V sezoni lawn-tennisa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V sezoni lawn-tennisa
Janko Kersnik
Spisal: Ivan Kres.
Izdano: Slovenski narod 14. 8. 1908 (41/188)
Viri: dLib 188
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Trideset let je minulo, odkar je v Wimbledonu na Angleškem svetovnoznani Marylebone Cricket Club ustvaril in oživil igro lawn - tennis (travniško žogoigro), ki se je mahoma razširila po vsem svetu in se vgnezdila že čez dvajset let v narodni Ljubljani. Ali klavrno je vegetirala tu v narodnem oziru celo desetletje in se je jela živahneje razvijati še-le letos na obširnih prostorih nekdanjega slovenskega dirkališča, odkar je te prostore prevzel v zakup »Ljubljanski športni klub«.

Filistri zakrknjeni, prifrknjeni! Pridite, da vidite, kako gracijozno se razpenjajo mreže na štirih širokih igriščih, kako ročno vihté gibčni igralci obeh spolov svoje rakete ter stremé za žogami s strastno plamenečimi očmi! Pridite filistri, da slišite, kako vlada pristna narodna govorica vse vzklike in klice vzhičenosti in začudenja in vse pridušene kletvice in kako izpodriva celó v Nemcih običajno štetje v neprostovoljno popačeni angleščini! Pridite, da se vam ne izpridijo telesa v lenobi in da poskočite, če vam je drago zdravje in življenje, za žogami ter se nasmejete iz prepričanja lastni neokretnosti!

In corporibus sanis — mentes sanae! V zdravih telesih vam bodo duhovi bistri, ljubi filistri!

***

Ko je razpel veseli začetnik Janez mrežo na četrtem, bolj osamelem igrišču, je stopil k požrtvovalnemu tovarišu Čudnu:

»Prosim za partijo, amice Čuden!«

»Jaz sem — truden!«

»Ti — Truden? Ti si vendar — Čuden!«

»Zakaj čuden, če sem truden!«

»Pa bodi Truden, čeprav si Čuden, samo ne bodi zamuden. No, ali greš, če grem?« » No pa grem, če greš!«

»Kaj, ali res češ, če čem!«

»Čem, če češ!«

Izborne volje je vsak razgalil svoj laket in je vsak dvignil svoj raket.

Serviral je prvi tovariš Janez. Mož spada v ono redko vrsto ljudi, ki sta jim igra in šport deveta briga, — torej mož pravzaprav ne spada sem. Toda ker je celo v Ljubljani športno polje v narodnostnem oziru v strašni nevarnosti, se je žrtvoval za ubogi narod ter prevzel naloge in nadloge, da bije žoge.

In bíl jih je s pristno ekstazo narodnega radikalca, da so z bliskovo hitrostjo frčale čez vsa igrišča in pozorišča in naposled čez planke med kolibe in šotore tivolskih vrtiljakov in menažerij. Neki pobiralec žog, brihten fantek, je iz lastnega nagiba zlezel čez ograjo in čakal kar onkraj pozorišča na žoge.

»Hudiča! Game!« je že čez par sekund kriknil Čuden, ponosen, da je zmagal koj od začetka; čeprav se še niti zganil ni. Kaj za to, če se brez zasluge tuja zasluga občuti za lastno zaslugo!

Na klopi tik obmreženega kola se je bila polagoma zbrala precejšnja družba dam in gospodov. Zmagonosno je poškilil Čuden na dame. Vsak njih nasmeh, sleherni njih šepet si je razlagal poslej v lastni prid, preverjen, da je pridobil s prvo zmago vse na svojo stran. Obraz mu je žarel kot ščip in mu je vzžarel še bolj, ko si je osmelil neki mladenič prorokovati Janezu, da izgubi brez pardona vseh šest iger v partiji.

Mladenič je grešil na Janezovo dobrodušnost. Pri drugih igralcih bi jo bil drugače izkupil! Tako bi ga bil na primer natančni geometer Zabóv gotovo lastnoročno pospremil do obplotnih vrat, agilni dr. Krtačnik bi mu bil najbrž zapodil tennis - žogo med rebra, kinični Šivanka bi ga bil najmanj brcnil in še dobrovoljni Slavko bi bil s svojim raketom poiskal primerni del njegovega telesa! No, Janez pa ga je prizanesljivo ignoriral in si v mislih mimogrede citiral: »Eselsstimme dringt nicht zum Himmel ...«

Začel je servirati Čuden ter takoj dokazal, da je vse prej kot truden. Janeza pa je njegova nenavadna prožnost zvabila v ono redko razpoloženje, v katerem ustvarja po razvadi, prilično družbi in okoliščinam primerne stihe. Polglasno je začel torej citirati Čudnu primerne izvirne verze: »Ta Čuden je res čuden, — če pravi, da je truden, — saj zdaj igrá ti čil, — kot da spočit bi bil! — Ko ti servira žoge, — brez sleherne nadloge — ta brihtna koleraba — poskoči kakor žaba!« ...

»Primojduš, ta ni slaba!« se je zakrohotal tik za Janezom živahni gospod Živko ter prekinil z lastno rimo tok Janezovih rim; pripeljal je bil ravnokar na igrišče svojega psa. Med krohotanjem, ki ga je vzbudila seveda le njegova lastna rima, se je udaril po navadi parkrat z obema rokama po kolenih in ni opazil, da mu je pri tem zdrknila iz rok pasja verižica.

Toda opazil je to njegov rjavi Kljukec, ta nesramna mrha, ki je takoj izrabil in zlorabil nenavadno prostost. Bliskoma se je namreč zapodil za žogo, ki jo je bil slučajno odbil Janez na Čudnovo stran in ki se je zdaj trkljala proti sosednjemu igrišču.

»Nesramnost! Marsch!« je zacvilil široko razkačeni Čuden in obupno zavihtel raket. Zaman. Brezobzirni pes jo je posmodil naravnost proti njemu ter se intakten zmuznil ravno med njegovimi nogami. Nato je drvel s konstantno hitrostjo proti sosednjemu igrišču. Elastični dr. Polenček je brž opazil nevarnost ter pognal svoje tanke krake ravno pravočasno v zrak, da ni preprečil ravne smeri pasjega teka.

Usodna žoga se je strkljala naposled pod krilo gospodične Fridoline in nesramni pes se je tudi naposled zaletel pod krilo gospodične Fridoline.

»Gospodje! Na pomoč!«

Fridolina vrla se je iz polnega grla zadrla. Izpustila je raket in tisti čas jo je zadela »set« — kroglja od nasprotnika dr. Župe ravno v obraz …

Vsi posetniki vseh štirih igrišč so se, pozvani po gospodični Fridolini, neprisiljeno smejali vsestranski pasji katastrofi, le gospod Živko se je še vedno neprisiljeno smejal vsestransko uspeli — lastni rimi.

Tudi zaplotni gledalci in kritiki raznih stanov in struj, so zagnali raznim stanovom in strujam primeren — krohot ter ga vzeli in nesli s seboj na tivolska zabavišča.

»Dež za solcem mora biti!« — in za veselim intermezzom se spodobi — resna igra. Resna namreč za one, ki resno menijo, da se resno skriva v mirni in pozorni igri resnična resnost.

Da je na primer lawn-tennis igra resna, je treba predvsem vsestranske pozornosti na žoge. Treba je namreč, da človek poleg telesnih talentov tudi svoje duševne sile intenzivno koncentrira na žoge. Obrazi pravih igralcev in igralk se medsebojno ignorirajo! Koketiranje je izključeno, da se ne vzbudi telesnim energijam smrtnonevarna komunikacija src. Proč torej z mehkimi pogledi in s srci in s sanjami in z ljubeznijo, če centrum vsega igralčevega bitja in žitja frči za žogo! Z žogo za žogo! To je deviza vseh deviz. Rahločutna poetska srca, zakaj tožite, da ni več na svetu idealov?

Žalibog, da je v krogu igralcev in seveda zlasti v krogu gledalcev navadno premnogo bitij, ki jim ni žoga izključen, odnosno izključljiv ideal. Ali ob resni igri vpliva resnost pravih igralcev tudi na ta bitja, da utihne tudi njih poljudna govorica in da molčé — zdehajo.

Tako je naravno, da v splošni molk tem glasneje udarijo neubrani in burni zvoki tivolskih lajn, zvoncev in bobnov ter vsaj deloma absorbirajo pozornost v igro zamaknjene družbe. Ti zvoki reproducirajo plagiate najžlahtnejših skladb doli do Leharjeve »Vesele vdove«. In četudi cvili in škriplje kar po pet lajn naenkrat v vzorni disharmoniji med cingljanjem vseh zvoncev in razbijanjem vseh bobnov, prehrešči vselej vse velikanska lajna neke gugalnice s svojim ljubeznivim refrenom: »Das Herz das ist ein Bienenhaus .. «

Muzikalični gospod Žoftni pa se navadno muzikalično vznemiri ravno ob tej ljubeznivi skladbi ter zapoje s sentimentalnim tenorjem:

Srcé je moje čebelnjak
in ljubice so v njem čebele ...

In z lajno vred ponavlja to pesem, ker ve in vidi, da je gospodičnam všeč.

Le če pride v družbo sitni filozof Hadrijan, tedaj utihne takoj, ker se ženira pred njim svojih pevskih zmožnosti.

Filozof Hadrijan namreč rad med svojim filozofiranjem — kritizira. Seveda kritizira vse, samo sebe ne. Ali niti njegova filozofija, niti njegova kritika se ne prime navadno nikogar.

No, sitni Hadrijan se navadno oglasi in se je recimo ravno danes oglasil takole:

»Ker sem prostovoljna priča lawn-tennis igre, je seveda treba, da jo s svojega filozofskega stališča zagovaram,j dasi bi jo ravno z istega stališča tem laže pokopal v nič. Jaz torej trdim, da je lawn-tennis igra — koristna in potrebna. Cenjene dame in gospodje — dokažite mi to!«

Molk. — Dame na bližnji klopi se drezajo in muzajo z gospodi vred.

»Nihče se ne odzove?!... Naj pa bo v božjem imenu! Pa dokažem jaz! Danes zlasti iz etičnega, estetičnega, trigieničnega ter nacionalnega stališča! He, to zadnje je pravzaprav prvo! Kajti danes, ko divja narodnostni boj po vseh oglih naše države, ah, po vseh kotih in na vseh poljih naše mile slovenske domovine, je prekleto krvava potreba, da čuvamo popje našega naroda, to je našo mlado inteligenco, in da zaradi tega recimo igramo — lawn-tennis. To pa seveda v izključno narodnih krogih! Res, narodno inteligenco vzgojiš le, če ji nudiš družabnosti, zabave in športov v izključno narodnih krogih. Brez inteligence namreč —! «

»Je že zopet v narodni godlji! Že brglezi v Lattermanovih kostanjih znajo na pamet tvoje radikalne kvante!« — se je rogal veseli Živko.

»Brez inteligence namreč ni nič! Poglejte — Korošce!«

»Dajte jim lawn-tennis!« — se je oglasil sarkastično dr. Alabaster. »Vraga, zagovarjaj rajši kot filozof svoje medicinsko stališče!«

»Kaj? Misliš, da ne znam! Hvaležno polje! Zlasti za kritika, dragi Alabaster! Glede igre same pozneje! Prej samo mimogrede omenim, da mi ti prostori niso všeč. Preveč pare, dima, prahu in premalo kisika. Treba prostorov sredi gozda. Toda čemu imamo magistrat in Tivoli? Naj poseka magistrat smreke in planira svet! Sredi gozda se razvije rada alotropična modifikacija kisika. Hudika, kako se že pravi? Kemični znak je O 3 x! «

»Nas ne zanima!« je dolgočasno vzdihnila gospica Muca.

»Kaj pa vas pravzaprav zanima? «

»Nič! Pardon!«

»Aha, že vem. To je bil — Ozon! Ozon! — Toda če se človek za nič ne zanima, nič ne ve. Tako se zgodi, da malokdo ve, kaj je na primer etika in estetika?«

»Vraga, pusti že svoje ekliptike in elektrike in vse erupcije svoje filozofske fantazije!« se je krohotal Živko. »Sam sebi govoriš!«

Hadrijan je sedaj izprevidel, da ga nihče ne posluša in je klavrno utihnil.

Vsestranska pozornost je bila objela živahno igro med Flinkom in Šivanko. Šestnajstkrat sta odbila žogo, ne da bi bila odskočila po tleh. Slednjič se je posrečilo Šivanki, ki je imel »advantage«, da je zadel mrežo toliko, da je ravno še spustila krogljo na drugo stran, in da je sicer urni Flink ni mogel več prestreči.

»Igra! Partija!« je kriknil navdušeni Šivanka. Nato pa se je mogočno zaletel naravnost proti mreži, da bi jo preskočil in očitno markiral zmago. Ali bolj kot prej z žogo, je zadel to pot mrežo z — nogo. Neizogibni naravni zakoni so ga seveda bliskoma povabili z mrežo vred na tla, da se je pri temeljitem padcu temeljito raztrgala mreža z njegovimi hlačami vred.

»Sploh ne igram nikoli več! se je razsrdil in ker ni imel namena, da bi platno prodajal, jo je po francosko odkuril.

Z nenavadnim zanimanjem so poškilile dame za njim in splošna veselost je pričala, da slučajno ni bilo med njimi nobene, ki bi bila občutila sočutje ž njim, ali vsaj z njegovimi hlačami.

***

Neopaženo se razlije mrak izza tivolskih kostanjev po igriščih in raketi začno tem pogosteje udarjati po praznem zraku.

Čas igropusta se bliža. Ali igra še traja, tudi če se ne vidi nobene žoge več, dokler ne pridejo častite gardedame.

Čemu pa so pravzaprav potrebno gardedame?!

Zato, da čakajo varovanke nanje! Da hodijo te tem pozneje in tem počasneje domov! Da se spomnijo šele vpričo njih ljudje na vse mogoče grozne nevarnosti, ki jih ni! Da spravijo varovanke ob sleherno zabavo z lastno intervencijo v krogu moškega spola! Da se mlade duše skrijejo in potuhnejo pod zastore raznih obzirnosti vpričo njih in radi njih!

Seveda gardedame so potrebne, da je vpričo njih in radi njih klavernega konca klaverni začetek. Torej čestite gardedame: Lahko noč!...