V težki uri
| V težki uri Zofka Kveder |
Spisala Kopriva.
| |||||||||||||
Nikogar nimam, nikogar na vsem božjem svetu!
Toliko ljudij, nobenega človeka!
O Bog!
V duši mi je hudo, srce se mi trga.
Vse strasti orjejo po meni in nikoga ni, ki bi mi pomagal.
Sama, sama!
Mati, kje si?
Ti bi morala umeti srce svojega otroka, ti bi mi morala liti balzam v dušo!
Mati, mati!
Kako sem kričala po tebi, po milini tvoje mehke ljubezni! V tvojem naročju bi se odpočila, na tvojem srcu bi vsnula v miren sen.
Mati, kako sem to klicala!
Ti nisi vedela, kako mi je duša hlepela po tebi. Legla bi se ti bila k nogam in hvaležna bi ti bila, če bi smela ležati tako pred teboj v skrbnem varstvu materine ljubezni.
A ti me nisi umela. Kadar se te je hotelo okleniti moje mehko, mlado srce, odpahnila si me od sebe, in kadar bi mi bila z jednim toplim pogledom ublažila dušo, pretvarjala si z svojimi trdimi besedami moje srce v kamen.
Mati, še nikdar ti nisem očitala, zakaj mi nisi bila to, kar bi mi morala biti, sedaj ti očitam!
Sama sem! Strah me je pred seboj, pred svetom, pred življenjem. Moja vroča, mlada kri mi strastno vre po žilah in življenje me mikajoče vabi v svoje krilo. Duša mi omaguje, srce mi je raztrgano in zmučeno.
O Bog, kako sem trudna in bolna!
Zmaga!
Ha ha!
Je li to zmaga!
Telo mi je sve razbito in bolno, duša zmučena in trudna do smrti.
Mir!
Ah, to ni mir! To je resignacija nemoči, to je ona hipna tihota vihre, kadar se po divjem razsojanju za trenotek umiri, da potem še z večjo divjostjo zavihra čez plan.
Jokala bi, da bi mi krvave solze tekle iz oči, izdihala bi, dokler bi mi glas ne zamrl v hripavem ječanju.
Trenotek se mi zdi, da sem zgubila zmožnost čutiti, v naslednjem mi vse peklenske muke razjedajo srce.
Obup, kes, energija, ljubezen, strast, pogum, udanost v osodo, divja odpora, vsi čuti od najmilejega do najblažjega, od najplemenitejega do najbolj divjega igrajo na občutljivih strunah mojega srca divje pesmi svojih orgij.
Mati!
Ko bi te imela, mati!
A žena, ki me je rodila, ni imela srca za me. Vse najboljše je ubijala v meni, najnežnejše mi je gazila z nogami. Menila me je blažiti, a z svojimi trdimi, surovimi rokami usejala mi je trnja v dušo.
Mati, zastonj te kličem.
Ti me razumeš manj, nego sleherni na ulici, manj bi mi mogla dati toložbe, nego oni, ki so se mi smejali, ko sem jim tožila svojo ból.
Šla sem k njim, da pod sočutnimi pogledi izjočem svojo ból, a oni so se mi smejali!
Haha!
Nervozen nasmeh na mojih ustnih so videli, v oči mi niso pogledali, kjer so se mi prelivale solze.
Prišla sem k njim, da jih prosim svéta, da slišim prijaznih, tolažilnih besed. Kako bi bila rada zdrknila na tla, naslonila glavo na stol in izjokala enkrat vse muke in ves strah svoje duše. A oni so se mi smejali in njih besede so se glasile, kakor tragikomično nagovarjanje otroka, ki se boji zaslužene šibe.
In bila sem sama in revnejša, nego kdaj poprej.
Sama sem bila in strah me je bilo sebe iu svojih mislij.
In takrat sem se spomnila vseh pravljic in pripovedk o dobrih, blagih materah, ki z nežno roko blažijo bolesti svojih otrok.
In spomnila sem se tebe, mati, a mesto ljubezni mi je jeza in trpkost plala v srcu.
Ne, ti mi nisi bila mati!
Da si mc sítila, da si mi dala kruha, ali je to dovolj?! Ah, moja duša je bila lačna, lačna ljubezni in dobrote. Ti mi nisi gladila las, nisi mi božala lic; ne, tepla si mi dušo z strahom in sovražtvom.
In zdaj, v tej težki uri, se mi vzdigajo očitanja v mojem srcu. O mati, težka so in bridka!
Umeš li, česa si me oropala, ko si mi vzela sebe?! Koliko krasnih, lepih čustev si mi zamorila!?
Ali, ne, saj me ne umeš!
In jaz ti odpuščam!
Ne, nisi samo v meni pomandrala najlepše; sebe si okrala še bolj, sebi si zatrla vse one lepe, nežne cvetke otroškega srca, katere bi ti inače dehtele.
Sama sem, a tudi ti si sama!
In v tej svoji bolesti se dviga v mojem srcu usmiljenje - za te.
Zakaj si ogradila svojo dušo s trnjem?!
Glej, zdaj bi se najini srci medsebojno ogrevali v prijetni toploti ljubezni, zdaj ti zmrzuješ sama in meni teko solze v zapuščenosti.
Ah, ve hudobne, črne misli, pustite me!