V proslavo petdesetletnice našega mašništva
V proslavo petdesetletnice našega mašništva Josip Furlani |
|
Prav triindvajset nas je bilo. Vdani,
kot dušni bojniki dovolj odeti,
da z zvitim zmajem bili boj bi vneti,
v vinograd božji bili smo poslani.
Nikar ne bom opeval, niti sprožil,
kako je ta in oni na ledini potil se v čast Bogu, v prid domovini:
natačno vse bo sodnji dan razložil.
Še večja bila bi naloga moja,
razpravljati o blaženi pomoči,
ki osrčevala je ob uri vroči
slabotne nas vojščake sredi boja.
Prešlo pa je desetkrat peto leto!
Število vseli, ki smo sem gor dospeli,
dasi napadov raznih pretrpeli,
kar zaporedoma naj bo razšteto:
Je tu Orioni, Klimenc, Fras, Furlani,
Mighitti i Možina, Michtlutti;
vsi dragi bratje so nam že zasuti,
že pod gomilo do kosti obrani.
Dok cipla tolče lahko poravnamo,
če gruča še na poti voz nam stresa.
Ni duh krepak dovolj za vzlet v nebesa,
spopolniti se da, dok svet teptamo.
Res. redke milosti smo mi deležni;
posebej nismo si je priborili:
v visoki starosti precej še čili
ne bomo Večnemu za dar hvaležni?
Srce, nam od hvaležnih žarkov vneto,
ti dans Te Deum z nebeščani pevaj,
z nebeškimi se iskrami ogrevaj,
ti plamti, ljubi zmer Srce presveto!