V uredništvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V uredništvu
N. O.
Izdano: Slovenski narod 5. november 1904 (37/253), 2–4
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vdan v božjo voljo sem sedel za uredniško mizo, visoko obloženo z vsa­kovrstnimi pismi in tiskovinami in sem zbiral misli za uvodni članek. Aktualne snovi je bilo dosti, še preveč; težko je izbirati najprikladnejšega iz tolike obilice.

Zazvonil je telefon. Lastnik našega časopisa mi je javil, naj prejmem za uvodni članek spis, ki ga pošlje doktor Kozlovski vsak čas po postreščku.

»Čast in hvala odvetniku Kozlov­skemu«, sem si mislil hvaležno. »Pa se meni ne bo treba toliko mučiti.« Vese­lil sem se žalibog prekmalu.

Sluga tiskarne je prinesel poštne stvari, časnike in cel kup pisem.

Lotil sem se pisem. V prvem se je pritoževal sotrudnik, da so v njegovem zadnjem listku strašanske napake. »Pomislite vendar, jaz sem pisal: dru­žba je bila odlična, tiskano je pa: od­ločna. Pa to bi še vse ne bilo nič po­sebnega, ampak da dopušča Vaš ko­rektor take grozovite napake kakor na primer: k njegovem godu, namesto: k njegovemu — to je vendar že res pre­debelo! Bralci me že dobro poznajo navzlic psevdonimu, in zdaj poreko, ta človek ne zna slovnice! Prosim Vas torej, primite gospoda korektorja vsaj malo za ušesa, v duhu kajpada, in mu zabičite, naj deluje z večjo akribijo, sicer se ne bom več upal pred občin­stvo! Z odličnim spoštovanjem Vaš vdani Pikolovecki, candid. phil.« 

Drugo pismo je bilo pisano že z bolj prozorno robatostjo: »Velečastiti gospod urednik! Ali Vam nisem blago­volil poslati že pred tremi dnevi izvr­stnega dopisa, kjer sem živo in resnično opisal redko slavnost našega keglanja na dobitke? In zdaj pregledujem in pregledujem Vaš list dan za dnevom, toda svojega cenjenega dopisa ne naj­dem nikjer! Ves naš trg že ve, da sem Vam ga poslal in se mi bolj ali manj očitno posmehuje. In tega ste krivi edinole Vi, ki mislite menda, da je moj dopis za nič, pa se motite, ker se moj pravilni, gladki slog niti primerjati ne da drugim klobasarijam v Vašem po­vršno urejevanem časniku. Tako je! In če mojega dopisa ne bo, se prihodnji mesec ne naročim več na Vaš list in ostanem Vaš vdani Miha Hudokljun, posestnik.« 

Pismo je padlo k svojemu prvemu tovarišu v koš. Taka pisanja ne raz­burjajo nobenega urednika, take laskave besede so mu vsakdanji kruh! Z nekakšnim radovednim zadovoljstvom sem segel po tretjem pismu. Bilo je majhno, podolgasto, papir rožnordeč in parfimiran. Že začetek je kazal, da v njem ne bo nobene pritožbe in no­benega zabavljanja: »Velecenjeni, veličastni gospod redakter in pisatelj! V svoji hudi zadregi se zaupno obračam do Vašega blagorodja in kličem: Pomagajte mi! Spisala bi namreč rada izviren roman, v katerem bi bilo vse polno zagubljenih mest — take reči bero ljudje najrajši — naslov sem že izbrala po dolgem mučnem izbiranju, namreč: ,Zaljubljene duše' — samo dejanja ne morem najti pravega. Go­tovo uslišite Vi, veličastni gospod, mojo pohlevno prošnjo in mi napišite kratek načrt za moj roman. Iz hvaležnosti Vam pošljem dva iztisa svoje knjige, brž ko izide. S posebno odličnim spoštovanjem Elvira Telebajsova.«

V koš, veličastna gospodična Telebajsova!

Postrešček je prinesel rumenkast zavoj. V njem je bil napovedani uvodni članek gospoda odvetnika doktorja Kozlovskega. Naslov: K našemu šolskemu vprašanju. Pisava je bila lepa. Gospod Kozlovski menda po noči ni mogel spati, porodil je v tihih urah svojo fulminantno razpravico in jo dal čedno prepisati. S tem se je jako simpatično odlikoval od drugih doktorjev, ki po­šiljajo svojeročne proizvode tako ne­sramno slabo pisane, da jih je komaj komaj mogoče brati. Ali žalibog, za­stonj sem se veselil, da bo članek v kratkem v rokah stavca. Gospoda Kozlovskega slog je bil strahovit. Kakor škatlice v škatlah so se šopirili manjši stavki v večjih in škatle zopet v kovčegih. Kadar sem srečno priromal proti piki, že nisem več vedel, kaj je bilo napisano v začetku. Tako se je vlekel stavek za stavkom, vsak najmanj tako dolg kakor dorastla morska kača. V potu svojega obraza sem raztrgal te zverine in razvozlal zavozlana stilistična čreva. Potreboval sem za to dobro uro. V tem bi bil sam spisal članek, ne da bi se jezil.

Komaj sem bil gotov, ko je prišel gospod Kisloust, lastnik našega lista. Takoj je vprašal po spisu gospoda Kozlovskega in godrnjal, da že ni stavljen. Pritožil sem se mu, rekoč, kakšno konjsko delo je, dati takim trakuljastim sestavkom količkaj pošteno obliko, govoril sem o kozlovskem meketanju in počastil gospoda doktorja z raznimi primernimi priimki. Gospod Kisloust me je pokaral, naj ne bom tako nestrpen, ampak kolikor najbolj potrpežljiv in prijazen z ljudmi. Prebral je brzojave in predno je odšel, mi je še enkrat priporočil: »Le prav prijazno z ljudmi, le prav prijazno!« 

Pozvonil sem. Stavec je prišel in dobil uvodni članek, jaz pa sem segel zopet po pismih. Bilo ni nič zanimivega več, le nekaj malenkostnih notic za osebne in druge vesti. Nekdo je zahteval popravek in vsak »Ni res!« je bil podčrtan z rdečim svinčnikom. Drugi je hotel vedeti, kako bi najlaglje prišel v Ameriko, ne da bi se mu bilo bati kazni, ker še ni odslužil vojakov. Vse drugo so bila vabila na društvene veselice ali naznanila za seje.

Komaj sem uredil list v glavnih potezah, so že jeli prihajati obiski. Najprva je bila gospodična Perunica, stara in v svojih novelicah jako hudobna pisateljica, hudobna zato, ker ni prav nikdar privoščila nobenemu parčku, da bi prišel pod presladki zakonski jarem. Ker se njej sami ni posrečilo okusiti zakonske sreče, je kratkomalo pomorila vse svoje junake in junakinje in to z nekim satanskim veseljem vselej šele v zadnjem poglavju, ko je prijazni bralec že trdno pričakoval, da se bosta Janez in Micka navzlic vsem strašnim oviram vendarle dobila še na tem svetu, na predzadnji ali vsaj na zadnji strani. Pa nič! Trdosrčna pisateljica ni po­znala nobenega pardona. Zaradi nje sem dobil od naročnikov našega lista že mnogo pisem. Nekateri so se bridko pritoževali zavoljo prežalostnih koncev v Peruničinih povestih, drugi so narav­nost pretili, da bodo zahtevali svojo naročnino nazaj, če v prihodnji noveli Perunice ne bo na koncu nobene ofceti. Pisal sem ji o tem, in zato je pricincala k meni v uredništvo.

Gospodična Perunica je bila maj­hna, drobna, nežna, z gostimi črnimi kodravimi lasmi in prijaznim obrazkom. Nihče ne bi bil pričakoval od tega šibkega priletnega dekleta, da je tak pisateljski rabelj!

Obstala je pred mano s sklonjeno glavo in nervozno vrtila solnčnik v roki.

»Dober dan, gospod urednik«, je dejala tiho in sklonila glavo še niže, kakor bi pričakovala zaslužene kazni za svoje leposlovne hudobije.

»Bog daj, gospodična! No, ali ste si že premislili? — Prosim, sedite!« 

»Reči vam moram, da ostanem pri svojih nazorih«, je odgovorila vdano ali obenem trdovratno in sedla na rob stola.

»Prelili ste že dosti nedolžne krvi, krenite na drugo pot! In potem so vse vaše povesti tudi preveč enake. Zakaj ne privoščite junaku in njegovi ljubici daljšega življenja in srečnega zakona, vidite, naši rahločutni bralci so se že naveličali vaših nesreč in večne žalosti!« 

»Gospod urednik«, je rekla mirno in prijazno, »saj vendar sami dobro veste, da je nesrečen izid estetično več vreden —« 

»Ali kdo bo pripisoval feljtonskim povestim našega dnevnika in drugih časnikov kaj literarne vrednosti!«

Perunica je obledela.

»Izvolite mi poslati prihodnjič pri­spevek z veselim koncem!« 

»Ne morem. Pisala bom rajša za drug list,« je dejala in odšla.

Še sem se čudil tej ženski, ko je vstopil star mož, s sivimi lasmi, obrit, z zamišljenimi, zaspanimi očmi. Postavil se je po vojaško predme in mi podal zvit zavoj.

»Že zopet, gospod Ranič? Prosim sedite!« 

»Zdaj pa je stvar dobra!« je izpregovoril s trdim glasom. »Take novele ne dobite nikdar več.« 

Stari Ranič je bil najmanj že osem­krat pri meni. Vselej je prinesel s sabo rokopis, ki ni bil za nobeno rabo. Videl sem na prvi pogled, da je bilo to prvotno delo, že sedmič na novo prepisan izrodek bolne fantazije brez zveze in zmisla. Stari mož se mi je smilil; povesil je oči, ko sem mu vrnil rokopis, ki sem shranil vanj par cigar. Vstal je, se poklonil in odkorakal. Tako pride in odide vsakih štirinajst dni.

Malo pozneje so zašumela v sprednji sobi ženska krila. Prišla je v mojo ječo igralka, gospodična Mafalda. Odložil sem korekturne liste uvodnega članka in ji ponudil stol. Prevzetna Mafalda pa ni hotela sesti in je jako visokostno obstala pred mano.

»Klanjam se,« je počasi ponavljala za mano in me pomerila od nog do glave. »Torej vi — vi ste tukaj prvi redakter?«

Poklonil sem se ji zopet, misleč na Kisloustov opomin: Bodite prijazni!

»Kako ste mogli dopustiti, da me je vaš kritik tako raztrgal? Ali je to kritika? To je pamflet! Pamflet!« 

»Kritik vas je po moji sodbi jako laskavo ocenil, omenil je le, da ste bili malo prehlajeni, hripavi. To je vsa nje­gova pregreha!«

Huda Mafalda me je še enkrat pomerila od nog do glave, zagodrnjala nekaj o ljudeh, ki so zgrešili svoj poklic, in je odšumela z lepim teatralskim efektom.

Sklonil sem se zopet čez svoje liste. Malo predpoldne je prišel mlad črnolas in črnook mož v pisarno in se predstavil: Luigi, slavni mladenič iz kavčuka. Prosil me je, naj napišem pohvalno notico o cirkusu, ki je danes dospel v mesto in ki ga vodi njegov oče Anibal.

Ta Luigi mi je vrnil zopet duševno ravnotežje. Preden sem vedel kako in kaj, se je že postavil na glavo, hodil pozneje po rokah okoli mize, se mi poklonil, odprl vrata, se zvil v klopčič in se zatrkljal kakor živa krogla iz sobe. Škoda, da ni bilo blizu trdovratne Perunice in ošabne Mafalde ali vsaj Hudokljuna in Pikoloveckega. Slavni mladenič iz kavčuka bi bil z mojim prijaznim sodelovanjem vse strmoglavil po stopnicah.