V slovenskih rečeh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V slovenskih rečéh
Peter Hitzinger
Podpisano s P. Hicinger.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 36 (6.9.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Slehern praviga slovenskiga rodú bo ptujcam ne le kar je po pravíci ampak tudi kar je po dobroti dal, dokler s tem matere Slovenije ne vdari; torej se ptujcam, kjer jih primerna množica pri nas stanuje vkupej njih jezik v šoli zraven našiga učil bode; v pisarnicah pa pisma naj se za-nje v obéh jezikih delajo.“ Te besede gospoda Bučarja v odgovoru na moje vprašanje bi bile pač sméle že popred izrečene biti; primérjene so namreč, narazin tekoče konce pri nas zediniti. Ravno zató je bilo tudi moje vprašanje postavljeno, de je enkrat beseda izrečena, ki zna praznim prepiram pred konec storiti. Naj se ne zavzame tako serdito gosp. Bučar, de sim jez zató vprašal, kako se misli proti Nemcam in Italijanam med nami ravnati; sej bi se še pri njegovim lastnim odgovoru, če kdo na začetik gleda, lahko ne sodilo, de se bo na zadnje drugim jezikam kaj dovolilo. Kaka beseda, mislim, bi bila pa v tistih besedah tudi smela malo drugači postavljena biti. Od Nemcov ali Italijanov, ki med nami prebivajo bi menim ne bilo kakor od ptujcov govoriti; sej smo vsi pod enim cesarjem, pod eno ustavo; znalo bi se reči, de so sosedje, sodeželani (Mitbürger) ali kaj enaciga; beseda ptujcov je v stanu le zdražbe delati. Tudi ne vém ali bodo, postavim, v Terstu za dobroto vzeli in ne za pravico tirjali kar jim dovolimo Slovenci; saj so unidan na nemški dopis slovenskiga družtva italijanski odgovor dali. Ne preveč mogočno1 govoriti proti drugim narodam; z zložnim ravnanjem2 bo Slovenija pred zmagala, kér si ne bo brez potrebe zopernikov delala. ‒ Tako serditim pa nekterim tudi ni potreba biti, kakor se včasih kaže; ni vsak Sloveníi sovražnik, kdor se še ni kam3 zapisati dal, ali kdor za-njó v mogočin rog ne trobi. Veliko prijatlov Slovenije bi se še pokazalo, ki jih zdej nemškutarje kličejo, ako bi nekteri Slovenci, ki so se lani še Slovenije sramovali4 létas ne bili na enkrat tako serditi oznanovavci SIovenšine. Krajnci so počasni, pomišljujejo in gledajo: kaj bo;5 in kjer je tako nagla sprememba in tako grozovitin hrum,6 se le bojé, de bi kaj napak ne šlo. Ni potreba, de bi mi kdo té besede zameril;7 jez povém, kakor je, in moj namen ni druziga, kakor to, de bi se slovenski rojaki med seboj razuméli, in ne edin drugimu misel podtikovali, kakoršnih večidel nimajo.

Še eno besedo. Gospod J. pišejo de po njih misli bi se vsi skupej: Rusi, Poljaki, Čehi, Slovaki, Iliri, Slovenci, ne imeli klicati Slavijani ali tudi Slováni, temuč Slovéni. To ni samo misel gospoda J., tudi glasoviti gosp. Šafarik v „Starožitnostih slovanskih“ tako piše, de Slovén je pravo splohno imé za prednike slavitiga in veliciga naroda od Volge in Balta do Jadre, to in uno stran Tatranskih gorá, kakor tudi za njih zdanje v več narečij razdeljene mlajše.

P. Hicinger.

1) Za božjo voljo! kje pa je tista mogočnost?

2) Tudi mi smo teh misel, de s slogo in prijaznostjo se da več doseči, kot z gerdim; ‒ pa kaj nismo Slovenci še zadosti složni in pohlevni?!! Žalostno je, de smo Slovenci tako zlo svojo mater zanemarili, de, če se kdo krepko pa pošteno za svojo pravico poteguje, ga nekteri svojih sorojakov že stermo gledajo in pravijo: »kaj je obnorel?« Gospodje po deželi imate lahko govoriti ‒ vi ne veste skorej nič od sovražnikov, ki našo narodnost v mestu zalezujejo in našo ustavno pravico zatirujejo; tù je treba včasih na noge stopiti, zakaj v slovenskih mestih živimo trojne množice: eni so rodoljubi, mirni pa zvesti varhi slovenske narodnosti; drugi so protivniki, očitni ali skrivni, ki une pisano gledajo; tretji pa ‒ in tacih je nar več ‒ so nečimerniki, kteri še zapopadka nimajo od domorodstva, ki je na svetu, razun vére, zdej nar svetejši reč; ti hočejo »Ruhe und Frieden um jeden Preis, und wenn sie auch Chinesen werden sollen.« Taki pravijo: kaj imam od tega, če sim Slovenec? Če bi bila slovenšina zlata ruda, bi že vidili, kako bi jo kopali!

3) Menimo, de Vas razumemo. To pa so naše misli, de se pravi prijatel v potrebi pokaže, posebno če je reč vredna, de se podpíra. Ali je pa vredna, naj se presodi iz dél in namenov, in naj se presodijo možjé, kteri morajo za dela odgovor dajati.

4) Resnično je, kar tukej pravite, častiti gospod! Pa pomislite, de ni nemogoče, de se marsikteri grešnik nanaglama spokori. In lani! sej sami véste, kako so naš mili jezik berzdali, de ga še očitno nismo smeli govoriti. »Nie und auf keinen Fall dürfen krainische Lieder mehr im Theater gesungen werden« nam je bilo ojstro rečeno, čeravno so bile naše pesmice nedolžne kot otročji glas. V tacih okoljšinah ‒ kdor se ni bal, se je pa sramoval.

5) Kaj neki morebiti? ‒ ‒ De bomo po pravíci dobili, kar so nam milostljivi Cesar sami obljubili ‒ in to po mirni, složni poti.

6) Kje, za božjo voljo! je grozovitni hrum na Slovenskim? Če ta ali uni včasih kakošno reč terdo reče ‒ ali je to že napčnost? In kar eden storí, ali se sme zató cela reč, celi narod grajati? V vsakim stanu niso vsi kakor bi imeli biti, ali bomo torej zavoljo eniga pa sto druzih omadeževali?!

7) Ne zamerimo Vam ne, če odkritoserčno govorite, ker Vas stariga prijatla slovenšine poznamo in častimo. To pa nam je žal, de še rodoljubi nismo vsi v vsim edinih misel za pravično podporo naše mile matere Slovenije, ktera, če za-se želí pošteno zadobiti, kar ji po Božji volji gré, ki nas je Slovence vstvaril, le to storí, kar je njena dolžnost. Če nočemo v nemško deržavno zavezo in nemško-katoljško véro zapleteni biti, moramo krepko govoriti in o pravim času se tem zanjkam odtegniti ‒ raji perva zaméra, kakor pozneje hudo sovražtvo in mnogi žalostni nasledki. Mi spoznamo le avstrijanskiga Cesarja in rimsko-katoljško véro! V teh rečeh pa ste tudi Vi z nami serčno - edinih misel. Vredništvo.