V slovo (Marija Kern)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kamenčki na poti
Marija Kern
Spisano: Sabina Stenovec
Izdano: Gorenjski glas 2007
Viri: Kern, Marija, 2007. Kamenčki na poti. Kranj: Gorenjski glas
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko naš najdražji umre,
v slovo zvoni mu navček,
v naših srcih smeh zamre
in več ne poje slavček.

Grenka solza v dnu srca,
večna vez za naju dva,
ni po licu se prelila,
pred ljudmi se raje skrila.

Ne bo ločila nas gomila,
v njej naš DAMIR mirno spi,
ugrabila ga je hitrosati sila,
v srcih naših zdaj živi.

Sama sem - pogrešam te,
več ne prestopiš praga,
v mislih spet objamem te,
objem mi tvoj pomaga.

Spokojno spiš in dobro si,
srce to zdaj veruje,
naj duša tvoja ne trpi,
stara mama te pestuje.


I.

Izgubila biser sem v uhanu,
kot biser zame bil si ti,
le večnost povezuje naju,
izguba bridko me boli.

Nov biser bom lahko kupila,
proda ga rad vsak draguljar,
a tebe več ne bom dobila,
ne vrne te noben denar.

V medaljonu tvoja slika,
na prsih noč in dan leži,
v srcu žalost je velika,
sreča s tabo v grobu spi.

Kako težko je srcu mojem,
da mora še naprej živet,
v temni noči - dnevu belem
želi si le umret , umret ...


II.

Danes sem videla nevesto,
vsa srečna se smejala je,
v obleki beli - kot roža nežno,
ob ženinu cvetela je.

Tudi ti imel dekle si zvesto,
zanjo si pomenil vse,
zraven ljubil si motor in cesto,
a cesta te izdala je.

Neveste mlade v razkošju belem,
na pragu našem nikdar ne bo,
le drobne rože na grobu tvojem,
v spomin na ljubezen vajino cveto.


III.

Pri sosedu so dobili punčko,
tvoj prijatelj očka je postal,
ljubezni ogenj majhno lučko,
v življenje novo je prižgal.

A tvoje dekle bo zaman čakalo,
na vajine ljubezni sad,
le solze bo v dlani nabralo,
težko jih bo posušil čas.

Kako jaz bi rada pestovala
od tebe vnučka malega,
zdaj vem - zavedno bo ostala
ta želja neizpolnjena.

Grenko žalost le pestujem,
kot kamen na prsih mi leži,
noči in dneve premišljujem,
kdaj snidemo se v večnosti?


IV.

Polja je pobelil sneg,
bližajo se prazniki,
vsepovsod veselje - smeh,
le v našem domu sreče ni.

Vsa vas v lučkah se blešči,
a naša hiša je v temi,
trenutek nesrečen in teman
odel jo v žalni pajčolan.


V.

Pravijo čas celi rane
čas hiti - a bolečina vedno znova plane.
Se komaj solze posušijo,
spet nove grenko pot dobijo.

Tvoj glas v pišu vetra skrit,
spomin v dežnih kapljah umit,
ves svež in nov
kot , da vračaš se domov.

A ti že leto v grobu spiš,
v mislih mnogih še živiš,
nebi se prešteti dalo,
koliko rok ti sveče je prižgalo,
koliko ust molitev šepetalo,
koliko solz se je v očeh nabralo.

Za vse , ki se te spominjajo,
za vse , ki nas tolažijo,
premalo je beseda HVALA ,
nikdar ne bo jim poplačana.


VI.

Ujeti v mrežo boležine
nate obujamo spomine,
težko , težko je doumeti
brez tebe moramo živeti.

Ne iščemo te več med ljudmi,
dobro vemo , da tam te ni,
le večerna zvezda nam pove,
da čakaš na nas tam nekje.

Nekoč bo milostni gospod,
spet združil našo večno pot.
A do takrat spomin ljubeč,
bo nate v srcih in soju sveč.


VII.

Kako težko živeti je brez sanj
in upanja , da bo kdaj bolje,
ko človek nima volje,
da verjel bi v lepši dan.

Obup rasteza lovke svoje,
ko noč je polna težke more,
podnevi tavam v megli,
iz nje rešilne ni poti.

Pomagala bi le močna roka,
da s prsi bi mi kamen odvalila,
iz glave črne misli prepodila,
v sen zazibala me kot otroka.


VIII.

Večkrat je tako težko,
spet se odprejo rane,
ko čuti te srce,
a roka ne objame.

Ko je duša polna bolečin,
kar sama se čez rob razlije,
včasih v solze,
včasih v rime.

Izjokala solze sem kristalne,
molila , da prišle bi sanje,
le tam lahko se srečava,
le v njih se še objameva.