V svet (Fran Roš)
| V svet...! Semen Semenovič |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 1 (7. januarja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Sicer se je splošno govorilo, da stara Polona ne bo dolgo, a da bo tako hitro zapustila svet, tega nihče ni mislil. Pa je le morala umreti, dasi bi bila menda Se rada živela. Kaj hočemo, naduha je naduha ...
Tako-le v jesen je bilo. Solnce je prijetno ogrevalo poslavljajočo se prirodo, hladna sapa je bíla in otresala rumeno listje raz drevje. Dan na dan so se videle visoko nad gorami jate odhajajočih ptie. Rastlinstvo je polagoma venélo — vsa priroda se je oblačila v rjavo obleko. Nekako čudno je človeku pri srcu v pozni jeseni, ko gleda, kako vse gine in mrje, kako se obletava listje, tesno mu je v prsih in misel na smrt mu stopa živahnejše pred oči, kakor sicer.
Ista tiha žalost je legala na srce menda tudi pogrebcem stare Polone, ko so stopali po hribu proti cerkvici sv. Matka. Tiho se je pomikal sprevod, pogrebci so gledali v tla in molčali. Le hripavi glas beračice Pite, ki je z zategnjenim, skoro jokajočim glasom molila rožni venec, je motil resno tišino.
Po vsaki češčenasimariji, ko je Pita slovesno potegnila
- »Bog se usmili rajne Polone!« se je začulo med
šepetajočo molitvijo pogrebcev bolestno ihtenje. — Za kratko je stopal Šibek, morebiti dvanajstleten deček in milo jokal. Vsakokratno iateaovanje rajnke mu je izvabljalo nove solze na gladko, nikakor kmetsko lice ... Počasi so dospeli pogrebci do cerkve, kjer so počakali duhovnika. Kmalu je dospel sivolas starček. Žalostno so zvenéle poslednje duhovnikove besede, milotostno je brnél mali zvonček v zvoniku — in bolestnejše je ihtel deček ...
Ne vem, če je bil kdo v bližnjih vaséh, da bi ne bil poznal stare Polone. Saj si jo lahko videl vsakih štirinajst dnij, ko je hodila s košaro na glavi od hiše do hiše. Tržila je namreč stara Polona z jajci in kokošmi, katere je vozila v Trst. V dveh tednih je navadno obrala, vsa mala sela in pokupila vsa jajca, kolikor si jih niso prihranile gospodinje za domače potrebe. Potem pa je naložila svoj voziček in se napotila v Trst. Ko je prodala, je prišla domov in začela iz nova svojo biro.
Nikdar pa ni prišla stara Polona prazna iz Trsta. Da, često je peljala domov še težje, ko od doma. Vozila pa ni sama sebi — oh, ona ni potrebovala veliko — ampak za malo plačo tudi svojim sosedam.
Bilo je neko popoldne, kp je sopihala stara Polona s svojim vozičkom po VinaSkpnj klancu. Ljudje so jo srečavali in ogovarjali tako ali tako. Ogovarja se različno. Ali Polona je večinoma molčala, k večjemu je zamrmrala kaj nerazumljivega med zobe.
Ljudje so se ozirali za njo in zmajevali z glavami. Čudno se jim je zdelo. Kako bi se jim ne! Saj je bila Polona vselej zgovorna in priljudna, včasih morebiti še preveč. Danes pa molči kakor veliki petek zvonovi. No, kmalu se je po vaseh raznesla novica, da je pripeljala stara Polona is Trsta malega fantiča.
»Imaš Tržačana, tržaškega najdenca, ali kali?« ispraševali so jo ljudje. »Bog, da ga imam, vsaj mi ne bo tako dolgčas zdaj, ko bom vedno doma.«
»Torej ne pojdete več v Trst?«
Če Bog dá, ne. Stara sem, težko hodim. Nekaj sem si že prihranila, da mi ne bo treba stradati.« In res ni videla stara Polona od takrat nikoli več tržaškega mesta. Doma je sedela, ujčkala malega Konrada, učila ga hoditi, govoriti, moliti, vedno, vedno ga je imela pred očmi. Pa je bil tudi lep, prav prijazen njen Konradek. Le mi otročaji nismo mogli trpeti Poloninega Tržačana. Preveč gospdski se nam je zdel. Tista Šibkost in bledost nam ni ugajala.
Sicer pa je bil Konrad tih in ponižen deček. Ko je začel hoditi v šolo, bil je tudi vedno med prvimi. Kaj bi bilo moglo bolj razveseliti staro Polono, ko pohvala, katero je slišala od učiteljev in drugih ljudij! Saj ga je ljubila, ko zenico svojega očesa.
Že je bil deček odpravil šolo in Polona je jela skrbeti, za katero rokodelstvo bi bil deček najbolj sposoben, ko ji je smrt pretrgala vse namene in želje. Naduha, katero si je nakopala na svojih potih v Trst, jo je spravila v hladni grob.
Konrad je bil nakrat brez »matere«. Ni torej čudno, da se je deček solzil, bridko solzil za materino krsto. Kdo bi ne jokal v takem stanju! Ali ne samo skrbne krušne matere, ampak tudi dom, hrano, vse, vse je izgubil ubogi deček s staro Polono. Druzega mu ni kazalo, ko zapustiti domačo kočo in iti v svet, iskat si službe. Toda kaj bo deček pri dvanajstih letih! ...
Prišedši domov od pogreba je sedel Konrad na črvivo klop in premišljeval ... Velika, očrnela ura na steni je stala. Ko je preminula stara Polona, prenehala je tudi ona svoj tik-tak. Smrtna tišina je vladala v sobi, le brenčanje muh se je slišalo.
Dečka se je polotil nekak strah. Oh, ta tišina, — kakor bi bival duh rajnice v hiši, in to brenčanje, — kakor zamolkli mrtvaški spevi ...
Skoro bi bil pobegnil deček iz sobe, da se ni spomnil rajne »matere«. Oh, saj mu je bila tako dobra, tako ga je ljubila in negovala, ne, ne: ona ga ne more sovražiti po smrti! Zakaj bi se je torej bal? Žalostno gleda deček okoli sebe. Tam-le pri peči je navadno sedela, a on je stal ob nji. Tam mu je sklepala v nežni mladosti ročice, učila ga delati križ in moliti prve molitvice. Ondi mu je bila pravila pripovesti, one laične pravljice, katere je poslušal s tako pohlepnostjo. In deček jo je tudi večkrat kaj izpraševal. Ali je ni nekoč vprašal tudi po očetu? Konrad se zdrzne pri tem spominu. — Še vedno mu zvené po ušesih one Polonine besede: »Molči; kadar boš velik, pa ga boš videl. Tvoj oče je visok gospod.«
»Gospod, gospod, oče, moj oče ...!« je mislil deček, ali vsa stvar se mn je zdela nerazrešljiva zastavica. Nekaj tasa je še premišljeval, naposled pa ga je premagala bolest.
Mati, mati ...« je zaihtel bridko, ter si pokril bledo lice. Zopet je pogledal po stanici, toda vsak pogled ga je ranil bolestnejše v dno duše. Vsaka stvar ga je spominjala na dobro »mater«.
»Ne, ne, tukaj ne bom, tukaj bi umrl od žalosti. Veaksi grem, drugam, v svet ...!« Deček si je obrisal lice in snel s klina staro torbico, stisnil v roko palico in se odpravil v svet, iskat si službe ...! Za vasjo je odšel po stranski poti, prestopil kolovoz, ki pelje med njivami, in prišel v mali gozd. Jesen je gospodarila med gozdnim drevjem. Gole so kipele bele breze v zrak. Tožno so stali orjaveli hrasti med krivenčastimi bori in resnimi smrekami. Vse polno orumenelega listja je ležalo po tleh. Veter ga je raznašal po kotlinah.
Ob potu je stal križ. Deček je dospel do njega in obstal pred njim. Ozrl se je v razpelo. Tako milo in ljubeznivo ga je gledal krisani Zveličar, da je deček nehote pokleknil in sklenil roki k molitvi. Čim dalje je molil, tem ložje mu je bilo pri srcu. Ves se je vtopil v molitev. Gledal je v krvavo obličje Križanega in zazdelo se mu je, da se mu Zveličar nasmihava, da mu govori:
»Sedaj si moj, jaz te bom varoval, jaz te bom vodil in te pripeljal k sreči ...«
Ves zatopljen v molitev ni zapazil, da se mu približuje tuj gospod. Nepremično je zrl v razpelo, od časa do časa je iztegnil sklenjene roke proti križu. Tujec, stopivši iz gozda, ja postal, potem pa se polagoma približeval klečečemu dečku.
Videč ga v tako iskreni molitvi, hoče tiho dalje, ali nakrat se deček vzdratni, začudeno pogleda tujca in povesi oči.
»Dobri deček, povej mi, kako se imenuje ta vas?« izpregovori tujec.
»Sinovica je to, gospod«, reče Konrad nekoliko zmeden.
»Morebiti veš za županovo hišo?« vpraša gospod dalje.
»Ono belo poslopje v sredi vasi je županovo; no, od tukaj se ne vidi. Ako hočete, vam pokažem.«
»Prosim, dobri otrok.«
Konrad popolnoma pozabi na svoj prejšnji namen in veselo odide s tujim gospodom.
»Čegav pa si, in kam si namenjen?« vpraša med potjo tujec Konrada.
Konrad malo pomolči, potem pa nakrat bridko zaihti.
»Kaj pa ti je, revček?« vpraša gospod skrbno.
»Jaz, — jaz, sirota«, ihti Konrad.
»Morebiti so ti umrli mama?«
»Umrli — umrli, danes so jih pokopali.« Pri teh besedah še bridkejše zajoče.
»Ali imaš očeta še živega?«
Deček umolkne.
»Ne vem; se nikoli jih nisem videl«, reče za nekaj časa.
Tujec se zamisli pri teh besedah. Roko položi na čelo in se zaporedoma ozira na dečka. Od vseh stranij ga ogleduje, nato ga vpraša:
»In ti niso mama nikoli povedali, kje so oče?«
»Nekdaj so rekli, da so oče da so moj oče velik gospod.« Pri teh besedah se ozre deček na tujca in rdečica ga oblije.
»Tako, tako velik gospod ...« mrma tujec, pogledujoč dečku v obraz. »Prav oni obraz ... res ... bomo videli,« misli sam pri sebi.
Med tem dospeta do župana.
»Počakaj malo tukaj!« To rekši, odide tujec v hišo. Konrad sede na klopico ob zidu.
Dolgo časa ni tujca iz hiše. Konrad sliši od znotraj tujčevo in županovo govorjenje, ali ničesar ne razume. Slednjič se zaslišijo v veži hitri koraki. Iz hiše plane tuji gospod, objame Konrada in zakliče:
»Moj sinček, moj Konrad ... našel sem te, - vendar sem te našel!« Solse veselja mu tekó po obrazu. Takoj se je raavedelo po vasi, da je prišel iz Trsta oče Poloninega Trstana. Povsod se je govorilo o njem, kako imeniten in bogat je, a vendar priljuden in zgovoren. Daroval je bil v občinsko blagajno dvajset goldinarjev za reveže. Samo dobro se je govorilo o njem. Čez nekaj dnij pa je odšel tujec s Konradom v daljno tržaško mesto ...
Od takrat ni nihče ved slidal o Konrada, nihče o njegovem očetu, samo župan je pravil v poznejših letih, da je Konrad imeniten trgovec v Trstu. Počasi so pozabili ljudje nanj, morebiti bi bili pozabili tudi na Polonin grob, da ni vstal nekoč na njem visok kamenit spomenik, na katerem se je čitalo tudi:
»Svoji oskrbnici hvaležen rejenec.«