V službi Rdečega križa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V službi Rdečega križa
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Leto 1914. je bilo v resnici krvavo leto. Grozote vojne si lahko opazoval ne le na bojnem polju, nego po vseh mestih. V raznih javnih poslopjih, na pr. v šolah, vojašnicah, da še celo po nekaterih privatnih hišah, se je nastanil »Rdeči križ«, kamor so dovažali več ali manj ranjene vojake.

Pretresljivo je bilo gledati te »smrtne sence«, stokajoče in pojemajoče v posteljah. Enemu je manjkala roka, drugemu noga, tretji je bil prestreljen skozi pljuča itd Prej tako cvetoči ljudje, so bili zdaj živi okostnjaki, sestradani, izmučeni, duševno in telesno končani.

Pri pogledu na te nesrečne žrtve, moral si nehote drgetati od groze, pesti so se ti krčile, iz ust ti je bušknila strašna kletev:

»Bodi stokrat prokleta, ti katoliškosvinjska Avstrija, ki si na tako nečloveški način pokončala naših ljudi najlepši cvet!«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Tudi deželna glavarica kranjska je hotela nekaj vojaških ranjencev nastaniti tik svojega stanovanja v bogato opremljenem deželnem dvorcu.

Mar jo je k temu sililo usmiljeno srce?

»Ne!«

Gospa glavarica ni bila usmiljena, pač pa ohola, častiželjna ženska. Pri vseh društvih, pri vseh javnih napravah je hotela le ona imeti odločilno besedo. Ker je kot deželna glavarica, zlasti pri klerikalcih – ki so bili pred vojno itak vedno na površju, – imela velik vpliv, se je njena želja in volja vpoštevala. In tako se je zgodilo, da je bila tudi v predsedstvo »Rdečega križa« soglasno izvoljena »milostiva« gospa glavarica.

To ji je posebno prijalo. Saj na ta način ji je bilo mogoče »ubiti dve muhi na en udarec«. Prvič bo po vsej deželi zaslovela kot največja dobrotnica in drugič, bo morda prejela od cesarja še kako odlikovanje. Ej, dobiti zlati zaslužni križec, to je bila ideja gospe glavarice.

A sedaj ji res ni kazalo drugače, kakor da vzame tudi ona v deželni dvorec nekaj ranjencev. Vedela pa je, da je z ranjenci precej sitnosti in dela. Tega se je pa gospa glavarica zelo bala. Zato je vzela v dvorec le malo število ranjencev, samo tri lahko ranjene vojake. To je bilo zares malenkostno število, a vendar je zadostovalo, da je smela raz strehe deželnega dvorca zaplapolati bela zastava z velikim rdečim križem, ki je glasno klicala mimoidočim:

»Tu, pod to streho, so dali dobri usmiljeni ljudje prostora ranjenim vojakom!«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Nekako proti koncu septembra je bilo, ko je neko popoldne prisopel deželni glavar ljubljanski v sobo svoje »milostive« ter jej hitel z usti in rokami pripovedovati:

»Čuješ, draga, kakšno novico ti prinašam. Dobil sem obvestilo, da pride v Ljubljano nadvojvoda Franc Salvator, soprog cesarjeve hčere Valerije. Ogledati si hoče vse zavode, koder so nastanjeni vojaški ranjenci. Jaz, kot reprezentant kranjske dežele, ga bom seveda na kolodvoru sprejel, potem pa vseskozi spremljal ter mu razkazoval to in ono. A ti, draga moja, imaš samo tri ranjence. To je prokleto nerodno. Kaj hočem napraviti, kako se izgovoriti pri nadvojvodi?«

»Joj, joj,« je stokala »milostiva« v smrtnem strahu. »Pelji nadvojvodo kamor hočeš, le k meni Bog obvaruj! Kaj bi rekel, ko bi videl samo tri ranjence?«

»Ali, draga moja, to ne bo tako lahko šlo, kakor ti misliš. Glej, jaz sem deželni glavar. Torej kam naj popeljem tega »visokega sitneža«, kakor v svoje stanovanje, v deželni dvorec. To se spodobi in to tudi moram storiti.«

»Nu, dobro. Kot gost naj le pride, če že mora res tako biti. Ampak popolnoma mu moraš zamolčati, da se nahaja v dvorcu kako zavetje »Rdečega križa«. Te tri ranjence mu bomo pa že prikrili.«

»Neumne so tvoje besede, draga, zelo neumne. Vidi se, da te je strah pred nadvojvodo popolnoma zmešal in v razburjenosti prav nič ne veš, kaj blebečeš. Pomisli vendar, če mu hočem ranjence prikriti, se mora nemudoma sneti raz strehe zastava »Rdečega križa«. A če se to zgodi, kaj bodo rekli ljudje, ko bodo zapazili, da je zastava za časa prihoda nadvojvode izginila, a se takoj po njegovem odhodu zopet pojavila. In potem še nekaj. Če nadvojvodi zamolčiva, da sva dala svoje prostore na razpolago »Rdečemu križu«, potem ti povem, da se zaman trudiš za odlikovanje. Tvoj zlati zaslužni križec bo splaval po vodi za vedno!«

»Ne, ne, to se pa ne sme zgoditi, za nobeno ceno ne! Torej, nadvojvoda mora videti ranjence ... Hm ... aha – le čakaj. Dobra misel mi je šinila v glavo. Do dekliškega liceja ni daleč. Tam je kar natlačeno ranjencev. Kaj, ko bi si ta čas od tam nekaj ranjencev izposodili? Ko bo nadvojvoda odšel, jih lahko takoj spet vrnemo. Kaj praviš k temu?«

»Bravo! Zvita si kot lisica. Jaz bi se ne bil kaj takega domislil, dasiravno so me liberalci že davno krstili za starega lisjaka.«

»Kdaj pa pride nadvojvoda?«

»Jutri ob enajsti uri bo že tukaj. Tvoja stvar je, da do tega časa preskrbiš postelje in ranjence. Vseh skupaj mora biti najmanj deset, torej si moraš vsaj sedem ranjencev še izposoditi!«

»Ne skrbi, vse se bo izvršilo v najlepšem redu!«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Gospa glavarica je imela dovolj ljudi na razpolago. In če je ona ukazala, zgoditi se je moralo na migljaj. Še tisti večer so bili oni trije ranjenci prenešeni v neko večjo sobo, v kateri je bilo že pripravljenih še sedem drugih, lepo postlanih postelj.

Drugo jutro so dobili ranjenci štiri nove tovariše - sotrpine.

Med tem časom pa, ko so polagali ranjence v postelje, tekel je glavarjev zvesti sluga, starikavi Silvester, ves v skrbeh, v gorenje prostore k »milostivi«. Srečal jo je na hodniku, ko je hotela k novim ranjencem.

»Milostiva!« hitel je ves v eni sapi, »kaj bo pa zdaj? V liceju je sicer mnogo ranjencev, a po večini so vsi tako zelo ranjeni, da jih je nemogoče prepeljati. Samo štiri smo dobili, nič več. Ura bo že kmalu deset in ne bo več dolgo, da bo nadvojvoda tukaj. Kaj nam je storiti?«

Milostivo gospo glavarico je ta vest neprijetno iznenadila. A njena »brihtna« glavica si je kaj hitro iznašla pot iz zagate.

»Ne skrbi preveč, moj ljubi Silvester,« mu reče smehljaje. »Si bomo pa sami pomagali in ranjence »naredili«. Pojdi in hitro pokliči oba hlapca. Potem se vsi trije lepo umijte in oblecite si sveže perilo. Vlezite se v prazne postelje, nakar vas bomo obvezali. Stokati in zdihovati pa že menda sami znate.«

Sluga Silvester je kar ostrmel nad toliko prebrisanostjo svoje gospodarice.

»A vendar, milostiva,« je začel jecljaje, »ranjenci, ko bodo to prevaro videli, bi lahko potem kaj izbleknili.«

»Kdo si bo upal? Sicer pa lahko one tri prazne postelje postavite iz sobe in se zunaj vkrcate vanje. Kdo izmed ranjencev bo vprašal, kdo ste in od kod so vas prinesli? Nihče! A zdaj hitro, Silvester, hitro pravim, čas beži.«

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Pol ure pozneje je bilo vseh deset postelj opremljenih z ranjenci. Najbolj so zdihovali »umetni« trije ranjenci. Kako bi tudi ne? Prvi izmed hlapcev je imel roko kar na debelo ovito, gotovo ga je zelo bolela. Drugi hlapec je imel pa zopet nogo tako povezano, kakor bi bila najmanj trikrat prestreljena. Sluga Silvester je bil pa z obvezami kar čez ves trebuh prepasan.

Točno ob enajsti uri je posetil ranjence v spremstvu deželnega glavarja in njegove »milostive« – ki je imela na glavi mično belo havbico in lep, bel predpasnik okrog sebe – nadvojvoda Franc Salvator.

Prijazno je pozdravil ranjence, potem pa pristopil k vsakemu posebej ter ga izpraševal, kje se je boril, kdaj je bil ranjen itd.

Ko sta hlapca videla, da nadvojvoda vsakega posebej izprašuje, sta naenkrat prejenjala stokati ter sta se – kar je bilo najbolj pametno – potuhnila, kakor da bi spala. Le srce jima je tolklo, kakor kovaško kladivo.

Nadvojvoda, videč, da spita, je šel molče mimo njih k – Silvestru.

O, Silvester, ta dobra, zvesta duša, je bil poraben za vse, le pri goljufiji ni imel sreče. Ko ga je nadvojvoda rahlo prijel za glavo, je bil tako zmešan, da skoro ni več vedel, kje se nahaja in kaj se ž njim godi.

»No, vi ste pa eden izmed starejših vojakov, gotovo rezervist,« nagovoril ga je prijazno nadvojvoda.

»Mhm, da, da, rezervist sem že mnogo let,« je jecljal Silvester v smrtnem strahu.

»Pa kje ste bili ranjeni, ljubi moj, kje?«

»Oh, visokost, trebuh in prsi imam zmečkane, čisto zmečkane« –

»Pomilujem vas. Ali jaz sem vas hotel vprašati, na katerem bojišču ste bili ranjeni?«

»V Galiciji, gospod, v Galiciji, da. Neki Srb me je ranil v nogo pa –«

»Srb vas je? A potem ste se borili na južnem bojišču, kaj?«

»Da, da, visokost, tako sem hotel reči, da. Na južnem bojišču mi je neki Rus vso roko pokvaril in razmesaril, oh –« 

Glavar in njegova »milostiva« sta postala rdeča kakor kuhan rak. Nadvojvoda pa je rekel smehljaje:

»V začetku ste rekli, da imate prsi in trebuh zmečkan.«

»I kajpada, je zastokal ubogi Silvester, ki je vsled strahu izgubil poslednjo iskrico pameti. »Saj sem lahko ves zmečkan, ko se je pa zvrhan voz kanonov name prevrnilo.«

Nadvojvoda je prasnil v glasen smeh. Glavarico bi bila pa skoro zadela kap. Le glavar je ostal k sreči toliko pri zavesti, da je rešil sebe, »milostivo« in Silvestra iz škripcev. Pristopil je k Silvestru, ga sočutno pobožal po licu ter dejal proti nadvojvodi:

»Kaj se je revežu pravzaprav zgodilo, še sam ne vé. Gotovo je le, da je čez trebuh res ves pretrt. Bržkone je res kaj težkega padlo nanj. Ko bo enkrat zopet pri zavesti, se bo že vsega spomnil, a sedaj, kakor vidite, se revežu še zelo meša.«

»A tako, tako,« je rekel sočutno nadvojvoda. »Ste že priden dečko!«

To rekši, ga je rahlo potapljal po rami, potem se pa obrnil proti glavarju, nakar so začeli razpravljati o drugih stvareh. Nadvojvoda je pohvalil red in snago, ki vlada pri ranjencih, pohvalil zlasti marljivo in požrtvovalno gospo glavarico ter ji pri odhodu slovesno obljubil, da bo že govoril na najvišjem mestu zanjo.

Gospej glavarici je srce od veselja poskakovalo – – – – – – – – – – – – –

Zvečer istega dne sta sedela glavar in njegova gospa v svoji sobi ter se zadovoljno menila o dogodkih pretečenega dne.

»Vidiš, draga moja,« je dejal glavar in se glasno krohotal, »liberalci čeljustajo, da »farbava« priprosto ljudstvo. A midva sva danes sijajno dokazala, da ne le priprosto ljudstvo, ampak če je treba, »nafarbava« in ogoljufava tudi samega nadvojvodo.«