V smrtni nevarnosti (Domoljub, 1890)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V smrtni nevarnosti.
Anonimno
Izdano: Domoljub 16. januar 1890 (3/2), 14—18
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Ali prav vidim, Ciril, ali si res ti, ali me varajo moje oči?«

»Prav vidiš, Matej, jaz sem!«

»Tedaj si se vendar srečno vrnil iz Amerike; nisem verjel, da se bova še videla kedaj na tem svetu, posebno, ker je bilo brati po časnikih, da sta bila ti in tvoj prijatelj ter popotni tovariš v veliki nevarnosti, nekateri so celo pripovedovali, da sta oba mrtva.«

»Hvala Bogu, da sem se vrnil srečen in zdrav. Dobro se še spominjam, kako si mi ti odsvetoval, ne hoditi v Ameriko; pa saj me poznaš: bil sem lahkomisel, denarja sem imel dovolj in prijatelj Ivan me je tudi zelo nagovarjal, rekoč: videla bova nov svet, pridobila si velike skušnje in v Ameriki bova tudi sezidala zlate gradove, o katerih tu doma le sanjava. Tako me je spravil soboj; pet let je od tedaj minulo in srečen gledam zopet svoje domače kraje.« — Tako sta se pogovarjala sošolca, ko sta se po dolgem času zopet sešla. —

»Kje pa je tvoj popotni tovariš Ivan,« vpraša Matej Cirila.

»Oj, to je dolga zgodba; pojdi greva pit čašo vina, da ti povem, kako se mi je s prijateljem mojim godilo po Ameriki.«

»Znano ti je, da sva z Ivanom, ko sva se podala na pot, imela veliko denarja. Ko sva se vozila po ladiji preko morja, delala sva načrte, kako bova popotovala po novem svetu, da vidiva več krajev in si pridobiva ugodnih tal za svoje bivališče. Stopivši na suho zemljo, kupiva vsak svojega konjiča ter jahava od mesta do mesta po določenem načrtu. Večkrat sva se na kakem kraju ločila ter zvečer po raznih ločenih potih prišla do mesta, kjer sva imela prenočevati. To sva pa storila iz tega namena, da sva čez dan več krajev prepotovala in si zvečer pripovedovala o vsem, kar sva skusila in doživela.

Ko prideva na mejo dežele Teksas, precej sva čula govoriti o znanem gostilničarju Antonu Dukvalu. Kogar sva vprašala, kje bo nama najprimerneje ustaviti se, rekel je vsakdo: »Pri Dukvalu vama najbolj kaže: kedar koli prideta k njemu, bodeta prijazno sprejeta; najlepše bo ondi vse oskrbljeno za vaju in za konja. Dukval je mož, da je malo takih.«

»Ti, pravi Ivan neko jutro, jezdi danes naravnost proti Dukvalovi gostilnici, jaz grem po stranski poti na okrog, zvečer se dobiva v gostilnici.« —

Solnce je že zahajalo za božjo milost, ko pridem do Dukvalove gostilne. Gospodar me zares prijazno sprejme, prime za konja ter me povabi v sobo, iz katere je bilo slišati glasno govorico. Ko jaz vstopim v sobo, obmolknila je govorica.

»Ti se boš še zelo kesala!« To so bile zadnje besede, ki se jih slišal. V sobi sta stala mladenič in dekle, videlo se jima je, da sem jih v zadrego spravil s svojim prihodom. Ko mi mladenič ponudi stol, se vsedem, a vsi molčimo toliko časa, da pride gospodar v sobo.

Kmalu smo bili v živahnem razgovoru. Med drugim sem tudi omenil gospodarju, da še nocoj pričakujem svojega prijatelja, ter mu ob enem popišem pot, katero je prijatelj nastopil. — Ko gospodar to čuje, zmrači se mu čelo.

»Tedaj,« pravi, »ga do polunoči gotovo ne bo; pot je zelo dolga; škoda, da nista skupaj popotovala. Kaj pa, ali ima Vaš tovariš kaj dragocenosti, denarja seboj?«

»Zlato uro ima, in seveda tudi precej veliko denarja,« mu odgovorim. »Ali je morebiti zanj kaka nevarnost, morda pred roparji?«

»Mislim, saj upam,« pravi gospodar, »da sedaj ne. Bila je pred nekaj tedni zelo zloglasna tolpa roparjev v bližnjih gozdih, in pot ondi nikakor ni bila varna; posrečilo pa se je orožnikom, da so jih nekaj ujeli, druge pa razkropili; upam torej, da vaš prijatelj srečno pride proti jutru v našo gostilno.«

Pozneje sem zvedel, da je mladenič, ki sem ga našel v hiši, Dukvalov sin; dekle pa je bila hči neke družine izseljencev, katero so vso razen nje pomorili divjaki. Dekletce se jim je skrilo v goščo in ondi jo je našel dobrosrčen lovec, ki je prav kakor oče skrbel za njo do svoje smrti. Zatem je prišla Tereza, 18 let stara, v Dukvalovo hišo. Iz besed, ki sem jih vstopivši v hišo slišal in iz vsega obnašanja sina gospodarjevega, ki je bil do mene silno neprijazen in oduren, prav nič podoben svojemu očetu, sklepal sem, da zalezuje Terezo. V tej misli me je popolno potrdilo, česar sem bil priča še to noč proti jutru. — Truden sem bil ta večer in kmalu sem šel v svojo sobo, le mimogredoč sem se prekrižal in priporočil angelju varhu. Spal sem trdno vso noč, vendar proti svoji navadi sem se vzbudil zgodaj proti jutru. Ne vem kako, silno težko mi je bilo pri srcu, bal sem se za-se, bal za prijatelja, ne vedoč, je li prišel ali ne. Hitro vstanem in ko se začnem napravljati, že slišim govorico pod mojim oknom, glasovi so mi bili znani; bila sta domač sin in Tereza.

»Ne, Karl, nikdar, jaz tvoja žena nikoli ne bom,« reče razločno in odločno Tereza.

»Zakaj ne,« odgovori strastno Kari. »Glej, tu je denar; ves je tvoj, na, vzemi ga, samo premisli se.«

»In ko bi bili tudi milijoni, pošteno pridobljeni, ne pa, kakor se bojim, krvavi denar, pridobljen s hudodelstvom, jaz nikdar ne vzamem človeka, ki ga ne spoštujem, ki ga ne ljubim.« 

»Pazi dekle, in nikar ne draži moje jeze,« pravi Karl.

»Nič se je ne bojim, saj sem jo že poskusila; nikdar ne pozabim strašnega udarca, s katerim si me strahoval že lansko leto; sirota sem, a pride naj kar hoče, srca svojega in poštenja za denar nikdar prodala ne bom. — Slišal sem na to še strašno kletev, potem pa je vse vtihnilo. Urno se napravim in hitim v spodnjo sobo.

»Ali je prišel Ivan, moj tovariš,« vprašam gospodarja.

»Žal, da ga ni, upam, da se mu ni nič hudega pripetilo, morda je po noči kam zašel, a zdaj gotovo že hiti proti gostilni.«

V tem pa pridejo štirje orožniki mimo hiše.

»Kak opravek tako zgodaj, gospodje?« vpraša Dukval.

»Našli smo umorjenega človeka v bližnjem gozdiču. Ime njegovo je Ivan Skalar, kakor smo razvideli iz papirjev, ki smo jih dobili pri njem. Tukaj je kroglja, ki ga je zadela, doktor mu jo je izrezal.«

»Ah, Ivan, moj prijatelj,« vskliknem potrt po strašni novici. Mladi Dukval pa stopi k vodji orožnikov ter mu nekaj zašepeče na uho. Na to precej vodja stopi k meni, ter me ojstro in prav po vojaško vpraša:

»Vi ste tukaj tujec, kaj ne da; ali mi veste povedati, kje ste bili nocojšnjo noč?«

»Spal sem tukaj pri Dukvalu. Sinoči sem se zgodaj vlegel v svoji sobi in sem jo še le sedaj pred par trenotki zapustil,« odgovorim vojaku.

»Kako,« pravi gospodar Dukval, »kaj niste bili že od zunaj; pred dobro uro zdelo se mi je, da ste prišli skozi vrata v hišo; sicer obraza nisem videl, vendar ta-le vaš klobuk in suknjo vašo sem natanko razločil, ker je še luna svetila.«

Jaz ves prestrašen rečem: »To ni mogoče, mora biti kaka pomota."

»Pokažite mi svojo suknjo,« pravi vodja. Ko hočem to storiti, me že prehiti Dukval ter jo prinese iz sobe vojaku. Precej seže v žep in izvleče iz njega pištolo.

»Čegav je ta revolver?« vpraša vojak. »Ali je vaš?«

»Moj!«

»Kedaj ste iz njega zadnjikrat vstrelili?«

»Nobenkrat še, kar sem na potu,« mu odgovorim, »ker nisva bila s prijateljem dosedaj še v nobeni nevarnosti.«

»Ali so bile vse cevke nabasane?«

»Vse!«

»Vse? Kaj pa pravite k temu, da je ta-le cev izstreljena in da se v njej prav dobro pozna prah od izstreljenega smodnika.« Potem poskusi krogljo v cevko. »Oj,« pravi, »in ta kroglja je prav kakor nalašč za ta revolver. — Kaj pa to?« vsklikne pregledujoč mojo suknjo, ko na njej zagleda nekaj krvavih madežev. — »Upam,« pravi vodja resno, da je dokazov dovolj in preveč, da nikdo drugi ni umoril Ivana Skalarja, kakor vi.« — Vse ugovarjanje je bilo zastonj; v trenotku me uklenejo, da me tirajo pred vojaško sodbo, kjer mi je bila zaradi nevarnih razmer smrt gotova še tisti dan.

»Pomagajte,« zaupijem, »jaz sem popolno nedolžen; tukaj mora biti kaka pomota.«

V tem priteče izza vogla Tereza.

»Stojte, stojte!« kriči, ta tujec je nedolžen. Tukaj je morilec!« pravi ter s prstom pokaže na domačega sina Karla. »On je danes na vse zgodaj prišel domov in sicer je imel klobuk in suknjo tega tujca, katero mu je spečemu po noči vzel. Videla sem ga prav dobro, le primite ga, med njegovimi rečmi bodete gotovo našli stvari, ki bodo pričale, da je on morilec.«

»Vrag te vzemi,« zakriči Karl nad Terezo, in predno so ga zgrabili, potegne svoj revolver iz žepa ter vstreli na Terezo; k sreči jo je le nekoliko oprasnila kroglja. Hitro ga orožniki zgrabijo in zvežejo, potem preiščejo njegovo obleko, med njo najdejo zlato uro, na kateri je bilo urezano ime: Ivan Skalar, poleg ure pa tudi mnogo denarja — najinega. Popolno je biio spričano, da je Karl umoril mojega prijatelja. Mene seveda precej oprosté verig, ter me rešijo smrtnega strahu, Karl pa je prejel zasluženo kazen, ki bi bila vsled njegovega zlobnega srca kmalu mene zadela in sicer popolno po nedolžnem.

Stari Dukval je vzdihoval, rekoč: Saj sem mu vedno pravil: kakeršno življenje, taka smrt: Zastonj je bil vsaki nauk, ni se hotel lotiti domačega dela, vedno se je vlači! okrog in mi zapravljal premoženje, a da ga bo razbrzdanost tako daleč privedla, da bo postal morilec, tega si nisem mogel misliti od svojega sina. Bog mu bodi milostljiv!

Jaz pa sem hitel, da se prej vrnem nazaj v domovino. Nje, ki mi je življenje rešila, kateri po tem dogodku seveda ni bilo več obstanka pri Dukvalu, nisem mogel pozabiti; vzel sem jo s seboj v Evropo in tukaj ti imam srečo in čast, pokazati svojo rešiteljico Terezo, mojo dobro in skrbno ženko.

Mnogo je še Ciril pripovedoval, kako da se mu je godilo v Ameriki; a ta zgodba, ki je tukaj popisana, bila je zanj najvažnejša.

»Tega ne bom nikoli pozabil v svojem življenju,« tako je navadno sklepal svoje pripovedovanje.