Pozdravljen, svak!« je vzkliknil Karel ter mu je hitel naproti. »Dolgo se nisva videla, skoro vso večnost!«

»Ali si sam?« ga je graščak vprašal brez odzdrava.

»Sam, pravkar sem se vrnil z dopusta.«

»Prav.« — Ležiščan je sedel na blazino, glavo je naslonil v dlan in s komolcem se je uprl na koleno. »Ali poznaš Žida Arona?« ga je prijel z osornim vprašanjem.

Karel se mu ni upal odgovoriti. Kakor priraščen k tlom, tako je stal pred svakom, pred očmi se mu je vrtelo, ves obraz mu je pobledel in zobje so mu šklepetali.

»Ali ga poznaš?« je zagrmel in oko mu je zažarelo kakor blisk v viharni noči.

»Zdi se mi, da ...« se mu je zataknilo v raskavem grlu.

»Slepar, da mu pod solncem ni enakega! Izrabil je tvoje prijateljstvo, na moje ime je ponaredil menico za ogromno vsoto denarja.«

»Predrznik, da se je upal kaj takega storiti!« je Karel navidezno ostrmel.

»Prišel je v grad ter mi pokazal listič s prošnjo, naj mu izplačam. Zagrozil sem mu, da ga bom vrgel skozi vrata in naščuval pse; tedaj pa mi je zapretil: ako ne priznaš menice, bom privedel Karla, ki mi jo je izročil. Zdaj je na tebi, da izpoveš, ali si mu dal dovoljenje.«

»Sem«, je prikimal in skrival bojazen.

»Kdo pa je ponaredil moj podpis? Dobro ga je znal posneti, komaj se razloči od moje prave pisave.«

»No, in kaj boš ukrenil?«

»Zadevo bom javil sodišču, zahteval bom strogo preiskavo. Obleci se in pojdi z menoj, morava ga prehiteti.«

Karel je stal nepremično kakor skala, oči so mu bulile v tla v strahu pred usodnim razkritjem.

»Čemu se obotavljaš?« ga je priganjal. »Žid te je osumil, da si mu izročil ponarejeno menico, za kar ti mora dati zadoščenje.«

»Ako bo pa trdil, kako naj se mu izvijem?«

»Reci, da je bila menica brez podpisa ... Pred sodiščem boš prisegel ...«

»Hm, prisega«, je izrekel s pojemajočim glasom.

»Ali se bojiš?« ga je opozoril. »Ne umikaj mi pogleda.«

»Pusti me!« je zamahnil z rokama.

»Torej si mu le dal listnico s ponarejenim podpisom?« 

»Oslepil me je z obljubami. Žal mi je in nočem več tajiti.«

Kakor besen se je vznel na steno, snel je samokres ter ga nameril na prsi.

»Proč z orožjem!« mu je Lambert ostro zapovedal. »Bojazljivec!«

»Prej ali slej bo končano ...«

»V moji navzočnosti nikdar!« mu je prepovedal.

Karel je odložil orožje, kar je napolnilo graščaka z vidnim zadovoljstvom. »Krivdo moraš sprejeti,« se mu je rogal, »ali pa jo obesi na Židove rame.«

»Odpusti, dobri svak!« se je vdal, videč, da ni drugega izhoda.

»Daj mi pismeno potrdilo, da si ponaredil moj podpis. Menica bo še danes poravnana.«

»Čemu ti bo ta izjava?«

»Za spomin tvoje budalosti. Sedi in piši!«

Karel je pomišljal: ako prizna, bo ovekovečil svojo pregreho, skoval si bo meč, ki bo visel na lasu nad njegovo glavo; čim pa odkloni graščakovo željo, bo moral nabiti samokres in se sramotno končati. Stresel se je ob misli na smrt in tako je zmagalo življenje.

»Narekuj«, se je nenadoma odločil. Graščak se je pogladil po bradi. Karel je pisal s težko, okorno roko in potrdil s podpisom.

S peklenskim zadovoljstvom je spravil Lambert svakovo pismo ter je hotel oditi.

»Kam pa sedaj?« je zaskrbelo Karla.

»K Aronu po menico, da ne bo prepozno.«

»Počakaj, prinesel sem ti važno poročilo.«

»Našla se bova v hotelu pri ,Rdečem solncu', glej, da me boš počakal.«

Kmalu za njim se je Karel odpravil v hotel, kakor mu je bilo naročeno. Svak se ni dolgo zamudil, hitro je prihropel z menico in naročil pijačo.

»Žida sem odpravil«, je natočil in izpraznil kozarec. »Ampak grbec je navihan: vrag vedi, kako je izvohal, da me je Narcisa zapustila.«

»Evgen je moral kaj izblebetati ... «

»Ne verjamem, da bi se bavil z ničvrednikom.«

»Ali pa jo je nekje videl ... Reci, da boš pozabil tisto zaradi menice, pa ti bom nekaj povedal.«

»Obljubim pri slavi mojih prednikov, pri veljavi svojega imena.«

»Velja, poslušaj! Našel sem Narciso in otroka ... Vzela ga je v skrbstvo kakor prava mati ... Zalotil sem jo v samotni nočni uri — dolgo sem se trudil, preden sem jo zalezel. Ali poznaš otroka?«

»Zavrženi sad Leonore Pelan ... Pobrala ga je nekje na cesti in zdaj mi ga podtika ... Narcisa ga je našla ... Maščevala se je, kakor mi je zagrozila.«

»Oba sta v najinem oblastvu«, ga je potolažil ter se pobahal s svojim delom.

»Ali ve Narcisa, da si izvohal njeno bivališče?« je Ležiščan norel od veselja.

»Nič ne more slutiti, ker sem se ji prikrival.«

»Modro si ukrenil. Povej mi, kje si jo videl in kako bi jo mogel zajeti?«

Karel mu je razložil, odkod je prišla in kam je izginila, kako jo je spoznal in našel otroka. »Ali ne zaslužim priznanja?« se je pohvalil.

»Pa tudi plačila.« Podaril mu je zavitek bankovcev, poleg tega mu je obljubil poravnati dolgove.

»Hitro sem jih zaslužil«, je štel in spravljal denar. »Rad ti bom na uslugo, kadar bo potrebno.«

»Sam bom obračunal. Mudi se mi na Ležišje, da se pripravim, ponoči bom odjezdil.«

Poslovil se je ter mu stisnil desnico, odšel je tudi Karel z bogatim darilom: toliko denarja že dolgo ni imel. Prav je ravnal, da se ni umoril.

»Sestro si prodal«, mu je šepetalo nekaj, ko se je naslajal ob šumenju papirja.

»Lambert bo molčal«, je ugovarjal neprijetnemu očitanju. »Tudi Narcisa me je zatajila.«

»ln če se bo maščeval?« ga je natihoma zaskrbelo.

»Sam bo odgovoren. Nič mu nisem rekel, kaj naj ukrene.«

Sedel je k citram in zaigral poskočnico, grenki očitki pa niso hoteli odnehati. Pomiril ga je pogled na denar in zavest, da je rešen nadležnih upnikov, ki so mu bili vedno za petami. Vsega se je čutil prenovljenega in tak se je hotel pokazati očetu; zdaj je priložnost, da se mu pokaže kot poštenjak, ne pa izgubljenec. Na srečo mu je ostalo še nekaj dopusta: namenil se je, posetiti očeta, o katerem že dalje časa ni dobil nikakega poročila.

XVII.[uredi]

Stari grof Tuiipan je hiral in bolehal, vidno so ga zapuščale moči, roke so se mu tresle in spomin ga je zapustil: visoka starost, gospodarske razmere in hčerina usoda so mu upognile hrbet in posušile lica.

Karla je prevzela očetova sprememba, še bolj pa se je čudil, ko je našel doma brata Evgena, ki je iz usmiljenja do očeta pustil vojaško službo ter se posvetil gospodarstvu. To mu ni ugajalo zaradi tega, ker se je brat vsedel na njegovo mesto, ki mu je določeno kot starejšmu sinu.

»Čestitam k napredovanju! Iz vojaške suknje si zlezel v kmečko obleko, sablo si zamenjal z motiko, namesto vojakom boš poveljeval tlačanom«, tako ga je smešil, ko sta sedela v lopi na vrtu pred graščino.

»Storil sem, kar mi je velelo srce, v moje zadeve se ne vmešavaj«, mu je odgovoril Evgen. »Živeti hočem od lastnega dela, ti pa bodi v nadlego svaku, dokler se te ne naveliča. Svoje prostosti ne dam za njegovo bogastvo.«

Kakor močan udarec je zabolel Karla ta odgovor. Kdo ve, ali mu ni namignil brat na zadnji dogodek? Vse tako so zvenele njegove besede, a kako je o tem izvedel, mu je bilo zagonetno.

»Brez graščakove opore bi bili že zdavnaj zbobneli v prepad«, je utemeljil prijateljstvo z graščakom. »Namesto hvaležnosti ga zaničuješ.«

»Gnusi se mi njegovo početje z Leonoro. On, ki je krivičnik, živi v izobilju, ubožica pa strada v norišnici in trpi telesne in duševne muke.«

»O tem imam svoje mnenje, Evgen.«

»Svojega prepričanja ti ne vsiljujem. Po zadnjem razstanku sva odšla vsak po svojem potu ...«

»Kaj pa Narcisa?« je Karel okrenil pogovor.

»Nič ne vem o njej in če bi tudi kaj vedel, bi ti ne povedal.«

»Seveda, ker držiš z begunko ter jo zagovarjaš.«

»Kakor ti graščaka; vprašanje pa je, kje je pravica. Zakaj so vtaknili Leonoro v norišnico brez zdravniške preiskave? Zadeva se mora razčistiti, pravico je treba ločiti od krivice.«

»Preiskava je bila izvedena z uspehom, zabeleženim v zapisniku za umobolne.«

»Tako je bilo naročeno in morda celo plačano.«

»Ali moreš dokazati?«

»Počakaj, nobena krivica ne mine brez zadoščenja.«

Njuno prerekanje je prekinil grof Tulipan, ki je prilezel ob palici v vrtno lopico.

»No, kako sta se pogovorila?« je vprašal in sedel zraven Karla. »Kaj ne, da je Evgen pametno ukrenil?«

»Meni je prav, ako si ti zadovoljen.« 

»Modro je napravil. Jaz se ne morem več ukvarjati z gospodarstvom, sin pa ima veselje ter bo postavil graščino na noge, kar bo v čast našemu imenu.«

»Zidati bo moral na razvalinah ... Ti bi bil laže branil trdnjavo, Lambert bi te bil opremil z orožjem. Še danes bi bil pripravljen ...«

»Nehaj!« mu je starec zamahnil z roko. »Samo toliko sem ga prosil, da sem zakrpal največje luknje. Kakor svinec leži na meni njegova podpora.«

»Tudi to breme ti bom olajšal«, je Evgen zatrdil očetu. »Do zadnjega beliča mu bom vrnil posojilo.«

»Jutri še ne«, ga je Karel nagajivo zavrnil.

»Tisto, kar je že tebi posodil, seveda nisem vračunal«, mu je Evgen vrnil udarec. »Taka bremena se prirastejo ramam in zarijejo v kosti.«

»Ali me zavidaš? Zal ti je, ker me nisi poslušal.«

«Dober tek! Kar nasiti se njegove dobrote.«

»Mirujta, otroka!« se je zasolzil oče Tulipan. »Zalujmo rajši po na?i dobri hčerki, o kateri nimamo nikakega poročila. Noč in dan mi je pred očmi ta nesrečna Narcisa.« »Lahko bi bila imenitna gospa, ako bi bila ostala na svojem mestu«, mu je Karel ugovarjal. »Sama si je nakopala to trpljenje.« »Tvoje mnenje ni merodajno«, se je Evgen oznejevoljil.

»Nič ji ne morem očitati«, jo je grof zagovarjal. »Napačno je bilo le to, ker je skrivoma pobegnila.«.

»Prav zato jo obsojam. Zakaj ni zahtevala zakonite ločitve, ako je imela vzroke, katere bi bilo moralo sodišče vpoštevati? Lambert je že dovolj prestal radi njene trme ter ji je marsikdaj ponudil spravo, a ni se hotela pobotati.«

»O tem nam bo sama najbolje odgovorila. Upam, da se bo skoro kje pojavila in takrat jo bomo sprejeli z odprtimi rokami.«

Karel je skomignil z rameni in odšel z izgovorom, da gre pogledat prerojeno gospodarstvo; skrivaj pa je odjezdil nazaj v mesto, vabile so ga šumne zabave, kakršnih mu ni mogla nuditi samotna očetova graščina.

»Sin je izgubljen«, je omenil oče po njegovem odhodu. »Strašno se je izpremenil, vsega slabega se je nalezel in kar je bilo dobrega, je opustil.«

»Lambert ga je založil z denarjem«, mu je Evgen pojasnil. »Radoveden sem, kaj bo, ko poide zaloga ...»

»Pa zakaj ga podpira? Ali opravlja zanj kako važno delo?«

»Vsekakor sta stonila v tesno zvezo: hočem pa ju razkrinkati in razpoditi oblake nad Narciso in Leonoro.« 

Z resnim zanimanjem se je Evgen lotil tega dela. Priganjal ga je prizor na Ležišju pred poroko, ko se je prvič pojavila neznanka, trdeča, da je graščakova soproga. Dokazovala je z listinami, a deželni sodnik je dognal, da so ponarejene ali zamenjane. Kdo jih ji je tedaj ponaredil ali zamenjal? Kako naj razkrije sleparja? Kam naj usmeri korake?

Kakor blisk ga je ošinilo razsvetljenje. Nekaj mu je govorilo, naj se odloči za Ležišje ln opazuje graščaka, ali pa naj poišče Narciso in Leonoro, priklenjeno v celico, da počasi izdihne. Kakor stroj mu je domišljija snovala načrte, videl je sijajne uspehe, pred njim so ležale spone — graščakove zvijače in nakane. Čul je zahvalo preganjane žene, pozdravljala ga je Narcisa kakor rešena kraljična iz pravljičnega zakletja.

Molče je hodil nekaj časa po dvorišču, na kar se je odpravil v sobo k pisalni mizi, na kateri je bilo pripravljeno črnilo in papir. Kdo je neki uganil njegove misli, da mu ga je pripravil za pisanje?

XVIII[uredi]

Ravnatelj umobolnice v Neurju je sedel v pisarni, pred njim je bil razgrnjen načrt za zgradbo novega oddelka; natanko ga je hotel proučiti in prilagoditi stavbo krajevnim potrebam. Ko ga je temelito predelal in napravil nekatere opazke, ga je zravnal in odložil, pod njim je ležalo pismo z znamenitim graščinskim grbom: tulipan, bohotno razcveten. Odprl ga je, čital vrstico za vrstico. Vsebina se je glasila:

»Velecenjeni gospod ravnatelj! V vašem zavodu je bolnica Leonora Pelan, ki trdi, da je žena graščaka Lamberta z Ležišja. Zanima me, koliko je na tem resnice, zato bi se rad osebno prepričal, na kaj opira svojo trditev. Želim pa, naj moj obisk ostane prikrit, ker zadeva še ni zrela za javnost. Potrebujem namreč natančnih podatkov, preden morem kaj ukreniti. Namenil sem se odstraniti madež z naše rodovine, zakaj moja sestra je graščakova žena, kar naj vam pojasni vso zadevo.

Prosim vas dovoljenja, da bi smel neovirano izvesti ta obisk; določite dan in uro, kdaj bom smel stopiti v celico k bolnici, s katero moram na samem govoriti. Najti pa hočem nepripravljeno, zato ji ne smete naznaniti mojega prihoda. Več vam bom še osebno sporočil, za zdaj se vam zahvaljujem za uslugo ter ostanem z velespoštovanjem vaš Evgen pl. Tulipan.«

Ravnatelj se je zamislil, različni občutki so se mu pretakali v možatih prsih. Dvomil je o trditvah blazne Leonore, da je soproga plemenitega graščaka, čeprav mu je na vsako vprašanje odgovorila odločno z globokim razumevanjem. Manjkalo je samo dokazov in pa osebe, ki bi uvedla sodno preiskavo. In zdaj se je našel tak posrednik. Ravnatelj mu je brez odloga izdal pismeno dovoljenje.

Čez nekaj dni se je zglasil v umobolnici pri vratarju tujec, zavit v plašč, ki mu je segal do gležnjev; na glavi je nosil klobuk s širokimi okraji. Pokazal mu je pismo z ravnateljevim podpisom — dovoljenje, da sme vstopiti ob vsaki uri v bolniške prostore.

Brez obotavljanja ga je vratar povedel k ravnatelju, ki ga je sprejel z globokim poklonom. Takoj ga je zavohal upravitelj in se je stisnil v mračen kot na hodniku, ko sta šla mimo njega.

»Kdo je bil ta tujec?« je vprašal vratarja ob povratku.

»Ne vem«, je odmignil z rameni.

»Zapovedano ti je, da moraš zabraniti vstop vsaki nepoznani osebi.«

»Izkazal se je z ravnateljevim podpisom.«

»Čudno«, je menil upravitelj sam pri sebi. »Kdo je neki ta neznanec? Morda je graščak Lambert, ki hoče skrivoma posetiti Leonoro, kar ne sme brez mojega dovoljenja. Lahko se je tudi Narcisa preoblekla v moško obleko.« Na vsak način je hotel priti resnici do dna, zakaj vse njegove misli so se izlivale v slutnje, da je tajni obiskovalec namenjen v celico njegove jetnice.

Po hodniku je prišel ravnatelj z neznancem, Lugar je smuknil v prazno celico in priprl vrata, pazno je poslušal, a ujeti ni mogel nobene besede, molče sta stopala mimo njega.

Njun molk mu je vzbudil pozornost. Po prstih se je plazil za njima, dokler nista zavila po stranskem hodniku in izginila v celico k Leonori. Obstal je pri polzaprtih vratih, kjer ga je iznenadil ravnatelj, ki je nagloma izstopil. Drug drugega sta se ustrašila, oba sta drhtela v nemirnem pričakovanju.

Ravnatelju se je pričelo daniti, spomnil se je, kar mu je pravila Leonora, da je Lugar graščakov pomagač. Vidno mu je rasel dvom v njeno blaznost in nezaupnost v upravitelja z izmišljenim imenom.

»Pravkar sem mislil na vas, gospod upravitelj«, je začel ravnatelj. »Pojdiva v pisarno.«

»Prokleto naključje!« je na tihem klal upravitelj, ker mu je zmešal načrte. »Prav nalašč me bo odvedel zdaj, ko je najlepša prilika za opazovanje.

»Nekdo se je vtihotapil na dvorišče«, je opravičil zalezovanje.

»Opozoril bom vratarja«, mu je odvrnil ravnatelj. »Najprej bova ogledala načrte za novo zgradbo, o marsičem se morava še posvetovati.»

»Ta neznanec!« je Lugar med potjo godrnjal. Kako rad bi bil ostal pred celico, a ravnatelju se ni upal odreči. Tolažil se je s tem, da se bo čim prej izmuznil in odšel na stražo.

*

Evgen je zaprl vrata in sedel k bolnici. Predstavljen ji je bil kot prvi zdravnik za duševne bolezni; obljubil ji je natančno preiskavo in vrnitev izgubljene prostosti.

Po kratkem nagovoru je odložil plašč in klobuk. »Ali me poznate, gospa Ležiščamva?» ji je stisnil velo desnico.

»Evgen pl. Tulipan!« je vzkliknila vsa iznenadena. Takoj pa je otemnela njena radost, iztrgala mu je roko in obrnila hrbet.

»Vi ste njegov svak ...« se mu je boječe umaknila. »Sicer ste mi nekoč pokazali sočutje, danes pa lahko prihajate s slabim ramenom, zato vam ne zaupan.«

»Ali mi berete, milostiva, kaj takega na obrazu?«

»Vaš pogled je jasen in razodeva odkritosrčnost, ne vem pa, kaj je skrito v vašem srcu ...«

»Po tem me sodite, kar vam bom povedal. Govoriva potihoma, zakaj le vam naj veljajo moje besede.«

»Žalostne izkušnje imam«, je odklonila ponudbo. »Še vselej sem bila prevarana, kadar so me pregovorili.«

»Verjamem, da so vam delali krivico, a jaz sem jo prišel popravit.«

»Kaj torej hočete od mene?«

»Oprostiti vas hočem, milostiva.« — Verno jo je pogledal mladenič po teh besedah, njegov pogled ji je bil kot blagodejna kapljica v izsušeno grlo.

»Ne odvedite me k njemu v hujšo ječo!« je prosila s trepetajočim glasom.

»Ne mislite, da smo vsi enaki. Celo med trnjem najdemo cvetlice ...«

»Potem pa odpustite«, ga je skesano zgrabila za roko. »Prenaglila sem se zavoljo prevar, poklanjam vam zaupanje v nadi, da se ne bom kesala.«

»Ali poznate Emila, plemenitega Turničana?«

»Poznam«, je rahlo priznala.

»Ali je tudi on krivičnik, milostiva?«

»Emil je najboljši človek, moj branitelj.«

»Vidite, med slabimi so tudi dobri ljudie na svetu. Moja sestra je zaradi vas zapustila svojega moža, graščaka Lamberta z Ležišja ...«

»Vaša sestra, pravite? Ni mogoče!«

»Skrivaj se je ločila, ker vam ne mara gaziti pravice, čeprav nimate dokazov. Odložila je njegovo ime ter se odrekla bogastvu, prepričana, da ni njeno, ampak vaše.«

Leonora je bila ganjena do solz. »Tega nisem pričakovala«, je glasno ihtela. »Zabolela me je nova rana ter se uvrstila med pekoče bolečine.«

»Jaz in Narcisa sva z vami«, jo je tolažil. »Prepričan sem o vaši nedolžnosti, proti graščaku pa nisem mogel nastopiti radi mojega očeta in drugih okolnosti. Skrivoma pa nabiram podatke, da jih porabim ob potrebi. Čas je, da vam pomagam k begu v zavetje, kjer bomo skupno stopili v bojno črto.

»Zanesem se na vašo obljubo«, je pristala na uslugo. »Toda, oh! Kako daleč je še rešitev in kako dolga je pot do prostosti!«

»Načrt je sestavljen in se bo obnesel. Dokazi bodo govorili.«

»Kakšni dokazi?« je ostrmela. »Priče, ki bodo potrdile resničnost vaše poroke.«

»Nimam takega dokazila.« 

»Zaupajte, milostiva, naključje bi prineslo uspešne pripomočke.«

»Ali mislite?«

»O tem ni nikakega dvoma.« 

»Najprej moramo dognati, ali sta Lugar in Meljor ena oseba ...«

»Kdo?« je Evgen osupnil.

»Upravitelj bolnice in nekdanji veljak, ki me je v tujini poročil.«

»Hm, moti vas morda slična zunanjost?«

»Sam se mi je razkril, ko sem ga poklicala po imenu. Priznal mi je, da me je napadel in vrgel v potok, ponudil mi je celo prave listine, ako se poročiva, kar sem odločno odklonila.«

»Polastiti se je hotel premoženja, ki vam pripada kot graščakovi soprogi.«

»Vem«, je pritrdila. »Zato pa raje umrjem, kakor privolim v tako zakonsko zvezo.«

»Takih novic se nisem nadejal; nič nisem vedel o nasilniku ter o napadu; vse mi boste morali še natančno razložiti.«

»Takoj, ako me hočete poslušati.« 

»Sedaj še ne, milostiva, najprej vas moram osvoboditi. Tukaj ne morete govoriti, ker vam nihče ne verjame; zunaj pa boste lahko povedali, kdo vam je izmaknil poročni list ter vam ga je hotel vrniti za vaše premoženje. Vse mi je jasno, milostiva, kar brž na začeto delo!«

»Kako naj uidem? Krog in krog je zidovje, vratar je na straži in Meljor me neprestano zalezuje.«

»Premagala bova vse ovire ter izvedla najine načrte.«

»Kdaj?« je vprašala dvomljivo.

»Nocoj, ko se bo stemnilo. Ali znate jezditi?«

»Znam«, mu je odgovorila in srce ji je glasno utripalo.

»Ogrnite moj plašč, na glavo denite moj klobuk ter privijte okraje. Tukaj je ravnateljevo pismo, da ga pokažete vratarju.« 

»Izdala me bo tuja govorica ...« 

»Ne smete govoriti, pismo je odločilno.«

»Ako me zasači Meljor, bom izgubljena.« 

»Tu je samokres, rabite pa ga le v nujni sili.«

»Sedaj se ga ne bojim, dobro znam pomneriti in zadeti.«

»Tedaj me ne skrbi, da bi se vam beg ne obnesel.«

»Bojim se, da bom zablodila, ker nisem vajena kraja ...«

»V šumi, kakšno uro od bolnišnice, je pastirska lopa, kjer boste našli mojega konja; dvignite mu sedlo, pod katerim je shranjen zavitek z obleko in denar. Preoblecite se in odjezdite v mesto, nastanite se v hotelu »Zvezda«, tam se bova sestala in poglobila v posvetovanje.«

»Ali ne pojdete z menoj?« jo je zasrbelo. »Kje nameravate ostati?«

»Tukaj«, ji je pokazal na posteljo. »Ne bojim se ničesar, saj mi ne morejo škodovati.« 

»Kakor ptica bom poletela iz kletke in utešila hrepenenje po otroku.«

»Po čigavem otroku?« je Evgen vnovič osupnil.

»Po mojem edincu.« Leonora mu je povedala zgodbo o najdražjem, kar ji je ostalo od nesrečnega zakona.

»In kdo vam ga je ugrabil?« ga je bolela njena izguba. »Tak razbojnik zasluži občutno kazen!«

»Nihče drugi ko Lambert ali njegov zaveznik. Sicer mi je Meljor to utajil, a mu ne verjamem.«

»Upravitelj je lažnik; uničiti je hotel tudi nedolžnega otroka, načrt pa se mu je izjalovil. Vi ste na poti v življenje, nasilnika pa bo zadela zaslužena kazen.«

»Oh, kako vam bom hvaležna!« 

»Poprej ne odneham, dokler vam ne vrnem, kar ste po krivici izgubili. Požurite se, milostiva!«

Odprl ji je vrata celice, Leonora se je preoblečena zavila v plašč in odšla po hodniku.

Za njo se je plazil možak, ki jo je na dvorišču dohitel in ustavil.

»Kdo si?« se je osorno zadri. Žena je podvojila korake in bežala proti izhodu.

»Stoj!« je glasneje zakričal ter jo grabli za plašč.

Izmuznila se mu je, toda zlobnik jo je zopet ujel in zasadil svoje kremlje v njene rame. S težavo se mu je izvila ter mu namerila s samokresom. Umaknil se je, misleč, da stoji pred nevarnim nasprotnikom, kjer ni varen življenja.

Njegov umik jo je opogumil, brž je odrinila železna vrata in zbežala v označeni smeri proti gozdu.

Meljor se ni upal takoj za oborožencem, sledil mu je od daleč, kmalu pa se je vrnil nazaj na dvorišče.

Begunka je dospela v gozdič v pastirsko stajo, kjer je našla konja, denar in obleko. Urno se je preoblekla in odjezdila v silnem diru oroti glavnemu mestu.

XIX.[uredi]

Odkar je Narcisa opazila, da jo zalezuje brat Karel, graščakov privrženec, je živela v neprestanem strahu za svojega rejenčka. Slutila je novo nevarnost, uverjena, da ji bo Lambert skušal škodovati. Posvetovala se je z gospo Škarlelo, kateri je po ovinkih naročila, naj pazi na vsako nepoklicano osebo. Rednica ji je obljubila strogo nadzorstvo, misleča, da čuva otroka, kateremu je vzgojiteljica prava mati.

Bolj kot prej se je Narcisa izogibala ulice, kolikor ji je dopuščalo opravilo. Z nobeno tujo osebo ni občevala in nikogar ni vabila v svoje stanovanje.

Nekega popoldne jo je iznenadilo ročno trkanje na vrata. Vstopil je mož, imenitno oblečen, s srpim pogledom in z resnim obrazom.

»Ali je dovoljeno?« je vprašal porogljivo, ker ni čakal poziva.

Plašno je odložila delo, roke so ji omahnile v naročje.

»Zares častno opravilo!« je pogledal njeno vezenino. Zaničljivo je namrdnil čelo in dostavil: »S tem boš ovekovečila slavo svojega imena.«

»Pošteno se preživljam«, ga je ponovno zavrnila. »Sicer pa te nisem vabila, v pismu sem ti razodela.« — —

»Pisma, katero si pustila na mizi, nisem razumel. Sanjala si o umoru neke Leonore Pelanove, zanesljiva poročila pa govorijo, da živi kot bolnica v norišnici v Neurju,« Pokazal ji je uradno potrdilo z označbo, kdaj in zakaj je bila sprejeta v bolnišnico.

»Z lastnim nasilstvom se ponašaš«, je zavrgla njegovo dokazilo.

»Našla je, kar je iskala. Oskrunila je dan najine poroke in pozneje me je napadla s samokresom. Poglej, kako nepremišljeno razdiraš, kar je sklenjeno pred Bogom. Kako se boš opravičila?«

»S tem, kar sem čula na lastna ušesa ...«

»Prazna domišljija, nikar me ne razburjaj!«

»Povej mi, kdo te je obvestil na letovišču o umoru Leonore Pelanove in od koga si zahteval ukradene papirje?«

»Nihče«, je pihnil razjarjen. »Kdo naj voha budalosti tvoje domišljije?«

»Ali ne veš, kako si me preganjal po razstanku z ničvrednim neznancem? In kaj si govoril ob moji postelji, kjer sem se potuhnila, da sem te premotila?«

»Sodeč po besedah bi rekel, da se ti je zmešalo ...«

»Rad bi me spravil v norišnico kot Leonoro ...«

»Tako sumničenje odklanjam. Nisem ti še skrivil lasu, Leonora pa uživa, kar je zaslužila.«

»Tvoj razgovor z neznancem mi ne bo nikoli izbrisan iz spomina ...«

»Ali boš izvajala posledice?« je izrekel po kratkem molku.

»Ne, dokler boš pustil v miru mene in očeta.«

»Zahtevam, da se vrneš na Ležišje, ali pa te bo primoralo sodišče po zakonu ...«

»Nihče me ne bo prisilil, da bi ravnala proti svoji volji.« 

»Proti svoji trmi«, ji je popravil. »Ampak najprej bom govoril jaz in svet bo strmel, kadar odkrijem hudobnosti, katere sem pokrival s svojim imenom.«

»Oh, ubogi oče!« Narcisa je bolestno zaihtela ter si pokrila obraz z rokami.

»Pa tudi brat!« je maščevalno dostavil. »Dovoli, naj prečitam obtožnico, katero je sam sestavil in podpisal.«

Graščak je odprl listnico, razvil je listič in čital: »Podpisani potrjujem, da sem ponaredil menico za 50.000 srebrnikov, glasečo se na ime mojega svaka graščaka Lamberta z Ležišja, ki mi jo je dobrotno priznal in odpustil zasluženo kazen.«

»Lažniku ne verjamem«, je Narcisa neverno odkimala.

»Ali poznaš to pisavo?« ji je pokazal podpis na izjavi.

»Tudi brata si zapeljal? Tako si vsakemu posebej pritisnil na čelo znamenje sramote.« 

»Lahko jo izbrišeš, ako izpolniš mojo željo. Vrni se nazaj v moje naročje, ali pa trpi zase in za druge! Vsi ste v mojem oblastvu.«

Narcisa je omahnila na stol; vrgel jo je strah pred novo pokoro, katero bo morala sprejeti. «Odpovem se življenju«, je govorila v pretresljivem joku. «Pripravljena sem umreti iz ljubezni do nesrečnega očeta.«

»Odklanjam vsako odgovornost ... Lahko si izbereš smrt, a jaz bom pojasnil svetu, zakaj si to storila.«

»S teboj ne morem živeti«, je jeknila obupno.

»Zato, ker ljubiš drugega ... Zaradi njega si se ponižala v uboštvo in zavrgla bogastvo.« 

»Ker obsojam krivico«, mu je odvrnila.

»Čigav je otrok, za katerega se zavzemaš?« je zagrmel razjarien.

»Tvoj«, jo je osrčila ljubezen do nedolžnega otroka. »Mati mu je Leonora, tvoja zavržena soproga.«

»Kje je izvržek, kukavica v tujem gnezdu?« 

»Izročila sem ga skrbnemu varstvu in zaščitila pred zalezovalci.«

»Prav. Tako lahko brez ovire odpotuješ, moj voz stoji na cesti ...«

»Kam naj odpotujem?« je ostrmela. »Z menoj na Ležišje. Ni še prodrla v javnost vest o najinem razdoru; mislili bodo, da se vračaš z letovišča ...«

»Ne morem s teboj«, se je branila, zakaj nemogoča se ji je zdela misel na odhod z morilcem lastne soproge. Kdo bo povedal otroku, da živi njegova mati ter ga položil v njeno naročje? Ali naj ga izroči okrutniku, da ga uniči, kakor je hotel uničiti njegovo mater?

»Bridko boš obžalovala svojo trmo«, ji je zapretil in zgrabil za roko. »Preden bo zatonilo solnce, bosta tvoj oče in brat oddana sodišču, ako ne izpolniš moje želje.«

»Nasilnik!« je kriknila z obupnim glasom. Takoj pa ji je odpovedala telesna in duševna moč, zopet se bo morala pripraviti za rovo žrtev na oltarju svoje rodbine.

»Ali hočeš?« jo je priganjal. »Ura poteka.«

»Počakaj, da se poslovim«, se je uklonila in odšla iz sobe. Tekla je k rednici Škarleli naročit, naj pazi na otroka, za kar ji je dala zavitek z denarjem. »Odpotovala bom za nekaj časa k sorodnikom v daljne mesto«, ji je omenila. »Glej, da se otroku kaj hudega ne primeri.«

Lambert je stal pri oknu in videl, da je Narcisa hitela čez dvorišče v preprosto hišo nedaleč od palače. »Tam bom našel otroka in njegovo rednico,« se je ugriznil v bledo ustnico, »najprej pa moram dobiti njo, da pokrijem sramoto.«

Kmalu je prispela Narcisa s kovčegom, vrgla ga je na voz in sedla zraven graščaka. »Zdaj si moja«, ji je položil roko okrog pasu, po obrazu se mu je prelivala vražja zadovoljnost. Našel je zvijačo in dosegel, kar je nameraval.

»Kam me boš odvedel?« ga je vprašala med vožnjo po daljšem molku.

»Na jug, da se razvedriš in pozabiš. Od tam te popeljem domov na Ležišje«, ji je odgovoril.

Narcisa je vzdihnila in molčala.

XX.[uredi]

Preoblečena Leonora je jezdila proti glavnemu mestu. Za gričem ji je izginilo Neurje — njena dosedanja mučilnica, dočim se je v daljavi belilo predmestje kakor rešilna zarja po viharni noči. V mislih je objemala otroka, vse ovire je sklenila premagati, njeno trpljenje je izginilo v globini materine ljubezni. Nova moč je oživela v njenih prsih — upanje v novo življenje na strani svojega edinca.

Na nebni modrini je bledela polna luna med zvezdami, ki so druga za drugo ugašale v vsemirju. V samotno mestno ulico je posijala vzhajajoča zarja.

Junaška begunka je zavila ored dogovorjeno gostilno »Zvezda«, izročila je konja hlapcu z napitnino in naročilom, naj ga oskrbuje, dokler se ne povrne. Takoj po zajutreku se je odpravila v mesto na poizvedovanje po otroku, čeprav je obljubila Evgenu, da ga bo počakala. Hodila je iz ulice v ulico, upanje in ljubezen sta oslajala njene korake.

Na glavnem trgu je opazila moža, ki je čakal, da bi ga kdo pozval na delo. Od presenečenja so se ji zašibila kolena in srce ji je vzkipelo, zakaj spoznala je moža, čigar ženi je izročila nekdaj svojega otroka. Tako je našla po naključju živo sled, ki jo je toliko časa iskala. Vendar pa se ni mogla opogumiti, da bi bila stopila predenj ter ga vprašala po otroku. Ni bila še dovolj utrjena v zavesti, da je resnično on, katerega ji je naslikala domišljija.

Počasi se je sprehajala po trgu, čakaje, kam bo odšel, da mu bo neopaženo sledila. Mimogrede se je ustavila ob delavcu, čakajočem na zaslužek. Podarila mu je dvajsetico, na kar ga je vprašala, ali pozna moža, stoječega na nasprotni strani.

»To je postrežček Škarle«, ji je povedal med dvomljivim opazovanjem.

»Ali je oženjen?» je radovedno poizvedovala.

»Da,» je pritrdil. »Nekaj časa je slabo shajal, odkar pa redi tujega otroka, se je dvignil na konja.«

»Morda je plačan za oskrbstvo?« 

»Od tujke, ki mu je pustila otroka, ne dobi ničesar. Pač pa ga podpira neka druga gospa iz usmiljenja do sirote.»

»Pa kje je otrokova prava mati?«

»Govorijo, da se je ponesrečila, ali pa jo je nekdo umoril. Škarle je bil brez sredstev in je sklenil otroka oddati v mestno zavetišče, v zadnjem trenutku pa se mu je odprlo plemenito srce in oskrbelo otroku primerno vzgojo.«

»Kdo je neki ta dobrotnica?« jo je natihem zaskrbelo. »Morda se je plačana graščakova najemnica izdala za njegovo mater ter ga bo izročila okrutniku, čim bo nekoliko dorasel.«

Postrežček Škarle se je medtem naveličal dolgočasnega čakanja ter se je odpravil proti domu. Za njim je v primerni razdalji odšla tudi Leonora, roke so se ji širile v objem in ustnice v poljub ob misli na dragega izgubljenca.

Dospela je pred hišo, kjer je stanovala Škarletova družina. Vrata so bila še odprta, kamor je izginil mož, ki ga je zasledovala. Zavila je po stopnicah v podstrešje, srce se ji je krčilo in raztezalo v napetem pričakovanju.

Odprla ji je preprosta ženica ter jo je nezaupno motrila od nog do glave. Spomnila se je naročila otrokove dobrotnice, naj pazi na njenega varovanca. Njeno skrbno oko je zaslutilo nevarnost, preden je tukaj spregovorila kakšno besedo.

»Vi ste gospa Škarlela ter imate nekega rejenca«, je začela po kratkem molku. »Prišla sem zaradi važne zadeve.«

»Pa kdo vas je poslal?« je strmela ženica, videča, da se je izpolnilo njeno domnevanje.

»Srce me je privabilo ...«

Takrat je priskakljal iz sobe deček, ki se je v strahu pred tujko zavil v krilo svoje rednice.

»Lamberček, moj zlati Lamberček!« je Leonora kriknila od veselja. Z razprostrtimi rokami se je sklonila k otroku, ki se ji je plaho odmikal. »Ali me več ne poznaš?« je lovila njegove drobne ročice. »Revček je pozabil svojo mater.»

»Pustite ga!« ji je branila Škarlela. »Vi niste njegova mati!«

»Kdo pravi, da nisem?« — Leonora si je razkrila obraz, zagrnjen s črnim pajčolanom; v očeh so ji migljale solze veselja, posrebrene po čisti materini ljubezni.

»Mamica!« je zaklical deček, čim je zagledal njeno obličje. Izvil se je skrbni rednici in tekel v materino naročje.

Šarlela sprva ni mogla verjeti, kar je videla pred sabo, ko pa se je prepričala, tedaj je bila ginjena do solz. Precej časa je minulo, preden sta mogli govoriti.

Predvsem je Leonoro zanimalo, kdo je gospa, ki plačuje oskrbnino. Mislila je, da izvira podpora od graščaka, ko pa je čula ime Tulipan, tedaj se je zasvitalo v njenem spominu. Spomnila se je sestre svojega rešilca, ki je zapustila graščaka in živi najbrž tukaj nekje v bližini ter skrbi za otrok?

»Narcise ni več tukaj«, ji je povedala škarlela. »Neznan gospod jo je odvedel.«

»Kakšen je bil ta gospod?« je poizvedovala.

Opis se je natanko ujemal z osebo graščaka Lamberta, ki je nedvomno izvohal njeno bivališče ter jo je odvedel šiloma ali pod kako lažno pretvezo. Narcisa ga je morala pričakovati, odtod je slutila nevarnost, zato je opozorila rednico, naj pazi na otroka.

»Otroka moram spraviti v zavetje«, je skrbelo Leonoro. »Graščak mu streže po življenju.«

»S seboj me vzemi, mamica«, je zajokal otročiček. Oklenil se jo je okrog vratu, mati mu je močila drobne ročice z vročimi solzami.

»Danes še ne moreš z menoj, moj ljubček», ga je neprestano poljubovala.

»Saj ga tudi ne damo«, se je postavila Škarlela. »Iz mojih rok ga bo tirjala gospa, ki je plačevala oskrbnino. Kar sem ji obljubila, ne morem prelomiti.«

»V tolažbo mi je vaša obljuba, dobra žena. Tndi meni preti nevarnost, več let že tavam okrog in hrepenim po rešitvi. Kadar si bom oddahnila, tedaj bom prihitela ter vas bom bogato nagradila. Počasi in premišljeno se bližam smotru, kmalu bom dosegla, kar sem po krivici izgubila. Samo za hip se moram še umakniti čez morje, odkoder se bom vrnila po izvojevani zmagi.«

»Otrok naj ostane pri meni«, je predlagala rednica. »Življenje vam zastavim za njegovo varnost.«

»Z vašo uslugo si gradite zlato bodočnost. Tukaj imate nekaj denarja, več pa dobite takrat, kadar bom prejela zadoščenje.«

Siromašno ženo je presenetilo nepričakovano darilo; dolgo ni mogla izpustiti njene roke, a Leonori se je mudilo, zakaj v mestu ni bila varna pred zasledovalci. Škarle jo je pospremil do pristanišča, kjer se je vkrcala na prvo jadrnico, ki je odplula proti morskemu otoku.

XXI.[uredi]

»Vi niste zanesljivi v svoji službi!« se je drl upravitelj Lugar nad vratarjem, ko mu je pred nosom ubežal čuden neznanec. »Vaša zanikernost je neodpustna, v osmih dnevih si poiščite drugo mesto.«

»Preslepil me je ravnateljev podpis«, se je vratar trepetaje opravičeval.

»Molči!» Razjarjen je iztegnil roko ter mu priložil krepko zaušnico.

»Pretepali me ne boste«, se mu je postavil po robu. »Ravnatelj je več ko upravitelj.«

»Jaz zapovedujem«, mu je ponovno nameril. V istem hipu pa je zabrnelo okno v prvem nadstropju, pojavil se je ravnatelj in pogledal na dvorišče.

»Kaj počenjate?« mu je osorno zaklical.

»Nič«, mu je malomarno odvrnil.

»Vohunili ste za mojim obiskovalcem ...« 

»Nisem, gospod ravnatelj.« 

»Tega vam pod nobenim pogojem ne dovolim. Sploh pa že delj časa opažam vaše izredno zanimanje za Leonoro ...«

»Čuden pojav, gospod ravnatelj.«

»Tudi drugi se zanimajo za ta pojav — veljaki, ki raziskujejo resnico. In vi si upate ovirati take ljudi pri rešilnem delu?»

»O tem nisem bil poučen. Zakaj mi niste zadevo že pojasnili?«

»Oni, ki se je zavzel za bolnico, hoče ostati skrit, dokler ne pride do resnice. Jaz sem mu dovolil, prepovem vam vsako vmešavanje v moje odredbe.«

»Bil sem ogrožen s samokresom ...« 

»Morda ste se motili.« 

»Orožje se je svetlikalo v njegovi roki ...« 

»Najbrž ste videli ključ, katerega je moral oddati vratarju.«

«Nisem bedak, gospod ravnatelj..«

»Kakor hočete, tukaj vam ne verjamem.« 

»Poglejmo v celico, bojim se, da ni nekaj v redu.«

»Nocoj ne bomo bolnice več nadlegovali«, je ostal ravnatelj pri svojem sklepu. Vso noč je pazil na upravitelja, ki se je grizel od jeze pred razsulom svojih zlobnih načrtov.

Drugo jutro mu je prineslo pričakovano razočaranje. V celici je ležal tujec, trdeč da ga je Leonora omamila z nekim strupom, na kar je pobegnila. Ravnatelj se je navidezno čudil njegovemu pripovedovanju, uvedel je tudi poizvedovanje, toda bolniški strežniki jo niso našli, ker so bili namenoma nepravilno usmerjeni.

S toplimi besedami se je Evgen poslovil od ravnatelja, zahvalil se mu je za naklonjenost, ker mu je pomagal izvesti veliko rešilno delo. Odpravil se je proti gozdu v pastirsko kočo, radoveden, kako se je posrečil beg njegovi varovanki. Vrata je našel odprta in hlev je bil prazen, kar ga je napolnilo z upanjem v njeno rešitev. Hrepeneč po nesrečnem bitju je najel voznika, ki ga je povedel v mesto pred »Zvezdo«, kjer je poizvedoval, ali ga morda ne pričakuje neka tujka zaradi važnega razgovora.

»Zjutraj na vse zgodaj je prijezdila neka žena ter je oddala konja hlapcu«, se je spomnil vratar. »Po skromnem zajutreku pa je odšla ter se do zdaj še ni vrnila.«

Evgen je naročil sobo ter se je nastanil v hotelu, poizvedoval je po Leonori, a nihče mu ni mogel dati pravega pojasnila. Naposled se je odpravil domov, misleč, da se je iz strahu pred graščakom zatekla v njegovo graščino. Obrnil se je do vratarja, ki pa ni razumel njegovega vprašanja, nobeden mu ni mogel povoljno odgovoriti.

»Kam je odšla?« so begale njegove misli za nesrečno izgubljenko. Nekaj mu je reklo, da jo je na poti doletela nezgoda, ali pa jo je zajela roka krutega preganjalca. Spomnil se je Emila, ki se je prvi zavzel za zavrženo soprogo. Nista se še videla po dvoboju, takrat je bil za pričo svaku, ki je s samokresom razdiral sledove prvega zakona. Zdaj je dokazana njegova krivda, zato mora popraviti, kar je zagrešil proti branilcu poštenosti in pravice.

Slišal je o strašnih posledicah dvoboja, ni pa mu bilo znano, da se je Evgenu nevarnost nenadoma umaknila. Srečno je prestal operacijo, zdravnik mu je odstranil kroglo, kar je bolnika zopet postavilo na noge. Po dolgem trpljenju je zapustil posteljo ter se oprl na palico, potreben solnca in gibanja v solnčni prirodi.

Emil in Evgen sta se sešla na vrtu pod zelenim kostanjem; čim sta se načudila in nastrmela, sta se začela prijateljsko pozdravljati.

»Zaradi dvoboja sem prišel«, je Evgen utemeljil svoj prihod. »Še danes obžalujem svojo navzočnost, odpusti mi, prijatelj!«

»Ti si prišel do tega prepričanja, graščakov svak?« mu je Emil stisnil desnico. »Ali te nisem preslišal?«

»Prav si me razumel. Poglej, očetu nas ljubo sem se odpovedal vojaški službi, prevzel sem doma graščino, katero bom iztrgal iz graščakovega nadoblastva. Boril se bom za obstanek po zgledu sestre Narcise, imenu Tulipan moram zopet pridobiti nekdanjo veljavo. Seznanil sem se tudi z Leonoro, globoko v srce sem ji pogledal in vem, da je vredna najine obrambe.

»Jaz sem bil o tem že davno prepričan.« 

»Meni se je pričelo šele svitati v gozdu ob napadu, česar ti najbrž še niso povedali.«

»O Leonori ni nikakega glasu, nimam pa tudi nikogar, ki bi mi krajšal dolge ure. Bolnika se vsakdo izogne, vsaj ti me pokratkočasi, prijatelj.« 

»Ali ti ne bo škodovalo?« 

»Pripovedovanje me bo razvedrilo. Povej mi, kaj se je zgodilo z nesrečnico, z Lambertovo prvo ženo?«

Evgen mu je opisal njeno usodo po dvoboju pa do trenutka, ko jo je rešil iz norišnice. »Tukaj mi je nenadoma izginila«, je zakliučil in dostavil: »povsod poizvedujem, pa jo ne morem izslediti.«

»Rad bi ti nekaj zaupal ... Daj mi častno besedo.«

»Tukaj je moja roka, prijatelj.« 

»Težko je molčati, kadar gre za resnico: vendar moram govoriti, čeprav bi mi škodovalo na ugledu.«

»Kako govoriš? Ne morem te umeti.« 

»Bridko mi je in neprijetno«, se mu je izvilo iz prsi. »Poslušaj me in razsodi.« 

»Govori, nič mi ne prikrivaj.« 

Emil si je odkašljal in nadaljeval: »Bilo je takrat, ko sem zapazil prvo graščakovo nagnenje do Narcise. Midva sva bila skrivoma zaročeno, nihče ni vedel, da si pleteva vez za vse življenje. Nenadoma pa je pričela krožiti vest: graščak Lambert je zaljubljen v mlado grofico, v kratkem se bosta poročila. Kakor strup mi je kanila v dušo ta novica, nikjer nisem našel ne miru ne tolažila. Kamor sem krenil, me je spremil njen odmev, peklenska žerjavica je tlela v mojem srcu.

Glede na premoženje mi je bil Ležiščan nevaren tekmec, strahoma sem se zatekel k Narcisi, ki je zanikala moje vprašanje. Vzlic temu pa nisem miroval, natanko sem se hotel prepričati, koliko je resnice na govoricah. Naprosil sem jo, naj me seznani z graščakom, kar je tudi izpolnila. Kmalu sva bila navidezno dobra prijatelja, večkrat me je povabil v graščino, kjer sem ga skrivoma pozorno opazoval.

Nekoč mi je v odsotnosti Narcise pokazal umeten ključ od shrambe, kjer je hranil razne vrednostne papirje. Pustil ga je pred mano na mizici, zakaj v tistem hipu je bil pozvan na dvorišče, kjer ga je čakalo važno opravilo. Pogledal sem ključ in omarico — nekaj mi je reklo, da bi se dalo marsikaj izvedeti, nisem pa se mogel odločiti, ker me je skrbelo, da bom zasačen pri nečastnem dejanju. Na srečo sem našel v žepu košček mila, vanj sem odtisnil ključevo pero ter ga dal pozneje ponarediti.«

»Ti?« je osupnil Evgen.

»Ljubezen me je oslepila. Šlo je za ljubavna pisma, hotel sem biti na jasnem za vsako ceno.«

»No, in uspehi?« 

»Načrti so zoreli kakor žito v poletnem solncu. S ponarejenim ključem v žepu sem se odpravil neko jutro na Ležišje, priporočil sem se angelu sreče, naj me čuva in spremlja moje delo.

Lamberta ni bilo doma; rekli so mi, naj ga počakam v njegovi sobi, ker se bo kmalu povrnil. Natihem sem zavriskal in porabil priložnost.

Urno sem odprl omarico in pregledal njegove papirje. Zaman sem stikal za pismom svoje zaročenke, našel pa sem nismo njegove soproge s sliko, ki je predstavljala njo in otroka. Zavita je bila v list, čigar vsebina ]e bila začeta z »Moj ljubljeni soprog« in končana s »Tvoja pozabljena soproga — Leonora«. Vsega nisem mogel prečitati, ker je v istem hipu prispel na dvorišče voz, čakal ga je služabnik ter obvestil Lamberta o mojem prihodu. Brž sem zaklenil omaro ter mu hitel nasproti.

Tisto jutro je bil Lambert silno dobre volje, meni pa se je neprestano vsiljevalo vprašanje, kdo je tista žena z otrokom in zakaj hrani njeno sliko med važnimi papirji. Morda je bil oženjen, pa mu je umrla žena, ali pa sta se ločila.

Neprestano sklepanje in ugibnaje je potisnilo govorice o zaroki Narcise z graščakom v ozadje, tem bolj pa me je presenetilo, ko sem nekega dneva prejel vabilo na ženitovanje. Nalašč sem se odzval povabilu, da pokažem svoje zaničevanje. Uvrstil sem se med svate v sprevod, ki se je pomikal v grajsko kapelo, srce mi je pokalo in kri mi je silila v glavo.

Tedaj je nastopila Leonora — ista podoba kot sem jo videl na sliki med listinami v graščakovi omarici. Spoznal sem jo ter se zavzel za njene pravice z orožjem, nisem pa smel izdati graščakove krivde. Ako bi bil padel v dvoboju, bi bila o tem obveščena le Narcisa s pismom po mojem prijatelju: ker pa sem ostal pri življenju, mi je bilo pismo vrnjeno ter sem ga nedavno uničil.«

»Nenadna preiskava na Ležišju bi marsikaj odkrila«, je sklepal Evgen.

»Seveda, ako ni pisma in slike uničil pred poroko«, je Emil premislil.« 

»Tudi to je mogoče.« 

»Molči o vsem, kar sem ti povedal.« 

»Dam ti častno besedo.« 

»Stikanje za tujimi predmeti ni častno in Narcisi ne maram kaliti zakonskega življenja.«

»Nič ne moreš podirati tam, kjer so že razvaline. Ali ne veš, da je Narcisa graščaka skrivoma zapustila? Najbrž si je nadela drugo ime ter se preživlja z zaslužkom.«

»Narcisa!« ga je prevzelo poročilo. »Pa zakaj je to storila?«

»V prepričanju, da je Leonora njena zakonita prednica, je odklonila tuje premoženje.«

Emil je planil pokoncu, prijetno iznenaden. V trenutku je pozabil vse telesne bolečine in duševne muke, nove poti so se mu odpirale v boljšo bodočnost.

»Zapustila ga je zavoljo Leonore«, si je mislil natihem in glasno pristavil: »Ali se nista poročila iz ljubezni?«

»Kaj še! Sovražila ga je, kot ga sovraži danes po tolikih izkušnjah in prevarah.«

»Pa zakaj je privolila v zakon, ako ga ni ljubila?«

»Zato, da nas je rešila gospodarskega poloma. Zlomila nam jc beraško palico in preprečila sramoto.«

»Prav kot sem slutil, a nisem hotel izreči ...«

»Narcisa je plemenita mladenka«, je pohvalil sestro. »Iz ljubezni do očeta in do bratov je sprejela težko žrtev, zaslužila je povračilo, toda Karel je ostal nehvaležnik ter jo skrivoma zalezuje.«

»Podkupljen je od graščaka«, ga je Emil obsodil. »Tukaj ne deluje on, temveč zapeljiva nagrada.«

»Bojim se, da si bo končal življenje. Ni ga sicer škoda, a skrbi me zavoljo očeta.«

»Uboga Narcisa, kakšno težo gorja je morala zadeti na šibke rame!«

»Pomoč je nujna, graščak in Karel tekmujeta, kdo jo bo prvi zalezel. Najti jo hočeta ter jo šiloma povesti na Ležišje.«

»Narcisa naj zahteva sodno ločitev.« 

»Ne vem, zakaj ne seže po tem pripomočku. Menda hoče do dna izpiti čašo trpljenja ...«

Tako sta se menila prijatelja in odkrivala drug drugemu, kar ju je težilo. Ločila sta se v nadi, da poiščeta Narciso ter jo nagovorita, da razdre nepravilni zakon, sklenila sta se zavzeti za Leonoro ter uvesti proti Lugarju sodno preiskavo.

XXII.[uredi]

Kakor šopek v umetni vazi, tako se je razcvital griček nad divnim jezerom v objemu solnčnega juga. Veje košatih dreves so pletle čarobnemu gaju umetno streho in tla so mu pregrinjale pestre preproge, pretkane s cvetjem in zelenjem.

Na vrtni klopici med grmovjem je sedela Narcisa, zamaknjena v svojo usodo; pred njo se je šopiril Lambert v zavesti, da je zlomil njeno odpornost.

»Zdaj si moja«, se je trkal na prsi. »Pred Bogom je zavezano, kar je sklenjeno pred oltarjem. Ne boš mi ubežala.«

»Kar so govorila usta, ni občutilo srce, katero mi ne moreš ugrabiti.«

»Ne igraj se z mojo močjo in z veljavo«, je sikal razjarjen. »Vem, kdo je kraljeval v tvojem srcu — in ta je uničen.«

»Težko žrtev imaš na vesti, težjo kot skala ...«

»Vse zapreke sem premagal, tudi ti si se uklonila.« Iztegnil je roke, da jo objame, a mu je ubežala na holmec, čigar zapadno pobočje je padalo kakor odrezano na drugi strani v jezero.

»Pusti me, ali pa se vržem navzdol v globino«, mu je zapretila na robu prepada. »Ljubša mi je smrt kakor tvoj objem, raje sem mrtva v jezeru kakor živa v tvojem naročju.«

»Nespamet!« se ji je rogal nekoliko oplašen. »Kdo drugi bi bil drugačen na tvojem mestu. Vsega imaš v izobilju, diči te časten naslov in dolga vrsta slavnih prednikov. Vse to pa te ne omaja ...«

»Proč!« ga je potisnila od sebe. »Ne oskrunjaj me s krvavimi rokami ...« 

»Še kesala se boš, pa bo prepozno.« 

»Beži!« ga je pahnila v deblo bližnjega drevesa. »Sicer me bodo branili valovi pred tvojim nasilstvom.«

»Čakaj, zmirom ne boš stala tukaj nad prepadom. Drugod boš krotkejša in mehkejša.«

»Tvoj objem mi je najhujši strup in ves gnus in smrad se preliva v tvojem poljubu.« 

Lambert je moral odnehati. Videl je, da s silo nič ne opravi, njene smrti pa tudi ne sme zakriviti zavoljo javnosti, ki bi zagnala glasen vik in krik. Čutil je, da ga nenadoma zapuščajo moči in da bi njegova vest ne prenesla novega bremena.

Odšel je odurno mrmrajoč, tresel se je od gneva in zobje so mu šklepetali. Razjarjen se je pognal na konja in odjezdil v dolino.

Narcisa se je umaknila v sobo, naslonila se je na odprto okno, zroča na gladino jezera, v kateri so odsevali zadnji žarki zahajajočega solnca. Priroda se je odpravljala k počitku, slednja bilka je zahrepenela po oddihu, samo njeno srce ni našlo miru, da bi se odpočilo. Kako dolgo se bo morala še boriti? Kdaj ji bo po temni noči trpljenja zasinilo jutro zmage?

Okrog jezera v dolini je potihnil dnevni hrušč in vrišč. Lahki čolnički so se zibali k bregu, utihnilo je petje izletnikov in žgolenje otrok, ki so se poslavljali od prijetnega kraja. Čim se je popolnoma umirila, se je Narcisi zbudila slednja misel ter jo gnala navzdol v dolino. Tam doli ob bajnem šepetu jezera bi scelila svojo bolečino — rahlo bi se razgibala prozorna gladina ter jo zaprla v svoje kraljestvo. Nato bo se zbudila ... »Kje?« se je plaho vprašala. »Daleč«, si je odgovorila, na kar je vdano dostavila: »Četudi ni več svidenja po smrti in če sta noč in molk — je vendar mir ...«

Nesrečnica je čutila, da jo je nekaj šiloma potegnilo v naročje večerne tišine. Daleč se je sklonila skozi okno, zatisnila je oči, pognala se je in zavrtela v zraku ter obležala pod oknom na tratici, nedaleč od prepada.

Prav tedaj je ob jezeru po dolini skokoma prijezdil Lambert in zavil v sotesko; konj se je penil in vzpenjal na zadnji nogi, zakaj neprestano ga je priganjal z bičem in zbadal z ostrimi ostrogami. Nasilniku se je zbudila otrpla vest, njegova ošabnost se je spremenila v divjo pobesnelost. Srce mu je tolklo kot kladivo in na ušesa so mu udarjali strašni očitki, ki so ga šiloma podili nekam, kjer bi pozabil vso temno minulost. Oh, kaj bi bil dal za trenutek miru, za kapljico sladke tolažbe!

Kamor se je obrnil, povsod je videl Narciso nad prepadom, slišal je njeno zaničevanje in odklanjanje svoje ljubezni. »Morilec!« mu je odmevalo po soteski: iz teme so se luščile črne sence, strašnejše od peklenskih pošasti.

»Hu, Leonora!« je kriknil v burni domišljiji.

»Prešestnik!» mu je zatulilo iz daljave.

»Emil!« se je spomnil svojega nasprotnika. »Ali je živ ali mrtev?«

»Živi«, mu je odgovorila domišljija. »Aha, zato me odklanja ... Ker ga ljubi — me sovraži — poleteti hoče k njemu — v njegovo naročje se hoče pogrezniti ...«

Konj je obstal ob mostičku, ki je peljal čez potok, narasel po neurju. »Naprej!« je zamahnil z bičem. »Čemu se mi ustavljaš?«

Žival se mu je nekaj časa upirala, pod pritiskom udarcev pa se je končno postavila na zadnji nogi in pognala s silnim skokom po trhlem mostu. Z rezkim hruščem je jelo pokati tramovje, ki se je udrlo na sredi v deročo strugo. Konja so zagrnili valovi, pri čemer je omahnil jezdec, čigar nogi sta se zamotali v jermenasto uprego. Poganjal se je z vsem telesom in lovil z rokami, dokler ni utrujen omagal. Pred očmi se mu je stemnilo, ugasnilo mu je zadnje upanje v rešitev.

»Smrt — Narcisa — vse je končano!« mu je grgrala v grlu zadnja beseda. S poslednjo silo se je pognal v višino, na kar je izginil pod valovi.

Konj je premagal ovire srditega toka narasle struge in ubežal pretečemu poginu. Čim se je na bregu otresel mokrote, jo je ubral nazaj proti jezeru z utopljencem, čigar nogi sta kakor v zanki tičali v močnem jermenu. Na gričku pred hlevom ga je ustavil hlapec in odvezal mrtvega gospodarja. Istočasno je našlo grajsko osebje pod oknom nezavestno graščakinjo, poklicalo je letoviškega zdravnika, ki jo je obudil k zavesti, ponesrečenca pa je položilo na mrliški oder.

XXIII.[uredi]

Po smrti graščaka Lamberta so zavladale na Ležišju povsem drugačne razmere. Sodišče je določilo Narciso za dedinjo grajskega premoženja, iz pravičnosti in usmiljenja do Leonore pa je odklonila bogato dediščino, obdržala je skromen del imetja — toliko, da je bila do smrti preskrbljena.

Čim je uredila zapuščinske zadeve, se je odpravila k očetu, nesla mu je pismeno izjavo, da je oropal državno blagajno — list, ki ga je našla v graščakovi omarici, kjer je iztaknila tudi bratovo priznanje o ponarejeni menici ...

»Tukaj je tvoja obdolžitev«, jo je izročila Očetu. »Mnogo bridkosti ti je povzročila.«

»Vrzi jo v ogenj!« se je oddahnil Tulipan. »Zdaj se mi ni treba bati posledic, škoda pa je itak poravnana.« S tresočo roko se je oklenil ljubeče rešilke ter jo je vroče poljubil.

O bratovi menici ni očetu ničesar omenila. Sama je hotela s Karlom obračunati ter mu oponositi njegovo nehvaležnost. Pozvala ga je na razgovor.

»Grdo je bilo tvoje nasprotje,« ga je pokarala, »še ostudnejša pa tvoja nepoštenost.«

»Ali že veš?« je osramočen pogledal v tla.

»Vem. Našla in shranila sem potrdilo, s katerim priznavaš sramotno dejanje. Podpisal si ga s polnim imenom.«

»Nikar me ne uniči«, se je ponižal. »Dam ti popolno zadoščenje.«

»Smiliš se mi, čeprav si me preganjal, vendar ti ne maram škodovati.«

»Ako si moja sestra, tedaj mi izroči usodno izjavo ter ne izvajaj posledic. Saj se bom poboljšal.«

»Besede ne zadostujejo, treba je dejanj.«

»Pomagaj mi do boljšega življenja. Oh, kaj bi dal za košček zemlje, ki bi jo preuredil v svoje kraljestvo! Takoj bi se odpovedal službi ter se posvetil novim opravilom.«

Bratov sklep je pozdravila Narcisa z odkritim zadovoljstvom. Iz svojega premoženja mu je kupila graščino, kjer se je nastanil in prelevil v uglednega državljana. Obžaloval je svojo lahkomiselnost ter se zahvalil sestri za pismeno priznanje, katero mu je izročila z obljubo, da je zadeva za vedno zagrnjena v pozabljenje. Tudi z Evgenom sta se sprijaznila, prav tako se je ponižal pred Emilom ter ga prosil odpuščanja.

Medtem je Emil toliko okreval, da se je mogel odpraviti na pot na Ležišje k svoji nekdanji zaročenki. Silno je bila iznenadena ob njegovem prihodu, katerega ni pričakovala.

»Sožalje sem ti prišel izrazit«, jo je nagovoril. »Usoda te je zasužnila, smrt pa te je osvobodila ...«

»Veliko sem prestala«, mu je potožila. »Zakaj nisem verjela ženi, ki je hotela razdreti poroko?«

»V omarici je hranil pismo in njeno sliko. Gotovo si jo našla po poroki.«

»Nisem«, je zanikala. »Izdalo ga je golo naključje.« Pričela mu je razlagati, kako je ponoči zalezla Lamberta v gaju na letovišču in kaj se je menil z neznancem — plačanim zaveznikom.

»Uboga Leonora!« se mu je utrnila solza sočutja. »Kdo ve, kam se je umaknila? Najbrž je še ni dosegla vest o njegovi smrti ...«

»Evgen neprenehoma poizveduje in ne bo odnehal, dokler jo ne privede na Ležišje.«

»Želim, da bi skoraj prejela zadoščenje. Tedaj se bodo polegli vrtinci usode, po viharjih trpljenja bo napočilo novo jutro boljše bodočnosti. Usoda naju je razdružila, višja nevidna moč pa naju zopet zbližuje — najina ljubezen je šla skozi ogenj bridkih poskušenj in zdaj je utrjena v stanovitnosti, ki bo trajala do groba.«

Molče sta si podala desnico, njuni ustnici sta se strnili v poljub, srce je udarilo na srcu v potrdilo dosmrtne zvestobe.

*

Kakor je bila graščakova smrt rešilna Narcisi, tako je bila pogubna Meljorju, upravitelju umobolnice v Neurju. Trlo ga je prepričanje, da je tujec z ravnateljevo vednostjo osvobodil Leonoro, mogel pa ni ničesar ukreniti. Skrivaj je obvestil Lamberta ter se mu ponudil, da jo poišče, ako mu obljubi plačilo.

Zaman je iskalo poročilo njega, kateremu je bilo namenjeno. Vrnjeno mu je bilo z opombo, da je graščak Lambert žalostno pretninul, za tem pa ga je presenetila novica o ureditvi njegove zapuščine.

Zbudilo se mu je poželenje po bogati dediščini; papirje, katere je hotel pokojnik nekoč odkupiti z zlatom, bi mu preplačala tudi Narcisa, čeprav so z graščakovo smrtjo izgubili veljavo. Pokazala jih bo lahko vsakemu, kdor bi ji nalagal krivdo zakonske nezvestobe.

Odpravil se je na Ležišje ter je zaupno razložil Narcisi svojo zadevo. Izdal se je za veljavnega trgovca, ki je poznal graščakove razmere, trdeč, da ima pismene dokaze.

»Teh sem si že davno želela«, se je vzradostila. »Ako mi jih odstopite, vam dam primerno nagrado.«

»Jutri vam jih prinesem, vi pa pripravite plačilo. Saj bi povračila niti ne zahteval, toda dokazilo sem moral odkupiti.«

Obljubljene listine se je Narcisa silno razveselila, ni pa se mogla ubraniti dvoma o tujčevi zanesljivosti; nekaj jo je svarilo, naj mu ne zaupa.

Kmalu po njegovem odhodu jo je posetil brat Evgen, katerega je prosila nasveta, kaj naj ukrene. Opisala mu je tujca — bratovo lice je oblilo vidno zadovoljstvo.

»Meljor!« je poskočil in plosknil z rokama. »On, ki je zakrivil toliko gorja, bo padel kakor zrelo jabolko pravici v naročje!«

»Jutri bo prinesel papirje, obljubila sem mu plačilo.«

»Pripravil mu bom sprejem, kakršnega je zaslužil.« Evgen je zajezdil konja in sporočil sodišču, naj se zanima za morilca in sleparja. Oblastvo je nemudoma odposlalo beriče z nalogom, naj ga skrivoma počakajo in privedejo v zapore.

Drugi dan se je Meljor res oglasil na Ležišju. »Tukaj je dokaz, da je bila Leonora graščakova zakonita žena«, je odprl potno torbico ter ji izročil polo papirja.

»Ali je pa res to prava listina?« je oprezno omenila.

»Poglejte in berite!« ji je pokazal graščakov podpis in uradni pečat.

»Poznam pisavo. Počakajte, naj zaklenem vrata, da naju kdo ne iznenadi.«

»Hitro, milostiva!« je nemirno stopical. »Odhod je določen, ne smem se zakesniti.«

»Grem po plačilo.« — Preden je Narcisa prijela za kljuko, so se odprla vrnta, vstopilo je pet oboroženih beričev, ki so obkolili neznanca, Evgen pa je pomignil sestri, naj se umakne na hodnik.

»Kdo si?« je v imenu postave zagrmel vodja beričev.

Meljorju je siknila skozi zobe strupena kletev, na kar je segel v torbo po samokres. Podvreči se je moral telesni preiskavi, ki je dognala, da mu je pravo ime Meljor, ne pa Lugar, kot so ga klicali v Neurju. Iztrgali so mu orožje ter ga odvedli v zaoor.

Ko se je Evgen povrnil domov, ga ječakalo na mizi zaprto pismo — poročilo preganjane Leonore. Izvedela je o nenadni smrti svojega krutega soproga, pred katerim je bežala. Zdaj se je odločila, da se bo predstavila rešilcu, vendar jo je še vedno plašila skrb, kako se bo izognila zločinskemu zavezniku, ako se srečata na poti.

»Pridi, Meljor je odstranjen!« se je glasilo Evgenovo poročilo. »Jaz in Narcisa te pričakujeva z odprtimi rokami.

Čim je Leonora prejela pismo, se je odpravila na potovanje. Na Ležišje je dospela s svojim edincem, spremljala jo je Škarlela, otrokova rednica, in Evgen, njen plemeniti rešilec. Narcisa jo je objela kot rodno sestro ter jo prosila odpuščanja.

»Tolike plemenitosti nisem pričakovala«, jo je pohvalila Leonora. »Lepša od solnca je tvoja poštenost!«

»Storila sem, kar mi je velela dolžnost«, je Narcisa odklonila zahvalo. »Sladko mi je bilo trpljenje v zavesti, da popravljam, kar sem nevedoma zagrešila.«

»Spletli ste si venec nevenljive Flave!« jo je povzdignila Škarlela ter ji poljubila roko.

»Vi pa ste gojili cvetlico«, ji je namignila na malega Lambertka, ki se je je oklenil okrog vratu. »Vaš dom je odslej na Ležišju — plačilo za trud, ki je povečal krasoto današnjega dneva.«

Narcisa in Leonora sta si začeli pripovedovati svoje doživljaje, marsikaj sta si povedali o prestanem trpljenju v razburkanih vrtincih neprizanesljive usode.

***

V grajski kapelici na Ležišju se je vršila nekaj mesecev pozneje izredna slovesnost Pred Okrašenim oltarčkom je klečala nevesta Narcisa ob ženinu Emilu; duhovnik je sočasno poročil tudi Evgena in Leoro ob številni udeležbi odličnih in preprostih povabljencev. Manjkalo pa je grofa Tulipana, ki se je kmalu po nezgodi svojega nasprotnika preselil v boljše življenje.