Preklete in neznosne, dolgočasne ure,
ko v tem tovarniškem oddelku mračnem ždim,
postopam, delam se, ko da bi delal
in zdim se sebi samemu neumni božji volek
in čakam in se ne borim.
Vsak dan pa rasejo brezdelnih vrste;
so fantje, so možje, so žene in dekleta
in vsem, in vsem pretesen je ta svet.
Ho, kdo bi vedel, kdaj še jaz v te temne vrste stopim,
k izobčencem, brezdomcem in brezdomovincem.
Morda ostanem, ker je majhna, majhna moja plača,
morda bom pal, še za sramotnejši denar prodal se,
ker ni še prišel čas, ko bomo složni vsi, kar nas trpi v fabrikah.
O, pa takrat – takrat ne bom to jaz,
drug človek bo, ki bo omagal in bo pal
in ki ga žalostno in strogo bo vprašala žena: »Le zakaj si nas izdal?«
– ker tudi ona dolga leta že v fabriko hodi.
