V poljskih šumah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V poljskih šumah.
Ernest Eberhater.
Izdano: Proletarec (1907), Chicago
Viri: Proletarec 1907 št. dLib 16 in 1908 št. dLib 17 in dLib 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naša povest se pričenja v velikih poljskih šumah, sredi malega naroda, takozvanih Kurpov.

To junaško pleme živi v okolici Ostrolenke in Lomice. Svoje čudno ime je pa podedovalo po svojih čevljih, ki so delani iz bičevja.

Glavna oseba v povesti je bojeviti švedski kralj Karol XII., ki je vladal od 1697 do 1718 in katerega so nazivali človeško šibo.

V vojni proti ruskemu carju, Petru Velikemu in njegovim zaveznikom je bil v bitki pri Pultavi leta 1709 popolnoma poražen. Bežal je v Turčijo, da bi sultana nahujskal proti Rusiji.

Medtem ko je bival v Turčiji, so Rusi opustošili švedsko Pomorje. Oblegali so tudi Štetin, ki je po pogodbi postal last Prusije.

Nakrat se je Karol XII. vrnil iz Turčije in zahteval Štetin za Švedsko. Ker ni šlo zlepa, je napovedal vojno pruskemu kralju Frideriku Viljemu I.

Leopold pl. Dessau je zasedel otok Rigen, Karola XII. je pa pognal na Švedsko.

Kralj je bežal in je pred utrdbami trdnjave Fridrichshall poginil žalostno.

Po ti kratki zgodovinski sliki, še le pričnemo s povestjo, ki se je dovršila v poljskih šumah in katero omenja tudi Poljak Woyeizki v svojem zgodovinopisu o Kurpih. — — —

Nekega jutra je korakal gozdar skozi šumo Mazovije. Veličanstven mir je vladal vsepovsod.

Nakrat je udaril na uho gozdarja glas bobna in vojaške trobente. Bil je Karol XII., ki je s svojimi četami upadel v Mazovijo.

»Ti rdeči vragi so vtaknili svoje nosove tudi v naše mirne šume,« je godrnjal gozdar sam med seboj. »Gorje jim, če zapalijo naše koče. treba je, da obvestim svoje rojake in gospodo v gradu.«

Kakor srna je hitel skozi šumo. Kmalu je bil v gradiču, v katerem je stanovala vdova vojvode pl. Rave.

Gradič je bil zgrajen iz lesa. Sobe so pa bile okusno in krasno opremljene.

Okoli gradiča se je razprostiral lep vrt. Preko njega so pa vodili senčnati hodniki proti gradiču.

Vojvodina je sedela v sobi in se bavila z vezanjem nogavic. Pri vratih je pa stal njen dvornik Telemski.

Tedaj vstopi več plemičev v sobo. Med njimi je bil tudi gozdar.

»Tukaj so! tukaj! milostljiva gospa!« je klical gozdar. »Z Vražjega vrha sem sam videl rdeče vrage.

Kakor bi jo gad pičil, je vstala vojvodinja raz sedež. Njene temne oči so zaplamtele in navdušeno je zaklicala:

»Zgrabite za orožje! Na konje. Dajte mi moč. Vsakdo pozna svoje mesto. Gozdar, vi zberite svoje v zasedi! Obkolite jih in branite se do zadnjega dihlaja! Ali se je že vrnil sel?«

»Ne, Vaša milost!«

»Čas je prišel! Zaupajte v srečo junaško in zmaga bo naša!«

Karol XII. je s 7000 tisoč vojaki udrl v šume Mazovije.

Komaj je prekoračil par milj, ga je že ustavil Kurp.

»Česar hoče ta človek!« je vprašal Karol svoje spremstvo.

Kurp je snel klobuk z glave, ki je bil okrašen z rdečim trakom in dejal:

»Naši so me poslali, naj ti povem, da ti dovolimo prehod skozi naše šume, ako sprejmeš naše pogoje. V nasprotnem slučaju te bomo pa zavrnili, magari če tudi teče kri.«

Ko so kralju pretolmačili besede, se je zasmejal na glas in rekel:

»Ha! Mar mi bodo ljudje v čevljih iz bičevja zapovedovali! Proč, iz pred oči! Povej tovarišem, da se bodemo greli ob požaru vaših koč, kajti dnovi so hladni!«

Kurp je srepo pogledal v kralja in hitro odšel.

Polk švedskih pešcev, ki je marširal kot predstraža, je nakrat obsula toča krogelj od vseh strani.

Švedi so se ustavili.

Karol je postal nemiren in zapovedal je:

»Naprej!«

Z huraklici so Švedi naskočili skritega sovražnika. Ali vsled ozke poti se nemorejo razviti. Prvi cepajo na tla; kot žito pod srpom ženjice.

Tisočletni hrasti se tresejo vsled grmenja pušk, topov in bojnega krika.

Medved prestrašen beži iz brloga, divji vol trese grivo, s svojimi žarečimi očmi gleda divje okoli sebe, iz gobca se mu cede sline po bradi, potem pa plane v goščo, jo tepta z nogami, da se pokanje vejevja sliši daleč naokrog.

Vsled nepričakovanega odpora skoči kralj raz konja in naskoči prvo zasedo, katero po hudem boju vzame.

Kurpi se takoj razprše na vse strani in zbero za drugo zasedo, od okder zopet pošiljajo smrtonosne kroglje v švedske vrste. Kralj vodi sam svoje najboljše čete v boj. Vse zaman. Kurpi se ne umaknejo.

Nakrat se začuje za hrbtom Švedov bojni krik.

»Obkoljeni smo,« so klicali Švedi.

Telemski s konjico napade topništvo, katero požene v beg.

Konjica hiti na pomoč. Ali tudi to zapode junaški Kurpi v beg.

Švedi se bore kot levi. Zaman! Padajo kot trava pod koso.

Kralj zajaha konja in se vrže v največjo bojno gnečo. Sedaj pade konj, ž njim pa tudi kralj.

Švedi so poraženi na vsi črti. Zmagonosen krik Kurpov se razlega po šumi in gost dim obdaja pridobljeno postojanko.

Sedaj prihaja sel in sporoči vojvodinji, da se je 1000 Švedov utaborilo na pokopališču v Ostrolenki, da se njih četa še vedno množe.

Vojvodinja je pustila Telemskega z majhnim krdelom konjice na bojišču, z drugimi četami je pa hitela v Ostrolenko.

Tu je Švedom zapovedoval polkovnik Rehbinder, sta., skušen in nevstrašen vojak.

Za pokopališčnim zidom se je utaboril dobro. Vhod je zadelal s hlodi, na oknih cerkve je pa razvrstil najboljše finske strelce.

Tukaj je čakal Kurpe hud boj na odprtem polju. Pokopališče je bilo treba vzeti z naskokom.

Pogumno so kurpi naskočili pokopališče in kmalu so bili pod ozidjem. Ali nemogoče je bilo splezati na visok in strm zid.

Vojvodinja je to zapazila in dala je nova povelja Kurpom.

Kurpi so pohiteli v bližnje skednje, od koder so se vrnili s snopi slame, katere so zložili pod ozidje in tako napravili prehod.

Res so švedski strelci zadeli marsikaterega Kurpa. Ali gozdarju se je kmalu posrečilo prekoračiti ozidje. Za njim so udrli njegovi tovariši s sekirami. Vrata so bila kmalu razsekana. Vnel se je strahovit boj — mož proti možu. Po cerkvenem tlaku je tekla gorka človeška kri: Boj je še le nehal, ko so se Švedi udali.

Polkovnik Rehbinder je utekel skozi stranska vrata. Ali daleč ni prišel. Zapazil ga je gozdar. Udrl je za njim, zgrabil ga je s svojo močno roko in ga prignal pred vojvodinjo.

»Milostljiva gospa,« je zaklical gozdar. »Ujel sem Šveda. Mislim, da je kak poveljnik.«

Vojvodinja je sprejela polkovnika tako prijazno, da se je gozdar kar čutil, ker ga je obdelal s pestjo precej dobro.

»Gospod polkovnik«, je dejala vojvodinja, »obžalujem. Vojna sreča je opoteča. To je skusil danes jutro tudi vaš kralj.«

»Kako,« je vprašal polkovnik, »moj nepremagljivi kralj?«

»Je bil poražen danes v jutro,« je rekla vojvodinja in pokazala na pet švedskih zastav. »Gospod polkovnik, spustila vas bom. Povejte, kam hočete?«

»Deliti hočem usodo kralja. Kje je kralj??«

»Tam,« in vojvodinja je pokazala proti nebu.

Rehbinder je dal roki na lice, da bi vojvodinja ne videla, da plaka.

⦁⦁⦁

Temu krvavemu dnevu je sledila temna noč. Karel XII., o katerem so mislili, da je mrtev, je blodil po poljskih šumah. Spremljeval ga je zvesti oproda, rodom Madžar.

»Slab dan,« je godrnjal Madžar in klel v svojem maternem jeziku.

Karel je prišel na majhen prostor, ki je bil očiščen drevja. Vzel je klobuk z glave in opazoval samokrese za pasom. Mahnil je z roko v smeri, kjer se je oddaleč prikazovala majhna lučica.

»Ta luč gori v kmečki koči,« je dejal Madžar.

Karel je povedal svojemu oprodi, da noče iti sam v kočo, pač pa želi kaj jesti.

Madžar je odšel. Kmalu je prišel do koče in vstopil pogumno. Zaprosil je gospodinjo, ki se je sukala v kuhinji okoli ognjišča, za tovariša, ki ga čaka v šumi, kaj jesti.

»Le pridite,« se je začul debel glas, na pragu se je pa pokazala orjaška postava gozdarja.

Madžar se je obrnil in hitel po kralja.

⦁⦁⦁

»Dolgo čakamo goste,« je spregovoril gozdar.

»Morda je daleč,« je odgovoril Stanislav, kjer je pustil svojega tovariša.

»Videl sem vojaka, da je šel proti Vražjemu griču,« je spregovoril Jasko.

»Sveta mati božja,« je dejala Marjeta. »Ne bo se vrnil živ. Sedaj je ura za duhove.«

»Ne boj se duhov v koči,« je odgovoril Stanislav. »Tukaj so brezmočni.«

Marjeta je zopet stopila k ognjišču.

Zunaj je nekaj zaškripalo. Marjeta se je ustrašila. Jasko njen sin je plaho zrl okoli sebe; Stanislav je pa vstal in odprl vrata.

Madžar je vstopil — za njim pa Karel XII.

»Večerja je pripravljena,« je dejal Stanislav. »Dolgo smo vaju čakali.«

Kralj je pokimal in odložil je klobuk in plašč.

Gozdar ga je pogledal.

Kralj je bil oblečen v višnjevo uniformo, na kateri so bili prišiti veliki gumbi iz bakra. Imel je širok pas okoli ledja, njegove noge so pa tičale v visokih škornjih in vihastih hlačah. Oborožen je bil z dvema samokresoma in dolgo sabljo.

»No, je rekel Stanislav. »Marjeta prinesi večerjo, gostoma je pa pokazal, naj se vsedeta na klop. – Karel se je takoj vsedel.

Vsi so se že vsedli, le njegov oproda je še stal, ker se je bal, da bi razžalil kralja, če bi se vsedel.

Karel ga je pa zgrabil za roko in ga potegnil poleg sebe na klop.

Jasko je postavil veliko skledo kaše na mizo. Vsi so pričeli jesti. Karel je vzel leseno žlico in je pričel pridno zajemati kašo.

Gozdar, ki je sedel kralju nasproti, ga je vedno ogledoval. Po večerji, ki je končala molče, je gozdar namignil Stanislavu in šepnil v uho:

»Čuj, Stanislav! Stavim, da je to tisti človek, ki je bil v bitki vedno v prvih vrstah in na katerega sem streljal s srebrnim gumbom. Morda je švedski kralj?«

»Ali se ti sanja,« je odgovoril Stanislav. »Kralja sem tudi jaz videl. Ali ta mu še podoben ni.«

»No, videl sem ga tudi dobro. Še se spominjam, kako se je vspel njegov konj. Saj ima tudi širok pas, katerega mu je baje podaril sam vrag. Stavim svojo glavo, da je kralj.«

»In če bi bil kralj,« je odgovoril Stanislav, »je tukaj na varnem. Moj gost je in prosil me je za prenočišče. V koči moji se mu ne bo skrivil las na glavi, magari če bi bil sam vrag.«

»Še tega je treba,« je godrnjal gozdar. »Takega sovražnika bodemo pustili, da uide.«

»Tukaj lahko spi,« je rekel Stanislav. »Zunaj pa naredi kar hočeš,« in stopil je v čumnato.

Ne da bi se slekel, ja legel kralj k počitku in zaspal, še predno so legli v čumnati spat Marjeta, Stanislav in gozdar.

Madžar je čul vso noč na klopi pred ognjiščem. Pušil je iz kratke pipe in pokladal polena na ogenj.

• • •

V veliki dvorani je sedel zamišljen podkancelar Litavske.

Pred kaminom, v katerem je prasketal ogenj, je pa stal Ordenga, reven plemič. Oba sta bila nasprotnika saksonskega kralja, Augusta II.

»Bitka je zgubljena,« je rekel podkancelar. »Mnogo Švedov je morao izgubiti svoje življenje.« 

»Osem tisoč mož,« je odgovoril Ordenga.

»Vraga.« je dejal podkancelar, »pri Narvi je Karel pognal s 7000 Švedi 80,000 Rusov v beg.«

»Ali so se dolgo bili?« je vprašal podkancelar po kratkem molku:

»Ves dan so se bili. Bitko je odločil Telembski, ki je s konjico napadel Švede za hrbtom in jim vzel topove.« 

Vstopil je nakrat visok mož, zavit v plašč, ki je bil pobeljen s sneženo plastjo.

Njemu je pa sledil drugi, oblečen v ogrsko kutko.

Prvi je obdržal klobuk na glavi, drugi je pa že zunaj otresel sneg s svoje kučme.

»Vi ste milostljivi kralj,« je dejal podkancelar in začudeno zrl v novodošleca.

Karel XII. je pokimal in stopil h kaminu, da bi ogrel prezeble prste.

Podkancelar je takoj ukazal pripraviti večerjo.

Oproda je pa ostal pri vratih.

»Gospod podkancelar.« je pričel Karel XII., »potrebujem dva zanesljiva sela.«

»Takoj bodeta tukaj, Veličanstvo.«

»Pero in črnilo,« je zapovedal Karel; vsedel se je in zapisal dva povelja, katera je uročil vstopivšemu selu. Določil je tudi čas do kedaj se morata vrniti.

Stopil je zopet h kaminu.

»Vam je že vse znano.« je spregovoril Karel po kratki pauzi. Segel po svoji navadi zopet v lase, pa je zadel ob klobuk.

»Oprostite g. podkancelar, da je švedski kralj vstopil tako neotesano.«

Dal je klobuk Madžaru in rekel: »Otresi sneg, zunaj!«

Oproda je odšel.

»Temu Madžaru se imam mnogo zahvaliti.« je govoril kralj. »Zvest je kot pes, hraber kot lev in neumen kot osel.«

Madžar je zopet vstopil.

»No, tovariš,« ga je nagovoril prijazno kralj. »Zebe te in ogrej se, saj sva pri kmetih brez čevljev tudi skupaj spala in jedla.«

»Kaj? Milostljivi gospod,« je spregovoril Ordenga, »vi ste spali pri Kurpih, ki so potolkli vaše vojake?«

»Saj jim bom plačal,« je jezno vskliknil kralj. »Še vnuki se bodo spominjali, kako je Karel XII. maščeval svojo sramoto. Ali truden sem. Rad bi šel spat.«

»Vse je pripravljeno. Ako vaše Veličanstvo želi, takoj pokažem spalnico.«

⦁⦁⦁

Ob solnčnem vzhodu je bil kralj že na nogah.

Imel je nemirne sanje. Večkrat po noči je pričel zapovedovati, kakor da bi bil v bitki.

Že o polnoči je bilo dvorišče polno švedskih peščev in konjice, katerm je zapovedoval general Steinpflicht. Podkancelar se ni upal povedati, da se njegova vojska že zbira. Toda Karel je kmalu čil izstopil iz spalnice.

»Kako je g. podkancelar,« je vprašal kralj. »Ako so moje čete že tukaj?«

»Da, vaše Veličanstvo. Že čakajo na vaša povelja.«

»Kdo zapoveduje?«

»General Steinpflicht!«

»Vrlo, general Steinpflicht naj takoj vstopi!«

Steinpflicht je kmalu vstopil in se razveselil, da vidi kralja nepoškodovanega. Kralj ga je potrkal po rami in rekel:

»Vesel sem, da sem všel tem vragom brez čevljev. Ali si pripeljal vojake?«

»Dva polka pehote, en polk konjice in 4 topove; čez dve uri bodo še druge čete tukaj.«

»Koliko?«

»10 polkov pehote, 6 polkov konjice in 10 topov.«

»Vrlo general. Sedaj bodo ti vragi dobili svoje plačilo. Poslati se morajo močne patrulje v okolico; en polk pehote z dvema topoma naj zasede Lomco. En polk pehote na maršira počasi proti Ostrolenki; druge čete bom sam vodil.«

Kralj je odšel k svojim četam, ki so ga z veseljem sprejele.

⦁⦁⦁

»Marjeta, Marjeta, kje si,« je klical Stanislav in basal na pragu svojo puško.

»Kaj je?« je vprašala Marjeta.

»Deni prediva v malho!« je prosil Stanislav.

Sedaj se je obema približal tudi gozdar in rekel:

»Boj s Švedi se bo danes nadaljeval zopet. Na dvoru je vse živo. Od vseh strani hite plemiči oboroženi na dvor. Govore, da je tudi naš kralj Avgust pri vojvodinji, katerega je Karel odstavil in se zahvaljuje, da smo Kurpi naklestili Švede. Mi smo imeli tega lisjaka že v pasti; aj, aj, pa pustili smo ga uteči. Rekel sem, da naj zgrabimo tega švedskega vraga in odvedemo k vojvodinji!«

»Ne, ne, prijatelj« je pričel Stanislav. »Ako bo treba bom stopil pred kralja Avgusta in mu povedal: Res je spal švedski kralj v moji koči. Ali bila je moja koča. V ti koči ga pa nisem smel izdati. Bil je moj gost!«

Gozdar je med tem govorom jezno ogledoval svojo puško, ker mu besede niso bile všeč. Rekel pa ni nič.

Naobratno je pa pripovedovala Marjeta: »Vaščani v vasi govore, da so Švedi zopet tukaj, in da se hočejo maščevati na nami siromaki.«

»Naj bo, kar hoče,« je odgovoril Stanislav. »Dostikrat smo že bili v bitki. Boja smo vajeni. Tudi za Švede ne bo lahko delo premagati nas.«

»Ako vaščani o tem govore, je že nekaj resnice,« je govoril gozdar. »Misliš, da so rdeči vragi že pozabili poraz, katerega smo jim prizadeli? Potem ne bi poznal divjega Karela, tega klativiteza. Slutim, da bo še marsikatera kroglja žvižgala preko moje glave. Kdo ve, kje bom umrl. Kar je Marjeta povedala, je res. Naši ogleduhi poročajo, da Švedi marširajo v močnih četah proti nam.

V tem trenotku je prehitel Jasko in že oddaleč klical: »V Dombrovi zvonijo. Kurpi se morajo zbrati. Rdeči vragi so nas napadli, kajti od dvora sem se čujejo streli.« 

»Naprej Stanislav!« je zaklical gozdar. »Naprej! Zgrabimo za orožje!«

⦁⦁⦁

Pri ognju se je grela četa švedskih vojakov. V obližju so pa ležali na rokah zvezani Kurpi, gozdar, Stanislav, Jonek, Lopuha in Kvizol, pričakujoč smrtne obsodbe.

»Kmalu bodete sprejeli svoje plačilo,« je spregovoril bradat švedski grenadit. »Mi bomo že očistili gozda takih potepuhov brez čevljev.«

»Ni mi všeč,« je odgovoril znani Madžar.

»Prav si zadel,« je rekel korporal Remer. »Ni častno za vojaka, če se maščuje nad neoboroženim sovražnikom. Z orožjem v roku naj se odločuje, kdo je močnejši. Seve, moramo zvršiti, kar se nam zaukaže. Ali švedski vojaki niso krvniki. Te si naj kralj kje drugod naroči.«

»Jaz in kralj,« je pričel Madžar, »sva jedla in spala pri kmetih. Kralj je pa ukazal obesiti jih. To se mi ne dopade.« 

»Tudi jaz nočem opravljati posel krvnika,« se je oglasil grenadir. »Če tudi ne nosijo uniform, vendar so se borili kot junaki.«

Sedaj je zaječal gozdar. Vrvice, s katerimi so ga zvezali, so se zajedle globoko v meso.

»Kaj ti je?« ga je vprašal Madžar.

Gozdar ga je pogledal srepo in se obrnil v stran.

Karporalu Remeru so se smislili vjetniki in zaklical je grenadirjem: »Odnehajte malo vezi.«

Madžar je odnehal vezi gozdarju in mu ponudil svojo čutaro s žgajnem.

Gozdar je odkimal z glavo, da noče žganja.

»Zakaj ne piješ?« ga je sočutno vprašal Madžar.

»Ako ima človek umreti, potem je boljše, da umrje trezen,« je odgovoril gozdar.

Pričel je pihati močan veter, ki je podil Kurpom dim v obraz. Gozdar se je vlegel na tla, poleg njega pa Kurpi.

Tudi Madžar je razpel svoj plašč preko grma in se s korporalom Remerjem vlegel pod njega. Kmalu so vsi spali poleg ognjev, le klici straž so temno odmevali v gozdu.

Gozdar ni spal; razmišljal je kako bi utekel.

Gledal je okrog sebe; vsi vojaki v bližini njega so spali, le ob ognju je stal grenadir na straži, ki je večkrat pazno ogledoval ujete Kurpe.

Gozdar se je odločil hitro.

Pri močnem sunku, ki je Kurpe zavil v gost dim, je gozdar odnehane vezi strgal, zgrabil je grenadirja za goltanec in ga pritisnil k tlom. Obraz grenadirja je postal višnjev in kmalu je izdihnil.

Gozdar je vzel mrliču sabljo in samokrese, ogrnil okolu sebe širok švedski plašč, potem se pa previdno ozrl, če ga nihče ne vidi.

Nobene človeško uho ni čulo smrtnega boja švedskega vojaka.

Gozdar za trenutek ni vedel kaj storiti. Žal mu je bilo zapistiti svoje tovariše. Ali pomagati jim ni mogel. Lezel je torej ob ognjih do bližnje goščave.

Še le zadnja straža ga je zapazila in zaklicala: »Kdo je?«

Gozdar ga ni razumel, torej ni znal tudi odgovoriti.

Odločil se je hitro. Šel je proti Švedu in mu nakrat pognal krogljo skozi glavo.

Ta strel je spravil vse vojake na noge: tudi korporal Remer in Madžar sta se zbudila.

»Teremtemten!« je klel Madžar. »Dobro sem spal. Kaj pomeni ta strel?«

Tudi Kurpi so se zbudili in opazil takoj, da je gozdar ubežal.

Madžar je prvi opazil, da ni gozdarja.

»Kje je veliki kmet?«

»Ne vemo,« je ogovoril Kvizol.

»Utekel je,« je rekel Madžar lakonično.

Korporal Remer je takoj zajahal konja; sledilo mu je pa še 6 jezdecev.

Gozd, skozi katerega je bežal gozdar, je postajal čimdalje gostejši in gostejši.

Ozrl se je nazaj in rekel:

»Le pridite, v gozdu sem jaz kralj!« 

⦁⦁⦁

Trdo zvezani so zopet ležali Stanislav, Lopuha, Kvizol in še tristo Kurpov na tleh.

Več vislic je stalo na naokrog, poleg njih pa vrvice na kupu.

»Jonek,« je spregovoril Kvizol. »Prosil bom vojake, da malo odnehajo vezi. Poglej, kako so ravnali z menoj; moje hlače so vse krvave.« 

»Le prosi jih, ako hočeš,« je spregovoril Stanislav. »Ti ljudje ne poznajo usmisljenja odkar je ušel gozdar.«

Nakrat je nastal hrup v taboru. Čuli so se tudi posamezni streli.

Gozdar je z majhno četo Kurpov prodrl straže in hitel tje, kjer so ležali njegovi zvezani tovariši.

»Prerežite vrvi! Kdor je prost naj beži v gozd!« je klical gozdar.

Sam je hitel k Stanislavu, prerezal mu vezi in zaklical: »Beži k svoji Marjeti in spominjaj se me, če se več ne vrnem.«

Stanislav je svojemu rešitelju stisnil roko in zbežal proti gošči.

Streli so spravili vso švedsko pehoto na noge; tudi konjica je hitela na pomoč.

Gozdar je zašel v zasedo in kmalu je bil od vseh strani obkoljen od sovražnikov.

Mnogo Kurpov je ubežalo, ali gozdarja, Kvizola in še več drugih Kurpov so po hudem in kratkem boju zopet ujeli in zvezali.

Karel XII. je bil vsled teh dogodkov sila razburjen. Prišel je v spremstvu majorja Rumiera, ki je bil poznat kot krvoločen človek, na lice mesta. Ukazal je, naj se prične takoj z obešanjem.

»Ta velikan tukaj,« je dejal kralj in sunil z nogo gozdarja, »je najbolj pripraven za krvnika. Odvežite ga, da bo obešal druge zlikovce!«

Gozdarja so razvezali. Vstal je. Njegove prsa so težko dihala, oči so pa bile okrvavljene.

Nakrat je zgrabil majorja Rumlera, ki je stal najbljižje in ga s pestjo udaril tako močno po glavi, da mu je razbil črepinjo. Planil je proti Madžarju, ki ni bil pripravljen za napad, potegnil ga z orjaško močjo kot dete raz konja, zasedel konja in zdirjal proti gozdu.

»Streljajte! Streljajte!« so klicali od vseh strani.

Več krogelj je prifrčalo za gozdarjem in dve sta zadeli.

Vsled bolesti je zgrabil gozdar konja za grivo, da je poletel kot ptica proti gozdu.

Gozdarja so pričele popuščati moči, omahnil je in izdihnil svoje junaško življenje.

Njegove roke so pa še v smrti tako krčevito držale konjsko grivo, da je konja še daleč vlekel za sabo njegovo orjaško telo.

Smrt Humlera in beg gozdarja nista spremenila usode ujetih Kurpov.

Nad dvesto jih je umrlo na vislicah. Obešati pa so morali drug drugega.

⦁⦁⦁

Karel XII. je svoje obljubljeno maščevanje spolnil tako, da se še dandanes spominjajo Krupi tega krvoloka, katerega gotovo obsoja vsak bralec, ker je dal obesiti nad 200 junakov, ki niso zakrivili nič druzega kot branili svoje ognjišče pred njegovimi vandalskimi četami.

Poraženega kralja so Kurpi gostoljubno sprejeli. Dali so mu jesti in prenočišče, dasi bi ga bili lahko obesili na bližnje drevo.

Ljudstvo, vsako še tako preprosto ljudstvo je imelo vedno usmiljenje z vsakim krvolokom in kronanim roparjem, če je prišel ljudstvu v roke. Naobratno so se pa kronani roparji še vedno maščevali kruto nad ljudstvom. Izjeme, katere nam našteva zgodovina, le potrdujeja našo trditev.

In če slovenski bralec zaideš kedaj v poljske šume, potem se spomni, da so v teh šumah izdahnili ljudje, junaški ljudje, ker niso bili tako kruti, besedolomni in prekanjeni kot kronani roparji.