V soboto zvečer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V soboto zvečer! (Slika iz malomestnega življenja.)
Gorjanec
Izdano: Slovenski narod 11. marec 1881, (14/57)
Viri: dLib 57
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prišel sem v majhno mestece! Bilo je v soboto zvečer! Na mestnem trgu pohajajo mladi in stari ljudje. Tu vidiš ves mestni svet od prve glave do zadnjega pisača. Suh, majhen možiček z lestvico na rami in svetilnico v roki koraka ponosno po ne baš velikem mesteci in prižiga mestne svetilnice. Borna razsvetljava pa je uže toliko svetila, da sem videl, kam da stopim.

Jaz pa, sedaj tujec neznan, pohajal sem sam in zapuščen po mestnih ulicah (ako jih sploh še smemo tako imenovati) in spomini so se zbudili v meni na tisti čas, ko sem še na mestnem gimnaziji hlače trgal! Koliko se je uže od tedaj spremenilo! Prevzetne mestne krasotice so odcvetele ter ostale samice, mlajši rod pa je stopil na njih mesto! In tudi jaz sem tiste dni korakal na strani mestnih krasotic po mestnem trgu, a zdaj je vse za mano – vse za mano! – V teh spominih zibajoč se pridem nehote v gornji del mesta, katerega smo svoje dni imenovali „Betlehem“ ali „eisenpon“. Bajta za bajto, vse enake velikosti, kakor vagoni pri železničnem vlaku! Kako smo tam razgrajali dečki, ko so me oče pripeljali prvič v mesto ter me izročili starej Urši v varstvo. O sladki spomini otročjih let! Tudi denes, kakor za časa mojih dnij, zbirale so se tam in regljale — pa nikar ne mislite, da žabe – ampak stare Betlehemske device. Kako pridno zopet obirajo denes Betlehemske osobenke mestne novice. Tu zveš vse skrivnosti, ki se v mestu zgodé, in akopram se Betlehemske device nijso nikdar učile matematike, vendar znajo boljši potencovati kot najspretnejši matematik.

Iz teh premišljevanj pa me zdrami godba, ki se je slišala od mestnega trga sem. Tja me nesó noge, zakaj naj bi si tujec ne privoščil nekaj zabave? Tam pred starodavnim rotovžem so stali mestni godci – uniformirani; vsak je prišel iz jednega konca mesteca

„Wer kennt die völker, zählt die nammen,

Die gastlich hier zusammenkamen?“

ter postavili se pred obličje rotovža, obdala pa jih je nadepolna mestna mladina.

Ko se je po kratkem oddihljaji zopet pričela godba, takrat se je drvilo mlado in staro po trgu. In tudi jaz sem sledil tem šetalcem in šetalkam – a pardon, reči sem hotel le šetalkam, vsaj ženski spol me je zmirom nekoliko bolj zanimal. Nategnil sem svoja ušesa (gospice oprostite, da sem se vedel tako negalantno), a slišal sem mnogo, mnogo preveč! O Bože mili, tedaj tu kramlja krasni spol še vedno in vedno v nemščini, ako sploh moremo to imenovati še — nemški jezik! Ali je tedaj vendar istina, da je nežni spol na Slovenskem še večinoma korumpiran?

Naj bo dovolj! Slediva, dragi prijatelj, onima okrogloličnima gospodičnama, ki pred nama šetata ter se nekako skrivnostno pogovarjata. Poslušajva vendar, kje tiči vsa skrivnost pogovora! „Weiss, der Janko ist nach Laibach zum waffenstillstand gegangen, sonst bär' er auch heut' mit die bürger ausgerückt und hatt' auch gut g'schiessen.“ Pretresel sem se, slabo mi je prihajalo, v glavi se mi začelo vrteti, hajd v bližno kavarno!

Preveliko nalogo sem si naložil; moja radovednost me je dovolj kaznovala!

Marker pa je slutil, da sem tujec, zato mi pove na vprašanje, da so imeli denes veliko parado, kjer je meščanska garda streljala. Zdaj mi je bilo pač vse jasno! Meščanje so denes streljali, a Jankota je manjkalo, (menda ljubčka ene mojih gospic), ker je šel v Ljubljano k vojaškim vajam (= waffenstillstand).

Oddahnil sem se, soda mi je dobro storila; zopet jo mahnem na trg. Glej no, glej! Tam razpravljata dve gospici geografijo! Šmentaj no, to so pa menda „nobel frajle“. Prišli sta v svojej znanstvenoj razpravi celo v Egipt in „Egypten ist die hauptstadt von Konstantinopel,“ pravi ena gospic! No vidiš, prijatelj, vendar nijsem zastonj tako hitro zapustil kavarne, vendar sem se nekaj novega naučil!

Iz Egipta — ali da prav in pošteno govorimo – iz dežele Konstantinopel nij daleč po morji v Trst. In ti gospici sta bili tudi mojega mnenja. Preskočili sta morje ter bili naenkrat v Trstu. Jedna teh gospic, ki je hotela proti svojej družici tudi svojo učenost pokazati, obrne se proti drugej, rekoč: „Ich hab' heut' auch etwas neues g'lesen, weisst', in Triest ist ein grosser vulkan ausgebrochen.“ Kaj vraga? Tristo kosmatih medvedov? V Trstu vulkan, no, ta je lepa, – to je lepa nevarnost! Ej, prijatelj, ne boj se! V Trstu bil je le velik orkan, kakor so tedaj poročali časniki; vulkan pa orkan imata le enaki končnici! Dobro pa veš, kaj nam je večkrat rekel stari profesor, kadar mu je kaka beseda zmanjkala: „Errare humanum est.“

Mene se je pa lotil smeh, nekoliko preglasno sem mislil, ko so mi ušle besede: „deutsche gründlichkeit“. Nekateri šetalci so me nekako sumljivo pogledavali. Jaz pa sem dovolj navžil ta večer, zato sem si poiskal svoje prenočišče. Drugi dan pa, prebudivši se, me nijso boleli lasje, ampak želodec, ker sem se preveč smejal.

Ti, dragi prijatelj, pa mi boš sedaj pač verjel, da malomestno živenje nij tako suhoparno in prazno, kakor si zmirom mislil. Prepričan pa bodi, da se je tvoj prijatelj na tem potovanji mnogo koristnega in novega naučil, kar preje niti vedel nij; to pa je glavna stvar! Posebno v geografiji je velikansko napredoval! Zdravstvuj do prihodnjič.

Ves tvoj

Gorjanec.