V spominsko knjigo

V spominsko knjigo
(Pesmi, 2‎)
Anton Medved

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

I.

Dušica draga, kaj je ljubezen?
Ali je čednost, ali je strast?
Ali je zdravje, ali bolezen?
Ali je pelin, ali je slast?

S soncem se smeje, plaka ob luni,
vedno valuje, kot ocean.
Ne preudarja, nič ne računi,
zanjo vsa doba en velik je dan.

Zlobnih nastav in bridkosti ne sluti,
kakor otrok ne vpraša, kaj sme.
Vsako srce jo enkrat občuti,
s sanjami pride, s sanjami gre . . .

II.

Ne znam ti naslikati v knjigo podob,
ne nanjo pripeti peres in cvetlic,
zapišem le sredi najdražjih osob,
kar terja od tebe življenja poklic.

Veselo naravo in trezen razum,
značaj neomajen, a rahlo srce,
ob radosti zmernost, ob stiski pogum
in strah le za svoje pošteno ime!

III.

Čas beži ko silen veter
za seboj podira vse.
Tudi tvoje zorno lice,
o mladenka, ocvete.

Kadar na večer življenja
brala boš iz knjige te,
koliko spominov sladkih
božalo ti bo srce.

Znanci, znanke iz mladosti
stopijo pred tvoj obraz
kakor živi — in med njimi
ali stopim tudi — jaz?

IV.

In kaj ti je do mojega imena?
Umrie ono kakor šum valov,
ki z daljnih se prizibljejo bregov,
in zopet jih zagrne voda lena.

Umrje kakor v gluhem lesu jeka,
za sabo zapusti le mrtvo sled,
podobno črkam vklesanih besed
na grobni plošči tujega človeka.

Ne bo ti vzbujalo spominov
nežnih nikoli pevca tožnega ime,
dokler se bo topilo ti srce
v življenja mladega nasladah bežnih.

A kadar te zagrabi sreča kriva,
ime izreci moje kdaj pa kdaj,
»še bije« — tiho zase šepetaj —
»srce, ki v njem živim nepozabljiva.«

(Po Puškinu)