V snegu (Vera Albreht)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V snegu
Vera Albreht
).
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrechtova, V snegu, Naš list, Beograd, 1922, let. 2, št. 2, str. 6..
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V SNEGU

Vse mirno in tiho smreke stojé,
počasi sneg naletava,
začarano belo je, ravno poljé,
in vse naokrog kot da spava …

Tam onkraj polja visoko drevo
v njem nekdo prežalostno plaka:
spominja se vran, kako lepo
pomladi za pljugom koraka.

Ne plakaj vran, ne toži v noč!
Še polje se bo prebudilo,
še ono zasanjalo bo, da nekoč,
ga nebo je s solncem dojilo.

Kaj bo, če vzdrami travnik se bel,
kako se bo njemu storilo?
Saj bil je vedno ves živ in vesel,
cvetel za vse je obilo.

Ej, vran, ne išči več samot,
podaj se k nam v mesto med hiše!
Zapusti samotno, žalostno pot!
Pomlad ti spet solzo obriše. –