V pisarni (1905)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V pisarni
Sip-sap
Izdano: Slovenski narod 23. september 1905 (38/129), 1,2
Viri: dLib 129
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Starega advokata Ignatiča ni biIo doma; dopoldne je odšel nekam a komisijo in pustil v svoji pisarni puščobo in dolgčas. Muhe so zaspale po kotih, in dolgi pisar, Petron, se je z ravnilom v roki oziral po stenah, kje bi zasačil kako žrtev. Po policah je ležal prah in študiral akte, paragrafi so hoteli zleteti skozi okno. slolicitator je kadil, kar je storil le takrat, kadar mu je že bilo neznosno suhoparno, kadar mu ni bilo več živeti in so mu hoteli otrpniti možgani od dolgega časa. V kotu je slonela zarjavela sablja in solicitator je vstal vsak hip, jo vzel v roke in začel rižati zrak. S tem groznim orožjem je po navadi sekal v sivi vzduh smrtonosne rane, prime in terce, kadar mu je pero utrudilo prste in ga začel grabiti krč zanje.

Za pultom pri vrarih je sedel maldi Milic. Bil je pesnik, in tisto popoldne je bila zanj bogata žetev. Doktor se še ni vrnil, in to je bilo kot nalašč za njegovo muzo, ki se je sramežljivo vtihotapila v prostore, kjer je sicer vladala boginja zavezanih oči. Pred mladim pesnikom je ležala lira in vstajal je njegov ideal, zagrnjen v čarokrasno tančico, stkano iz solčnih žarkov. Prepasan je bil z rimsko cesto, dihal je ambro, na nožicah je imel sandale iz alabastra. In Milic je pisal reverz, to se pravi, takšen reverz, kot n. pr. Šorlijev junak (prijatelj, oprosti!). Ta je namreč pisal na reverzih svoji ljubici, a moj ljubi Milic je pesnil, ker se pri nas pesnikovati ne sme več. In njegov pegaz je jedel same pomladnje rožice, najrajši vijolice; včasih se je spravil tudi na narcise, ako so bili potreseni z luninim sojem. Tisti dan se je plemenita žival slučajno sprehajala, in Milic je zapel:

Po aleji, po aleji

pesek je srebrn,
da se moji Irmi v nogo
ne zapiči trn.
Po aleji, po aleji
name misli Irma —
oj, le misli, oj, le misli,

sicer bode birma.

Tedaj se je slabo podkovanemu pegazu spodrsnilo na srebrnem pesku in vzplahutal je v zrak. Ker pa tisti dan najbrže še ni dobil dosti lepo dišeče klaje, je bil polet v lazur bolj truden.

Stoj, ob meni stoj,

Irma, angelj moj!
Oj, nikari, oj, nikari
mi ne splavaj k solncu —

Bog te varji, oj!

In Miliču je zajokalo srce.

»E-he, že zopet vzdihuje, ti kanalja bolna,« je zarezal iz kota dolgi Petron. Tako zaničljiv je bil njegov glas, da je leteči pegaz mahoma telebnil na mizo in so se mu zapičili paragrafi v plemenito meso. Gospod solicitator je požrl dim in zakašljal.

»Ti predrta zgaga, pesnikun lačni, zaradi njega sem požrl polna usta dima«. Parkrat se je globoko oddahnil in izbljuval sline. Pesnik se je ozrl skozi okno, kjer je plavala poezija po sinjem ljubljanskem zraku. Petron je začel udrihati z ravnilom po pultu in namigaval:

»Vidiš, tako le bi te namlatil in za grivo bi te obesil na svetilnik«. V tem trenotku mu je sedla muha na rdeči nos, in Petrona je navdala strašna skrb, kako bi vjel muho. Lopil je s prgiščem po nosu, a muha je že brenčala proti pesniku.

»Ti, Milic, prinesi mi muho, živo ali mrtvo, pa ti bo vse odpuščeno.« Pesnik se ni zmenil, ali zarotil se je in zaklel, da Petronu nikdar več ne posodi pegaza. Vedel je, da ima v šentpeterskem predmestju pegavo šiviljo za ljubico, in parkrat mu je že moral delati pesmi zanjo.

»Pst!« Solicitator je skočil pokoncu, del prst na usta in v grozničavi napetosti stegnil glavo čez mizo. Poslušal je z ustmi in lasmi, ki so mu kar vstajali na temenu.

»Kaj pa je?« Petron je zamigal z ušesi. Pesnik je zopet sedlal pegaza.

»Nekdo je v doktorjevi sobi, pri blagajni. Slišiš?« 

Petron je zamigal z ušesi.

»Tat, morda jih je več, in v/ blagajni je tisočak.«

»Ključavnico odpira!«

Pesnik ni slišal nič in oddirjal na pegazu v sveti eter, baš solncu pod pazduho. Zvečer je imel napovedan rendezvous, zato je hotel skončati svoj poem.

»Brž, brž, kje je moja sablja!«

»Saj res, sablja, tatu predremo, in navijali bomo čreva«

Te po mavrici popeljem

v svete sfere, v paradiž!
Irma moja, jagnje moje,

s tabo res je velik križ."

Solicitator je našel sabljo in se postavil pred vrata, Petron se je vrnil s hodnika, kamor je skočil pred trenutkom, a sajastim toporiščem v roki. Tiho, po prstih je šlapal k soheitatorju in pritisnil uho na vrata.

»Ali kaj slišite?«

»Ravnokar je nekaj zaškrebIjalo.«

»Kar v trehuh mu porinite sabljo!« 

»Pst!«

Obadva sta našpičila ušesa, Brce jima je udrihalo, sekunde so tekle.

Mavrica in luna mila,

vlij v srce mi tolažila!
Balzama daj duši bolni;

tuga z jadom mi jo polni. Oh!

»Ti vražja kanalja, ti podkovana žaba, roparji so v hiši, in ta smrkolin vzdihuje po svoji punci! Kaj greš k vratom! Vzemi metlo, alo, brž!«

Milic se je začudil in jezno pogledal zabavljivca. Petron je skočil proti njemu, a solicitatorjeva sablja se mu je zapletla med noge, in padel je z vso silo na tla. Jezno se je pobral, vzel ravnilo z mize in ga vrgel v pesnika. Pesnik je vstal in pri spominu svojega ideala, svoje Irine je prisegel: »Petron ne dobi nobene pesmi več, in naj na kolenih prosi, za svojo šivanjkarico. Sicer pa ga tako več ne mara, te pok veke suhe.« Solicitator se je obrnil proti njemu in mu namignil s sabljo. Stopil je proti vratom. »Na, vzemi sabljo v roke, jaz odprem, naj bo, kar hoče.« Petron je držal v eni roki toporišče, v drugi ravnilo, v ustih je imel držalo. Z glavo je silil v vrata. Solicitator je zavrtel ključ, duri so se s hruščem odprle. Petron je zagnal strašanski krik in priletel v doktorjevo sobo bobneč in rohneč. Nikjer žive duše, pisalna miza se je dolgočasila pred oknom, železna blagajnica je stala oblastno v kotu. Petron je sunil s toporiščem ob njen trebuh, nato se je ozrl po policah, kjer so strašile cele skladalnice aktov, stopil še k mizi in odprl predal. Tatu ni bilo niti v miznici.

»Nikjer nikogar, pa se mi je vendar tako zdelo, kot bi nekdo bil.« Solicitator se je odsopel. Milič se je nečesa spomnil. Pomaknil se je od vrat, prislonil sabljo v kot in stopil k uri na stol. Potisnil je kazalec za petnajst minut naprej. Bilo mu je v pisarni strašansko pri srcu.

Kmalu potem so odhajali trije gospodje. Na ulici si je solicitator še brisal pot s čela, Petron se je oziral za dekleti, ki so prihajale po cesti, pesnik pa je zajezdil pegaza in s plemenito živaljo se je dvignil nad ljubljansko mesto.