Pojdi na vsebino

V tujini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V tujini. Študentovska zgodba
Fran Bolka
Izdano: Slovenski narod 8.–15. julij 1907 (40/155–161)
Viri: 155, 156, 157, 158, 159, 161
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Soba, revna in zapuščena, je bila polna dima. Zrak je bil zaduhel in nezdrav, ali študenta Antonija in Ro­mana ni motilo to niti najmanje. No­beden se ni premaknil, da bi odprl okno in bi se soba prezračila. Malomarno sta ležala na posteljah, ki so stale druga za drugo ob steni, poslikani z neke vrste rožami, ki so obstojale samo v domišljiji tistega mazača, kateri jih je namazal na steno. Antonij je vrgel ogorek cigarete v drugo steno, da je odpadel daleč na­zaj in da so se iskre razletele na vse strani.

»Prokleta cigareta... ne vleče!«

Takoj nato je posegel po drugo in jo prižgal. Zadovoljno je gledal za oblački, ki so se vzdigali pod strop in pohvalil je cigararico, ki je naredila tako dobro cigareto.

»Bogve, če ni lepo in prijazno dekle tista cigararica,« nasmejal se je Roman in se leno dvignil s postelje.

»Kdo bi jo našel,« dodal je Anto­nij. »Ali, prosim te, odpri malo okno, zaduši me, kar je preveč, je pa preveč.« 

»Zunaj je mrzlo.« 

»Zmrznil ne boš v desetih minutah... če pa — « 

»Če pa zmrznem?« 

»No, kaj potem? En dan prosto... ali pa zmrznem tudi jaz in skupaj pojdeva v nebesa.« 

Roman je šel leno preko sobe in se je zadel ob stol, ki je stal napotu, zarentačil je nad njim in potem odprl okno. Svež zrak je butil v sobo in mlada prsa so si zadovoljno oddahnila.

»Brr!« stresel se je Roman, be­žal od okna in poiskal svoj veliki in oguljeni havelok.

»Ali si ti zmrznjenec!« norčeval se je Antonij.

Roman je že tedaj spet ležal in se je zavijal v havelok, Antonij pa je gledal na ulico in se smejal. Soba je bila kmalu prezračena in Antonij je zaprl okno ter obljubil, da ne bo več kadil ta večer. Prižgal je luč in sedel k mizi, da bi študiral.

»Ti, Antonij, ali si ob pameti? Zdajle ob takem mrazu pa misliš študirati,« oglasil se je Roman, ki si je upal pogledati izpod haveloka.

»He... kaj češ? Moram!« 

»Moraš? Lepo te prosim, kdo te sili. Če nočeš, še sam cesar ti ne more ničesar.« 

»Ti sicer zbijaš dovtipe, ali meni ni do njih, kajti od dovtipov ne bom učen in v dovtipih ne tiči moja bodočnost.«

Antonij se je naslonil nad knjigo.

»No, saj dolgo ne boš bral tiste neumne drame,« oglasil se je spet Roman. »Tako neumne drame še ne poznam kot je tistale.«

»Če je tako neprebavna kot turščna slama, ali pa polenovka, preberem jo pa le še nocoj.« 

»Nocoj že ne... Kaj ne vidiš, da bo luč ugasnila zdaj, zdaj?« 

»Še ima gospodinja petroleja.« 

»Ne da ti ga!« 

»Kako pa to misliš? Zakaj ne?« 

Roman se je sklonil na postelji.

»Danes, ko si ti odšel v šolo, prišla je v sobo in me izpovedala za oba skupaj. Tebe si ne upa, ker postaneš grob.« 

»In rekla je kaj?« 

»Prva beseda, ki mi jo je privoščila je bila: lenuh«...

»Motila se ni; pametna ženska.«

»Potem me je šele vprašala, zakaj ne grem v šolo. No, in sem rekel, da ne grem kar tako za zabavo. Ne ljubi se mi... »In ponoči lumpati, to se vam ljubil«— In sem rekel, da se mi ljubi, in sem hotel povedati, kako nekaj lepega je mrzla zimska noč, polna zvezd in tako dalje, ali ona ni poslušala, pač pa se je podprla ob boke, kakor ti narediš prednjo, če te tirja, in me je vprašala zategnjeno: »A denar?« — To se pa že dobi, sem odgovoril smehljaje. — »Se že dobi, se že dobi, za lumpanje zmerom, a zame nikoli!« — Bomba, sem si mislil, je že padla, zdajle bo pa polom. In potem je začela in kot lep konec je povedala, da sva ji dolž­na do štirideset goldinarjev. Smejal sem se in vprašal koliko kron je to, ali ni vedela.«

Roman je nehal.

»In potem?« 

»Navsezadnje mi je obljubila, da nama nocoj, in potem seveda tudi ne, ne da večerje in petroleja; štirinajst dni imava na razpolago, če ju­tri ne bo saj polovico denarja...« 

»Babnica neumna, ali naj ga iz tal izkopljem?« 

»Je rekla, da ji je to vseeno, odkod ga dobiva.«

Luč je ugasnila.

»Zdaj pa študiraj!« 

Antonij je vstal in šel k vratom, prijel je že za kljuko, ali jo je spustil, ni si upal stopiti v kuhinjo.

»Salamenski zmaj, zdaj naju je pa ukrotil.« 

»Potrpi še par minut, da pride stari, potem bo pridiga znova...« 

»Zakaj mi nisi rekel tega popoldne, bi si bil saj prihranil tisto desetico, ki sem jo dal za cigarete?« Zunaj so se slišali koraki in nekdo je stopil v kuhinjo. Antonij in Ro­man sta spoznala gospodarjev glas.

»Zdaj...« 

In resnično je gospodar potrkal na vrata in vstopil, ne da bi kdo rekel: »Naprej!« 

In tako se je pričelo, kakor je rekel Roman. Slaba luč, ki je padala skozi okno iz ceste in skozi vrata iz kuhinje v sobo, ni mogla razsvetljiti obraza gospodarjevega toliko, da bi človek spoznal, ali je zelo jezen, ali samo malo. Roman se je potuhnil, Antonij pa je stal sredi sobe, z rokami v žepu, kakor gorenjski fant, če koga kliče na korajžo. Sklenil je govoriti mirno, če bo gospodar miren, ali pa grobo, če bo grob gospodar.

»Kaj je?« vprašal je gospodar.

»Ničesar ni,« odvrnil je Antonij.

»A denar?« 

»Ni ga... ali bo jutri, če daste večerjo in luč, lačen sem in učil bi se rad.« 

Roman se je čudil, kako mirno govori Antonij.

»Gotovo jutri?« 

»Da, jutri... če ne, tu je moja zlata verižica, dobil sem jo za spomin, prodajte jo, če ne prinesem polovico vsaj.« 

»Ali daste tudi uro?« 

Gospodarju je bila verižica všeč in rad bi bil, da ne bi prinesel Antonij denarja, ali vedel je, da Antonij zastavi uro in tako dobi denar.

»Ne, ne pa ne... Verižica je vredna petdeset goldinarjev, dolg pa je štirideset, torej imate še deset goldinarjev več...« 

»Dobro! Žena prilij petroleja in daj večerjo.« 

Hotel je oditi, ali Antonij ga je potegnil za suknjo nazaj.

»Gospod Mirkovič, ali mi ne bi dali od tistega desetaka, ki preostaja, saj polovico?« 

Romana je posilil smeh.

»A?« začudil se je gospod Mirkovič.

»Da,« odgovoril je v istem tonu Antonij.

Gospodar se je čudil, ali Antonij mu je govoril tako sladko, da je naposled vendar dal petak. Antonij bi bil zavriskal, stisnil je zlat v roki in ga hitro spravil v žep, da bi se gospodar ne skesal.

»Gospod Mirkovič, spijte ga li­ter na moj račun,« zaklical je v ku­hinjo in zaprl vrata. Večerja jih je med tem že čakala na mizi. Roman je vstal in se držal za usta, da bi udušil smeh.

»Imenitno, imenitno!« 

»Jutri mu izbijem še drugi petak...za nocoj bo dovolj.« 

Hitro sta povečerjala, se oblekla in odšla pri nasprotnih vratih v mrzlo in temno noč. Objela jih je noč tujega mesta v svoje roke. Svetilke so slabo razsvetljevale uma­zane ulice in koraki samotnih ponoč­njakov so se slišali od daleč. Nekoliko od stanovanja srečal je Antonija in Romana sošolec. Postali so nekoliko.

»Aha, ali že gresta?« 

»Kam misliš?« vprašal je Ro­man.

»Tja doli — v življenje nagih.« »Mi ne hodimo v take kraje, tam kjer smo mi doma, ne poznamo takega življenja, mi živimo v svetlem solncu, ne v blatu,« razlagal je An­tonij.

»Poznamo se... poznamo,« odvrnil je sošolec. »Šel bi z vama, ali ni... ni...« 

Šli so vsak po svojem potu.

»Tale je tudi eden tistih, ki nas imajo za pijance in še za bogve kaj.« 

»Krivo sodijo...« 

Zavila sta v neko postransko ulico in stopila v temno vežo. Anto­nij se je spotaknil na slabem tlaku in je nekaj zagodel, da Roman ni mogel razumeti natančno, ali zdelo se mu je, da je bila kletvica. Po zveriženih, starih stopnicah sta pri­šla navsezadnje v drugo nadstropje. Slaba petrolejska svetilka je gorela na hodniku, pri prvih vratih pa je stala ljubezniva deklica. Pozdravila je in stopila korak naprej.

»Kasno prihajata.« 

»Saj bo šele devet,« rekel je An­tonij in pogledal na uro. »Glej, vraga, saj bo že res pol desetih.« 

Stopili so v sobo, ki je bila ravno tako slabo razsvetljena kot hodnik. Pohištvo je molelo iz poluteme, kot črne roke strahov.

»Lojzke še ni?« vprašal je Antonij in odprl vrata v sosednjo sobo.

»Je že bila tu, ali ker vaju ni bilo tako dolgo, je odšla in se vrne čez kake pol ure,« povedala je Anica in se oklenila Romana. Bila je sicer dosti velika, ali Romanu je ravno dosegla do vratu. Roman je bil nam ­res silno dolg in suh človek in je časih dokazoval, da se izgubi v Aničini debelosti. Anica je bila debela, ali vendar najlepše dekle v tistem delu mesta. Roman se je bil zaljubil vanjo na šetališču, kamor je zahajala vsaki večer. Govorila je z moškim glasom in precej naglo, tako da jo je bilo časih težko razumeti... Roman in Antonij sta hodila vsaki večer na šetališče in sta jo spoznala. Roman je kmalu začel pisati pesmi o nji in tedaj je spoznal Antonij, da se je zaljubil. Tudi na okno je vedno gledal Roman, kadar je šel pod njenim stanovanjem in je pravil o veselih očeh. Antonij ga je zvesto spremljal in nekega večera sta jo ustavila na izprehodu. Takoj so bili sporazumni in izprehajali so se dolgo.

»In danes sem vas videl, ko ste šli mimo našega stanovanja. Kam pa ste šli?« 

»Na bulevard.« 

»Po rože?« 

Antonij se je smejal.

»Kaj vi ne ljubite cvetja, Antonij?« ga je vprašala Anica.

»Plevel, gospodična, plevel in ničesar drugega.« 

Roman pa se je hvalil, kako ljubi rože, samo da bi ugodil Anici, resnično pa je mislil ravno tako kot Antonij.

Anica je v sobi pripravila posodo za čaj in v tem času se je že tudi vrnila Lojska, majhno dekletce, kakih osemnajst let staro, ali tako ljubeznjivo kot angel na kaki sliki Rafaelovi.

»O, Lojska, dober večer!« je hitel Antonij in ji podal roko.

Ko sta Roman in Antonij pričela zahajati na Aničino stanovanje, si je Anica izmislila, da mora tudi Antonij imeti ljubico in pripeljala je neki večer svojo prijateljico Marijo. Ali Antonij ji je takoj drugi dan povedal, da Marija ni zanj, ker se mu zdi prevelika in premolčeča.

»Samo »da«, pa »ne« odgovarja, sicer pa molči. Ali bom samo jaz govoril. Moja ljubica mora biti tako malo klepetulje, potem lahko izha­jam...

»No, dobro, ti jo že najdem, da ti bo po volji, v klepetanju pa tebi kos,« se je smejala Anica. In ko sta prišla drugi večer, je bila pri Anici Lojska. Antoniju se je takoj dopadla, že samo zaradi nežnosti in je to takoj povedal Anici.

»No, ali sem rekla?« 

In Lojska je bila tudi zadovoljna in tako je imel Antonij ljubico Lojsko, veselo, razposajeno, zgovorno.

Ker je rekla Anica, da njo in Romana motita s svojim glasnim smehom, sta se preselila v sosednjo malo manjšo sobo, kjer je stala samo postelja in miza brez stolov. Antonij je bil zadovoljen.

»Vsaj na mehkem sediva,« je opomnil.

In tako se je pričelo zaljubljeno življenje. Študenta sta prihajala redno vsak večer in Anica jima je postregla s čajem, ali črno kavo, kar jima je bolj ugajalo. Tisti večer, ko je Antonij imel petak, naročil je tudi vina in sira. »Nocoj bi se še cesarju ne odkril,« je rekel in vrgel zlat na mizo. »Le pojdi, pa kupi po svoji volji, Anica.« Anica je odšla in se kmalu vrnila z nakupljenimi rečmi. Na mizi je vrel čaj, v čašah pa je šumelo vino, lica so bila vesela in so se smejala, roke pa so se lovile in objemale.

»Čakaj, Lojska, nekaj ti moram povedati med štirimi očmi,« je rekel Antonij in je vstal ter šel v sosednjo sobo, kamor je stopila tudi Lojska. Ključ v vratih je zaškrtal. Roman se je zasmejal in Anica tudi...

Odbilo je polnoči, ko sta odhajala Roman in Antonij in spremljala Lojsko na dom. Hodila je z drobnimi koraki in Roman je bil vedno par korakov spredaj, ker je hodil z zelo velikimi koraki.

»Počakaj no, Roman, da se ne izgubiš,« se je norčeval Antonij.

»Lojsko bole noge, ne more tako hitro.« 

Ko so se ločili z Lojsko je Antonij preštel denar.

»Še je pet kron.« 

»Kam pa si dal drugo?« 

»Kam... kam? Ali smo pili in jedli zastonj? In Lojski sem posodil dve kroni.« 

»Auf Nimmerwiedersehen, kot se pravi lepo slovensko.« 

»Razume se...« Šla sta po glavnem trgu in sta stopila v kavarno. V kavarni sta našla precej pijanih sošolcev, ki so kvartali. Prisedla sta k njim in naro­čila pijače.

»Ali dasta za pijačo?« 

»Pila bi, če plača kdo, ne dava pa ničesar.« 

»Slaba prijatelja.« 

»O, seveda, zdajle sem ti prija­telj, če prav slab, če imaš pa sam kaj, tedaj me ne poznaš.« Antonij je govoril z nasmehom. Vedel je namreč, da tisti študent pije vedno na stroške drugih in da sam nima nikoli ničesar... Igra je bila malo zanimiva in zato sta Roman in Antonij malo pazila nanjo, nego sta se pogovarjala o svojih stvareh.

»Kaj pa si povedal Lojzki?« 

Antonij je povedal Romanu na uho in potem sta se oba smejala... Plačala sta in sta odšla... Zunaj je bilo zelo mrzlo in zavijala sta se v obleko.

»Ti, Roman, v temle haveloku izgledaš, kot model v razložbi kake manufakturne trgovine.« 

»Že nekdo drugi mi je rekel ravno tako.« Zavil se je še bolj in ko se je zibal z desne na levo in z leve na desno je bil podoben Ahasveru, kakor ga opisuje Aškerc. Ko sta prišla mimo variete-gledališča, je nasvetoval Antonij, da bi stopila za kake pol ure notri.

»Saj je že konec, polnoči je že proč.« 

»Kaj zato? Pa se malo zabavava s pevkami. Aranka in Betty sta prav prijazni deklici in tudi z malim zadovoljni.«

Antonij ni čakal Romanovega ugovora, vedel je namreč zelo dobro, da ne bo ugovarjal, stopil je v gostil­no in Roman za njim. Aranka se je zasmejala ljubeznjivo in jima pritekla naproti. Betty je imela gosta, plešastega in prilično postaranega in je pomenljivo namežiknila študentoma ter pokazala na svojega kavalirja. Antonij je bil iznajdljiv fant in je razumel namežikanje, zato je pri­stopil k mizi in je spoštljivo pozdravil. Stari gospod je prijazno odzdravil in jih povabil naj prisedejo. Kdo rajši? Gospod je vprašal, ko so se predstavili, če sta študenta... da sta, če sta že kaj zaspana... da nista in takih malenkosti več. Ko je prišel natakar, je naročil še tri kozarce, za nova gosta in za Aranko in pijača je bila zagotovljena. Betty se je namuznila Antoniju in Aranka ga je suvala pod mizo. Antonij je bil zadovoljen. Razvezal se mu je jezik in stari gospod ga je poslušal z veli­kim zadoščenjem in predno je potekla ura, izpili so lepo število butiljk. Gospod je neprestano pripovedoval, da ga zelo veseli, ker je našel v tujini tako prijazne ljudi. Pripo­vedoval je, da potuje za zabavo, odkar mu je umrla žena in je opustil trgovino. »Zakaj bi se mučil? Otrok nimam, sorodniki so bogati; kam naj denem denar?« Vsi so seveda pritrjevali njegovi misli kot edino pravi. »E, če ne umrjem kmalu, še bom nekaj prepotoval in še ne bom zapravil. Moja trgovina je bila ena naj­večih v Parizu in je delovala zelo dobro... Ali kaj hočem? Žena mi je umrla, otrok nimam, sorodniki so bogati; kam naj denem denar?« Bil je pijan. Od začetka je hotel, da bi le drugi govorili, nazadnje ni nikogar pustil do besede. Tretjič je že pripovedoval, kako se je oženil in ka­ko je trgoval in da ne ve kam z denarjem. »Če pridem v gostilno in najdem notri študente, vsi morajo okoli moje mize in ne poprej domov, da nam zaprejo gostilno. Oh, gospod Antonij, kako rad plačam za študente! To mi je nekak spomin na sina Maksa, ki je bil že na vseučilišču, ko je naenkrat umrl. Čez noč, vam pravim, čez noč. Domov sva prišla in je legel in umrl; zjutraj so ga našli mrtvega...« Gospodu so stopile solze v oči, zelo se ga je nalezel.

»Pa je bil lep fant vaš Maks?« 

»Pa še kako! Ženske so norele za njim, on pa za njimi, kakor se spodobi mlademu fantu. Prosim vas, zakaj tudi ne bi? Ženske so cuker, moški pa mravljinci in kadar mravljinci pridejo do cukra, veste kako je.« 

»Pojedo ga.« 

»Čisto pravilno, gospod Antonij, čisto moja misel.« 

Stari gospod je pričel objemati Betty. »Pojedel bi vas.« 

»Haha, vi pa že ne,« smejala se je Betty in pri očeh so se pokazale tanke, nežne gube, komaj jih je bilo videti, ali Roman jih je videl in je pomislil, če jih nima že Anica tudi. Ni se mogel domisliti, ali vendar se mu je zdelo, da jih še ni opazil nikoli. Tudi Aranka jih še ni imela, mlada je še bila, še ne sedemnajst let, in zato se je Antoniju še bolj dopadla kot Lojzka, ali Antonij ni ljubil spremembe v takih stvareh in zato je ostal pri starem. »Kaj bi se selil, kot metulj,« je mislil...

Vsi gosti so že zdavnaj odšli, ko so se dvignili pivci na račun starega trgovca ... Antonij in Roman sta se izgubila v temi, stari trgovec pa je šel z Betty in Aranko v nasprotno stran.

»Koliko bo že ura?« 

»Štiri je odbila v cerkvi svetega Vida ravnokar.« 

»Danes ne bo vreme za šolo.« 

»Mislim, da ne...« 

Prišla sta do stanovanja. Antonij je potihoma odprl in stopila sta v temno vežo. Pri nekih vratih na hodniku, ki so vodile v kavarno, slišala sta neko mečkanje, šla sta dalje, ne da bi gledala kaj je... V gospodarjevi sobi je že bila luč... vstal je že, da se opravi in odide v službo...

Antonij se je zbudil ob sedmih; glava ga je bolela in zato je pomi­slil, ali bi šel v šolo, ali ne. Bolj mu je skoro ugajala misel, da ne, ali pomislil je, da je bil že z večim mačkom v šoli in vstal je. Potaknil je glavo v umivalnik in dobro mu je delo, vrtoglavost je nehala nekoliko in lahko se je oblekel. Poklical je Romana, ki pa se je izrazil za »ne biti«, se obrnil v steno in zaspal... Ko je gospodinja prinesla kavo, ji je dal Antonij desetico, da prinese sifona. »Dobro opere želodec, ljuba mamka,« ji je rekel in stara se je smejala. »Samo če bo danes denar,« zažugala je gospodinja in odšla. «Bo že, če ne pri nas, pa pri vas,« zagodrnjal je Antonij in sedel, da bi pil kavo, ali bila je prevroča in Antonij je nevoljen ostal. »Še kave ne morem piti...« Nabral je knjige in medtem je prinesla gospodinja sifon. Antonij je pil, pil in pil, dokler ni bilo prazno, potem se je naglo ogrnil in odšel... V šoli mu je bila glava težka in komaj se je premagal. Edino kar ga je razveselilo tisti dan, je bila denarna nakaznica za sto kron. »Ej, še je pravica na svetu, tudi jaz imam denar, kot marsikdo drugi... ali bo nocoj Lojzka vesela!« mislil je, ko je šel domov. Sto načrtov je ostalo v glavi, tudi na dolg je pomislil, ali je takoj odločil, da gospodar ne bo povohal krajcarja od tega denarja. »Koliko je lepih deklic po mestu in koliko po gostilnah, posebno tam gori na gomi­li in da bi človek ne stopil sem ali tja, k tej ali k oni? Kaj ne bi bil neumen? Greh bi bil, ako ne bi grešil, če lahko, če imaš s čim. Fant, ne bodi neumen!« - Antonij je prišel domov, obed je že čakal na mizi. Ro­man ga je veselo pozdravil.

»In v šoli? Kaj novega?« 

»Ničesar...« 

»Je kdo vprašal po meni?« 

»Sluga mi je dal razglednico zate. Angela piše iz domovine.« 

Dal je Romanu razglednico. Roman je samo pogledal podpis, potem vtaknil karto v žep.

»Lepa punčka, tale Angela, ali Roman ima drugo.« 

»Pa doma, kaj novega?«

»Dobil sem iz Ljubljane sto kron za roman, ki sem ga napisal v Božiču doma.« 

Antoniju so se zaiskrile oči, skoro bi se bil izdal, da je on tudi dobil, ali vendar je molčal. Imel je skrite namene in zato ni povedal, da ima denar.

»Ali si kaj plačal stari?«

»Dvajset goldinarjev in obljubila je, da dobiš verižico nazaj.« 

»Imeniten fant pa si.« 

»Nocoj ne večerjava doma, Anici moram reči popoldne, naj pripravi kaj dobrega in dal ji bom denar.« 

Antonij je bil zadovoljen.

Popoldne sta takoj odšla na poŠto in Antonij je dobil dvesto kron potem pa sta odšla k Anici. Anica jih je bil a vesela, samo obžalovala je, da nima ničesar, s čimer bi jima postregla. Zahvalila sta se, ker je tako skrbna in Roman ji je dal desetak. »Kupi kar te je volja in pripravi večerjo. Vino še prineseva, zato mislim, da boš imela dosti tisti desetak.« 

Anica se je čudila. Vedela je sicer, da imata vedno denar, čeprav ne mnogo, ali tako radodaren še ni bil nobeden do tedaj.

»Roman, ti si bogat danes.« 

»Ej, Anica, in ti z menoj, če imam jaz, imaš tudi ti.« Prijel jo je za brado in jo poljubil na ustnice.

»Obkorej prideta?« 

»Ob osmih... tudi Lojzka naj pride tedaj, saj jo kaj vidiš popoldne.«

»Že dobro.« 

In Antonij in Roman sta odšla. Roman se je na stopnicah vrnil in Anici povedal nekaj na uho.

»Seveda, kot vedno.«

Zvečer je bilo pri Anici veselje doma in smeha ni bilo konec. Antonij se je nekoliko opil in tako se mu je razvezal jezik, da je bil zgovoren »kakor Demosten in šaljiv kakor Aristofan«.

Ko sta odhajala je bil Antonij pijan in zato ga je silila Lojska, naj gre domov, ali odločno se je uprl in spremila sta jo do stanovanja. Antonij je hotel ž njo, ali temu je Lojska nasprotovala in Antonij je popustil, zadovoljil se je samo s poljubom v temni veži, pa tudi poljubila ga ni tako kakor druge večere. Antonij je sicer opazil to, ali ni pripisoval takemu pojavu nobenega pomena.


»Če me pusti, Bog ž njo in dobi naj boljšega od mene,« je rekel Ro­manu, ko sta kolovratila proti variete-gledališču ...

Ko sta vstopila, jih je stari trgovec, ki je potoval in popival za zabavo, veselo pozdravil. Aranka je ta večer imela kavalirja, ki pa je kma­lu odšel in potem je prisedla k Antoniju. Večer je bil prav prijeten in pilo se je prav veliko. Antonij se je opil do fermenta in je klobasa] velike neumnosti in pripovedoval strašno kosmate anekdote. Nikdar se ni zgledoval nad njimi in rdečica ni zalila nobenih lic, še skušali so se, kdo ga bo nadkrilil in tako se je zgodilo, da so postali iz ljudi prasci, kakor se to večkrat in na mnogih krajih dogodi... Ko je bilo dovolj takih pogovorov, je trgovec zopet pripovedoval o svojem in svojega sina življenju in je naposled Antonija primerjal ž njim. Našel je toliko sličnosti, da je pil bratovščino ž njim... Kot časten konec noči je trgovec uprizoril razbijanje kozarcev in je plačal za črepinje trideset kron s takim mirom, kot bi plačal trideset krajcarjev. An­tonija je tako genila godba kozarcev, da je sklenil enkrat poizkusiti tako zabavo. In resnično je poizkusil ka­sneje razbijati kozarce, ali so ga ta­koj zagnali iz gostilne in zunaj so ga nabili, da je bil ves opraskan po obrazu in je ležal teden dni doma... Tisti večer se je trgovec poslavljal in zato je hotel, da se poslovi v redu, tako namreč, da ga bodo pomnili. Ko so odšli iz varieteja, jih je peljal še v kavarno, kjer so ostali do jutra do sedmih...

»Zdaj torej gremo narazen in bog vedi, ali se bomo videli še kdaj,« je govoril trgovec zaspano, ko so se razhajali.

»Bogve, ja...« je godrnjal Anto­nij in spal stoje.

»Ali, tebi Antonij, ostanem vedno naklonjen. Pisal ti bom, kje sem, in če ti kaj primanjka, samo sporočimi, pošljem ti denarja... Veš, Antonij?« 

»Vem... razumem.« 

»Adio, fanta, mudi se na kolodvor...« 

Odšel je in študenta sta šla domov.

Doma je bil ropot. Gospodinja je vpila, da sta pijanca, ponočnjaka in še več takih stvari; gospod Mirkovič se je tudi jezil, Antonij pa je parkrat robato zaklel in zaklenil sobo. Roman se je le s težavo slekel, ali na posteljo ni mogel, sedel je na tla in filozofiral o pijancih.

»Vidiš, Romane, Špartanci so kazali svojim otrokom pi­jance, da bi jih odvrnili od tega greha. In ti, kako delaš ti? Popijaš cele dni in noči zraven. Kaj te ni sram? Steber domovine hočeš postati — stebriček že tako si — pa se tako spozabiš. Kaj je pijanec sploh človek, ali ni neke vrste živina, ki ne pozna mere? Žalostnega konca se boj in ne pij več...«

»Roman, ali te peče vest?« 

»Peče me, Antonij moj pa Lojzkin. Skoro vse sem zapravil. Anici sem dal desetak, ali nisem norec?«

»Mhm...«

»Antonij, pomagaj mi, da zlezem na posteljo.

Pomagal mu je.

»Postavi tistole posodo za vodo od umivalnika sem k postelji... hudo mi je.« 

Antonij je ugodil njegovi želji, ali Roman je že spal in ni več slišal Antonija, ko se je smejal žalostni figuri svoji in svojega prijatelja... Potem je legel tudi Antonij...

Trkanje na vrata jih je prebudilo. Gospodinja je prinesla obed.

»Lepo, lepo...« 

»Stara stvar, stari dovtipi, gospa, povejte kaj novega.«

Gospodinja ni povedala ničesar novega, ampak je odpela staro pesem o dolgu.

»Koliko je še dolga?« vprašal je Antonij nevoljno.

»Še toliko, kot ste plačali.«

»Dobro... Tu imate in molčite, sicer se zakleneva v sobo in ne govoriva več z vašo hčerjo.« Antonij ji je dal dvajset goldinarje v in gospodinja je molčala, kajti bala se je, da res ne bosta več govorila s Fani, njeno hčerjo, ki je bila zaljubljena v dolgega Romana... Odšla je v ku­hinjo.

»Zakaj pa si ji rekel zaradi Fani?« 

»Ne bodi neumen! Ali ne veš, da to vselej pomaga? Ona bi ti za vse na svetu rada s Fani zadrgnila vrat, če pa zažugam, da je več ne pogledava, je voljna kot vrba meseca maja...« 

»Izogibaj se kosmatega bika, solnca in klepetave babe, je eden modrih nasvetov starih Judov, če se ne motim. In naša gospodinja je boginja klepetulj.« 

»In kaj naj skuje proti tebi?« 

»To leži skrito pri bogovih, ali gotovo bi ne bilo prijetno mojim ušesom in mojemu ugledu bi moglo škodovati.«

»No, v domovino se ne sliši vpitje norcev in starih žensk...doma jih imajo dosti.« 

»Najlepše bi bilo seveda, če bi se izvedelo še domov... fuč slava!« 

»Kaj misliš, da si že tako slaven?«

»Nekoliko me že obrajtajo.« 

»Kaj boš pravil! Pri nas človek nič ne velja, če je še študent. Tako iz milosti tiskajo naše stvari, da nas malo podpirajo, pravijo. Vem za slučaj, ko se je neki urednik izrazil takole napram svojemu sotrudniku: »Vidite, če bi bil vedel, da ste študent, bi ne bil priobčil vaših pesmi, čeprav so dobre.« In potem reci, če kaj dajo na take sotrudnike?« 

»Navsezadnje, meni ni do tega, če uredniki kaj dajo na nas ali ne, da le publika bere.«

»Publika bere? Ali si neumen! Nobeden ne pogleda, če pišeš pod psevdonimom. »Gotovo študent!« ta­ko pravijo in listajo dalje po knjigi. Če je pred imenom kakšen naslov doktorja, ali pa če je celo kaj plave krvi v pisatelju, potem bero in če je še bolj neumno. Poznam pisatelja pri nas, ki piše vedno enako: dva gospoda pa ena gospodična, od gospo­dov se eden ali ustreli, ali pa se od pelje kam drugam, drugi pa se oženi z gospodično, ko postane sodni adjunkt ali profesor, in tako se konča vsaka povest s poroko, ali pa se vsaj že razpošljejo zaročna oznanila.« 

»Jaz tudi poznam tega gospoda... Ali veš kaj, vendar je treba pokazati narodu njegove napake in ga vzbuditi iz spanja.«

»Budi ga, če te pa ne posluša. Narod je kot uporen konj. Če mu še tako malo naložiš, ne pelje; če ga te­peš, brca, in obrcan si ti... Če hočeš, da kdo bere, piši ženitne ponudbe. Take stvari bero vsaj ženske. Ali pa piši verze za slaščičarske inserate... take stvari bero sladkosnedenci. Veruj mi, da postaneš popularen in da te proslave kot velikega pesnika, čigar verzi se bero kot bi človek je­del bonbone, ali pa pil vanilijo.« 

»Ti torej misliš, da lepe lirične pesmi niso čislane?« 

»Čislane? Bog varuj! Par navdušenih študentov jih prebere, mogoče celo kakšen profesor, da piše potem kritiko, sicer pa živa duša ne. Vprašaj na primer kako gospodično, če pozna Murna. In kaj misliš, da ti poreče: »Slišala sem, da je pisal verze, ali brala jih nisem, predolgčas je brati take stvari.« Tako se ti bo odrezala in še mislila, da je povedala zelo modro.« 

»Antonij, ti misliš, da jaz sodim bolje o celi stvari? Ah, kaj še! Na­lašč sem oporekal, da se je razvila razprava. Vidiš, meni ugaja, če takole dobim človeka svojih nazorov in misli. Poznam sicer tebe od vseh strani, ali o tem še nisva govorila nikoli.« 

»Zato sva pa danes rekla par besedi o domovini in njeni literaturi... Ej, ti Romane, še bi se dalo našteti marsikaj! Ali kdo bi se ukvarjal s takimi stvarmi! Ena lastavka še ne prinese pomladi...« 

V sobi se je kadilo od cigaretnega dima, ker je Antonij kadil z veliko vnemo.

Okoli tretje ure popoldne je pri ­nesel pismenoša brzojavko za Romana. Roman je dal pismonoši krono in s tresočo roko odprl brzojavko in bral: »Ob petih me čakaj na kolodvoru. — Slavko.« 

»Bog in sveti križ božji!« je vzdihnil Antonij.

»Zakaj pa?« 

»Zdaj pa ne bo nikoli miru... večno krokanje. Saj vendar poznaš Slavka: on ti ni doma ponoči, če bi ga privezal. Ali verjemi mi, meni že preseda to ponočevanje. Zakaj ne bi bili lepo mirni, kot se spodobi študentu? Žalostno dejstvo je, da večina na študentov smatra ponočevanje za nekako junaštvo. Res pa je ravno nasprotno. Kakšno junaštvo je to, če prideš pijan domov in nisi za nobeno rabo potem? Jaz si že zdavnaj želim miru, ali nekaj me vedno vleče, kar je močnejše nego želja po miru in vedno podležem.« 

Roman se je zamislil in ni poslu­šal Antonijeve razprave. Čudna ču­stva so prevzela njegovo dušo. Spom­nil se je Slavkovih odnošajev do Anice in polastil se ga je neki nerazločni strah pred njim. Zelo rad je imel Anico in bal se je, da se dogodi nekaj ž njim, ko pride Slavko.

Slavko je pred letom napravil maturo na isti gimnaziji, kot sta jo obiskovala Antonij in Roman. V tistem času pa, ko je brzojavil, je bil pravoslovec na Dunaju, ali samo vpisan, ker študiral ni, ampak je bil do­ma pri očetu, ki je bil bogat bankir. Slavkov oče je bil znan kot velik zapravljivec, Slavko pa je bil njegov dostojen naslednik. Znan je bil po vsem tistem mestu, kjer je študiral, ali tudi dolžan je bil vsem znancem.

»Jaz mislim, Antonij, da bi Slavko bolje napravil, da ga ni nikoli več sem.« 

»Popolnoma tako mislim tudi jaz... Zdaj se je doma gotovo sprl, ker prihaja tako nevtegoma. Bogsigavedi, kaj je napravil, zmožen je vsega.« 

Zopet sta oba molčala... Mirno je bilo v sobi in razločno se je slišalo govorjenje žensk iz kuhinje. Fani se je veselo in glasno smejala, kot bi ho­tela opozoriti nase, gospodinja pa je ravno tako glasno hvalila svoje študente neki svoji prijateljici.

»Plačata mi vse do vinarja. Imata denarja vedno dosti...« 

»Sta gotovo oba iz boljših hiš?« je vprašala prijateljica.

»O, seveda... oba zelo bogata.« 

»Ali laže stara«, je opomnil An­tonij.

Fani je mamino trditev še bolj podprla.

Medtem je vstopil v sobo prija­telj Antonijev in Romanov. Bil je uradnik pri nekem trgovcu.

»Ali vesta novost?«

»Ne?« 

»Slavko pride nocoj.« 

»Vemo tudi mi...brzojavil je.« 

Uradnik se je veselil, da pride Slavko.

»Takega fanta pa ni, kot je Slavko. Vse ga ima rado. Pri nas je nocoj gost in ž njim seveda vidva tudi. Zato sem prišel zdajle k vama, da ga gremo skupaj čakat.« 

Antonij je uradnika gledal začudeno. Kako bi se mogel Slavka kdo veseliti? Čudno! In celo povabljen je, ko še ni niti prišel!

»Oh, ali si naiven, Martinček! Falota se veseliš! Ali veš, za koliko te je lansko leto opeharil?« 

Martin Švrljuga se je začudil Antouiju.

»Ti ga nisi vesel? Saj sta bila vendar največja prijatelja. Koliko sta popila skupaj!« 

»Celo prijateljstvo sva zapila, Martin moj. Tako prijateljstvo je meni breznov sneg in ne več... prijateljstvo pri pijači sklenjeno je vredno ravno toliko kot slovanska vzajemnost proti sovražnikovemu na­valu. Kadar se več ne vidimo, pozabimo drug na drugega in se bojuje­mo sami... Ej, Martin, Martin, boš že govoril čez dva meseca zopet in te­daj boš vedel Slavku drugo slavo.« 

In tako je prišel čas odhoda na kolodvor. Slavko se je pripeljal v drugem razredu. Najel je izvoščka in popeljali so se na stanovanje k Antoniju in Romanu, kjer je ostal od tedaj zanaprej tudi Slavko. Imel je sam svojo sobo in plačeval je skoro toliko kot oba onadva.

Tisti večer je bilo veselo pri Švrljugovih. Gospa je bila ženska postrežljiva čez vse mere in zelo dobra kuharica, česar posebno Slavko ni mogel prehvaliti... Ko so povečerjali, so pričeli piti. Švrljugovi so imeli zmirom vino doma, posebno pa so gledali, da so se dobile dobre butiljke. In tisti večer so prišle najbolj­še na mizo. Zabave ni manjkalo in govor ni potihnil niti za minuto. Slavko je vedel toliko veselih novosti in zanj je bilo toliko novega tu... Za izpremembo je Roman igral klavir, domača hči Marta in Antonij sta pa pela zaljubljene duete iz oper in operet. Zabava je bila mnogovrstna. Ko je bilo že kasno, odpravili so se Slav­ko in drugova domov.

Ko so prišli na stanovanje, sta Roman in Slavko legla in ravnotako hitro zaspala. Antonij ni zaspal. Težko mu je bilo srce in polna je bila glava zmedenih misli. Duša je kipela in hitela bogvekam za neznanimi cilji. Spomnil se je Lojzke, spomnil se je Aranke iz variete-gledališca, ali spomnil se je tudi Švrljugove Marte. In pri tem spominu je počakal, kakor postoji popotnik pri lepem obcestnem drevesu in se mu čudi. »Ti hudir, Marta, Marta... lepo dekle je; da sem to opazil šele nocoj...« Antonij se je sklonil na postelji in je gledal v gosto temo po sobi, zakaj okno je bilo zagrnjeno z lesenimi roletami in luč s ceste ni mogla posvetiti v sobo. »Roman na primer je že videl in uvidel, da je Marta lepo dekle. Pravil mi je to nekoč, spominjam se, ali bil sem tedaj pijan in bogve da sem pozabil to stvar tako, kako sosedovo deklo, ki mi je časih dajala rože...« Prižgal je luč.

»Roman!«

Sosed se je samo zganil.

»Ej, klada, zdrami se!« 

Roman se je prebudil. »Kaj hočeš... ali gremo?« 

»Kam?« 

»Domov!« 

»Doma smo, že skoro pol ure spiš in smrčiš. No, zdrami se.« 

Roman je vstal in sedel na postelji. »Salamensko si neslan. Kaj hočeš?« 

»Ali se ti ne zdi, da je Marta lepo dekle?« 

»Lepo dekle; dobro jutro, Antonij, jaz bi rad še spal.« 

»O, počakaj nekoliko! Povej mi, kaj misliš, ali ni lepša kot Lojzka?« 

»Je; in iz dobre hiše. Antonij, dobro si naletel.« 

»Zaljubil sem se res, ali kako se rešim Lojzke?« 

»Pusti jo kar nakratko... Dobro jutro!«

Roman je legel in zaspal.

Antonij je položil roke na mizo in se je zamislil. Marta je bila njegovo veselo hrepenenje od tiste ure in Lojzkina slika je izginila iz njegove duše. Padla je zavesa kakor v gledališču in gledalci čakajo novega dejanja. Antonij je čakal novega dejanja. Snoval je in sklepal, in bogvedi da je sklenil, da bo konec lep in on srečen junak v novi drami. Odprl je okno, dvignil roleto in pogledal v noč. Bila je zvezdnata zimska noč in lepo so sijale zvezde. »Ti, mala po­redna zvezda tam za dimnikom, stopi no doli, da te ponesem ljubici, da te ponesem Marti...« Antonij je govo­ril polglasno in zaspani stražnik je pogledal na okno ter si mislil, čemu ta človek govori v to gluho noč. Ko ga je spoznal, je spoštljivo pozdravil.

»Dobro jutro!« 

»Bog daj!« 

Stražnik je šel dalje, Antonij pa je zaprl okno in upihnil luč.

»Naj bo, kakor hoče naj bo, zjutraj že še kaj sklenem. Zvečer pa grem k Lojzki in ji izročim svoj zadnji pozdrav.« Zaspal je takoj nato in še sanjalo se mu ni kaj.

Zjutraj je vstal Antonij zelo la­hko. Skozi spuščeno roleto je pri raz­poki silil solnčni pramen v sobo in po tistem traku je spoznal Antonij, da je zunaj lep dan. Odprl je okno. »Dobro jutro, solnce! Pozdravljeno na praznik mojega prerojenja.« - Spomnil se je bil namreč Marte in svojega sklepa, da izroči Lojzki svoj zadnji pozdrav — mogoče jo tudi poljubi. Ali spomnil se je, kako mrzlo ga je zadnjič poljubila, ko sta se razšla v veži in sklenil je, da je ne poljubi nikoli več. Ko je pogledal na uro, je videl, da bo čas iti; zato je potresel Romana.

»No, zaspane, vzdigni se, v šolo greva.« 

Roman se je preobrnil na desno stran in je pogledal.

»Ali dežuje, ali sije solnce?« 

»Najlepši dan je zunaj.« 

»Torej pozdravi v šoli in reci, da sem šel na izprehod. Tako reci, veš Antonij. Sakrament, če ni neumno izgubiti tak dan za šolo. Reci, Antonij!« 

»Hm ... sam zase sodi kakor hočeš, jaz si mislim svoje. Ali greš, ali ne greš?«

»Ne.«

»Dobro!« 

Antonij je nato odšel s knjigami pod pazduho v šolo, Roman pa je potegnil odejo čez glavo in je spal vse dopoldne ter tako izgubil pol dne za šolo in za izprehod.

»Danes zaigrava z Marto štiriročno klavir in potem že uvidim, kako sodi o meni,« je rekel Antonij opoldne pri obedu.

»Kako to uvidiš?« je vprašal Slavko.

»Zelo lahko. Ako bo zelo pazila na to, da se njena obleka ne bo dotikala moje in bo hitro umaknil a roko, če se slučajno zadeneva - in da se bova, veruj mi - potem sta od danes naprej vidva sama Švrljugova gosta, ker jaz ne pojdem več tja.« 

»Če bo pa narobe?« 

»Če bo pa narobe, potem je vsa stvar v par dneh gotova, samo če bosta vidva hotela nekoliko opreti.« 

»Gotovo zelo rada.« 

»No, dobro. — Kadar bomo sami, glejta, da se mi izgubita iz sobe, ti Roman predvsem, ker si strašno liberalen v ljubezni, ampak samo v besedah, v dejanju ne.« 

Roman se je začudil.

»Kako?« 

»Tako... Vedno si mi govoril, da bi ti pustil vsako dekle, ki bi vedel zanjo, da ima enega tvojih prijateljev ali žalibog, to se ni zgodilo nikoli in celo pri Lojzki si mi nekoliko silil preko ojnic.« 

»Antonij, ne govori tako pregrešno.« 

»Rekla mi je sama... kaj je nisi poljubil enkrat, ko sem odšel iz sobe in Anica tudi?« 

»Seveda sem jo, saj bi bil ti Anico tudi, ali ti ni dovolila. Lojzka ima res lepe ustnice in vredne so poljuba.« 

»Prešestnika,« je zinil Slavko in srebal juho; Roman se je smejal in Antonij tudi.

»No, in zakaj bi moral predvsem jaz iz sobe. Zato, ker sem poljubil Lojzko?« Roman je položil žlico na mizo in se naslonil na stol nazaj.

»Ne zato,« odvrne Antonij, »ali zato, ker bi gotovo kaj izbleknil, kar bi zmešalo niti in bi imel jaz mesto Marte samo blamažo.« 

Roman se je izgovarjal, ali Antonij ni odnehal in predno so poobedovali,je zmagal popolnoma, ker mu je pritegnil tudi Slavko.

Popoldne je minilo brez novih dogodkov. Antonij je bral in kadil kot za stavo. Stavko in Roman pa sta igrala šah. Slavko je sklenil, da si nekoliko odpočije in da šele v nekoliko dneh stopi v službo h kakemu trgovcu. Bil je izvrsten delavec, samo zelo lahkomiseln in zato je tudi moral iti od hiše. Pripovedoval je, kako sta se ločila z očetom in zakaj. »Zvečer je prišel oče, ko sem sedel v svoji sobi in mi rekel, da lahko grem. Po moji krivdi je namreč izgubil več tisoč kron in zato me je pognal.«

»Popolnoma moj recept; veruj mi, da bi ti jaz dal tudi par klofut. Zakaj pa se vtikaš v take zadeve, mesto da bi študiral pravoslovje na Dunaju,« se je smejal Antonij.

»Slabo razumeš vso stvar, An­tonij,« se je branil Slavko.

»Ali pa bolje nego ti... Kaj nima tvoj oče prav lepe žene, ki pa je tvoja mačeha?« Antonij je Slavka pogledal izpod čela, Slavko pa je bil rdeč in ni odgovoril ničesar. »Hahaha... ali pa bolje kot ti.« Slavko je zagrabil nekaj šahovskih podobic in jih vrgel v Antonija, ki pa se je umaknil zelo urno in podobice so priletele v steno.

»Pes... kaj grizeš!« 

»Zakaj pa lažeš... patron neumni.«

Antonij je govoril zelo mirno in Roman se ni mogel načuditi. Poznal je Antonija, kako je nagle jeze in čakal je, da plane na Slavka. Ali prevaril se je Roman in Antonij je bral svoj roman dalje. Slavko je šel v svojo sobo in se je zaklenil.

»Roman, skaljen je mir in nič več ne bo prijetno v tej sobi, ki jo ljubim bolj nego Diogen svoj sod. Ker pa čutim, da sem jaz kriv vse stvari, zato se poslovim od svojega soda in si poiščem novega, kjer bom spet imel sladek pokoj in zlat mir.« 

»Antonij, ne bodi neumen. Slavko to takoj pozabi in še celo sam nama pove kakšne podrobnosti iz tistega življenja.««

»Zastonj je: lahko bi bil bril norce iz mene — jaz bi jih nazaj, brusil najstrupenejše dovtipe — jaz bi jih nazaj, ali da mi vrže tiste podobice v glavo — ne, tega mu ne pozabim.« 

Roman je zastonj prosil, Antonij je ostal gluh za vse prošnje in dokaze, naposled pa je jezen odšel v mesto ... Vrnil se je veselo razburjen.

»Roman, hej Roman!« 

»»No, govori prerok moj!«« »Imenitno se je naključilo... Gospa Švrljugova me je dobila v mestu. Povedala mi je, da išče otrokom inštruktorja in je ponudila službo meni.« 

»»In ti je seveda nisi odklonil... dosti bedast bi bil.«« 

»Skoro objel sem Švrljugovo. Za plačilo imam prosto stanovanje. Obenem bom poučeval Marto klavirja, da se bolj izuri in zato mi plača posebej.« 

»»Marta te sama nagradi dovolj.««

»Upajmo najboljšega. Nocoj pijemo na moj račun, še imam nekaj, tudi Slavku odpustim.« 

Roman je takoj poklical Slavka in sprava je bila gotova, krok zagotovljen. Slavko je obljubil povedati, kako se mu je godilo z očetom in mačeho.

Tako se je pač zgodilo, kakor je med študenti navada in bogme posnemanja vredna navada, da sta postala iz ljutih sovražnikov Slavka in Antonija dobra prijatelja Antonij in Slavko in odkritosrčna prijatelja tudi.

In odšli so v tih večer do temne noči velikega mesta, ki je čakalo svojih gostov, raztegnilo svoje dolge ro­ke in jih objelo. Sladak in presrčen je tak objem in človeku je v duši lahko; lahko je človeku v duši, da bi prepeval naglas, čeprav ve, da se bli­ža poželjenju, da hiti v naročje veli­kemu grehu. Od bogvekje vabi in kliče z lepim glasom, z izbranimi besedami, kot Romeo svojo Julijo. Tih in ponižen je izprva glas, skrbno so skrite vse nelepe besede; ali vedno glasnejši, predrznejši je kilc in človek gre za njim, pa ne ve, da gre ve­likemu grehu naproti. Postoji človek, popotnik, pogleda in sledi vabečim besedam. Sam ne ve, kako se je zgodilo, prišlo je samo in se je vselilo človeku v srce in že je popotnik v umazani beznici in pije in kadi z zanemarjenimi faloti in se prepira z njimi za bogvekaj... vedno v kolo­barju, brez konca - od večera do temne noči in potem dalje do sinjega jutra. Zaželi si časih ven iz te druščine, še se posveti žarek dobrote v srcu, ali ugasne takoj nato in popotnik je vesel v duši in je zadovoljen v smrdečem zraku, polnem dima, v zanemarjeni in opljuvani beznici. Pri Jupitru, kdo je še mislil, ko je grešil! Nihče! Celo najpravičnejši greši sedemkrat na dan, dosti da se pogubi, ako bi slučajno umrl čez noč, tako v spanju in nevede. Ali lepo in prijetno je človeku in ne zaveda se svoje grešne nature.

In tako so šli popotniki in so zašli v zakopano beznico in so pričeli razgovor ob čašah in v tobakovem dimu... Prišla je natakarica in je sedla Antoniju na kolena. Antonij pa se ni zmenil za njeno dobrikanje, dal ji je cigareto in ona ga je hotela poljubiti za to. Obrnil se je proč in poljubila ga je na lice. Zasmrdelo je po pijači in tobaku iz njenih ust in Antonij jo je odgnal.

»Moja ljubezen ni porojena iz greha, vstala je iz čistih želja in iz poštenega hrepenenja... pojdi.« 

In šla je. Slavko pa je pripovedoval.

»Ko se je moj oče ločil z mojo materjo, sem bil dosti star, da sem razumel, zakaj se je zgodilo tako. Moj Bog, kolikrat sem slišal prepire. Ne trpim, da bi hodil v hišo ta človek! - Mati je jokala. — »Jutri odideš!« »Dobro, odidem!« In jaz sem plakal vso noč, mati pa je zjutraj odšla in je umrla kmalu nato. Oče se je oženil vdrugič in moja nova mati je bila lepa. Sam Bog ve, kako se je zgodilo in ona se je zaljubila vame, - svojega pastorka. Kadar je odšel oče po opravki za več dni, sva sedela vedno skupaj in tako sem se zaljubil tudi jaz. Dolgo nisem mogel pojmiti, kako je prišlo to, ali bilo je sojeno in zgodilo se je. Nisem prijemal z desnico in z levico odvračal, nego zagrabil sem z obema rokama in ona se ni branila. Cele večere, cele noči sem bil pri njej in bil sem srečen. Postala je popolnoma moja - moja mati. Ti moj Bog, in nisem se zavedal, da je to greh, velik in poguben. Skušal sem se prepričati in si povedati, da ni prav, ali kar sem postavil danes, sem jutri razdrl z večjo močjo in bolj temeljito, nego sem postavljal... Oče je pričel sumiti in me je zalezoval. In tako je prišel zvečer v mojo sobo. »Sin moj, zakaj me varaš?« — Ničesar nisem rekel.— »Kaj je moja žena?« — »Moja mati — mačeha.« — »Tvoja mati — zato pojdi in ne prikaži se več... poštena je moja hiša in neomadeževana moja čast, zato pojdi in več se ne vrni na moj dom.« — Tresel sem se, zakaj oče je bil čuden in grozen, v sosednji sobi pa je jokal nekdo. Zato ker je nekdo plakal tam zraven, sem vstal in odšel in se ne vrnem več — popot­nik brez doma.« 

Naslonil se je na mizo, zamislil se je in ni več govoril tisti žalostni večer.

Roman se je vpijanil in je govoril čudno nespodobne reči z natakarico. Tako mirno je pripovedoval, ka­kor bi gonil lajno in bi ona govorila tiste besede, ki so vstale bogznakje in so napolnile vso sobo, ki je zasmrdela po grehu, Greti mu je sedela na kolenih in se je smejala in še azrdela ni: tako je bila navajena na vse, da bi se ji bilo sanjalo ponoči, če ne bi slišala že vsega bede.

»Oh, Greti!« 

»»Romane, rcei, zakaj toliko časa čakaš?«« 

Roman je rekel in tedaj je pogledal Slavko zaspano po sobi. Začudil se je in pogledal po sobi ter iskal človeka, ki je govoril ravnokar.

»Gremo... Roman, ti si pijan.« 

Ni se ganil dolgi prijatelj...

»Pojdimo!« 

Antonij in Slavko sta ostala, Ro­man pa je izpustil natakarico, ki je pobirala denar in pokazala Romanu na vrata.

»Ne nocoj... Adijo, Greti, pijan sem.« 

Opotekel se je in nato sta ga odvedla onadva na cesto... Pozno je bilo in žive duše ni bilo na cesti. Tam daleč na drugem koncu je zdehal stražnik in je gledal za sencami, ki so hitele preko streha.

»Oh, žalost mojega srca je velika.« 

»»Seveda, Roman, verjamem... ali prascu ni bilo žal še nikoli, da se je povaljal v gnojnici.«« 

»Kaj natolcuješ, Antonij?« 

Roman je zamahnil z roko, opotekel se je in je padel na tlak. Slavko se je smejal in vzdigovnl prijatelja. »Nič ne bodi hud, vse je dobro in mi smo prijatelji.« 

»»Prijatelji, Roman, ne zameri; pride beseda in reče jo človek tjavendan, brez misli in nehote.«« 

»Bogami, to je mesec, ki sveti tu.« 

Roman je pokazal na svetiljko.

»»Tako je... natančno tako, da­nes kot včeraj, vedno tu. Ti se ne motiš nikoli.«« 

Prišli so do Aninega stanovanja in Roman je zagnal pest peska v okno. Takoj se je odprlo in lepa Anina glava se je prikazala v mesečini.

»O Anica... ljubica moja!« 

»»No, Roman, kako ti je? Ali te boli glava?«« 

»Srce me boli, Anica.« 

»»Zelo lepo od tebe in vesela sem tega, ker vem, da te boli zaradi mene.«

»»Ah, Anica... ne žaluj, ali od nocoj naprej nikoli več; midva sva ločena.«« 

Anica se je zasmejala.

»Hvala Bogu!«

Nato je zaprla okno in slišalo se je, kako je zailitela.

»Škoda - vseeno mi je žal za njo... ali bilo je in nocoj in jutri ni več in potem nikoli več... Domov, spi se mi in pijan sem!« 

Tako se je zgodilo, da se je Roman ločil od svoje lepe Anice, ker ga j e poklicalo od nekod, iz beznice ga je poklicalo in ga je objelo in on se ni branil. Šel je za glasom in ko ga je došel, je obstal in je bil zadovoljen. Pričel je zahajati k Greti in je zanemarjal šolo in o Veliki noči je izstopil... Greti pa je šla in se ni vrnila. Samo spomin je ostal na njo in se je vračal ob temnih nočeh nazaj, kot se vrača zvezda, lepa, ljubezniva, vesela in hrepenenja polna. Roman je postopal, popival in se dolgočasil. Pisal je novele in romane in pesmi je bilo polno miznico in lepe so bile in so mu prinesle slavo v domovini, ki je hrepenel po njej, ali vrnil se vendar ni nazaj, ker se je bil privadil tujine in mu je postala mati. Obiskoval je Antonija, ki je stopil s poti opolzke in nelepe na ozko ali lepo stezo in je jadral veselo ciljem na­sproti... Ne sam. Marta je hodila z njim in lepo je bilo tisti čas, da se je začelo smejati Antonijevo lice in so veselo gledale njegove oči. »Ciljem nasproti... vedno na­prej, počasi, ali gotovo in nikjer ne sme izpodrsniti.« »»Ti si našel pot, Antonij, ali jaz sem jo izgubil in zastonj je iska­nje.«« »Ne, Roman... nikoli ni zastonj. Stopi z menoj in pokažem ti pot, ki te privede do cilja...« Roman je stopil za Antonijem na verando. Antonij je pokazal na vrt, odkoder se mu je nasmejalo v po­zdrav dvoje plavih oči. »Pot... tudi ti jo nastopi, Ro­man!«

Epilog.

Znabiti je bilo, znabiti tudi ne, ali resnično je in veselo je srce zbog tega... Spomni se človek in se zamisli v nekdanje dni. Dvoje veselih oči se nasmeje in v duši ostane vse sladko in lepo in človek sanja... Čigave so te oči? Ali so to Lojzkine oči? Kdo bi se spomnil tega? Videl jih je človek nekdaj, mogoče samo mimogrede in ostale so v spominu in so vstale iz mesečine... Marta je imela take oči! Moj Bog, kako so bile lepe tiste oči in ljubil sem jih še nedavno!

Toda, ne držite me, oči vabijo, smejo se in jaz ne ostanem več. Za njimi, za njimi... tja do morja, do večnih globin...