V rečéh slovenskiga pravopisa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V rečéh slovenskiga pravopisa
Janez Bleiweis
Podpisano z Dr. Bleiweis.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 31 (2.8.1848), št. 32 (9.8.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na večkrat ponovljeno prošnjo, de bi gosp. profesor Metelko v prid slovenšine opustili svoj pravopis, so si v 28. in 29. listu prizadéli prednosti svojiga pravopisa memo našiga dokazati, ter so rekli, de pri svojim ostanejo, dokler boljiga ni.

De častitimu gosp. profesorju Njih pravopis nar bolj dopade, Jim radi verjamemo, ‒ pa v taki reči ne velja to, kar meni in mojim prijatlam dopade, ampak to, česar občinstvo razsodi. V pravopisu pa je občinstvo postavedajavni vladár, kterimu se mora pisavec vkloniti, ako hoče, de bo ljudstvo bralo, kar on piše.

Napol samoglasniki (Halbvokale), ktere gosp. profesor nar veči prednost svojiga pravopisa čislajo, ločijo že Gorenca od Dolenca, še bolj pa Krajnca od Štajarca i. t. d. ‒ torej nikakor ne morejo vpeljani biti v slovenski pravopis! Gosp. Metelko so Dolenc, torej hočejo, de bi vsi Slovenci po dolenski pišali plésali ‒ to pa brez zamére ne gré. Gorenc zaglasniga i, kar je nam znano, nikjer ne izgovarja, torej postavimo: ne bo besede Podpéžnik drugači izgovoril, kakor jo mi pišemo, čeravno bi se mu Dolenc smejal!! Dolenc bo besedo Podpéžnik i. t. d. tudi po našim pisano, vender le po svojim izgovarjal ‒ Gorenc pa tudi po svojim, ako ravno je po Vašim pisana. In poslednjič: če bi hotli vsaki glas do lasú natanjko zaznamovati, bi tudi z Vašim pravopisam, gosp. profesor! ne môgli izhajati.

Prazne besede so na dalje, de kljuke (v) nad s, c, z so mudivne ‒ ali ni h na strani s, ſ in z še bolj mudiven? ‒ Kdor po našim š, č, ž piše, si prihrani (po storjeni skušnji) pri 27 natisnjenih polah celo polo; ali ni to prihranitev časa in denarja? ‒ De se c lahko z e zameni, damo Latincam razsoditi: ali jim je že kdo to očital. ‒ Kar ličnost gosp. Metelkotoviga in Bohoričeviga pravopisa memo našiga zadéne, naj bravci, ki Metelkotoviga še ne poznajo, sami iz naslednje predpodobe razsodijo.

Po stari Bohoričici: S velikimi goſpodi ni dobro zheſhinj sobati, je rekel Shabnikar is Zhirzhizh.

Po Metelkotovim: 3ƨ velikƨmƨ gospodƨ nɛ dɵbro ɥɛɯƨƞ зɵbatƨ, je rɛkƨl Жabnƨkar iз Ɥƨrɥƨɥ.

Po novim slovenskim: Z velikimi gospodi ni dobro češinj zobati, je rekel Žabnikar iz Čirčič.

Kér stariga (Bohoričeviga) pravopísa razun majhne množice Slovencov nobeno drugo slovansko ljudstvo ne piše in tudi nikdar ni pisalo, ‒ kér gosp. Metelko v pravopis še clo Krajnca od Krajnca, še bolj pa od Štajarca in druzih Slovencov loči, naš sedanji pravopis pa nobene ločitve ne dela, in se mu tedaj tudi ni treba pogube bati, zató kér je edín z ilirskim in zlo enak pravopisu druzih Slovanov, kterih bukve in časopisi se bojo zmirej bolj med Slovenci razširjevali ‒ kdor ‒ pravimo ‒ vse to le nekoliko premisli, bo lahko razsodil: kterimu pravopisu prednost gré. S tem pa nočemo rêči, de je novi pravopis brez vse pomanjkljivosti ‒ tode kteri pravopis je na svétu, ki je popolen? Kteri jezik zamore to rêči? Nobeden.

Pa pustímo vse to besedovanje na strani, in ozrímo se po Slovenskim in poglejmo: kteri pravopís zdej kraljuje na Krajnskim, Štajarskim, Koroškim, Teržaškim in Goriškim? v kterim pravopisu se natiskujejo zdej nar imenitniši knjige?

1. V stari Bohoričici se zdej nobene druge bukve več ne pišejo, kakor molitevne in pa pratike.

2. Že v létu 1832 začeti prepír zavoljo Metelkoviga pravopísa se je ‒ kakor večidel naših bravcov vé ‒ v létu 1833 tako hudo vžgal, de se je popisala cela knjiga pod nadpisam: „Nuovo discacciamento di lettere inutili, d. i. slovenischer ABC-Krieg, Laibach 1833.“ ‒ In odtistihmal je zginil gosp. Metelkov pravopís iz natisa. Drugači pa je z njegovo slovnico (gramatiko), kteri vkljub overženih čèrk radi podamo nevsahnljivi venec slave.

3. V létu 1843 so jéle Novíce po malim novi pravopís pisati, ki so se dolgo braníle Bohoričici slovo dati, dokler jih niso od vsih straní SIovenskiga naznanovane vošíla pisavcov premagale, kterim so se pa potem rade udale, ko so spoznale, de so vošíla občinske. Gospodje R. M. in J., ki so Novícam koj v pervim začetku prijazni pomočniki bili, bojo poterdili, de se v vpeljanji noviga pravopisa nismo prehiteli. ‒ Zdej se pišejo v novim pravopísu vsi slovenski časopisi brez sneme, namreč: Novíce, Slovenija, Cerkveni časopis, Vedež, Slovenske Novíne v Celji. V ravno tem pravopisu so natisnjene „Drobtince“, drugi natis „Blaže in Nežica“ milostljiviga kneza in škofa gosp. gosp. Slomšeka, ki so mi lani naravnost rêkli, de, poprijemši se noviga pravopisa, ga ne bojo več opustili; ‒ gosp. Murkotova in gosp. Muršečova „slovnica“ (gramatika), gosp. Krempeljnova „dogodivšina štajarske zemlje“, pesmi gosp. Vodnika, gosp. Koseskiga in gosp. Prešerna, dalje: gosp. Vertovcova „kemija“, ‒ gosp. Malavašičova „Zlata Vas“, gosp. Stojanova „Miloserčnost do žival“, gosp. A. Tomanove bukvice s podobami „zoper terpinčenje žival“ ‒ vse knjige gosp. M. Majerja, ‒ gosp. Jabornikovo „Sveto pismo“, kteriga 1. zvezek bo kmalo dokončan; gosp. Robidatove knjige „Zdravo telo nar boljši blago“, Čujte, kaj žganje dela, gosp. F. G. Linhartov „Matiček se ženi“, potem „Varh“ ‒ „Sedem Sinov“ in še več druzih knjig. ‒ V novim pravopisu izhajajo že tudi oznanila c. k. ilirskiga poglavarstva, in Ljubljanske c. k. policije. Unidan je tudi na Dunaji iz c. k. dvorne in deržavne tiskarnice v novim slovenskim pravopisu prišel na svitlo „zazdajni red za opravila pri vstavivnim deržavnim zboru in načert za prihodni stanovitni red opravil“. Tudi naš novi slovenski besednik, ‒ gosp. Cafova „slovenska slovnica za Nemce“ in več druzih v natis pripravljenih bukev. Poslednjič še povémo, de je novi pravopis že tudi v slovenskih šolah Primorskiga poglavarstva vpeljan.

Kdor iz tega ne spozná, kaj de je zdej storiti treba: ali se občinstvu udati ali pa sam svoj ostati, temu se bomo zastonj prizadevali sedanje potrebe razjasnovati.

Le ena sama se mora pri nas še zgoditi, de bo enkrat konec vsiga abcedniga besedovanja. In to je, de se ta pravopis po izgledu Primorskiga poglavarstva tudi po vsim Slovenskim v šole vpelje. To pa se mora zgoditi zdej pri osnovi noviga šolstva na Slovenskim, de se ne bo ljudstvu podučenje kradlo, ktero zamore iz gori imenovanih in tudi prihodnjih knjig in časopisov vživati. Vredniki Dunajskih časopisov po pravici terjajo, de naj bojo vsi časopisi brez štempeljna, ki njih ceno povikšuje, zató kér so časopisi dušni živež ljudstva; ‒ mi slovenski pisavci pa terjamo, de se novi pravopis po vsih šolah postavno vpelje, de se ne bo môglo ljudstvo pritoževati, de ne zna novih rečí brati, in de ne bo zaostajalo v takó potrebnim omikanji.

Jez sim za tega voljo v velkim deželnim zboru v Ljubljani 7. mal. travna tega léta zbranim stanovam svetoval, de naj položijo to reč ministru na Dunaj, de se ima povsod novi pravopís vpeljati, ‒ in vsi so enoglasno ta naklep (Antrag) poterdili. Naš milostljivi knez in škof, gosp. gosp. Anton Alojzi, inf. stolni tehant gosp. Urban Jerín, vodja bogoslovskih šol, gosp. korar Zupan, in vikši vodja krajnskih normalnih šol, gosp. korar Novak so sedeli v tem zboru in so poterdili ta naklep; torej je tudi njih opravílo, skerbeti, de ne bo ta reč nikjér nobenih enostranskih protivnikov našla, kér zdej v tacih rečéh ne veljá več tó, kar kaka posamesna glava ali posamesno vredstvo (Behörde) misli, ampak to, kar je glas občinstva. Kaj pa ta glas terja, spričujejo gôri dokazane slovenske dela v novim pravopisu očitniši, kakor vse naše besede.

Novi pravopis je za mladost, ki se še le brati učí, tudi veliko ložeji, kot stari, kér en glas č, š, ž je tudi le z eno čerko zaznamovan, ne pa z dvema kakor po starim sh, ſh, zh. Ravno tako ta pravopis polajša tudi poduk v pregibanji glagolov, kadar se s, z, c spreminja v š, ž, č ali pa nasproti, postavimo: groziti ‒ grožen; nositi ‒ noša ‒ nošen; rêčem ‒ rêci; strižem ‒ strizi i. t. d. ‒

In takó sklenem ta sostavek s tem zagotovilam, de ne besedice več ne bom od te reči govoril, kér iz celiga serca poterdim resnico gosp. Hicingerjovih besed: „Raji bi več pisali in dobriga, kakor pa vedno se pričkali za gôle čerke, in se tako zmirej v Abecedarje povračevali“. Ojstro nam jo gosp. Hicinger tudi povedó v sledečim napisu, v kterim nam pokažejo, kaj Vodník in Čop na unim svetu od nas govorita:

Vodnik:

Dobro hitíjo naprej v izobraženju verli Slovenci,
Vedno popravljajo bolj národni svoj pravopis.

Čop:

V tem se je bati samó, de se dost izučili ne bojo,
Ker se vračujejo skoz le v abecedo nazaj!

Ne boj se tega, slavni Čop! Ko si Ti živil, je spala Slovenija, le malo rodoljubov se je poganjalo za mater svojo. Zdej pa je vse živo po Slovenskim, in edinost ni več prazna beseda. Po mestih je še sicer premalo národniga občutka, tolikanj bolj pa živí duh domorodstva po dežêli, kteriga nar zvestejši varhi so od nekdej duhovni gospodje bili!

Dr. Bleiweis.