V sveti noči
| V sveti noči Ivan Podržaj |
Iz romana »Črne noči«
| |||||||||||||
Prijatelj,
po krivici si me obžaloval, ko sem preživljal — črne noči! Ni me sram priznati, da sem bil egoist, toda sentimentalist gotovo nisem bil. Preveč življenja je bilo v meni, da bi umiral kot rezervist na ljubo mladi, čeprav lepi in dobri ženski — nevesti drugega... Bila je navadna zmota človeškega srca. Zato ostanejo Tvoja prijateljska zbadanja o mojih »Belih nočeh« neopravičena. Sicer pa mi je iz srca žal, da nimam one čiste platonične fantazije, ki jo je ustvaril naš veliki Fj. M. Dostojevski heroju svoje Nastenke... (Iz predgovora)
— — —
Prišel sem, kakor je želela.
Želela?... Ne, to ni bila več želja — ampak ukaz, ki sem mu sledil kot suženj, navajen težkih verig...
Vsako noč sem sklenil, da ne grem nikdar več k njej, da se še ne ozrem več za njo — ko pa je prišla ura, ki mi jo je določila, sem hitel v strahu, da ne zamudim niti sekunde... Ob tej uri sem pozabil na vse trdne sklepe, na vse te težke noči. Pozabil celo na noč, ko mi je jasno in brez ovinkov izpovedala, da ji je vsaka noč, ki jo loči od njega, neskončna večnost...
Kakor brez volje in brez cilja sem hitel vsak večer k njej, ki me je pričakovala, ker je vedela, da sem odvisen od njene milosti. Vedela je, da mislim samo na njo, da so vse moje odločne besede le plod dvoma v njeno ljubezen... Da, brez cilja sem bil, ker so bile moje najlepše misli le pri njej, ki se je veselila moje sužnosti kot ženska in kot — tujka...
— Saj sem vedela, da pridete tudi nocoj!
Njene oči s o se svetile zelenkasto-rdeče, na njenem obrazu pa je odsevalo zadoščenje lepe Ženske, ki uživa v hrepenenju po ljubezni vseh, ki se zapletajo v njene mreže.
— Mar niste želeli?
— Toda rekli ste, da odpotujete in da se ne vrnete kmalu!
— Sem se premislil... Prazniki so za me vedno nekaj dolgočasnega. Kakor človek brez dela...
— Kakor roman brez ljubezni!
— Ravno tako.
— Ali kakor vi brez — mene!
Prekrižala je roki pod vratom in me pogledala tako očarljivo, da ne bi mogel lagati niti njej na ljubo...
— Pavla, mogoče imate prav ...
— Mogoče? ... Rada bi vas videla, ko ste sami ... takole po polnoči, ko zaklenem za vami vrata... ali ko stojite celo večnost pred mojo sliko...
— Tako hudo pa vendar še ni, Pavla!
— Nikar ne mislite, da vam verjamem. Še dolgo ne! Da bi igrali pred menoj komedijanta, ste preveč resni...
— Tudi, če bi bil komedijant po poklicu, ne bi igral pred vami komedije. Zakaj neki? ... Sicer je pa za kulisami komedije večkrat zelo tragično...
— Življenje za kulisami me ne zanima. Ljubim junake na odru, fanatike ljubezni, močne in lepe... take, ki jih ne srečam ob vsakem koraku — na javni cesti pa sploh ne...
— Domišljija ni ljubezen!
Govoril sem brez pomisleka in brez poudarka.
— Torej si domišljate ljubezen?
— To ni logika, toda ni izključeno, da se varam.
— Končno mi boste še očitali, da sem vas varala tudi jaz! Po vašem bi bilo to najbrž logično.
— Pavla, pustiva logiko! Ni za naju!
— In kulise tudi ne!
— Igrala bova brez logike in brez kulis... Dokler ne pade zastor, ne bo vedelo občinstvo, ali je bila komedija ali tragedija...
— In midva tudi ne! Ali ni to umetnost?
— In šepetalec?
Razumela me je ... Njene ognjene oči so se zaiskrile kakor žerjavica, če pade na njo snop slame. Trenutek — in vse je v ognju ... Bedak bi bil, kdor bi hotel rešiti slamo iz plamenov...
Pokrila je oči z rokama ter se smejala. V njenem smehu je bilo roganje zavrženih angeljev, ki zasmehujejo celo svojega ustvaritelja.
Kadar se je tako smejala, se je vzbujalo v mojem srcu vedno nekaj, kar je bilo podobno preziranju in maščevanju. Nekaj, kar me je mučilo vse noči, odkar mi je zaupala prvo skrivnost. Nikdar ne bom vedel, kaj je bila ta sila, ker je ne preziram niti nocoj, ko sanja mogoče ob strani — šepetalca najine tragikomedije... Maščevanje pa mi je tako tuje, da ne bi mogel tekmovati za svoje moške pravice do ljubljene ženske ne z angeljem in ne z vragom...
Naročila je vina in čaja.
S prvega nadstropja so prihajali po hodniku mili glasovi žensk in otrok, ki so prepevali v nedolžnem veselju znano božično pesem...
— O, sveta, blažena noč... je vzdihnila Pavla ter se primaknila bližje k meni. Oklenila se me je in vprašala naivno:
— Vam je žal, da ste nocoj pri meni?
Pod globoko izrezano belo bluzo sem opazil zlat medaljon, ki ga še nisem videl pri njej.
— Je že tako, Pavla! Lahko bi bilo drugače...
— Lepše?
— Ne vem ...
Pogledal sem jo in segel po medaljonu.
— Prosim! Je protestirala in se odmaknila.
— Pavla?
— Ne morem, ne smem...
Stisnila je medaljon v pest.
Njen protest mi ni imponiral. Kadar gre egoistu za prvenstvo pri ženskah, oživi njegova slaba volja — in moč, ki je navidezno izginila, se prikaže v najmanjši misli... Sicer pa gorje možu, ki se v odločilnem boju med srcem in razumom obotavlja presenečen in nepripravljen! Nikdar ni človek tako globoko v zmoti, da ne bi v pravem trenutku zahrepenel po resnici...
Ko je hotela odpeti verižico, da skrije predmet mojega pohujšanja, sem ji odtrgal medaljon ter se oddaljil.
— Tu je ona... Šepetalec!... Od kod vam je poslal?
— Sploh ne govorim več z vami!
— Ne jezite se, Pavla, ker ste v nevarnosti!... Jeza poveličuje vašo lepoto... kar...
— Ne bodite komedijant!
— Žal, da nisem. Sicer ste pa rekli, da ne morem igrati pred vami komedijanta...
— Ker sem mislila dobro o vas!
— In sedaj?
— Vrnite mi medaljon!...
Služkinja je prinesla vina in čaja. Po hodniku so odmevali nežni glasovi svetonočne harmonije...
— Vrnite mi medaljon in ne profanirajte najine svete noči! je prosila z umirjenim glasom.
— Ste še jezni?
— Saj sploh nisem bila. Le žal mi je, da mi ne zaupate več...
— In vi meni?
— Tudi vam bo še žal, da niste znali uživati srečnih trenutkov...
— Ob zadnji uri bom prav gotovo obžaloval vse neizpite čaše, ki mi jih je nudilo življenje. Nikdar pa ne bom obžaloval ljubezni, ki je nisem zaigral po lastni krivdi.
Natočila je čaši, vstala in se približala.
— Bodi mir med nama, ki sva dobre volje!
Izpila sva do dna...
— Sedaj pa sedite k meni in vse bo dobro!
— Preje mi morate odgovoriti na moja vprašanja!
Nasmejala se je, kakor vselej, kadar je prišel na program - on, njen oficijelni ljubimec.
— Ni treba!... Veste vse...
Res sem vedel vse, nobene skrivnosti ni bilo med nama do tega večera, toda...
Vrgel sem medaljon na divan, ji prinesel kitaro in jo prosil, naj zapoje pesem o lepi Španjolki.
— Tako sem želela preživeti najin sveti večer — najino prvo sveto noč...
— In tako naj se zgodi... kakor ste želeli...
— Kakor sva sanjala oba...
— Oba...
Pela je in igrala na kitaro. Jaz pa sem poslušal in pil na svoje in — njegovo zdravje.
Svetonočna pesem v prvem nadstropju je že davno utihnila, ko je ugasnila nad nama luč z rdečim senčnikom...
Pavla je zaspala z medaljonom na prsih in s kitaro v roki. Poravnal sem ji krilo, jo pokril s plaščem in odšel z zavestjo v duši, da nisem profaniral najine »prve svete noči«... — — —