V taborišču
| V taborišču Miroslav Krleža |
| Drama v treh dejanjih. – Prevedel Mile Klopčič. (Odlomek.)
| |||||||||||||
- Prinašamo konec tretjega dejanja iz zanimive vojne drame znanega hrvaškega socialnega pisatelja. Drama je v letošnjem repertoarju vseh treh državnih gledališč v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. V njej prikazuje pisatelj razkroj avstro-ogrske armade. V pričujočem prizoru vidimo, kako se je kadet Horvat uprl svoji okolici in povzročil obupno zmešnjavo v generalštabu, ki je krokal in prepeval, ko so vojaki umirali od gladu in sovražnikovih krogel. Drama je izšla skupaj z dramo »Vučjak« v posebni knjigi zbranih spisov M. Krleže, ki jih izdaja Minerva, založniška knjigarna v Zagrebu, in ki jih toplo priporočamo.
(Vstopita nadporočnik dr. Gregor in kadet Horvat. Po nebogljenem, vznemirjenem, histeričnem drhtenju pod lipo in obešeno starko je Horvat popolnoma strt; prišel je semkaj bolj pod Gregorjevo sugestijo kakor pa po lastni volji. Bled je, roke mu trepečejo, ves je pobit. Videti je apatičen. Blaten je, na sebi ima krvave madeže, toda iz tega njegovega mrtvila, izpod tega pobitega stanja vre neprijeten mir, kakršen se pojavlja v ljudeh vselej pred katastrofo. Ko sta se pojavila na vratih in so ju pijani oficirji zagledali, je nastalo ploskanje in klicanje.)
Oficirski glasovi: Bravo! Muzikant je prišel! – – Muzika je tu! (Ploskanje je glasno in neprijetno ter se precej dolgo ne poleže.)
Polkovnik De Malochio: Bravo, mali kod hodiš? Že celo uro te čakamo!
Gregor: Bila sva službeno zadržana, gospod Oberst! (Kateremukoli subalternemu oficirju:) Kje je Agramer? Kaj ni Agramerja tu?
Nadporočnik Walter (ki mu to Gregorjevo vprašanje ni bilo namenjeno, zelo vljudno, skoraj prijazno): Kolikor vem jaz, je šel Agramer iskat tega našega maestra! Baronica je vsekakor hotela, da mali nocoj pride ter ji muzicira! Kje sta se mudila tako dolgo? Servus, mali! Pridi bliže! Trčiva! Danes si se dobro izkazal!
(Kakor v polsnu, obkrožen od teh pijanih ljudi, tega ploskanja, klicanja, kretenj, v tem oblaku razsvetljenega dima se je Horvat privlekel do roba mize ter se tu zgrudil na stol. Walter mu je natočil veliko vinsko čašo konjaka in Horvat jo je izpil. Potem še drugo. Strmi v madeže razlitega vina na prtu kakor v polsnu.)
Horvat: Od česa je tu vse krvavo?
Nadporočnik Walter: To ni kri, maestro, to je rdeče vino! Burgundec! Razumeš? Na tvoje zdravje! Daj, odloži svoj plašč, zdaj nam moraš zaigrati kaj lepega. Kaj veselega! Čakamo te, nikar ne premišljaj! Briga te! Na zdravje! Vino, ženske in muzika!
(Horvat izpije še tretjo čašo konjaka in strmi nepremično predse. Pogled se mu ne umakne od rdečih madežev na prtu. Gregor in še neki mlad oficir sta mu uslužno slekla plašč. Baronica Meldegg-Cranensteg v spremstvu grofa Szceptickega vstopi iz salona v ozadju.)
Baronica Meldegg-Cranensteg: Ja wo ist er denn, unser kleiner Maestro? Ah da ist er, no, das ist schön und liebenswiirdig von ihm, dass er gekommen ist! Das freut mich sehr! Dober večer, maestro, kod ste pa hodili? Zakaj vas ni bilo? Že dvakrat smo poslali po vas! Čakamo vas že dalj ko eno uro!
Horvat (vstane in gleda strt predse. V depresiji hladno, brez kakršnekoli dvorljivosti): Bil sem službeno zadržan, gospa baronica! Nisem mogel priti!
Baronica Meldegg-Cranensteg: Kako to, da ne? Ekscelenca Feldmarschalleutnant vas je oprostil sleherne službe, in – kakšni pa ste vendar? Kje ste pa bili? Saj ste umazani in krvavi, um Gottes Willen!
Horvat: Res, gospa baronica, krvav sem. Pravkar sem tisto staro ženico, ki vas je opljuvala, obesil!
Baronica Meldegg-Cranensteg: Te zgodbe o vojnih grozotah me ne zanimajo, nicht wahr? Diese Geschichten machen mich nur nervos, imam pa čisto drugačno prošnjo do vas, dragi maestro! Nam ne bi rajši kaj zaigrali? Stopite k nam v salon, postrežemo vam z malinovim sladoledom in ananasom, osvežite se nekoliko in pridite, kaj ne, grof, Rahmanjinovljev Nocturno predvčerajšnjim, odigral ga je ekscelentno!. Veste, ta mehki, pa vendar popolnoma moški udar, kakršnega imate vi, maestro, brez primere, also kom m en' sie bitte ja –.
(Že Horvatov odgovor sam na sebi, kakor je bil izgovorjen, je učinkoval kakor konsternacija. Baronica Meldegg-Cranenstegova se je pretihotapila preko tega vešče s svojo rutinirano spretnostjo, iti preko takšnih in podobnih neprijetnih dogodkov; obsula ga je s komplimenti, smehom, vzvišeno koketnostjo visoke, dobro vzgojene dame, toda Horvat je ostal tudi nadalje enako nepremičen, pobit.)
Horvat (tiho, melanholično): Oprostite, baronica, zeloljubeznivi ste, toda zelo žal mi je, igrati ne morem! Ne morem. Ves sem tako – kako bi rekel – skratka, ne morem!
(Osuplost v sobi vidno narašča.)
Baronica Meldegg-Cranensteg: No prav, dobro, to je najbrže le trenotno nervozno nerazpoložen je, razumem, zelo žal mi je, to so konvencionalne muhe umetnikov, jaz pa sem mislila, da ste se že davno otresli takih stvari. Vendar upam, da mi prošnje ne boste odbili! Beruhigen sie sich ein bisschen, ja? Und dann kommen sie, ja? Auf Wiedersehen – Wir hoffen noch immer! Ja? Also auf Wiedersehen!
Grof Szcepticky: Če imate migreno, maestro, jaz imam odlično sredstvo proti živčnim bolečinam!
Horvat: Hvala –
(Baronica se je užaljena, s prizvokom vidne nejevoljnosti vrnila v pogovoru z grofom v rdeči salon. Horvat sede na svoj prostor za mizo ter strmi apatično predse.
Vstopita baron Cranensteg in huzarski ritmojster von Jessensky.)
Baron Cranensteg (von Jessenskemu): Torej, servus, Jessensky. Hvala lepa. Sedi, prosim te, tu za mizo, odpočij se. Želim ti dober tek – (zre dalje v rdeči salon v ozadju).
Walter (Horvatu): No veš kaj, tako se obnašati nasproti dami, in to celo soprogi svojega šefa? Le kaj ti je? Kaj si res čisto ob pamet?
(Horvat pije konjak in molči.)
(Jessenskemu so strežaji medtem servirali, zdaj je in pije. Okrog njega se je bila zbrala skupina radovednežev: vojni kurat Boltek, major auditor Hochnetz, Lukač, polkovnik de Malochio in drugi.)
Jessensky: Torej, gospoda moja, stvar je takale: glavna prodorna črta je Grabowiec – kota 203 – mlin. To vemo sicer že od včeraj zjutraj.
Major auditor Hochnetz: Na ta račun sem vendar stavil in dobil dve steklenici konjaka.
Jessensky: Toda, gospoda moja, stvar je namreč tudi ta, da se je deveta madžarska honvedska brigada Hohenthurm danes opoldne morala umakniti s svojega položaja pri Tarnoviczi-Lessni – da je vsa razbita. –
Topniški stotnik Lukač: No, prosim vas, gospod Oberst, ali je treba moderno vojno taylorizirati ali ne? Seveda! Generalmajor Hohenthurm se ukvarja bolj z botaniko, zbira rastline in metulje. –
Jessensky: Na kratko še tole, gospoda: vse kaže, da je Granensteg vse, kar je opoldne še imel, vrgel na Tarnoviczo-Lessno, in prav to je tista smola: Flagenbaum ne forsira 203 preko Tarnovicze, ampak preko grabowieškega mostu: sedem čerkezkih regimentov je baje postavil tja.
De Malochio (s prizvokom presenečenja): A tako? Sedem čerkezkih regimentov?
(Spogledavajo se začudeni. Glasovi kartačev, žvenketanje kozarcev.)
Topniški stotnik Lukač: Ta baron Flagenbaum je res fant od fare! Nikakor ne more pozabiti lanske velikonočne Hawrilowke: naš baron in baron Flagenbaum igrata že delj ko leto dni ta napeti damski gambit za Hawrilowko. Prav za prav zabavno vse skupaj! In ne čisto brez zanimivosti.
Vojni kurat Boltek: Kako pa je zunaj?
Jessensky: Zelo veselo: videl sem okrog enajstih dopoldne, kako je Hohenthurmov reflektorski oddelek z gorečimi, neugaslimi reflektorji galopiral skozi Rossulno.
Polkovnik Heinrich: To je že prava panika.
Topniški stotnik Lukač: Zdi se, da postaja partija polagoma resna, gospoda moja. –
(Medtem se je vrnil Cranensteg do Horvata ter mu položil roke na rame, jovialno, toda popolnoma hladno, par distance.)
Baron Cranensteg: Ekscelenca Feldmarschalleutnant vam je ukazal, da nam kaj zaigrate. Vstanite zdaj, prosim, in nikar ne igraj te komedije, prosim vas, kaj ne?
Horvat (je vstal in odšel s Cranenstegom v rdeči salon: tamkaj glasovi odobravanja, a zelo diskretni: tu in tam kakšen osamljen plosk. Jessensky pripoveduje dalje. Glasovi kartačev, šviganje strežajev sem in tja.)
Jessensky: Ne bi hotel, gospoda, daja ti pesimistične prognoze, svoj živ dan nisem bil pesimist, toda tamkaj v grabowieškem gozdu, ne vem, ali je strah konja prevzel tudi mene, čutil sem skozi znoj kobile pod svojimi nogami, da ni dobro. Konji vidijo dalj kakor mi: še tu pod hrasti horoviškega parka ji je tolklo srce kakor kanon: nenavadno mračno je nocoj zunaj und ein unangenehmer Wildwestregen. Moker sem ko zajec!
Polkovnik Heinrich: Fant pa lepo igra! Res nadarjen fant!
(Horvatovo igranje v salonu je postalo dominantno v teh sobah. Začel je svobodno variacijo na neki Straussov valček v molu, potem pa preide v težke in mračne akorde pogrebne vojaške koračnice z bombardoni in rogovi, ki se zlivajo z grmenjem topov v en glas. Njegov udar je težek in lapidaren: njegove roke so začele sekati klaviaturo kakor sekire: akordi pogrebnega sprevoda, temni, mračni in neprijetni, odmevajo v teh pijanih glavah dvakrat glasneje, ves položaj okrog grabowieške kote 203 pa daje temu igranju strašno osnovo. To vznemirjanje postaja zmeraj glasnejše: s snopi temnih akordov postaja Horvatovo glasbilo neprestano glasnejše in neprijetnejše, zmerom bolj simbolično.)
Glasovi: Ja was ist ihm? Kaj pa mu je? Kaj igra? Je nemara pijan?
(Glasovi nejevoljnosti v rdečem salonu. Nemir. Vstajajo. Baroničin glas, generalov glas. Gibanje oseb.)
Baroničin glas: Was ist ihnen? Kaj naj to pomeni? Najbolje, da nehate! Dovolj, prosim, dovolj tega, hvala lepa!
Cranenstegov glas: Kaj ne slišite, da nehajte!
Generalov glas: Nehajte, prosim!
Horvat: Nočem!
(Horvat igra zmeraj bolj demonstrativno svojo pogrebno pesem in noče nehati.)
Glasovi: Kaj niste slišali, da nehajte!
Horvat: Nočem! Nočem!
(Iz generalovega glasu glas kasarne.)
General: Nehajte!
Horvat: Prisilili ste me, da igram krvav, zdaj igram ves krvav in nočem nehati! Ich will nicht aufhoren. Nočem, nočem!
(Hitenje sem in tja, groza, neprijetna gneča, glasovi, nekdo je prevrnil stol, nekomu je padel kozarec na tla, nekdo je loputnil s pokrovom klavirja tako nasilno, da je bilo čuti zamolklo grmenje. Skozi vse to precej glasno topovi ob vibraciji šip na oknih.
Tišina.)
Cranenstegov glas: Sram vas bodi. Je mar to obnašanje, kakor se spodobi umetniku? Ven iz te sobe! O tem se pomeniva jutri!
(Ves ta čas je stal Gregor naslonjen na podboj rdečega salona; po nemirnem srkanju cigarete je videti, da je razburjen; s slehernim svojim živcem spremlja to dogajanje. –
Horvat je prišel iz salona bled in s povešeno glavo. Išče svoj plašč.)
Walter (popolnoma pijan): Takšne puntar je bi bilo treba postreliti ko pse!
(Horvat je še zmeraj pod vtiskom dogodka v rdečem salonu. V živčnem zanosu je in ne ve, kaj se dogaja okrog njega. Vse tisto za pedalom in klaviaturo je počel v popolni nezavednosti, v transu izven sebe, kot logični posledici svojega krvavega nocojšnjega premišljanja o samem sebi, na avtosugestivni motiv, »da ni treba zmeraj vse hoteti«. Šele zdaj, ko se je vrnil v to sobo, med te pijane in zoprne ljudi, med te rilce in odurne obraze, šele zdaj prehaja v stvarnost. Walterjev glas ga je predramil. Ni se še znašel od tega glasu, ko plane v sobo nadporočnik Agramer. Z enim samim pogledom se je ozrl po sobi in že je spoznal, da se je nekaj zgodilo. Pohiti k Walterju.)
Agramer: Kaj se je zgodilo?
Walter: Škandal! Ta puntar tu je napravil škandal! Kaj takega še svoj živ dan ne! Za dostojno družbo nekaj neverjetnega. –
Agramer: Ta tip je popolnoma zblaznel. Nocoj me je hotel ustreliti! Dal sem ga aretirati po Brigade-Wachabteilungbereitschaftu kot Lagerinspektionsoffizier. Proti meni, proti službujočemu taboriškemu nadzornemu oficirju je potegnil revolver in bil bi streljal, da ga ni Oberleutnant Gregor zadržal. Dal sem ga aretirati. Čudim se, da ni aretiran.
Polkovnik De Malochio: Ja aber warum?
Agramer: Našel sem njegovo stražo spečo. Ich habe seine Wache schlafend gefunden, Her Oberst, bitte gehorsamst! Tu je Oberleutnant Gregor, bil je priča!
Walter: S takšnimi puntarji bi bilo treba napraviti kratek proces!
Gregor: Toda doktor – prosim vas, dragi doktor. –
Agramer: Kaj »doktor«? Če ga ne bi bili vi zadržali, če se ne bi bili postavili med naju, bi bil streljal. – – Gregor: Toda doktor, to ni res! Razburil se je, ker ste oklofutali njegovega vojaka. –
Agramer: Ne! Izzival me je, ves večer izzival, že dolgo me je sistematsko izzival. Nameril je name kot na Lagerinspektionsoffizierja revolver! In jaz sem ga dal aretirati. On je aretiran.
Gregor (zmeraj bolj vznemirjen): To je laž, revolverja ni imel v roki. –
Polkovnik De Malochio: Tovarišu vendar ne morete reči, da laže!
Gregor: Neresnico govori. Gospod Oberleutnant Agramer je prišel na mesto izvršenja smrtne kazni ter oklofutal stražo. Kadet Horvat pa, ki je z mano vred stražil pod truplom, je zaradi tega vzkipel, a bil je razburjen že poprej: bila je to njegova prva usmrtitev v življenju. Bodimo, gospoda, ljudje!
Walter: Kaj ljudje, ljudje! Dolžnost izvrševati moramo! Moramo, ste me razumeli? S tem, da je izvršil svojo dolžnost, si ni pridobil prav nobenih privilegijev. – –
Gregor (čuti, da se situacija za Horvata spreminja v obupno neumnost; s poslednjim naporom svojih uravnoteženih in superiornih možganov): Toda gospoda, prosim vas, tu gre vsekakor za nesporazum. Za božjo voljo, gospoda, kadet Horvat je bil vendar prvič pod vešali. to je bil pri njem izbruh živcev; jaz sem bil ves čas prisoten, pa nisem videl nobenega revolverja, to vse je bilo mišljeno samo verbalno, nervozno – – gospôda. –
Agramer: To ni bilo samo verbalno, to je bila stvarna in najresnejša grožnja z revolverjem: vse to sem navedel pismeno.
Walter: Pa menda vendar nismo advokati, da bi se pričkali! Roke kvišku, sicer vas ustrelim ko steklega psa!
Horvat: Vi ste pes, ne jaz. Jaz na žalost nisem puntar!
Walter: K-a-j?
Horvat: Nisem puntar! Morilec sem! Moje roke so krvave! Toda jaz sem ubil na vaš ukaz! Sram me je le tega, da nisem imel dovolj moči, da bi vam rekel: nočem!
Polkovnik De Malochio: Den Kerl sofort verhaften, takoj ga aretirajte! Ta je zblaznel!
(To kričanje od prihoda Pube Agramerja se je dogodilo v eni, dveh nenavadno razburjenih sekundah. Še so kretnje vznemirjene in glasovi kričeči, ko je planil v sobo nadporočnik Somogyi Málmos Gabor ter leti preko sobe v rdeči salon.)
Malmos: Pred tremi minutami je grabowieško oporišče padlo, gospoda moja. Rusi so ga zavzeli ob dvanajstih, 45. Tarnovicza gori. (Ta novica je počila kakor karteča. Groza. Slišati je)
Glasove kartačev: Viere besser. Wie gesehen. Sechzehne blind.
Walter: Roke kvišku, revolver sem!
Horvat: Nočem! Revolverja ne dam! Pustite me, grem sam!
Walter: Jezik za zobe, roke kvišku!
Horvat: Vi jezik za zobe! Ne dam se žaliti!
(Iz rdečega salona je prihitel skozi jedilnico nadporočnik Málmos Gábor.)
Malmos Gabor: Umaknemo se do Hawrilovke! Ukazan je protinapad! Umik, gospôda moja, Rückzug!
Walter: Hände hoch, ich schiesse!
(Walter ustreli proti Horvatu. Ta je zaječal ter se prijel za levo podlaktnico, odskočil dva, tri korake, nadnaravno glasno kriknil ter začel streljati proti Walterju in potem proti vsem. Tisti hip, ko je Walter ustrelil proti Horvatu, je Gregor čisto mehanično, niti za hip premišljujoč, potegnil svoj revolver ter ustrelil Walterja. Ko je Puba Agramer, obstreljen od Horvata v levo rame, videl Gregorja, da strelja, je začel streljati tudi on. Gneča, v katero se je zapletel tudi stotnik Lukač; polkovnik De Malochio, ki je stal v sredini med temi borci, se krvaveč plazi k mizi, vidno težko ranjen. Ko doseže mizo, se opoteče ter potegne s sabo namizni prt, ki se ga je bil krčevito oklenil kot edine rešilne možnosti.)
De Malochio: Vseh svetnikov ne bom doživel! Den Allerseelentag werde ich nicht erleben!
(Ta bitka je izbruhnila tako nenadoma, da se zdaj sredi tega streljanja po ničemer ne more vedeti, kdo je prav za prav prvi ustrelil. Horvat, takoj od prvega hipa ranjen v levo laket, je začel streljati proti rdečemu salonu. Iz salona je slišati vreščanje baronice in beganje ljudi. Hahnencamp je stopil na prag v nameri, da odide preko jedilnice, a se je že na pragu ranjen zgrudil. Horvat pade brez besede. Svečniki, steklenina. Oficirji, livrirani strežaji, obupno klicanje.)
Glasovi: Pomagajte! Stekli psi! Puntarji! Postrelite jih! Hochverräterisches Pack! Straža! Sodrga! Telefonirajte Lagerinspektionsoffizierju! Pokličite stražo! Laufschritt! (Pada steklenina. Oficirji, livrirani strežaji, obupno klicanje.)
Gregor (zversko, spretno ohranjujoč svoje zaledje v borbi, se je priplazil do vhoda ter tu ustrelil nekega narednika, ki je planil v sobo s karabinko v roki, in potem izgine.)
Topniški stotnik Lukač (kriči): Primite Oberleutnannta Gregorja! Gregor je streljal!
Kričanje (zunaj): Straža! Bereitschaft, Oberleutnant Gregor!
(Streljanje se je preneslo na stopnice in v noč. Tekanje po lesenih stopnicah.)
Agramer se je zgrudil krvav na stol.
Rezervni višji zdravnik
Doktor Altmann: Kuhajte instrumente! Laufschritt!
Neki glas: Kaj je baronici?
Doktor Altmann: Strel v stegno, nič nevarnega! (Pregleduje Horvatovo truplo): Naravnost v glavo, skozi nosnico!
Baron Cranensteg: Kaj je z Walterjem?
Doktor Altmann: Strel v glavo!
Topniški stotnik Lukač: To sem videl! Walterja je ustrelil tisti hrvaški advokat – kako se že piše – Gregor ... Zmeraj sem ga imel na sumu! Hochverräterisches Pack, diese Kroaten, veleizdajalska sodrga!
Glas: Le kaj mu je bilo?
Drugi glas: Zblaznel je!
Ordonanc: Feldwebel Gradiški leži zunaj pred vrati! Gregor je izginil. A ubogi stari De Malochio: vseh svetnikov res ne bo doživel!
Glas nekega pribočnika: Schnell packen! Takoj se odpeljemo proti Hawrilowki! Rückzug! Grabowiecz jé padel! Kaj zijate ko krave? Marš! Sem z inštrumenti! Ochsen! Instrumente her!
(Beganje ordonancev. Spravljanje stvari. Topovi čedalje glasnejši. Žvenketanje šip od topovskega grmenja. Prenašanje kovčegov.)
Zastor.