V podstrešju
| V podstrešju Lojze Golobič |
| |||||||||||||
»Mati, ali je še kaj?«
Pepče je slaboten kot drevesce, ki se suši; rumen v obraz; zmerom je lačen, zmerom čmeren.
Devet jih je. Devet jih je zapičilo oči v skledo kot v globok vodnjak. S širokimi žlicami zajemajo v močnik, jih zvrhajo in vlečejo po skledi do roba; devet stez pelje od sklede do ust, devet belih stez ...
»Čigava je ta žlica, na moje mesto hodiš. Tukaj jem jaz. Mati, Pepče moje jé.« Tinek obupno zaveka.
»Pepče, pred sabo jej, dosti bo za vse.« Mati je videla: Marija, če nam ti ne pomoreš — — — Marija, vsi naj bodo tvoji, daj jim kruha ...
Noben se ni ozrl na mater, ne na Tineka in ne na Pepčeta. Vsak je strmel na svoje mesto v skledi in segal tja.
Mati je zajela v skledo. Kot bi jedla, je žvečila in kot bi pogoltnila; pa je prinesla le do ust. Tisto, kar je enkrat zajela v žlico — je bila njena večerja. In nihče ni videl, da njene žlice ni več v skledo; štiri druge so segale na njeno mesto. Mati je molčala. Gledala je na osemnajst lačnih oči: s strahom strme v skledo, ki se prazni ...
»Mati, ali je še kaj?« je ponovil Pepče, ko je zadel z žlico v dno.
»Ali bi še?«
»Še!« je jeknilo iz osmih grl.
Enega glasu ni bilo: Jelica je molčala. Deset let je imela, pa je že videla v vso materino bridkost. Videla je, da z materinega mesta v skledi zajemajo druge žlice ... Njene trepetajoče roke, preplašene oči je videla, vso strašno skrb v koščenem obrazu. In tudi njena žlica se je dolgo, dolgo mudila ob ustih.
»Jelica, dete sladko, jej, kaj me gledaš?«
Jelici so zavrele solze v očeh. Vzpela se je, s suhimi prozornimi ročicami je objela sveto glavo materino in tiho, boječe povedala:
»Mama, vi nič ne jeste ...«
In izlila se je v bridek jok, da ji je telesce trepetalo kot suh list v vetru.
»Jelica,« je prišlo materi iz izmučene ljubezni, »dete, saj jem. Glej, ko jem. In še imamo moke, zametla jo bom, ne bomo lačni ...«
Pred dobrim letom je očeta v rudniku zasulo. Tedaj ga je zasulo, ko je mati pestovala deveto dete. Od tistih dni je pri njih lakota podnevi in ponoči: niti za eno uro ne gre od njih, niti za eno minuto. V podstrešju je njih dom: mračna, zatohla izba. Brez postelje, brez stolov, brez omare. Vse je že zastavila mati za kruh. Le nizka mizica in samovar. Ob oknu je nagromadeno kup cunj, tam je ležišče za devet telesc.
Mati ne spi, ne sme. Šiva copate. Težke so trepalnice, padajo kot dvoje peruti. Pa šivanka zdrsne ob podplatu v prst. Vzdrami se v nove skrbi: »Oh, moji nesrečni črviči! Jaz pa dremljem in čakam jutra, ko jih bo zaprosilo devet: kruha! Še to noč moram končati ta par.«
In znova zbada, zbada v trd podplat. Vsako noč.
— — — — — — — — — — — — — — — — — — — —
Tri dni že Pepče molči in tri noči.
Na kolu ob stezi je staknil kos plesnivega kruha in ga do mrvice pojedel. Tri dni ga je vilo v trebuhu, da je strahotno vpil. Potem ni mogel več.
Obnemogel leži že tretjo noč. Tolikrat ga pozove mati od mizice, kjer šiva: »Pepče, ali bi kruhka; maslenega sem prinesla, Pepče.«
Nič. Niti ne zgane se ne.
Sredi noči pa vzkrikne v divjem strahu: »Mama, volk, volk! Bo me! Joj!«
Šivanje ji je zdrsnilo z naročja, pokleknila je k sinku, z roko mu je šla na čelo in bridko vedela: »Pepče moj, prvi boš moral od mene ...Ubožec moj mali, ni volka, ni ga, sem ga ubila, s sekiro sem ga.«
»Strop se podira, mama, name leti,« je bled zakrilil z rokama.
»Ne, Pepče, ujela ga bom, ne bo nate padel, glej, vidiš, ga že držim ...«
Odgrinjala se je grmada cunj, drobne glavice so pokukale, oči so vpraševale ...
»Pepče je bolan, močno bolan. Njegovega angelčka prosimo, da bi mu vrnil zdravje: Angelček varih ...«
Čisti glasovi so domolili za bratca Pepčeta.
Angelček ni čul. Daleč je bil tisto noč. Pepče je ugašal. Z glave mu je puhtel ogenj, v nogah pa je ležal mraz. In ta mraz je lezel naprej, preko kolen. Plazil se je do srca.
Ugasnila je sveča — — —
— — — — — — — — — — — — — — — — — — — —
Osem jih je čepelo ob njegovi posteljici, osem negodnih ptičk. Tipali so bratca: lahno so šli s prstki do njegovih ust, do zaprtih oči, do voljnih las. Pa so zopet zastrmeli v mater, v njene oči, široko odprte in polne solz.
»Zebe ga, mama. Odejmo ga po glavi!« je predlagal Lojzek.
»Pa zakaj ne vstane?« Verica je zvedavo uprla oči v mater.
»Pusti, bo že. Naj spi. Boli ga, zato ne vstane,« se je domislil Lojzek.
Govorili so tiho, skoro tipali so za besedami. Čutili so, da je pri njih nekaj strašno drugačnega kot druge čase. Nekaj težkega kot kamenje in mrzlega, da so se stisnili k materi. Pa niso vedeli, odkod ta votel mraz, zato jih ni ogrela materina bližina.
Včeraj še so vsako uro peli tisto strašno pesem, ki se zaje v materino srce kakor leden nož: kruha, mama, lačni ... Danes se ni spomnil niti eden: noben ni lačen ne žejen; dovolj jim je more, ki leži nad njimi kot vampir.
Iz bridkosti je raslo v materi: Osem jih še imam. Eden za drugim bodo šli. Marija, tebi sem jih dala, vseh osem je tvojih, zato ne stori, da bi jaz odšla, dokler bo živel še kateri teh. Ne smem odtod. Ne mogli bi umreti brez mene.
Jelica je videla mater in njeno srčece je iskalo besede: »Mama, jaz nisem nič lačna, prav nič, Tinek tudi ne, Lojzek tudi ne, Ivanek tudi ne ... noben ni lačen, mama.«
S suho roko jo je mati pobožala po mehkih kodrih.
»Pridkana si, Jelica,« se ji je zahvalila.
Čepeli so ob vznožju cunj, na katerih je ležal bled mrlič, utrgan bel cvet. Skozi špranjo so zvezde žarele, mesec je blestel kot daljna baklja.
»Mama, mene je strah,« se je Tinek stisnil k materi.
»Pepče, mama, glejte, Pepče; pri špranji gleda — in ima kruha, cel kos belega. Pepče! ...« Šop belih, izsušenih ročic se je stegalo proti špranji: »Pepče, meni, meni ...«
Z velikimi očmi v neskončni ljubezni in žalosti je gledala mati na osem lačnih angelcev, ki so stegali roke iz strganih rokavcev v gluho noč ...