V smrtni nevarnosti (Domoljub, 1893)
V smrtni nevarnosti (Domoljub 1893) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 15 (3. avgusta) v rubriki Listek
|
J bi2*i*. i V f -».a s i r»**v jr<urntiii » tr»«ci s r i ia m i X* * «a.a * s nua»« i i •n-u» -io.u i f tr^a.a trrr r -n laira -ri * n-raj. 11 t% .-t km. rn>fii? i i anri • jr-t r n i i >1 *a x »^rai t t »-i« ir-nnaira tausr « ^ ^ ' ««ci ii.ta.r ra-iiau. u n l-i^n t i>ji u . • i.-ri* aa iiU -aa..' -irrrta:. n • i>-« i«-t-r i>- m^i cfij ?p-tra i i.i tu. .*f ia «nr» ut^.irr rirrrt c. b B »«• tx rnw-i IctfiB a u-tve nr:n w -i. B-ura. 51 ti'i - ir-- ait » a r i to
- r f t t f iii»«. t a t o n r s i i - *wia '^r i ^ r^
lt.^T i>im « Ihte« tr« ".jh i n M . « » ir-t-^h« M1 L l i lrt*'J rwr>—3 B">?lii» « hoditi »»nftaitta^^ri n n 1 mrflr.: "i^ ia -•r-tK« Tnuaf?« so. - »^»a ?r»«t it-nri* »i ti t u r i " i»i * •».- '•j r-ic rau ! n i u-"-a Tnt.T4tf ti-2 n- >"i i«u» - r3>n.i i Med molitvijo zagledajo brodarji mladega dijaka koračiti po cesti proti brodu. Veseleč se krasnega jutra iu lepe okolice pel in žvižgal je celo pot. Sicer pa je bil precej gosposki napravljen: glavo mu je pokrivala lepa Laržunasta (žametna) čepica, izpod katere so se vsipali gosti kodrasti lasje. Oblečen je bil v kratko suknjico črne barve, a na strani so mu visele na širokem zelenem traku lepo izrezljane gosli. Stegna ao mu pokrivale kratke hlače iz jeduakega blaga kakor suknjiča, miča pa zelene nogavice, katere so tičale v precej visokih Čevljih. Ko je naš dijak zitgledal plav, ki je ravno imel odriniti od kraja, jel je teči iu v jednem skoku bil je predrzni dečak na njem. V tem hipu je odvezal mlajši brodar vrv, in plav se začne počasi pomikati naprej po deroči vodi.
Dijak skočivši na plav uljudno pozdravi vse in kmalu se priljubi vsej družbi. Nekaj časa sicer opazujoč gleda ukolu sebe, a kmalu sede na vreče, kjer je bil zavezan kraetičev krompir. Nato vzame gosli v roke ter gode in P«va pesem za pesmijo. Ljudem oa plavu je bilo goslinje in p,tje prav všeč, le stari brodar je nejevoljno nekaj mrmral med zobmi, ker se je že spri s tem svetom in j« bil tega mnenja, da preveliko veselje rado vodi za seboj nesrečo.
Toda lahkoživi dijak se zato nič ne zmeni, temveč 1« misli, kako bi bilo mogoče Martinovo skriujico s kuncem vporabiti, da bi bilo več veselja. Na dijakov nasvet postavil j« Martin svojo skrinjico sredi plava, kmetičevi vreči je pa privlekel zraven, da bi služile gledalcom mesto klopij. Nato je p& jel dijak jako uljudno vabiti pričujoče, nazivljajoč jib z , gospodi in gospemi", naj 6e udeleži predstave. Za nekaj časa začel je dijak na gosli igrali, in ko je ta končal, potegnil je Martin pregrinjalo raz skrinjica ter jel svojo navadno pesem. Prva podoba predstavljala je ubožno malo cerkvico sredi gozda z majhnim zvonikom nad vhodom.
.To je ona svetovno znana cerkev svetega Štefana na Dunaju. Njen zvonik je največi izmed vseh cerkrA po Avstrijskem. Tukaj je prav lahko videti veliki z<on, ki visi v zvoniku; goni ga zmirom kakih dvajset močnih mož."
Ljudje na plava so se drenjali jako radovedui k skrinj-ei, da bi videli to znamenitost. Med njimi se najpreje oglasi kmetič, lastnik onih dveh vreč krompirja. Z glaro majaje dene pipico iz ust, puhne goste oblake dima ter pravi:
.Veste kaj, naša vaška cerkev je pa vendar še večja, kakor cerkev sv. Štefana na Dunaja. In ta zvonec je prilično tako velik kakor UBŠ mrtvaški zvonec." .Kaj pravite?" — zadere se Martin jezno nad prebrisanim kmetičem — „vi, kmetavsi, hočete na vse zadnje v svoji vasi celo tako cerkev imeti, kakor je cerkev svetega Štefana na Dunaju? Kaj?"
Kmetič nevoljen, da se mu oporeka, potegne dvakrat na debelo dima iz svoje pipice ter pravi:
.Veste kaj, prijatelj? Če je to-le tukaj cerkev avetega Štefana na Dunaju, potem sem pa jaz turški sultan."Zadovoljno se mu nato nasmeje misleč ai: .Na. «edaj sem ti jo pa dal pod nos."
.Svetega Štefana cerkev na Dunaju stoji vendar med hišami, ne pa v gozdu", pripomni lastnik one krste
.To mi railoiite, ali ti moram misliti mesto dreves hiše. Kaj?'
.Saj še bil nisi na Dunaju. Zato pa rajši molči in poslešaj tiste, ki so te bili Um" uvrne ga Martin. —
.Jat sem ps bil na Dunaja, in stari ljudje še sedaj pripovedujejo, da je bil poprej um, kjer je sedaj »v. Š etana cerkev, prav saraščm gotd. Še dandanes imsjo Um sprav- Ijeno palico it ooe dihe. V to zabije vsak rokodelec, ki pride na Danaj, jeden žebelj (radi tega imenujejo dunsjčanie ono palico .v teletu"). Kdor pa ni ubil v osa pa lice nobenega žeblja, naj rajši lepo molči, ako nanese govorica kedaj oa Dunajsko mesto *
.Ti, pazi, da se ne seznaniš s to le palico; tudi v tej ao žeblji zabiti!' zagroti Martinu oni mož v narodni noši, preteč mu a svojo težko okovano palico. .Veš, ti slepar, mi kmetje re* ne vemo, kdo ve koliko, a tako slepariti ae pa ne damo.'
Lahkoživi dijak pa je dražil prepirljivce in te pn tem smejal prav od srca.
Brodnika bi tudi že zdavnej rada bliže pristopila da bi tudi povedala svoje mnenje, s nisU smela spustiti vesla iz rok, ker drugače bi te plav razbil na deroči reki. Vendar mlajši brodnik se ni mogel več zdržati, da ne bitudi on pogledal v škrinjico, seveda veslo je polotil ti stran. Na onem mestu ja pa Ina posebno nevarna. It ravno Um. kjer bi bilo najvtče opuaosU potreba. pastJ je mlajši brodar veslo. Z nepopisno silo drv:! je piti proti kamnitemu mostu, nič ni pomagalo vse upirat;* obeh brodarjev, ki sU skušala izogniti s« preteči nevarnoati. Vse zastonj! Le še jeden trenotek — in pit« * je razbil na kote ob kamenitem stebru Neumeroa »ao* tina lesa. katera jo bila na plavn, pokrivala j« iaarčc Ino na dolgo io široko; sredi med njim zibala »e j* Kutinova skrinjica in prevrnjen votiček potovke. Kaetičfr. vreči s krompirjem »U se pa potopili Ukoj v globcčis; Ljudje so se bili oprijemali ratdeljeni po ratl. n h bmf nekdanjega plava. Nesreča je hotela, da sta bila »urrjk brodar in Martin na jednem in utem bronu, in mitiiasi lahko, da brodar Martina ni posebno prijatno gleda ker je bil oprav on glavni vzrok te strašne nesr < tovka se je hlastno oprijemala dveh skupaj zvezanih trtnov in tn se skušsla obdriati nad vodo Tadi kmet« je spleul na ona dva bruna in se Uko oUl poiMmb Drugi hotel si je opomoči s svojimi toporic . med tf« ko se je tretji oprijemsl k<3pe zvezanih hlodov. Tod* » nekaj časa popusti vet in hlod za hlodom odplau M« tako, da je tretjemu le še eden oeul v rokah in "I1 zadnjega te je revei toliko bolj tesno oklepal. K sreči j< prignala reka kmalu vae k obbreija in bili so o» u l način rešeni tmrtne nevarnosti. Toda drugače je bilo dijakom.
Ostal je revei sam z mrtvaško krsto na jednem kosu razdrobljenega plava, iu gotovo mu krsU tedaj nikakor oi vzbudila prijetnih mialij. Sprva je bil res precejšen kos plavs, tods na velik atrah dijakov posU|al je zmirom manjši ia manjši; kmalu mu ni preosujalo nič drugega, kakor okleniti ae mrtvaške krste. Bobra volja ga je minila. ialostno ae je oziral po zelenem bregu, a deroča toda tirala ga je z neustrahovano silo vedno dalje in dalje. Bori dijak ni imel druzega pričakovali nego smrt v mrzlih valovih, kajti bil je sredi razburkanih vodik, pod njimi pa strašanska globočina, obreije ua desoi in na levi jako oddaljeno od njega, in oni, ki so se srečno rešili, pa Bog ve, kje ie za njegovim hrbtom; tedaj sam je bil, čisto sam boreč se z valovi. Pač strašni trenotki! Boke so mu kmalu omagale, ker krsta je bila jako nepripravna za driauje. Revei jel je čutiti, da tega ne bode mogel pretrpeti mrtvaški pol mu je stopil ua čelo. Uvidel je sam, da mu sedaj ne preosUje druzega, nego nagla smrt. .0, da bi le kmalu konec bilo vseh teh muk in da bi ie vsaj nehalo to trpljenje!" take in |ednake misli so se mu podile po glavi, a silno groza ga je bilo pred smrtjo. Jel je tedaj na glas moliti : .Oče naš" in .CeŠčeno si Marijo." Tako resno in skesano pač še ni molil nikoli. In prav potreba mu je bilo goreče moliti, kajti vse njegovo dosedanje iivljenje ni bilo uič kaj prida; in kaj bi bilo, ko bi umrl nagle neprevidene smrti?
Sedaj je spoznal, — to in vse drugo — a bilo je prepozno.
Roka mu je odrvenela.
.Po meni je", zavpil je obupno. V tem hipcu mu šine izvrstoa misel v glavo. Na ves glas zakliče: .0, moj Bog, reši me, in jaz storim to obljubo: To krsto si ohranim kot spomin za celo svoje iivljenje, sam pa pojdem v kak samosUn, da posvetim sebe Tebi!" In oa mah obrne se tudi njemu na bolje.
Krsta je priplavala v neko zatišje, kjer voda teče počasneje. S tresočima rokama poprime se obreija in tako sU bila rešena oba, on in krsU, le gosli so med tem splavale dalje proti Inomostu. Povest, katera je povsem resnična, dosegla je s tem svoj konec.
Dijak vzel je krsto seboj v Inomost in jo spravil v svojem sUnovanju kot dragocen spomin rešitve iz smrtne nevarnosti. Koncu leta poiskal si je samosUn in zapustil svet za zmiraj. Toda krsU se nikakor ni ločila od njega, kajti dijak jo je vzel seboj v ssmestan ter jo posUvil v svoji celici. A po preteku nekaj desetletij napotila sta se nekega lepega pomladanskega dn4 na zadnjo pot, na pot v hladni grob, oba — krsta in v njej menih, gotovo za smrt bolj pripravljen, kakor tedaj, ko se je na vodi krste oklepal prvič boreč se s smrtjo.