V soboto
| V soboto F. |
| |||||||||||||
V velikem začrnelem poslopju so stanovali delavci. Okoli in okoli poslopja je bila neprodirna tema; svetilke ali žarnice ni bilo nobene nikjer. Povsod je gospodarila tema. V strugi je bučala in šumela reka.
Temne sence so prihajale in odhajale. Nočno tišino je motil za hip pijan smeh, sirovo petje, tudi ženski in otročji jok, potem pa je bilo zopet vse tiho. Le zdajinzdaj se je začul šepet delavca in delavke, ki ju je družila ljubezen; pomešal se je z mrmranjem vode, ki je hitela naprej.
Vstopil je. V veži je bilo tema, ali noga je bila vajena; ni se nikamor zadel. Suha, koščena roka je tipala po mokrem zidovju in zadela ob kljuko. Nizka, široka vrata so se škripaje odprla; v sobi je bila tema. Zato je posvetil. Svetloba žveplenke je padla po stenah in ležiščih, črne postave so ležale na umazanih blazinah. Nekdo se je zbudil in se obrnil na drugo stran; slama je zašumela. Zopet je bilo vse tiho. Mir je bil v sobani, ki je bila širna in prostrana.
Prižgal je svečo in sedel na kovčeg ob ležišču. Saj prava postelja ni bila. Na deskah je ležala trda blazina, ob vznožju je bil zvit nečeden koc.
Naslonil se je ob ležišče in si ogledoval napete roke. Bila je sobota. Ves teden je kopal v jami, dan na dan; danes pa je sobota in jutri je nedelja. Nejevoljen se je otresel misli, da ob nedeljah ni dela in ne plače. Dosti je šest dni, si je mislil. Šest dni je dela, od ponedeljka do sobote, v soboto je plača, v nedeljo pa je praznik dela. Vsakdo praznuje svoj dan, zakaj ga ne bi delavec?
In izvlekel je izza srajce ruto, premočeno z znojnimi kapljami. V njej so bili skrbno zaviti sadovi znoja in potu: trdo zaslužen denar.
Sladko čuvstvo ga je objelo. Z ljubeznijo in skrbjo je polagal goldinar za goldinarjem; pet jih je bilo. Zopet je iznova začel in zopet je štel, a goldinarjev je bilo vedno pet, ves zaslužek celega tedna.
Vrata so se odprla. Omahuje je vstopil drug delavec. Poznalo se mu je, da ni več trezen. Glasno je ropotal z okornimi čevlji in se zadeval, zdaj v steno, zdaj zopet ob zaboj. Delavci so se predramili; začeli so pomalem kleti in se obračati. Dolg, izsušen delavec je planil pokonci in izginil. Hladen zrak je zavel po sobani; plamen sveče, ki je bila lojeva, je vzplapolal in zadišalo je po loju.
Omahnil je vznak na svojem ležišču in zaprl oči. Bilo mu je neizmerno prijetno. Pred očmi so se mu ponavljali dogodki. Polna soba pivcev, gost dim, da se komaj vidi, na mizah vrčki, steklenice, bujne natakarice, in zdaj plačuje z goldinarji — za nazaj in za danes. Danes ima denar, cel teden ga ni bilo. Položi natakarici roko okrog pasa. Ne brani se mu; danes ima denar, danes je njegova.
Odprl je oči in ga videl, ko je sedel in prešteval. Bral mu je srečo na obrazu, gledal mu je na ustnice, ki so štele: eden, dva, trije, štirje, pet ..., eden ... Zarenčal je sam pri sebi: »Pes, skopuh, ne boš nesel v grob, hudič te bo trgal! Sam hudič!« Premagal ga je spanec; v zavisti in nevoščljivosti je zatisnil oči.
Tudi oni je legel in upihnil svečo. Tema se je naselila. Iz veže so se čuli glasni koraki; po sobani je odmevalo glasno dihanje.
Trudno oči so se zgenile, zazibal se je v težek sanj.
Nesel je vrečo, polno denarja. Težka je bila, a vendar je nesel z lahkoto; kdo bi ne nesel, kdo bi se branil denarja? Naenkrat pa se je odprlo dno in denar se je začel izsipati na vse strani. Srebrni goldinarji in zlati cekini so se trkalikali po vseh kotih, bankovce je odnašal veter. Bolj ko je tiščal, bolj je letelo in padalo. Kmalu bo konec, kmalu bo vreča prazna; ničesar ne bo. On pa se je bal konca, bal se je tistega trenutka, ko bo vreča prazna, brez donečih tolarjev. Tolarji so padali in se širili na vse strani, nikdar ni bilo konca, strah pa je postajal vedno večji in večji ...
Mrzel znoj mu je oblil čelo.
Nad starim poslopjem je zableščal mesec. Zvezde so sanjale na nočnem nebu. Semintja je švignil utrinek in se izgubil.
Poslopje je bilo v temi. V strugi se je zrcalil na vodi bledi nebeški pastir. Voda je bežala v hitrem teku.
Delavci so spali. —