V pomorskem kraljestvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca
V pomorskem kraljestvu
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Pa kaj, če dežuje! To so samo kapljice vode, in ko si enkrat moker, se vsaj ne moreš več zmočit,« je Bine Brrvinc obračal svojo pamet, ko ga je nekega dne ujela nevihta. »Niti umivati se mi ne bo treba danes.«
Vse je raje gledal z lepe strani. Zato se je tudi tokrat odločil čisto po svoje, da gre namreč še na morje na kopanje: ko si enkrat moker …
Morje je zelo veliko in tudi zelo globoko. Če plavaš, se vedno malo bojiš. Zato si Brrvinčev Bine izmisli še kaj boljšega kot plavanje. Poizkusil bo dihati vodo, da se bo lahko peš sprehodil po morskem dnu. Če znajo to ribe, zakaj bi tega ne zmogel naš mravljek.
Blub-glooob! - Kh, kh, kh, fuj! - je kašljal, se dušil in pljuval. Ampak potem je še nekajkrat poizkusil, dokler: - Blub-glooob! - mu ni uspelo. Dihal je vodo, kot bi pil oranžado.
»Žejalo me že ne bo,« si je rekel in stopil naprej, da si ogleda svet pod vodo.
Kako lepo mehko je hoditi po morskem dnu, sam pesek in morske trave. In ob vsakem koraku te odnese daleč in visoko, kot bi bil brez teže.
Kaj vse je videl na tem morskem svetu: predvsem čudovite rože vseh barv, a ko se jim je približal, so se potegnile vase, se skrile.
»Kako so šele te sramežljive,« si je mislil Bine, in se spomnil svojih sester, ki so se tudi skrivale pred vsemi.
Potem je bilo tu polno polžkov. V nekaterih so stanovali polžki, v druge pa so se naselili rakci. Ti so nekoč z zvijačo zvabili radovedne polžke iz njihovih hišic, recimo tako, da so jim prednosom mahali z morsko solato in ko niso pazili - hop! - pa so se zrinili pod tujo streho.
Ko je tako postopal pod morjem, je mimo Bineta priplavala tudi čudovita mavrično pisana meduza. Vrtela se je in se dvigala in spuščala, ker je očitno imela tam službo kot vrtiljak. In res se je za njene lovke vesil kar cel kup zelenosrebrnih ribic. Kako so se zabavale!
Bine se je vsemu čudil, vse ga je zanimalo in ga veselilo. Tudi on se je obesil za morski klobuk in se vrtel in vrtel.
Takrat pa pride mimo poredna sipa. Kaj vem, kaj jo je pičilo, da je spustila svoje črnilo in je nastala v hipu črna noč vsenaokrog. Bine je prestrašen odskočil, ampak kam, ko je bila tema?! Spotaknil se je in padel naravnost v naročje velike školjke, ki se je v hipu bojazljívo stisnila in zaprla svoj pokrov. In Bine je ostal noter!
- Jooj - si mislite vi...
Bine Brrvinc pa: Juhuhu! - ker je bil v školjki velik biser, ki se je svetil kot sto svetilk. Spravil ga je v svoj nahrbtnik in potem poščegetal školjko, da se je morala posmejati na vsa usta. On pa takrat hop, ven!
Zunaj se je potem naprej ogledoval: tu rdeča korala, tam cel gozd koral in med njimi svilene alge, morski ježki, pajki, čebele, vse kot na gornjem svetu, le da bolj okroglo. Pa tudi bolj bodeče, nabrušeno.
V morskih globinah pa je tudi marsikaj narobe, je opazil Bine. Recimo zvezde, ki ležijo kar po tleh, namesto da bi utripale zgoraj. Tudi morski pes Griznik ni privezan niti nima nagobčnika: kaj če koga ugrizne!!! - In še nekaj je opazil Bine, kar sploh ni bilo prav. Ko je srečal morskega kanarčka, je takoj opazil, da sploh ne poje, ker pač ne more peti s polnim kljunom vode. Seveda, vseživalce tam spodaj so tihe, vse je mutasto: pes ne laja, vrtiljak Meduza nima bučne glasbe, prav tako tudi trave in gozd koral ne šumijo.
Bine je potegnil svojo zlato trobento iz nahrbtnika in pihnil vanjo, da bi videl, če se vsaj ta oglaša. A vse, kar je bilo slišati iz nje, je bilo: gluub-bloob.
»Kdo bi prenašal vso to tišino,« je sklenil Bine. »Saj bi se privadil, da so psi brez nagobčnika, morski ježi z ostrimi iglami, da povsod prežijo poredni rakci s škarjami in so zvezde kar po tleh in da sipa razsipa svojo črno tekočino. Da pa si ne moreš zatrobentat niti pesmice za korajžo, to je pa že preveč!«
Na srečo je prikolovratil tam mimo morski konjič. Bine je skočil nanj in brž sta oddirjala do nabrežja in kopne zemlje.
Tako se je končal izlet pod morje. Od njega je ostal Binetu čudoviti biser. Sklenil je, da ga bo podaril svoji izvoljenki, ko si bo katero res dokončno izvolil. Do takrat pa bo ob luči bisera pisal knjižice z zgodbami iz lastnega življenja.