V petih letih okrog sveta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
V petih letih okrog sveta
1914—1919

Josip Lavtižar
Priskrbel Ažbe Toman, postavil na slov.si Miran Hladnik 25. jul. 2015.
Izdano: Samozaložba (Rateče-Planica), 1924.
Viri: slov.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Na vojno![uredi]

V vse kraje naše domovine se je bliskoma razširil glas: Na vojno!

Srbom se je napovedala 28. julija, Rusom 5. avgusta 1914.

Do najzadnje vasice je segalo to poročilo. Iz vseh pokrajin so hiteli mladeniči in možje k svojim polkom. Cvet naroda je bil obsojen k smrti. Poslavljali so se od svojih ljubih in zapuščali svoje domove. Teža jim je ležala na srcu, pa vendar je odmevalo petje v njih vrstah. Domačini so jih spremljali še daleč od doma, naročil je bilo brez števila. Saj se je dobro vedelo, da se marsikateri ne bo več vrnil v domačo hišo.

Grozna borba je bila pred nami, bratomorni boj. Vsi ljubimo življenje, opevamo prostost, sovražimo razdiranje, pa bi se bili veselili moritve? Krvnika, ki bo davil naše ljudi, delal hrome in slepe, množil vdove in sirote; krvnika, ki bo zažigal hiše nad glavo, pustošil naše polje, pobral nam živež in obleko: — tega naj bi se bili veselili?

Pa vendar! Življenje se je moralo dati, da je vstalo novo življenje. Tla so se morala pognojiti s krvjo, da je priklila žetev.

Težko naloženi vlaki, ovenčani z zelenjem in cvetjem, so prihajali tiste dni v naše glavno mesto. Vihrale so zastave, donela je godba, po ulicah so korakali mladi fantje, ki niso imeli drugega svojega kakor ognjevite oči in krepke pesti. Med gnečo ljudi šum in vrišč. Na zidovih lepaki s črno-žoltim robom. Ljudje so čitali ali pravzaprav požirali besede manifesta: »Mojim narodom!«

V Ljubljani je vse mrgolelo semintja. Vsak vojaški oddelek, ki je prikorakal; vsak voz, ki se je hitreje gibal; vsak jezdec, ki je izpodbujal konja k brzi stopinji, je množil razburjenost med množico. In res je bila to le razburjenost, le omotica, ne pa navdušenje za vojno. Kakšne muke čakajo naše vojake! Kako jih bodo prenašali iz bolnice v bolnico, gonili iz ujetništva v ujetništvo! Kje bodo tavali po svetu, preden pridejo domov, ako sploh kdaj pridejo nazaj!

V vojašnici so dobili novo sivkasto obleko, močne čevlje iz rjavega usnja, orožje s strelivom in nahrbtnike napolnjene z raznim blagom. Prečitali so jim vojne postave in jih zaprisegli. Ne vinjeni, temveč omamljeni od nenavadnih dogodkov so korakali k vlaku, ki je bil pripravljen za odhod. Nastanili so jih v vozovih, ki jih je dolga vrsta čakala na železniškem tiru. Spremljali so jih objokani starši, bratje in sestre in neveste, žene in otroci. Zadnji stisk rok, zadnji poljub in med hrumom in šumom jih je odnesel vlak na krvavo plesišče.

Ali ni že ta težki, ves z železjem okovani, grmeči in piskajoči vlak neka podoba vojne?

V vozovih so bila odprta okna in vrata, da je imela poletenska sapa prost prepih na vse strani. Kljub temu je ležal težak vzduh nad glavami. Vpoklicanci so se držali za ramena in peli:

Leži leži ravno polje,
po polju bela cesta gre ...

Stegovali so se skozi okna in se poslavljali od vsakega, ki je stal pred hišo ali šel po cesti ali po polju. Zunaj pa so gledalci dvigali roke, mahali z robci in vojake vpraševali:

Aló aló, oj fantje vi,
kam ste se vi namenili? ...

Vmes so ropotala kolesa, gasil se je svarilen pisk stroja in nad njim se je vila siva dimnata zastava. Vlak je drevil po zeleni pokrajini, pripihal je do brega Save in drčal ob njej skozi skalnate soteske tja do Zidanega mosta. Tukaj je zapustil našo reko, obrnil se ob Savinji proti severu in obstal za nekaj časa na kolodvoru v Celju.

Zopet tako vrvenje kakor nekaj ur poprej v Ljubljani. Na sosednjem tiru je stal drug vlak, napolnjen z vojaki s Spodnje Štajerske. Doigravali so se isti prizori. Petje in jok, ukanje in vzdihi — vse skupaj pa se je strinjalo v eno bridko besedo: ločitev! Ali za nekaj časa ali za vedno?

Tako so dirjali tiste dni vlaki drug za drugim. Kazala se je moč ljudstva na orožju. Kaj pa je sam človek? Brezpraven, brezčasten, slaboten. Upiraj se in brani se kolikor hočeš, vržejo te na tla in te pohodijo. Upreš se samo z velikim številom enako mislečih. Zato glej tukaj moč ljudstva v orožju! Od Jadranskega do Severnega morja, od Rena do Dnjestra — povsod isto razburjenje, iste priprave, isto rožljanje. Slava k smrti pripravljeni množici, ki pozna samo dve besedi: zmago ali pogin!

Toda ali ima to z orožjem odeto ljudstvo poleg moči tudi pravo voljo, boriti se s sovražnikom? Ali so te z železom strnjene armade tudi enotnega duha? Ali gredo s tem prepričanjem v boj, da je pravica na njih strani in da mora biti sovražnik pobit, naj stane kolikor hoče? ...

Ko je zapustil naš vlak dne 7. avgusta 1914 Celje in predrdral pri Ptuju Dravo ter njen dotok Pesnico, je bil kmalu na ozemlju ogrskih Slovencev. Ni trajalo dolgo, da je zdrčal tudi čez Muro in obstal na prostornem kolodvoru v Veliki Kaniži. Kdor je bil tiste dni v Veliki Kaniži, je imel že precej vpogleda v splošno mobilizacijo. Vsi tiri so bili napolnjeni z živim in mrtvim blagom. Petja in vpitja toliko, da nisi več slišal lastne besede. Slovenski, hrvatski in ogrski polki so bili pripravljeni za odhod proti severu. Odhajali so v določenih presledkih ob sviranju živahnih koračnic, ki naj bi omilile slovo odhajajočim. Naši so čakali dobro uro, da se je začel premikati njih vlak in pihati po ogrskih planjavah. Dolgo časa je vozil mimo obale Blatnega jezera ter dospel drugi dan 8. avgusta zjutraj v Budapešto.

Prejšnje navdušenje vojakov se je spremenilo v mirno vdanost. Videli so, da je domovina že daleč za njimi, pred njimi pa se je začela odpirati zevajoča pot v morebitno pogubo. Stari modrijani so rekli: »Sladko je umreti za domovino.« Prislovica bi imela lep pomen, ako bi se borili zoper pravega sovražnika, ne pa zoper brata po rodu.

2. Sodarjev Francelj.[uredi]

Med vpoklicanci je bil tudi Sodarjev Francelj iz Srednje vasi. Francelj je bil takrat, ko je izšel cesarjev poziv v vojsko, star 23 let. Njegov zavetnik sv. Frančišek Ksaverij je bil doma na Španskem, Francelj pa na Kranjskem, torej si nista bila v narodnostnem oziru nič sorodna. Toda podobna sta si bila v nekem drugem oziru. Sv. Frančišek je že v 16. stoletju v daljnih jutrovih krajih potoval in prestal mnogo hudega. Tudi Franceljnu se je hudo godilo ter je poleg tega še več sveta videl nego njegov patron.

Sodarjev je bil postaven fant, vesel, pošten in čislan v zboru vaških tovarišev, na dobrem glasu v Srednji vasi in daleč okrog. Bil je tudi precej izobražen. Pridno se je učil v domači ljudski šoli, dve leti pa je obiskoval meščansko šolo v Beljaku, kjer se je naučil nemškega jezika. Mati je bila vdova in hišna posestnica. Ona, Francelj in njegov mlajši brat so ta košček očetove zapuščine pridno obdelovali in imeli prav prijetno življenje. Francelj je prišel šele pred par meseci od vojakov, ko je tri leta doslužil in dospel v tem času do časti četovodje. Ženice so vprav ugibale, kakšno družico si bo izbral, kar je počil glas o vojni, ki je Franceljna nenadoma odpoklicala in ga tirala v daljni svet. Da je njegova mati veliko jokala, ni treba omenjati. Toda pri slovesu se je tolažila z upanjem, da vojna ne bo trajala dolgo in da se njen sin zdrav vrne domov.

Francelj se je s težkim srcem poslovil od mamice in brata. Žalosten je stisnil tudi Mrakovi Nežiki roko ter ji rekel, da bo ohranil ljubezen in zvestobo svoji zaročenki tudi v tujih krajih in jo popeljal pred oltar, ko pride v Srednjo vas. Nežika se je kar topila v solzah ter je Franceljnu z vso prisrčnostjo obljubovala, da mu ostane zvesta do smrti.

Vrnimo se sedaj v Budapešto, kjer se je dne 8. avgusta ob osmih zjutraj ustavil ljubljanski vlak s slovenskimi vojaki. Ker sta bila južni in zapadni kolodvor polna voz, so prepeljali naš vlak na vzhodni kolodvor. Izklicalo se je naznanilo, da se odpeljejo popoldne ob treh proti Karpatom. Imeli so torej sedem ur pomude v Budapešti.

Vojaki so se zabavali tačas na razne načine. Prostosti so imeli toliko, da so se smeli sprehajati poleg voz, kuhinje so dobro delovale in tudi svalčic je bilo dovolj. Potrebovali so seveda še marsikaj: papirja, da bi pisali domov, razglednic Budapešte, da bi jih poslali prijateljem, znamk in še kaj drugega. Prosili so stotnika, naj bi poslal v mesto nekaj mož, ki bi nakupili teh stvari. Stotnik jim je rad spolnil opravičeno željo. Takoj je poklical Sodarjevega Franceljna, ki ga je imel že iz prejšnjega službovanja v dobrem spominu.

»Vi četovodja,« mu je dejal, »vzemite s sabo deset mož in pojdite kupit v mesto, kar potrebujejo vojaki naše kompanije. V dveh urah morate biti tukaj.«

»Da, gospod stotnik!«

Franceljnu se je kaj dobro prilegala vojaška obleka. Služil je pri slovenskem gorskem polku številka 27 ter nosil krivce za čepico in planiko na ovratniku. Tri zvezde na vsaki strani so mu dajale še večjo veljavo. Vesel, da mu je stotnik dovolil obisk mesta in dve uri prostosti, je korakal s svojimi tovariši z vzhodnega kolodvora. Po prostorni Rakoczijevi ulici so prišli pred baziliko sv. Štefana, zavetnika ogrskega kraljestva. Ta cerkev je prva med peštanskimi cerkvami. Ogri ji pravijo »Szent István templom«. Ima dva zvonika in 96 metrov visoko kupolo. Videli so tudi glasovito palačo državnega zbora, ki so nanjo Madžari lahko ponosni. Občudovali so krasne mostove, pod katerimi teče Dunav in ki vežejo Pešto z onostransko Budo. Buda je zgrajena na višini desnega dunavskega obrežja in okrašena s kraljevim gradom, da še skoraj Dunaj nima takega.

Ko so se nagledali budapeštanskih lepot in nakupili potrebnih reči, so se vračali nazaj. Proti kolodvoru pa so zgrešili pravo ulico in šele po dolgem iskanju dobili vzhodni kolodvor. Zmota jim je povzročila pol ure zamude. Oglasili so se takoj pri stotniku in mu povedali, zakaj da prihajajo nekoliko prepozno. Stotnik se je držal precej resnobno, češ, da je v vojni tudi pol ure velika in včasih celo usodna pomota. Opomnil jih je »Kriegsartikelnov«, ki so jih slišali v vojašnici sv. Petra v Ljubljani, in dostavil, da se morajo strogo ravnati po njih. Vojaki so stotnika mirno poslušali, ker so ga poznali kot dobrega moža, ki se drži pravila: »Stroge postave pa mila izvršitev.«

Prišla je tretja ura popoldne, ki je bila določena za odhod proti Karpatom. Vlak se je začel pomikati in vojakom je prihajalo tesno pri srcu. Francelj je poleg drugih reči kupil v Budapešti tudi harmoniko, ki je vojakom lajšala otožno vožnjo skozi Severno Ogrsko. Med vojaki je bil izurjen godec z imenom Jurko. Hodil je od voza do voza in delal tovarišem kratek čas. Peljali so se mimo cesarskega gradu Gödöllö in dalje in dalje do mesta Miškolc. Tu se je vožnja obrnila v dolino, ki jo namaka velereka Tisa. Vedno bolj so se prikazovali Gozdni Karpati in železnica se je jela vzpenjati navzgor. V Munkaču so pripregli ob zadnjem koncu vlaka še en stroj, ki je potiskal težo proti vrhu prehoda z Ogrskega v Galicijo. Teh krajev pa vojaki niso več videli, ker se je naredila noč. Pospali so na slamnatih ležiščih in v sanjah podili Ruse nazaj, odkoder so prišli. Tudi Jurko, ki je muziciral do poznega večera, je sladko zaspal s svojo ljubo harmoniko poleg sebe.

Ko je vlak pripihal z dvema strojema na višino prehoda, se je začel spuščati proti nižavam, po katerih teče leni Dnjestr. Gore so se odmikale v daljavo in Slovenci so že četrti dan po odhodu iz Ljubljane dospeli v gališko mesto Strij, kjer je bilo glavno poveljstvo desnega krila naše armade. Hitra vožnja vlakov pa ni obetala nič dobrega. Vojaki so spoznali, da se mudi na bojno polje.

3. Dobri ljudje.[uredi]

Mesto Strij, ležeče ob vodi enakega imena, nima posebnih znamenitosti. Zgrajeno je ob zadnjih gričih Gozdnih Karpatov in šteje okoli 20.000 prebivalcev. Proti severu se razprostira enolična planjava, ki se vije po njej počasni Dnjestr, poplavlja ondotne kraje in dela velika močvirja. Mnogo vojakov, ki so pozneje bežali zaradi ruskega pritiska proti Karpatom nazaj, je obtičalo v teh močvirjih in izginilo brez sledu. Pogrešamo jih in vprašujemo po njih, toda nihče ne ve zanje. Kje so? Veliko jih počiva v Dnjestrovih mlakužah.

Slovenski polk deželne brambe številka 27 je dobil v Striju za stanovanje tri prostorne barake na severnem koncu mesta. Vsak dan so imeli vojaki vaje. Dve in tri ure daleč so korakali iz Strija na razne strani, da bi se utrdili in se uspešneje ustavili sovražniku, kadar bo treba iti v boj. Ta dan ni bil več daleč.

General Brudermann, poveljnik desnega krila naše armade, je imel nalog, da zbere do 25. avgusta graški, inomoški in lvovski armadni zbor. Ker so pripadali graškemu zboru slovenski polki, so bili določeni tudi naši vojaki za Brudermannovo armado. In prav ta je morala največ trpeti. Ko sta generala Dankl in Affenberg zmagala Ruse ob severni strani Galicije, so se zagnali Rusi z vso silo proti Lvovu in v južni smeri proti Striju. Vse vojaštvo, ki ga je bilo na tisoče in tisoče v strijski okolici, je dobilo povelje za odhod.

Naš bataljon se je odpeljal 19. avgusta iz Strija do postaje Mikolajov, ki je nekako v sredi med Lvovom in Strijem. V Mikolajovem so vojaki zapustili železnico in korakali čez ondotne griče v mestece Bobrka. Tukaj se je že dobro slišalo grmenje topov, raz višine pa so se videli požari, ki so razsvetljevali daljno okolico. Došlo je poročilo, da se naša armada umika deloma proti Lvovu, deloma proti mestu Przemislani in da je nujna pomoč potrebna. Vsa vojaščina je šla sovražniku naproti, toda ruska moč je bila tako silovita, da se ji Brudermannova armada ni mogla ustavljati. Pri Przemislanih je bila dne 29. in 30. avgusta huda bitka, ki se je končala Rusom v prid. Veliko naših vojakov je padlo v ondotnem kraju, mnogo je bilo ranjenih in ujetih, dosti pa tudi takih, o katerih sploh ni nikakega poročila.

Sodarjev Francelj se je boril ob nabrežju Dnile lipe nadvse pogumno. Taval je s svojim oddelkom do kolen v vodi in blatu, skrival se v visokem bičevju in streljal na sovražnika, dokler ga ni zadela krogla v levo ramo. Čutil je, kakor da bi ga bil kdo prasnil po rami, toda ko je izza rokava začela teči kri, je videl, da je nekaj hujšega. Rana ga je skelela in roka mu je omahnila, da je ni mogel več vzdigniti. Prišel je iz vode na suho in se zgrudil od slabosti na tla, a tovariši mu niso mogli pomagati, ker so bili v boju z Rusi. Ležal je zapuščen poleg mnogih mrtvih in čakal, kdo se ga bo usmilil.

Streljanje je popolnoma ponehalo in Franceljnova četa ni dala nobenega znamenja od sebe. Najbrž so ji bile ruske krogle posvetile v večnost.

Preteklo je nekaj ur, da ni bilo nikogar v bližino ranjenca. Slednjič se je zaslišalo peketanje konjskih kopit, ki je prihajalo vedno bliže. Francelj se je prestrašil. V hipu mu je prišlo na misel, da bi utegnil kdo izmed ruskih vojakov streljati nanj. Z veliko težavo je prilezel do mrtvecev, ki so ležali poleg vrbovega grmovja na bregu klavrno tekoče Gnile lipe. Tukaj se je skril pod mrtva trupla, da bi ga ne opazili Rusi. Groza ga je obhajala, ko je ležal pod kupom mrličev. Tolažila pa ga je nada, da ga ne bo videl sovražnik. Pozneje bi si že pomagal iz te neljube tovarišije.

Po poti je prihajal poizvedovalni oddelek ruske straže in se ustavil poleg njega. Francelj skoro ni upal dihati. Straža se je nekaj časa pomenkovala, potem pa jezdila naprej, ko ni opazila nikjer živega bitja. Ranjenec se je sedaj brezskrbno poravnal, da bi laže ležal, toda kmalu je zaslišal nove jahače, ki so prišli po isti poti do njega. Tedaj je zaklical nekdo: »Tukaj se nekaj giblje!« Francelj se je bil brežkone premaknil. To je straža opazila, pregledala mrtvece in ga našla med njimi.

»Sedaj mi bije zadnja ura! Brez sodbe me bodo poslali z dobro usmerjeno kroglo na oni svet.«

Toda ne! Rusi so stopili raz konje in pokrepčali ranjenca s tem, kar so imeli pri sebi. Francelj, podoben ptici brez perotic, je ležal oslabljen na tleh in prosil jezdece, naj mu pomagajo. Pomagali bi mu bili brez prošnje, saj je značaj Rusa mehkoba in ljubeznivost. Rus ve, kaj je trpljenje, zato se odlikuje po sočutju in usmiljenju.

Franceljna je najbolj mučila žeja, zato je s pravo slastjo požiral vino iz ponudene steklenice. Poškodbe na rami mu niso pregledali, da ne bi trgali rane, ki je bila trdo prisušena k obleki. Dva sta ga rahlo dvignila na konja in spremila k obvezovalni postaji v Przemislane.

Tukaj je bilo že toliko ranjencev, ruskih in avstrijskih, da so jih pokladali kar po tleh. Hiše so namreč ali gorele ali bile porušene. Tudi zdravnikov ni bilo dovolj, da bi bili vsakemu vojaku takoj postregli. Največ opravka so imeli z ranami, ki so zahtevale takojšnjo operacijo, ker bi bilo sicer preveč vojakov pomrlo.

Rusi so vzeli Franceljna raz konja in ga izročili sanitejcem. Ti so mu omehčali skelečo rano, ki se je držala obleke, jo umili in dognali, da je kost v ramenu prestreljena, da je poškodba težka, pa ne smrtno nevarna. Zdravniki so se slično izjavili, vendar z dostavkom, da se opaža zastrupljenje krvi.

Štirinajst dni so ležali ranjenci v zasilno zgrajenih barakah v Przemislanih. Mnogo jih je pomrlo, nekaj lahko ranjenih je okrevalo, težko ranjene, med katerimi je bil tudi Francelj, pa so prepeljali v vojaško bolnico v Lvov, ki so ga bili Rusi zasedli 2. septembra. Tukaj se je ranjencem bolje godilo in tudi zdravniki so imeli pri rokah več pripomočkov nego na bojnem polju.

Franceljnu se je roka pravilno zdravila. Operacije ni bilo treba, prisad je polagoma izginjal in z njim tudi bolečine.

Kaj pa sedaj? Najbolje bi bilo, da bi ozdravljence pustili na dom, ki so toliko hrepeneli po njem. Toda prazna misel. Iz bolnice je peljala pot v ujetništvo.

Ruski vojaki so Franceljnu toliko zaupali, da je smel sam hoditi po Lvovu. Mesto šteje kakih 200.000 prebivalcev in je zgrajeno v plitvi dolini. Obrobljeno je z nizkimi griči; kake veliko vode, ki bi tekla skozi mesto, ni v Lvovu. Sicer ima pa krasne cerkve, visoke palače in lepe ulice, kakor se spodobi glavnemu mestu Galicije.

Naš znanec je vse to ogledoval, pa ne s posebnim veseljem. Njegove misli so bile vedno v Srednji vasi. Ali sta zdrava mati in brat, kaj je novega doma, kdaj bo konec vojne — to je vedno premišljeval. Poročila pa ni dobil nobenega. Sedaj, ko je bil v ruski oblasti, sploh ni pričakoval pisma iz domačega kraja. Tolažil se je z mislijo: Svoje usode ne moremo določati sami, temveč se določa sama. Še boljšo tolažbo bi bil dobil pri Tomažu Kempčanu, ki je spisal svetovnoznano knjigo »Hoja za Kristusom«. O tej knjigi, tiskani vsaj že 5000 krat, pravijo, da kjerkoli jo odpreš, povsod dobiš nekaj, kar vprav tebe zadeva. Za Franceljnove razmere je zapisal Kempčan že l. 1441. sledeče besede:

»Radovoljno sprejmem iz Tvoje roke, o Gospod, dobro in hudo, sladko in grenko. Ker si bil Ti potrpežljiv v svojem življenju, naj sem tudi jaz. Čeprav je moje sedanje življenje res težavno, si bom vendar mnogo zaslužil s Tvojo milostjo. Daj, o Gospod, da mi bo mogoče potrpeti s Tvojo pomočjo, kar se mi po naravi zdi nemogoče. Pridi k meni siromaku in razveseli me. Revež sem, dokler mi ne pokažeš svojega prijaznega obličja. Kam hočem iti brez Tebe? Pomagaj mi, da se ne bom bal, četudi so težave velike. Tvoja roka je dovolj močna, da me rešiš.«

4. Začetek žalostne pesmi.[uredi]

Na svojih sprehodih po Lvovu je prišel Sodarjev Francelj nekega dne v bernardinsko cerkev. Poleg nje je samostan, v katerem prebivajo menihi reda sv. Bernardina; odtod njih ime. V tem samostanu je živel veliko let poljski narodni svetnik Jan Duklan in tukaj umrl leta 1484. Jan je bil rojen v Dukli pod Karpati, kjer meji Galicija na Severno Ogrsko. Dukla se je velikokrat imenovala v svetovni vojni; ondi so se vršili hudi boji za prehod iz Galicije na Ogrsko. Tovariši, ki se je z njimi šolal Jan na krakovskem vseučilišču, so dosegli razne častne službe, Duklan pa je stopil v red sv. Bernardina v Lvovu in tako zgledno živel, da ga častijo kot svetnika.

Francelj je videl, da gredo ljudje po cerkvi proti velikemu oltarju. Šel je za njimi in ugledal za oltarjem kamenito krsto, okoli katere je klečalo mnogo gosposkega in kmetskega ljudstva. Zvedel je, da počiva v tej krsti Jan Duklan. Ljudje so krsto poljubovali; poznalo se jim je, da so v velikih potrebah. Na obeh straneh svetišča so bile stene kar posute s podobami, ki so kazale prizore iz Duklanovega življenja. Čitali so se naslovi: Jan Duklan kras cerkve božje, patron stolnega mesta Lvova, oče zatiranih vdov in sirot, zdravnik bolnih, tolažnik žalostnih.

Vse to je segalo Franceljnu do srca. Saj je bil tudi on tolažbe potreben. Roko je nosil še v zadrgi, na obrazu so se mu poznali sledovi prestanega trpljenja, v srcu domotožje — ni čuda, da se je spomnil tudi on Jana Duklana.

Ko je prišel v bolnico, so mu povedali, da naj se pripravi drugi dan za odhod; vsi ranjenci, ki so sposobni za potovanje, se odpeljejo iz Lvova, torej tudi on. Premišljeval je, kam ga bodo poslali, ali bliže doma ali dalje od doma, pa nič ni mogel pozvedeti.

Prihodnji dan ob osmih zjutraj — bilo je 1. oktobra — so se napolnili železniški vozovi z ujetniki, ki so že okrevali. Francelj je gledal okrog sebe, če bi katerega poznal, toda vsi obrazi so mu bili tuji. Največ so vojaki govorili nemški in madžarski.

Kje so neki ostali Slovenci brambovskega polka številka 27? Nemogoče, da bi bili vsi uničeni! Da, mnogo jih je padlo, mnogo je bilo ranjenih in ujetih, ostali pa so bežali nazaj proti Striju in v Karpatsko gorovje. Brudermannova armada je bila popolnoma razbita, ker se je bila preslabo pripravila za vojno. Rusi so imeli vzorno urejene strelne jarke, naši pa so bili komaj za silo skriti pred sovražnimi kroglami. Avstrijsko topništvo, ki bi bilo varovalo pešpolke, je prepozno poseglo v boj. Slabo je delovala tudi poizvedovalna služba. Dolg vlak, napolnjen z našimi vojaki, se je pripeljal na neko postajo v Galiciji, ki so jo bili že Rusi zasedli. Vsi so bili ujeti brez boja, ker se ni pravočasno sporočilo, da so tisto postajo že zasedli Rusi. Ako so se delale tako usodne napake, lahko razumemo, zakaj da smo bili takoj v začetku vojne temeljito poraženi.

Vlak, s katerim se je peljal Francelj iz Lvova, se je držal vedno vzhodne smeri. To se je lahko poznalo po solncu, ki se je prikazovalo ob času, ko sta bila noč in dan enako dolga, vprav na tisti točki, kjer je pravi vzhod, to je sredi med severom in jugom. Francelj je sodil po solncu, da se pelje na Rusko, torej proč od doma.

Ustavili so se za nekaj časa na kolodvoru, odkoder se je videlo mesto Tarnopol, središče gališke Podolije. Kmalu potem so došli čez avstrijsko mejo na Rusko. Vso pot so srečevali polne vlake ruskih vojakov, ki so se peljali na bojno polje. Vožnja vojnih ujetnikov pa je šla čez reko Bug in mimo mesta Vinice proti Kijevu.

Kdor potuje v zabavo, gleda z zanimanjem tuje kraje ter si beleži, kaj je videl tu ali tam. Kakšno veselje pa ima ubog ujetnik, ki mora iti tja, kamor ga tirajo s silo? Če je poleg tega še lačen in žejen, če nima denarja, da bi si kaj kupil, in nima potrebne obleke — kako bi ga mogli navdušiti najlepši kraji?

Dasi so ob prihodu v Kijev, ki se imenuje mati vseh ruskih mest, bleščale na nizkih višinah mnogoštevilne kupole cerkva, src ujetnikov ni mogel ogreti njih sijaj. Pred kolodvorom jih je ruska straža uredila po štiri in štiri v vrsto; potem so odkorakali v barake. Ljudje so jih gledeali in vpili: »Vojenoplenni« (vojni ujetniki). Nekateri so se jim posmehovali, večina pa jih je milovala, češ, saj niso kaznjenci, čeprav so videti tako slabi, ampak žrtve so za domovino.

V barakah se je vsakemu odkazal prostor z ležiščem, nad ležiščem pa je dobil številko, ki je zadostovala v začetku namesto ujetnikovega imena. Hodili so po štirje in štirje v kuhinjo po hrano. Prve dni še ni bila tako slaba. Delila se jim je »krupá« (višnjeva kaša), ki je bila dobrega okusa. Vrh tega so dobivali dovolj kruha. Pozneje se je spremenilo na slabše. Kuhale so se jim koprivne korenine, zmešane z belo peso, kar ni bilo videti samo po vnanje žalostno, temveč je imelo tudi neprijeten okus.

Franceljnu se je v Kijevu mnogo slabše godilo kot v Lvovu. Tudi prostosti ni imel več. Kamor je šel, je moral iti v spremstvu straže. Vendar je bil vesel, ker se mu je bila roka popolnoma pozdravila. Ni je več nosil v zadrgi, ampak jo je že rabil za lažja dela.

Rad bi si bil ogledal Kijev, toda ogledovati ga je mogel le takrat, kadar je šel s tovariši skozi mesto na delo. Kmalu je spoznal, da sestoji Kijev iz spodnjega in zgornjega mesta. Ob spodnjem mestu je videl mogočno reko, ki je obrobovala množico hiš. Po njej so se vozile velike ladje, čeznjo pa je držalo nekaj dolgih mostov. To je reka Dnjepr, ki se izteka v Črno morje. Posebno mu je bila všeč v zgornjem Kijevu cerkev, mimo katere ga je večkrat peljala pot. Imela je glavno kupolo in štirinajst stranskih kupol, ki so se lesketale v zlatu. Enkrat je za hip smuknil vanjo in videl, da ima pet ladij in da je zelo visoka. Povedali so mu, da je to nadškofijska cerkev sv. Zofije, kras in ponos Kijeva.

Delo, ki se je nakladalo ujetnikom, je bilo najnižje vrste: pometanje ulic, snaženje kanalov, popravljanje cest, lomljenje skalovja na obrežju Dnjepra. Tudi Francelj je bil prideljen težakom. Ko je pozneje straža spoznala, da je bolj izobražen nego drugi delavci, je dobil lažjo službo.

Nekega dne ga je spremljal ruski vojak v samostan pravoslavnih menihov. Skozi visoko obokana vrata sta prišla na prostorno dvorišče. Ob straneh dvorišča so se raztezali dolgi pokriti hodniki, iz katerih je vodilo sto in sto vrat v celice menihov, ki so prebivali vsi v pritličju. Vojak mu je povedal, da se to obsežno poslopje imenuje Pečarska Lavra in da je tukaj 1500 redovnikov. Beseda Lavra pomeni samostan, v katerem stanuje večje število redovnikov in kjer so bogoslovne šole za duhovnike. Pečarska pa se zove zato, ker je samostan zgrajen na pečinah, pod katerimi teče Dnjepr.

Ko sta si ogledala še krasno samostansko cerkev, je peljal vojak Franceljna na vrt in mu odkazal delo. Radi pozne jeseni ni imel drugega posla, kakor da je obrezoval grmovje, popravil semintja kako ograjo in urejeval pota. Po vojakovem odhodu je prišel samotarec z dolgo črno haljo, prepasano z jermenom, na glavi pa z visokim črnim pokrivalom. Francelj je bil sprejet v samostansko službo. Kmalu so spoznali, da so dobili zanesljivega človeka, zato ni potreboval nobene straže več.

5. Proti Kaspiškemu morju.[uredi]

Nekega dne je šel Francelj po najbolj živahni kijevski ulici, kateri pravijo Kreščatik. Gledajoč semintja je opazil med ujetniki, ki so snažili ulico, svojega nekdanjega tovariša Jeriča. Kakšno iznenadenje! Krepko sta si segla prijatelja v roko in si pripovedovala svoje dogodke. Jerič se je namreč pri Przemislanih bojeval z Rusi v Franceljnovem vodu. Rusi so Jeriča ujeli, pa ne le njega, ampak tudi Bogolina, Potočnika in Primožiča. Bogolin in Jerič sta bila Dolenjca, Potočnik in Primožič pa z Gorenjskega. Vsi so bili Franceljnovi znanci od polka deželne brambe št. 27. Odpeljali so jih takoj z drugimi ujetniki vred v Kijev. Tačas, ko si je Francelj roko zdravil v Lvovu, so bili omenjeni štirje že v Kijevu, on pa seveda ni nič vedel o tem. Jerič je pripovedoval, da je že dalj časa cestni pometač, oni trije pa delajo v kamnolomih na bregovih Dnjepra v bližini Kijeva. Večkrat pridejo skupaj. Zelo bodo veseli, ko izvedo, da je tudi njih nekdanji prijatelj Francelj tukaj.

Čas je mineval in nastopilo je novo leto 1915. Zima ni bila huda; v Kijevu so približno take zime kakor v južni Sloveniji. Ko se je meseca sušca začela oglašati spomlad, so upali ujetniki, da se bo končala vojna in da se vrnejo v domovino. Toda upanje jih je varalo. Izvedeli so, da se bodo odpeljali v Astrahan. Da, v Astrahan, ki je tako daleč od Kijeva kakor Kijev od Trsta. Zakaj tako daleč? Nihče ni vedel odgovora.

Dvesto ujetnikov je bilo odločenih za to premestitev. Sreča, da so bili vsi Slovenci, kar jih je bilo takrat v Kijevu za to pot. Sedaj bodo vsaj skupaj, domači med domačimi. Pet jih že poznamo. Zadnji dan pred odhodom se jim je pridružil še narednik Nedeljko, Slovenec s Spodnje Štajerske. Tudi ta je bival kot ujetnik v Kijevu ter imel službo v neki trgovini. Vendar naši Kranjci niso vedeli zanj in so ga šele ta dan spoznali.

Francelj se je s težkim srcem poslovil od samostanskih prebivalcev, ker se je bil z nekaterimi že precej seznanil. Oče Bazilij in oče Atanazij sta mu dala poleg blagoslova še nekaj drugih reči, ki so bile za potovanje potrebne. Prav žal je bilo redovnikoma, da je moram dobri mladenič zapustiti Pečarsko Lavro in oditi v Astrahan.

Do 30. sušca 1915 se je odpeljalo določenih dvesto ujetnikov iz polmilijonskega Kijeva. Šest je bilo nam znanih Slovencev, drugi so bili večinoma Nemci. Vlak jih je prestavil čez dolgi železni most, pod katerim so nesli kalni valovi velike ledene plasti, ki se vsako spomlad ob tem času trgajo iz zamrzlega Dnjepra. Vojni ujetniki so se peljali skozi rodovitne pokrajine kijevske in poltavske gubernije, ki pripadata Malorusiji. Iz vlaka so gledali mesto Poltávo, razprostrto po nizkem gričevju. Ako bi bili vedeli, kaj se je godilo v tej okolici ob vladanju ruskega carja Petra Velikega, bi bili prenašali nekoliko laže svoje gorje. V obližju Poltave se je namreč l. 1709. vnela huda bitka med Rusi in Švedi. Pogumni, ali bolje povedano, predrzni švedski kralj Karel XII. je hotel svoje kraljestvo kolikor mogoče raztegniti ter je prodrl z vojaki že v Malorusijo. Kaj je imel tukaj opraviti? Bil je zemlej lačen kakor Nemci pred svetovno vojno ali pa Italijani po svetovni vojni. Toda prišlo je plačilo za nenasitljivost. Karel je bil pri Poltavi popolnoma premagan, čeprav so ga maloruski kozaki podpirali zoper Petra Velikega. Kdor obišče dandanes Poltavo, si ogleda grobove švedskih vojakov, ki so padli v takratni vojni. Pokopališču pravijo »švedska mogila.«

Že tri dni in tri noči je trajala vožnja iz Kijeva, ko je transport došel v pokrajino Donskih kozakov. Tukaj je zdrsnil vlak čez reko Donec in kmalu potem čez glavno reko Don, ki se spaja pri mestu Roztov z Azovskim morjem. Nemški ujetniki so vso pot kleli Rusijo, Slovenci pa so se skušali vdati v usodo, dobro vedoč, da jim nobena kletev nič ne pomaga. Zadovoljni so bili, da so dobivali redno vsak dan hrano. Večji pogum jim je dajal tudi narednik Nedeljko, ki je bil nekoliko modroslovca.

»Mirno prenašajmo, kar nam je namenjeno,« je rekel. »Misel na boljšo prihodnost mora biti vedno močnejša kakor trenutno razburjenje. Veste pa tudi, da je zemlja okrogla in da moramo priti kdaj domov, če gremo tudi okrog sveta. Sicer pa« — je dostavil — »imamo še drug pripomoček. Toda o tem vam povem, ko pridemo v Astrahan.«

Griči so se vedno bolj nižali in velika planota se je širila na obzorju. Okolica ni bila več tako rodovitna; obsežna ravnina je kazala kraje, podobne puščavi. Vlak se je ustavil v mestu Carícinu na desnem bregu Volge.

Volga, ti kraljica evropskih rek, ti utrujena mátuška, ki imaš svoj začetek v Valdajskih višinah južno od Petrograda, svoj konec pa v Kaspiškem morju! Dolga je tvoja pot, 3700 kilometrov moraš preteči od izvira do iztoka, zato si v resnici trudna in počasna. Tvoje širjave ne merijo več na metre, ampak na kilometre. Pri Carícinu že ne moreš več držati skupaj svojega vodovja, ki se razceplja v razne oddelke, dokler ne požre vsega skupaj Kaspiško morje.

V Carícinu so imeli ujetniki dva dni počitka. Vojaške barke so bile na vzhodni strani mesta, zato so morali korakati skozi ves Carícin, ki šteje 80.000 prebivalcev. Obrazi ljudstva so bili vsi drugačni nego na zapadu; tudi obleka ni bila nič podobna naši ljudski noši. V teh krajih prebivajo namreč Kalmiki, Kirgizi, Tatari, Perzi in Armenci, ljudstva azijskih plemen. Pravih Rusov ni veliko.

Tretji dan po prihodu v Carícin so se zbrali ujetniki na obrežju Volge. Tukaj jih je čakal parobrod »Črni Jar«, da jih popelje v Astrahan. Od Carícina do Astrahana se šteje 480 vrst, kar bi bilo več nego 500 kilometrov. Po železnici bi se prevozila ta daljava lahko v dvajsetih urah, po Volgi pa je trajala vožnja trikrat toliko. Sreča za vojake, da se je sploh vozilo po Volgi, zakaj reka je šest mesecev zamrzla. Ker je bilo pa že 10. aprila, se je bila otvorila vožnja pred nekaj dnevi.

Počasi se je vil »Čarni Jar« po kalnem vodovju ter s tuljenjem dajal znamenja, ako je šla proti njemu kaka ladja. Pogled na bregove je bil enoličen in otožen. Naselbine so postajale vedno bolj redke in na obeh straneh so se razprostirale nerodovitne planjave, ki jim pravijo stepe. Ujetnikom so prihajale solze v oči, ko so gledali te zapuščene kraje. Še narednik Nedeljko, človek bistrega razuma in hladnega srca, ni mogel prikrivati čuvstev, ki jih je imel ob tej izumrli pokrajini.

Pripeljali so se v Astrahan, ki se vidi kakor utopljen med razcepljenimi oddelki Volge. Mesto s 150.000 prebivalci ima nižjo lego kakor Črno morje. Ako bi se ne vzpenjalo nekaj ostarelih trdnjavskih stolpov in pet zelenih kupol Marijine cerkve v zrak, bi vprašal tujec: Kje je Astrahan?

Ujetniki so dobili iz desk zbito stanovanje in kosilo iz samih rib. Astrahan bi sploh ne imel pogojev za obstanek, ako ne bi bilo ribolova. Vsaj tretji del prebivalcev, torej 50.000 ljudi, ima zaslužek s tem opravkom. Zato se je tudi našim fantom odkazalo to delo. Seveda niso imeli pojma o njem, pa s časom so se mu privadili. Pomagali so ribičem pri lovu, pletili mreže, sušili ribe, izdelovali lesene zaboje, skladali ribe vanje, zaboje vozili na parnike itd.

Med Astrahanom in Kaspiškim morjem je veliko rek in rečic, ki so se ločile od mátuške Volge in tečejo vsaka sama zase proti morju. Pravijo jim limáni. Bivanje na tako močvirnem svetu je zelo nezdravo. Zato prihajata večkrat v te kraje glasovita gosta: rumena mrzlica in kuga. O Kaspiškem morju (Kaspiskoje more), ki je precej daleč od Astrahana, bi bilo še pripomniti, da je na zelo slabem glasu radi hudih viharjev in da je to največje notranje morje na zemlji. Ako pomislimo, da je 1220 kilometrov dolgo in do 350 kilometrov široko, imamo zadosten pojem o njegovem velikem obsegu.

6. Drzen načrt.[uredi]

Narednik Nedeljko je bil precej izobražen človek. Star komaj 24 let je imel kljub svoji mladosti možat značaj in odločno, čeprav nekoliko trdo vedenje. Seveda nočemo jemati veljave Franceljnu. Tudi on ni bil prazne glave, prekosil ga je vendar Nedeljko, ki je bil po svojem prejšnjem poklicu ljudski učitelj. Lastnosti obeh bi najlaže ocenili s tem, ako bi rekli: Marmor je trd, ilovica pa mehka. Zato je vodil Nedeljko vse važne zadeve. Največkrat so se ujetniki spominjali svoje domovine in njih glavna želja je bila, da bi kmalu prišli v domače kraje.

Ampak kako? Zemljevida niso imeli nobenega, ker so morali v Kijevu oddati vse, kar so hranili pisanega ali tiskanega. Da jim iz Astrahana ni mogoče priti čez Kaspiško morje, so dobro vedeli. In ako bi bili tudi prišli, kaj potem? Oddaljeni so bili še bolj od doma, poleg tega bi se nahajali v zapuščenih pokrajinah azijske Rusije. Prav tako nespametno bi bilo hoditi proti severu, ker je tam gori nekje Sibirija. Kaj pa proti jugu? Nedeljko je vedel, da se ob jugu razprostirajo kavkaške gore, ki so mnogo višje kakor naše. Saj ima vrh Kavkaza, Elbrus, 5600 metrov morske višine. Strašila jih je pot čez to divje gorovje, akoprav bi jih bila še najprej pripeljala k avstrijskim zaveznikom, k Turkom v Armenijo. Zato so odločili za potovanje zapadno stran, torej isto pot, ki so prišli po njej iz Avstrije. Pa tudi tukaj so jim grozile hude nevarnosti. Kako bo mogoče prepotovati te velike južnoruske pokrajine in kako se prikriti sovražnikom? Zakaj niso bežali že iz Kijeva, ki ni tako daleč od avstrijske meje kakor Astrahan? Čudež bi bil skoro, ako bi se jim beg posrečil.

Ob tem premišljevanju so se kopičile težkoče na vse strani in kazalo se je vedno bolj, da bo zasnovani načrt brezuspešen. Toda Francelj in Nedeljko se nista strašila nobene ovire. Sploh ni bilo med njima nobenega drugega pogovora več nego samo o tem, kdaj in na kakšen način bi ubežala.

Nekega dne, ko so bili sami na peščenem bregu Volge, je začel Nedeljko:

»Živimo v takem mrtvilu, ko ni ne vojska ne mir. Rešimo se, dokler smo živi, mrtvi so itak rešeni za vselej. V tem nezdravem kraju nimamo pričakovati drugega kakor smrt. Vsak dan vidimo, kako pobira rumena mrzlica naše tovariše. Ako še čakamo, pridemo tudi mi ni vrsto. Iz ujetništva je še rešitev mogoča, iz groba nikdar več, ali kakor pravi Srb: »Iz ropstva ikád — iz groba nikád«.

»Pogum, fantje!« je dostavil Francelj. »Saj se spominjate, kaj so nam rekli pri telovadbi: V pesti sila, v srcu odločnost, v spominu domovina. Tega se držimo in srečno bomo prišli skozi vrste sovražnikov. Ali se zavedate, da smo postali mrtvi, ko smo izgubili prostost?«

Edini Bogolin je rekel, da se jima bo pridružil, ostali trije: Jerič, Potočnik in Primožič niso bili teh misli. Prenašali so svojo usodo z mirnim srcem. Rekli so, da rajši počakajo konca vojne in sklenjenega miru, potem bodo itak prosti. Primožič je pripomnil, da vsi ne morejo hoditi skupaj, ker bi jih bilo preveč.

»Pomislimo, tovariši, kako velike težave nas čakajo, ako pobegnemo,« je pripomnil Jerič.

»Seveda,« je odvrnil narednik Nedeljko. »Težkoče so, ampak težkoče zato, da se premagajo.«

Še bi se bili pogovarjali, toda prišel je ruski stražnik, ki je bil tačas toliko oddaljen, da jih ni mogel slišati. Velel jim je, da naj gredo z njim v barako, ki so stanovali v njej.

Tisti večer Francelj in Nedeljko dolgo nista mogla zaspati. Krožilo jima je toliko misli po glavi, pa novena se jima ni zdela prava. Toliko načrtov sta snovala, da so se kar podirali pred njima. Kakor se drevi na morju val za valom ter poplavi drugi, kar je prinesel prvi: — tako so se podile misli v njunih glavah ter uničevale ena drugo. Poprej se nista bala nobene zapreke, sedaj pa naenkrat toliko pomislekov! Poprej tako drzno govorjenje, sedaj pa toliko slučajev, ki bi lahko preprečili njune namene. Poprej toliko lepih idej, ki so se jima sedaj kazale neizvedljive. Sila prižene človeka mnogokrat do dejanj, ki se mu zdijo pozneje brez zmisla. Saj sploh nista nič vedela o poteku vojne, odkar sta bila v Galiciji ujeta 29. avgusta 1914. In danes je več kakor celo leto od onega časa. Da, če bi bila naša armada na ruskem ozemlju, tedaj bi se mogel beg posrečiti. Morebiti so pa Rusi zmagovalci in že daleč v Galiciji? Potem bo pot beguncev še daljša, ako hočejo priti do avstrijske fronte. Toda v tako obupnem stanu so odpadli vsi pomisleki. Francelj in Nedeljko sta se poprijela skrajnega sredstva, ker sta uvidela, da ni pričakovati od nobene druge strani rešitve.

Izmučen je vstal drugo jutro Nedeljko z bornega ležišča, Francelj pa sploh ni mogel vstati. Glava ga je bolela in vrtelo se mu je, da se ni mogel držati pokonci. Prišel je kozak, da bi ga gnal na delo, pa tudi kozaku se je smilil, zato ga je pustil v miru.

Tisti dan se je Francelj bolj kakor poprej zavedal svoje žalostne usode.

»O, če bi vedela moja mati,« — si je mislil — »Kako sem zapuščen! Kje sem jaz in kje je ona! Ali bom še kdaj gledal naše gore in slišal šumenje naših potokov? Ako ne bo kmalu rešitve, poginiti bom moral na tej močvirni planjavi in v tem okuženem ozračju.«

Oziral se je po baraki, zbiti iz trohnelega lesovja ter gledal po ležiščih, postlanih z umazano slamo, in po tleh, okidanih z blatom. Vrh tega ni bilo ves dan človeka, ki bi ga bil vprašal, kako mu je, ali da bi mu bil prinesel okrepčila. Mislil je, da ne bo mogel prenašati več trpljenja, in blagroval je vojake, ki so padli na bojnem polju, ko on počasi umira v pregnanstvu.

Zvečer so prišli tovariši z dela in utrujeni polegli. Nedeljko je prinesel Franceljnu čašo čaja, potem mu je pa začel šepetati:

»Veš, Francelj, kako bova bežala iz Astrahana, ako si še teh misli, kakor si bil včeraj. Izvedel sem danes za dva konja, ki sta lastnina tukajšnjega bogatega trgovca. Konja sta čez noč v hlevu, ki ni zaklenjen. Lahko ju bova dobila in hitro odjahala, da naju ne bodo dohiteli. Ti si mi pripovedoval, da si bil pri vojakih pol leta »Meldereiter« (jezdec, ki donaša naznanila), torej si jahanja navajen. O sebi pa tudi lahko rečem, da me ne skrbi sedeti na konju. Kolikokrat sem po Dravskem polju na sedlu in brez sedla podil živahnega vranca, pa samo enkrat sem ležal na tleh! Jahala bova kakih 30 do 40 kilometrov kolikor mogoče hitro. Ko bova dovolj daleč od Astrahana, bova konja izpustila in šla peš naprej. Naj naju potem iščejo, če hočejo. Si zadovoljen s predlogom?«

Franceljnu se je zdel Nedeljkov predlog predrzen, vendar pa ni oporekal, ker je imel resno voljo ubežati na ta ali drug način. Vprašal je samo:

»Kaj pa bo z Bogolinom, ki je rekel, da gre z nama?«

»Včeraj je to rekel, danes je že drugih misli,« je odvrnil Nedeljko. »Skesal se je, toda če človek nima poguma, nič ne doseže. Vprašam te torej še enkrat: si zadovoljen s predlogom?«

»Da!« je odgovoril Francelj.

»Dobro!« je pritrdil Nedeljko. »Upajva, da se beg posreči. In ako se ne, ne bova obupala. Kar pride, mora priti!«

Potem sta zaspala.

7. V Sibirijo![uredi]

Francelj je mislil, da se bo iz glavobola razvila huda bolezen, toda drugi dan je bil že zdrav. Vstal je in šel z drugimi na obrežje Volge. Ker sta se z Nedeljkom dogovorila, na kakšen način bosta ubežala, je bilo treba še določiti, kdaj bosta zapustila Astrahan.

»Kar misliva storiti, storiva takoj,« je rekel Nedeljko. »Še danes grem k starinarju kupit ponošeno rusko obleko.«

Nedeljko je bil človek hitrega dejanja. V dvomih ni veliko premišljeval, kako bi se odločil. Zadostoval je kratek premislek in sodba je bila sklenjena.

Še isti dan popoldne je stopil v prodajalno starin in kupil dvojno obleko. Denar jima je zadostoval za prvo potrebo. Nedeljko ga je bil zaslužil s pisanjem v Kijevu, Francelj pa z delom v samostanu Pečerske Lavre. Nekaj sta si ga prihranila tudi v Astrahanu. In če jima bo na begu pošel, prosila bosta po potu, saj je dosti usmiljenih ljudi na svetu, na Ruskem pa še mnogo več kakor drugod. O tem sta se prepričala v Kijevu, kjer so meščani avstrijskim vojnim ujetnikom prav tako delili kruh, jabolka, jajca, svaljčice in kopejke kakor domačim vojakom. Vprašali so samo, če si Avstrijec ali German, in Avstrijec je imel vselej prednost.

Prijatelja sta se vsak večer vrstila in hodila gledat, ali je odprt hlev, ki sta bila konja v njem. Vedno je bilo odprto. Pri spletanju mrež za ribji lov sta naredila močne uzde za konja. Vse je šlo po sreči. Zadnji dan — bilo je 12. septembra — sta se proti večeru lično obrila, se preoblekla, vzela s sabo zavoj posušenega kruha, poslovila se od tovarišev in zvečer ob devetih neopažena odšla iz umazane barake s trdnim upanjem, da je ne vidita več. Konjski hlev je bil odprt. Konja sta dobila uzde z brzdami in begunca sta odjahala iz Astrahana ob desnem bregu Volge proti tisti strani, od katere sta se pripeljala iz Caricina.

Dalje časa sta v divji naglici podila konja, toda naenkrat ni bilo mogoče prodirati dalje. Konja sta začela broditi po vodi in silila nazaj. Begunca opazita s strahom, da se nahajata v oddelku Volge. Zgrešila sta pot in sedaj se morata vrniti, da poiščeta drugo. Toda še sta priganjala konja v nadi, da voda morebiti ni preveč globoka. Konja sta se vedno bolj pogrezala in začela plavati po Volgi. Z največjim naporom sta ju obrnila nazaj in po suhem dirjala tako dolgo, da se je pokazala v mračni noči bolj široka cesta, po kateri sta napodila konja v beg. Zmota je povzročila vsaj eno uro zamude. Sedaj jima je še bolj pred oči stopil njun predrzni načrt in mučila ju je misel, da ju bržkone čakajo nepremagljive ovire.

Pa kmalu sta bila rešena nadaljnih skrbi. Ruski kozaki niso imeli samo boljših konj nego onadva, temveč so bili tudi boljši jahači. V hipu so pridirjali štirje za njima in ju odvedli nazaj v Astrahan. Tako se je prav hitro končalo upanje na rešitev. Kdo je beg izdal, se ni moglo izvedeti.

Kazen za Nedeljka in Franceljna seveda ni izostala. Ne toliko radi bega, ki je človeško umeven, temveč radi odpeljanih konj sta morala prestati štirinajstdnevni zapor. Najhujše je bilo to, da so zaklenili vsakega v posebno celico. Neznosni so bili ti dnevi, neznosna večkrat ena sama ura, toda prestala sta.

»Nič se ne bojva!« je dejal Nedeljko, ko sta šla iz zapora. »Zmagovalec je tudi tisti, ki premaga svoje poraze.«

Kmalu se je pokazalo, da ni nesreče brez sreče. Teden pozneje se je naznanilo Slovencem, da bodo odšli v Sibirijo, ker sta hotela dva ubežati iz ujetništva. Čeprav bodo v Sibiriji še bolj oddaljeni od doma, se vendar niso ustrašili tega naznanila. Saj pridejo iz okuženega Astrahana, iz rumene mrzlice in kuge v zdravo severno ozračje. Tudi to jim je bilo všeč, da jih niso ločili, ampak da bo šlo vseh šest Slovencev skupaj v Sibirijo.

Slovo ni bilo težko. Tisto revščino, ki so jo imenovali svojo last, so spravili hitro skupaj in odkorakali v spremstvu straže na kolodvor. Astrahan namreč nima zveze samo po Volgi, temveč tudi po železnici, ki drži ob levem bregu reke proti severu. Vožnja je šla zopet po samih pustinjah, na katerih so se videle dolgočasne naselbine Kalmikov in Kirgizov, živinorejcev brez stalnega bivališča. Ko je v enem kraju vse popašeno, izberejo si ti ljudje drug kraj, kjer se dobi več živeža. Kalmiki so budistovske vere, iste kakor Kitajci in Japonci, Kirgizi pa mohamedanske.

Železnica se je polagoma oddaljevala od Volge in se držala popolno ravne črte. Ni bilo ovinkov, ne mostov, ne predorov; vse je bilo videti tako, kakor da bi bilo delovalo pri zgradbi samo ravnilo. Vozili so se ves dan in pustinje ni bilo konca. Vlak je drčal zvečer mimo slanega Eltonskega jezera ter pihal naprej in naprej skozi samo stepo. Šele drugo jutro so se začeli kazati nizki griči. Prepeljali so se čez Torgun, dotok Volge, in došli v rodovitnejše kraje, pozno zvečer pa so dospeli v Sarátov.

Sarátov je veliko gubernijsko mesto, broječe 220 tisoč prebivalcev. Vzpenja se ob visokem desnem bregu Volge, ki je tukaj široka več kakor štiri vrste (1 vrsta = 1067 km). Ker ima Volga v Sarátovu isto višino z morjem ter se mestna poslopja vzdigujejo do 200 metrov nad njo, nudi se od daleč zelo lep pogled na mesto.

Ujetnikom niso dovolili, da bi si ogledali Sarátov. Vso noč so čakali na kolodvoru; šele zjutraj so se odpeljali naprej in došli v mesto Samara, kjer so videli veliko kupol, vzdigujočih se nad drugimi poslopji. V Samari je 24 ruskih cerkva. V kupolah visi mnogo zvonov, večje cerkve jih imajo po deset ali še več. Kakšno zvonenje mora biti o praznikih, posebno o veliki noči, ko je vsakemu pravoslavnemu dovoljeno, da sme zvoniti, kjer hoče in kolikor hoče! To bi bilo veselje za Jeriča. On je namreč pripovedoval, da je hodil doma vsak praznik na vse zgodaj v zvonik pritrkovat (trijančit), da sta z mežnarjem včasih pol ure tolkla na zvonove in znala vsakovrstne melodije. Ko bi bil Jerič vedel, kaj se bo zgodilo v vojni s slovenskimi zvonovi in gotovo tudi s tistimi, s katerimi je on zvonil, bi bil jokal nad groznim lopovstvom.

V Samari so se poslovili Slovenci od Volge in se peljali proti vzhodu. To je zanje pomenilo, da se bodo kmalu preselili iz evropske Rusije v azijsko. Dospeli so v dolino, ki jo namaka reka Bjélaja. Tukaj se je začelo kazati gorovje Ural. Ko so zapustili mesti Ufá in Zlatoust, so bili že med visokimi gorami (Taganaj 1097 m, Urenga 1254 m).

Do sedaj so prebivali slovenski ujetniki na južnih ruskih nižavah. Kdor ve, kako dolgočasne se zdijo hribovcu take ravnine, bo znal ceniti veselje naših fantov, ko so ugledali gorske višine. Posebno Francelj, Potočnik in Primožič, doma z Gorenjskega, so jih bili veseli. Spominjali so se domačih hribov in nekoliko laže jim je bilo pri srcu.

Gorovje Ural se začenja ob Ledenem morju in sega do Turkestana v ogromni skupni daljavi 2560 km. Kakor ima Volga najdaljšo vodno pot med vsemi evropskimi rekami, tako je Ural najbolj raztegnjeno gorovje Evrope. Beseda Ural pomeni pas. Pasu enako se vije od severa proti jugu in dela naravno mejo med Evropo in Azijo. Delijo ga v severni, srednji in južni Ural. Njegova največja višina dosega pa samo 1700 metrov. V severnem delu Urala izvira reka Pečora, ki teče skozi severni polarni krog in se izliva v Ledeno morje. V južnem delu ima svoj začetek reka Ural, konec pa v Kaspiškem morju. Uralsko gorovje hrani veliko rud in dragocenega kamenja v svoji notranjščini. V ondotnih kamenolomih in rudnikih je delalo mnogo vojnih ujetnikov. Nekaj jih je bilo zaposlenih tudi v čistilnicah za žlahtne rude in v brusilnicah za bisere.

Na vrhu Uralskega prehoda (564 m nad morjem) so zagledali naši fantje visoko kamenito piramido in čitali na njej kratek, pa usoden napis v cirilici: ЕВРОПА—АЗИА. Cirilske črke so dobro poznali, saj že eno leto, odkar so bili v ujetništvu, niso videli drugih. Tudi ruskemu jeziku so se bili toliko privadili, da so govorili za silo. Posebno Francelj in Nedeljko sta bila že precej dobro izvežbana. Sploh sta se vedla na potu v Sibirijo nekako samozavestno, kakor da bi jima ujetništvo ne delalo posebnih težav. Nedeljko je rekel tovarišem, da težave uničijo le slabotne značaje, krepke pa še bolj utrdijo.

»Tukaj je torej meja med dvema deloma sveta,« je pripomnil Francelj. »Dobro si jo oglejmo in zapomnimo si dan, ko se peljemo čeznjo. Danes je 25. september 1915.«

Potem so drčali z uralskega gorovja navzdol in se ustavili na postaji, ki jo preklinjajo vsi izgnanci. Tukaj je namreč središče, kjer se zbirajo tisti, ki jim je Rusija vzela prostost in jih tirala v sibirsko sužnost.

Čeljábinsk se imenuje ta postaja. Blizu kolodvora je dolga vrsta sivih lesenih poslopij, ki se jim pozna, da stojijo na tem kraju že dolgo časa. Tu čakajo izgnanci, da se jim sporoči, kje bo njih bodoče bivanje, od tu nastopajo pot v pregnanstvo. Nekaterim je določeno za več let, nekaterim za vse življenje.

Tudi slovenski ujetniki so dobili začasno stanovanje v teh ostarelih barakah. Trudni so bili in žalostno so polegli po ležiščih. Tolažil jih je Nedeljko, češ, da pride za vsako reč ugoden trenutek in da traja »svaka sila do vremena«.

Le Potočnik, ki je bil bolj surove narave, se ni hotel vdati. Zabavljal je straži ter ji celo žugal.

»Umiri se!« ga je svaril Nedeljko, »saj si ne moreva pomagati ne ti ne jaz. Nimava drugega kakor tole ponošeno obleko in od dela žuljavo pest, s katero pa še nameriti ne smeva, ker naju sicer privežejo k prvemu drevesu in poženo na oni svet. Zato ne zabavljaj tako na glas, ampak potrpi. Saj se tudi brez besedi lahko veliko pove.«

»Vse eno mi je, kaj se zgodi z menoj,« je odvrnil Potočnik. »Kdor nima nič pravic, tudi samega sebe ne spoštuje več.«

Naposled so pa vendar mirne Nedeljkove besede omehčale Potočnika in ga obvarovale hudih posledic, ki so mu bile že namenjene.

8. Grenki kruh ujetništva.[uredi]

V Čeljabinsku so težko čakali odločitve. Kam nas bodo poslali in kdaj? Slednjič so zvedeli, da odidejo v enem tednu v Tobólsk.

Ves čas so dohajali novi pregnanci, da se jih je nabralo vseh skupaj 180. Dan pred odhodom so jim zaznamovali vrhnjo obleko na hrbtu s široko rdečo potezo, ki se ni mogla več odstraniti, ker je bila barva namočena v olju. Marsikako drugo ponižanje bi bili slovenski vojaki prestali ravnodušno, to prostaško zaničevanje pa jim je gnalo kri v glavo. Človeku bi se zdelo tako zasramovanje smešno, da ne bi bilo sramotno. Fantje, ki so prišli na časten način v vojno ujetništvo, so bili sedaj ožigosani kakor navadni zločinci. Ubijalec Kajn je zaslužil znamenje na čelu, ali so ga zaslužile tudi žrtve svetovne vojne? Je li potem neumevno, ako privede krivica do sovraštva?

»Do sedaj so nas obdelovali s ščetinastimi krtačami, sedaj nas bodo pa z železnimi,« je dejal Jerič.

Drugo jutro so se odpeljali ujetniki iz Čeljabinska. Med njimi je bilo tudi nekaj kaznjencev, obsojenih v pregnanstvo. Kraji, ki so se peljali mimo njih, so bili dolgočasni, semintja močvirni, prav prikladni temnim čuvstvom človeških bitij, natlačenih v živinskim vozovih sibirske železnice. Po daljši vožnji jih je tiral vlak čez mogočni most, pod katerim je tekla reka Irtiš, oddaleč pa so ugledali mesto Omsk.

Izstopili so na ondotnem kolodvoru in se postavili v vrsto. Straža je gnala vseh 180 v Omsk, ki je oddaljen tri kilometre od kolodvora. Na obeh straneh ulic je stalo mnogo ljudi, ki so gledali prišlece in delali o njih razne opazke. Večinoma so jih milovali, slišala se je pa vmes tudi kaka razžaljiva beseda. Slovenci so vobče potrpežljivi ljudje, seveda do gotove meje. Gorenjec Primožič se pa ni mogel več premagati, ko je od zijalcev ponovno slišal besede: »Čuhne, čuhne!« Vnela se je v njem sila, ki je bila večja kakor zmožnost premagati jo. Ako je bil že prizor, da so morali ujetniki v nasičene ljudske radovednosti korakati v sredi množice, sam po sebi razburljiv, postal je še bolj razburljiv radi brezsrčne opazke, ki pomeni toliko kakor »pritepenci«.

In tedaj se je kakor na ukaz vzdignila Primožičeva trda roka ter dala zasluženo kazen razžaljivcu. Med ljudmi je završalo, straža je vklenila Primožiča in ga ob prihodu v Omsk zaprla v ječo. Toda preiskovalni sodnik je kmalu spoznal opravičenost Primožičevega dejanja. Po pravnem izreku, da se ponižanemu ne sme dodajati novega ponižanja, je takoj obtoženca oprostil.

Mesto Omsk je razpoloženo na desnem bregu velereke Irtiš in šteje blizu 100.000 prebivalcev. Irtiš izvira v gorovju Altai na Kitajskem ter se spaja z reko Ob, poslednja pa se končuje v Ledenem morju.

V Omsku je živel v pregnanstvu od leta 1849. do 1853. znani ruski pisatelj Dostojevski. Še dandanes se kaže poslopje, v katerem je spisal svojo knjigo: »Spomini na mrtvi dom.« Z ročnim in duševnim delom si je takrat 28 letni Dostojevski preganjal čas ter se kot filozof držal prislovice: »Vsega se človek navadi, torej tudi Sibirije.« Ko so se drugi tolažili z »vodko«, se je zabaval Dostojevski s pisateljevanjem. Po prestanih štirih letih sužnosti je prišel nazaj v Evropo. Ker se pa ruskim mogočnjakom še ni zdel dovolj spokoren, je moral obleči vojaško suknjo. Toda kakšen je bil konec? Dostojevski je umrl l. 1881. ter dobil časten grob. Nekdanji tovariš hudodelcev v Omsku počiva sedaj v družbi najslavnejših mož na Aleksander-Nevskem pokopališču v Petrogradu.

V Omsku so izvedeli ujetniki, da se odpeljejo v Tobolsk takoj, ko priplove parobrod po reki Irtiš iz južne Sibirije. Mesto Tobolsk je oddaljeno od Omska 1200 km proti severu. Ker nima železnice, je zvezan z Omskom po vodni poti reke Irtíš. Vožnja traja pet dni.

Kmalu se je prikazal parobrod na široki reki. Oddaleč se je lahko čitalo njegovo ime »Sibir«. Bil je parnik večje vrste, sive barve in s črnim dimnikom. Na visokem drogu mu je plapolala velika belo-modro-rdeča zastava. Z močnim šumenjem se je bližal suhi zemlji in se polagoma zasidral v pristanišču.

Iz notranjščine parnika so se začela usipati raznovrstna ljudska plemena, ki jih je nabral »Sibir« na svoji dolgi vožnji. Mongoli, Kirgizi, Kozaki in Mohamedovci, vsi v svojih narodnih nošah, so napolnili pristanišče in se razhajali po svojih opravkih. Vmes se je iz parnika prenašalo in odpeljevalo blago, ki je prišlo po vodni cesti s severne Kitajske in južne Sibirije.

»Kako ti je pri srcu?« je šaljivo vprašal Nedeljko Franceljna.

Francelj se je delal, kakor da bi ga mešanica ljudstva prav nič ne motila.

»Tukaj smo,« je odgovoril, »in iti moramo, kamor nas pošljejo, četudi v Kamčatko.«

»Korajžo, fantje!« je rekel Primožič, ki je bil nekoliko boljše volje, odkar ga je oprostil ruski profos radi dane zaušnice. »Vsi bomo imeli dovolj solnca in dovolj prostora.«

»Ne drži se tako žalostno!« je še posebej ogovoril tovariša Bogolina. »Glej, šest nas je, bomo že prenašali svoje gorjé na ta ali oni način. Sedaj gledamo kolajno samo na eni strani, ko jo pa obrnemo, bo vsa drugačna.«

»Vse bi še potrpel,« je odgovoril Bogolin, »če se ne bi čutil tako slabega. Nekaj mi pravi, da ne bom dolgo med vami.«

»Pojdi s takimi mislimi,« je odvrnil Primožič. »Hudo se nam godi, toda upajmo na boljšo prihodnost.«

Medtem je dal »Sibir« z močnim zvonjenjem znamenje, da odplove dalje. Vsi potniki so bili na krovu, le vojni ujetniki in izgnani zločinci so še stali zunaj. Na kratko povelje straže je korakala vsa truma po mostiču na parobrod ter napolnila določene prostore. Potem je ubral parobrod svojo pot proti Tobolsku. Nikogar ni bilo, ki bi se bil poslavljal od izseljencev, nihče ni mahal z roko ali z belim robcem zadnjega pozdrava ujetnikom in zločincem.

Parnik je vozil pod visokim železnim mostom in kmalu je izginil Omsk iz vidika. Desno nabrežje je bilo mnogo višje kakor levo, zato se je odpiral pogled le proti tej strani. Pa tudi tukaj se ni videli veliko, ker je močno deževalo. Irtíš, že sama po sebi velereka, je naraščala bolj in bolj ter gnala kalne valove, na valovih pa nesla še marsikaj drugega, kar je potoma podrla ali izkopala. Ako je bila radi naraščajoče vode vožnja že podnevi neprijetna, je še bolj neprijetna, je še bolj neprijetna postala ponoči. Proti jutru je začela reka poplavljati ravnino in kapitan ni imel druge izbere, kakor da je v mestu Tara ustavil parnik ter ga dal pritrditi z močnimi verigami v pristanišču. Ko je začela po preteku dveh dni voda upadati, se je vožnja nadaljevala in namesto v petih dneh je parnik priplul v Tobolsk šele v enem tednu.

Kaj so vendar delali naši fantje na tako dolgi vožnji?

Francelj, čeprav bolj obvladan po vplivu srca nego razuma, je s čudovito vdanostjo prenašal ujetniško trpljenje. Ni imel skoro druge misli kakor misel na ljubo domačijo, ki jo bo — o tem je bil trdno prepričan — zopet videl.

Narednik Nedeljko je računal z gotovostjo. Ni se zanašal na prazno tolažbo, temveč, zvest svojemu značaju, je rajši slišal to, kar je moral slišati, nego to, kar bi bil rad slišal.

Jerič, jako pripraven in praktičen človek, se tudi ni dosti razburjal, držeš se gesla, da mine dobro in slabo in da pomenja vsak udarec ure preteklost.

Potočnik in Primožič si kot hladna Gorenjca nista ubijala glav o prihodnosti; saj se čestokrat izvrši vse drugače, kakor mislimo poprej.

Najbolj občutljiv je bil Bogolin, seveda radi bolezni. Njegovo mišljenje se je obračalo vedno na slabo stran. Nekega dne ga je vprašal Francelj, zakaj da je tako otožen. Odgovoril mu je, da se mu zdi njegovo sedanje življenje tako, kakor da bi nosila duša mrliča s sabo. Prav isto je zapisal v svoji knjigi »De vita beata« (O srečnem življenju) stari Seneka, ki je živel v Kristusovem času. Čudno! Bogolin, čisto navaden človek brez vse učenosti, on, ki o Seneki še nikdar nič slišal ni, ta otožni in od vojnih naporov oslabljeni človek, je povedal z istimi besedami vprav to, kar mož, ki ga prištevajo največjim modroslovcem rimskega cesarstva.

9. Eno leto in pol v Tobolsku.[uredi]

Šestorica naših znancev se je pripeljala po velereki Irtíš dne 18. oktobra 1915 v gubernijsko mesto Tobólsk. Eno leto in pol so bivali ujetniki tukaj ter polagoma spoznali, kaj je Sibirija.

Rusi so se jeli zanimati za sibirske pokrajine proti koncu 16. stoletja. V začetku jih je vlekla tja mnogoštevilna divjačina, od katere so dobivali dragoceno kožuhovino. Bivši ropar na Volgi, Jermák z imenom, ki je prežal na ladje, slačil popotnike in še morebiti katerega zadavil, je vzel s pooblaščenjem carja Ivana Groznega 800 kozakov v svojo službo. Potoval je z njimi ob velikih sibirskih rekah in na raznih ugodnih krajih zidal trdnjave, iz katerih so se sčasoma razvila mesta. Neobdelane ravnine so se spreminjale v plodnosno polje, odkrivali so se bogati rudniki in dohajalo je vedno več ljudstva, skratka: Sibirija se je večala in odpirala napredku. Vsi so imeli dovolj prostora, saj je ta dežela še enkrat večja kakor vsa Evropa. Seveda straši marsikoga njeno ostro podnebje. Led, sneg in mraz gospodujejo po teh pokrajinah, zato je treba dobre obleke tistemu, ki prebiva v Sibiriji. Veljavo ima le kožuhovina, ki sestoji iz dveh kož tako, da je sešita obleka na oba kraja kosmata.

Mesto Tobólsk, določeno slovenskim ujetnikom za stanovanje, ima lepo lego na strmem desnem bregu reke Irtiš. Sedaj šteje nad 30.000 prebivalcev. Ker se steka tukaj v Irtiš reka Toból, stoji Tobólsk ob dveh velikih vodah. Spodnje mesto je zgrajeno na obrežju obeh rek, gorenje mesto, obdano s trdnjavskim zidom, kraljuje na vzvišenem prostoru. Poprej imenovani ropar na Volgi, Jermák, je ustanovil v Tobolsku prvo naselbino, zato mu je mesto postavilo visok marmornat obelisk. Na svetu je vse mogoče. Iz roparja postaneš lahko imenitna oseba.

Slovenci so stanovali v spodnjem mestu. Dobili so več drugih ujetnikov za tovariše, toda nobenega rojaka. Prve tedne so delali pri uravnavi vodnega obrežja. Ko sta pa meseca decembra reki Irtiš in Tobol zamrznili, so popravljali ceste. Kmalu je začelo snežiti. Severni veter je nasul take zamete, da je bilo s kidanjem snega dela čez glavo. Nihče ni bil izvzet, tudi Francelj in Nedeljko sta robotala kot navadna težaka.

Le Bogolin je opešal. Spravili so ga v bolnico, kjer je imel dosti dobro postrežbo. Že poprej smo povedali o njem, da ga je zelo mučilo ujetništvo in da je bil pripravljen s Franceljnom in Nedeljkom pobegniti iz Astrahana, pa se je skesal, ker ni upal prenašati težav potovanja. V Tobolsku ga je straža nekaj časa silila k delu, toda kmalu je uvidela, da je Bogolin v resnici bolan. Obraz se mu je vdrl in kosti so izstopile iz lic. Vsa postava je slonela na dveh suhih trskah, ki so visele na njih oguljene hlače. Smilil se je vsakemu Sibircu, ki ga je videl.

Bogolin je bil doma z Dolenjskega. Oče in mati nista imela drugega kakor pridne roke in zato tudi njemu nič nista mogla dati. Bil je skromen človek, ki nikomur ni nasprotoval, ker je vedel, da nasprotstva le ovirajo. Ko so ga v vojnem ujetništvu potiskali iz kraja v kraj, je postal še bolj otožen ter je večkrat dejal:

»Sedaj spoznam, kaj je človek brez lastnega doma. Ako se srečno vrnem, si bom kupil hišico z vrtičkom, da bom lahko rekel: Od tu me nihče več ne prežene.«

Toda vedno bolj je hiral. Bolezni pa menda ni imel druge kakor splošno oslabljenje.

Ko je Francelj izvedel, da je v Tobolsku poleg pravoslavnih cerkva v gorenjem mestu tudi katoliška cerkev, in da je pri njej nastavljen misijonar, ki so mu rekli oče Grabovski, je šel po njega in ga prosil, da bi obiskal bolnega Slovenca. Grabovski, Poljak po rodu, je takoj prišel in bolnika pripravil za večnost. Bogolin se je genljivo poslovil od tovarišev; zadnje njegove besede so bile, kako rad bi bil še pred smrtjo videl svoje starše. Potem je zapustil Sibirijo, rešen za vselej vojnega ujetništva. Duša je bila oproščena mrliča, ki ga je nosila s sabo, ter odšla očiščena v boljšo domovino.

Jerič, izučen mizar, je naredil mrtvemu lično krsto. Na pokopališču so odkidali velike kupe snega in izkopali jamo, kamor so položili mrtveca. Spolnila se mu je želja, da ga nihče več ne prežene. Na lesenem križu se je čitalo:

Tukaj počiva 26 letni
JANEZ BOGOLIN,
vojni ujetnik, doma s Kranjskega,
umrl 15. decembra 1915.

Kar ti ni življenje dalo,
dala ti je bleda smrt:
hišo imaš zdaj in vrt.

Došlo je novo leto 1916 in z njim je nastopil mraz, kakršen je le v Sibiriji mogoč. Rusko poveljništvo se je usmililo ubogih »vojnoplennih« in jim razdelilo kožuhe, ker drugače bi bili pomrznili drug za drugim. V leseni kolibi, kjer so stanovali, je bilo nekaj stenskih razpok. Te so dobro zamašili, peč pa oskrbovali s poleni, ki jih je bilo dovolj. Tako so preživeli zimo tja do meseca majnika, ko je začelo solnce bolj gorko sijati ter topiti sneg in led. Reka Irtiš se je iznebila ledu, ko so splavale njene zadnje plasti proti Severnemu morju. Parniki so zopet vozili in ujetnikom se je vračalo v novi pomladi upanje na lepšo bodočnost. Straža jih ni več tako strogo priganjala k delu in začelo se jim je bolje goditi. Rusi so upoštevali pri Slovencih tudi to, da so jim sorodni po jeziku, ter jih zato bolj ščitili nego Nemce in Madžare po znani prislovici, da kri ni voda. Poleg tega sta se Rus in Slovenec že pogovarjata v ruščini. Nastajalo je vzajemno zaupanje in lajšanje ujetniške bede.

V prostem času so čitali ruske časopise. Najbolj jih je zanimalo, kako je z vojno. Od onega časa, kar so prišli v ujetništvo, niso nič gotovega slišali, kaj se godi z Avstrijo. Sedaj jim je bilo vse jasno. Da so Rusi vzeli Lvov in Przemisl, da so prodrli v obližje Krakova, prestopili Karpate in prišli na severno Ogrsko, da so se morali pa zopet umakniti v vzhodno Galicijo: — vse te dogodke, ki so se vršili leta 1914. in 1915., so izvedeli šele v Tobolsku. Prav tako in še veliko bolj jih je iznenadilo poročilo, da se je meseca majnika 1915 začela vojna tudi z Italijo, da avstrijsko-ogrski vojaki krepko branijo Primorsko in da Lahi ne morejo zavzeti ne Gorice, ne Trsta in ne Pulja.

»Ampak tega ne razumem, zakaj da ne dobimo nobenega poročila od doma,« je rekel Francelj. »Kmalu bo leto, odkar bivamo v Tobolsku, vsi smo pisali domov, dobro vedo za naš naslov, in vendar ni nobenega odgovora.«

»V vojni pisma zadržujejo,« je odvrnil Nedeljko. »Poleg tega so pa še take zmede, da bi bilo nekaj izrednega, ako bi dospelo kako poročilo iz naše domovine.«

Nekega dne je pa vendar prišlo z mnogimi pečati opremljeno pismo s Kranjskega v daljni Tobolsk. Naslovljeno je bilo na Janeza Bogolina.

»Bogolin ga ne bo bral več,« je rekel Jerič. »Menda imamo pravico, da ga odpremo mi.«

V pismu je stalo:

D., 11. decembra 1916.

Ljubi Janez!

Ne morem povedati, s kakšnim veseljem sva prejela z materjo Tvoje poročilo iz Tobolska. Šel sem k župniku in ga prosil, naj mi pokaže na zemljevidu, kje je Tobolsk. Videl sem, da ni več v Evropi, ampak že v Aziji. Župnik je rekel, da je tam zelo mraz in da so v poletju bolj dolgi, po zimi pa bolj kratki dnevi kakor pri nas. Jaz tega dobro ne razumem, pa mora že res biti. Kako da je z vojno, sam slišiš ali bereš. Mi ne smemo o tem nič pisati, ker pravijo, da pismo raztrgajo ali sežgo, ako je v njem kaj o vojni. To Ti pa moram sporočiti, da se nam radi živeža godi zelo slabo. Vse nam hočejo vzeti ali kakor pravijo rekvirirati. Posebno hudo nam je, ker bodo začeli pobirati tudi cerkvene zvonove. Z materjo Te lepo pozdravljava in Te težko pričakujeva domov. Kmalu odpiši, kako se Ti godi.

Tvoj oče Janez Bogolin.

»Nekaj smo vendar izvedeli,« je rekel Francelj, ko je še enkrat pazljivo prečital pismo. »Čudno pa je to, da je prišlo pismo v Rusijo, ker Bogolinov oče poroča o rečeh, ki niso častne za Avstrijo.«

»Kakor se vidi, vojna ne bo končana tako hitro,« je opomnil Nedeljko. »Zvonove bodo zato snemali, da bodo delali nove topove. Fantje, nič ne mislimo na prostost. Bog zna, kdaj bo konec našega ujetništva. Bogolin je že zapustil Sibirijo, mi je pa še ne bomo.«

Francelj je poiskal črnilo in pero ter pisal Bogolinovim staršem še enkrat, da je umrl njih Janez. Sporočil jim je bil takoj po Bogolinovi smrti to žalostno novico, toda, kakor se je razvidelo iz pisma, niso prejeli Franceljnovega poročila.

10. Vedno dalje od doma.[uredi]

Minulo je poldrugo leto, odkar so bivali v Tobolsku. V tem času so si pridobili precej znancev, ki jih niso več smatrali za navadne ujetnike, ampak za spoštovanja vredne ljudi. Francelj in Nedeljko sta že tuintam zahajala v olikane kroge. Čeprav sta nosila ponošeno avstrijsko uniformo, kazale so vendar zvezde na ovratniku njuno vojaško odliko. Sramovala sta se sicer nahrbtne rdeče poteze, ki sta jo dobila v Čeljabinsku, pa to je bilo kmalu poravnano. Vojno poveljstvo v Tobolsku je namreč ukazalo, da naj se ujetnikom napravi nova obleka.

Tudi mladim Rusinjam sta bila všeč naša dva junaka. Francelj radi prijaznega vedenja, Nedeljko pa radi možatega nastopa. Izpraševale so ju, kje in kakšne so slovenske pokrajine ter se čudile, da govori isti jezik narod, ki je tako daleč od Rusije.

Kar naenkrat (bilo je proti koncu aprila 1917) se je raznesel glas, da pride v Tobolsk 300 novih vojnih ujetnikov in da morajo dosedanji odriniti v Irkutsk. Ni treba omenjati, da je bila ta novica za Slovence neprijetna in da so tudi domačini obžalovali njih odhod. Toda morali so se posloviti; vsak ugovor je bil nemogoč.

Izmed 180 ujetnikov in izgnancev, ki so došli pred poldrugim letom v Tobolsk, jih je ostalo še 140. Nemcev je pomrlo trinajst, Madžarov šest, Slovencev eden, dvajset pa jih je izginilo, da ni bilo več sledu po njih. Naši so šli dan pred odhodom na pokopališče, kjer je dobil zadnje stanovanje njih tovariš. Solze so jim stopile v oči pri spominu, da ne bo noben znanec več obiskal njegovega groba. Janez Bogolin, počivaj v miru!

V začetku majnika 1917 so se vode iznebile ledene skorje, da se je zopet vozilo po njih. Po Irtišu je priplaval parobrod Narim in sprejel četo 140 mož na svoj krov. Mnogo Tobolščanov in Tobolščank je prišlo na obrežje, da so pozdravili odhajajoče, ki so se ločili za vselej iz Tobolska. Čeprav slovo ni bilo veselo, zapeli so fantje še enkrat znano narodno: »Jaz pa pojdem na Gorenjsko«, ki je kljub preprostemu napevu zelo ugajala Rusom. Slovenci so bili slučajno vsi dobri pevci, ki so se v pregnanstvu večkrat tolažili s pesmijo. Nedeljko in Francelj sta bila tenorista; Jerič, Potočnik in Primožič pa so ju podpirali s krepkimi basi.

Narim je plul po Irtišu in prišel kmalu do točke, kjer se Irtiš izteka v glavno reko Ob. To sovodje bi lahko primerjali spajanju Save in Donave pri Belgradu, ker imata obe sibirski reki približno tako velikost kakor naši dve pri Belgradu. Ob teče v severni smeri proti deželi Samojedov in se izliva v Obiški morski zaliv; naš parnik pa se je obrnil v nasprotno južno stran po Obu navzgor. Vožnja je bila prvo noč mirna, drugo noč pa je razburil popotnike močan sunek, ki je pretresel parobrod na vseh koncih in krajih. Velik leden kos je trčil v njegovo prednjo stran ter povzročil dosti strahu, škode pa ni bilo posebne, ker je jekleni parnikov oklep krepko odbil ledeno plast od sebe. Šesti dan potem, ko so se odpeljali iz Tobolska, je došel Narim v veliko mesto Tomsk ob sibirski železnici.

Tomsk je duševno središče Sibirije. Tukaj je edino vseučilišče, ki je premore Sibirija. Mesto šteje okrog 120.000 prebivalcev in je glede zidave precej dolgočasno. Hiše stoje v ravnih vrstah in se križajo v pravokotih, kakor je to običajno posebno v ameriških mestih. Taka zidava kaže, da je mesto iz novejšega časa. Veliko hiš je pa še lesenih, zgrajenih iz okroglih neobrezanih hlodov. Tomsk je v rudninskem oziru važnega pomena, ker se nahajajo tukaj brusilnice za žlahtne kamne in čistilnice za zlato.

Vredno je omeniti še neko posebnost, ki je z njo združen spomin na carja Aleksandra I. Aleksander je vladal rusko državo od 1801 do 1825. Živeč ob času Napoleonovih zmag in porazov je spoznal minljivost posvetne sreče. Rad je hodil k posvetovanju vladarjev in se mudil v Ljubljani leta 1821. Bil je blagega srca in ljubeznivega vedenja, zato so ga imeli povsod radi. Takrat je živel v Tomsku menih Kuzmič, ki je bil nenavadno podoben carju Aleksandru. Postava, obraz, govorjenje, sploh vsa Kuzmičeva vnanjost je bila slična carju. Praznoverci so celo trdili, da živi Aleksander v dveh osebah: kakor car na prestolu in kakor menih v Tomskem monastiru. Ko je Kuzmič leta 1861 umrl, so ga pokopali v ondotni samostanski cerkvi. Ljudstvo obiskuje še dandanes njegov grob in celico, v kateri je prebival.

Kdor ima dobre oči ter gleda iz Tomske okolice proti jugu, opazi v daljavi s snegom pokrite višine. To je gorovje Altai, ki stoji na meji med južno Sibirijo in severno Kitajsko. Najvišja vrhova sta Bjeluha (4542 m) in Iiktu (4200 m).

Ujetniki, ki so dospeli ob reku Ob v Tomsk, so čakali na ondotnem kolodvoru vlak, da jih popelje v Irkutsk. Zločince so pustili v Tomsku in vojni ujetniki so ostali sami, kar so že davno želeli. Kakor do sedaj, tako je veljalo tudi tukaj pravilo: »Ne proti domu, ampak vedno bolj od doma.« Temu pravilu so bili že privajeni, zato jim ni bilo dosti mar, ako gredo še naprej. Ker ima Tomsk 148 m morske višine, Irkutsk pa 444, je pihal vlak vedno navzgor, večinoma skozi gozde in v podnožju nizkih gričev. Daljšo pomudo je imel v mestu Krasnojarsk, stoječem na levem bregu reke Jenisei, ki je tukaj en kilometer široka. Jenisei teče od Krasnojarska naravnost proti severu in ima svoj konec v Severnem morju. Iz Krasnojarska je krenil vlak v jugovzhodno smer in se bližal Irkutsku.

Sibirija je zelo oblagodarjena z majhnimi in velikimi rekami. Ker vodovje radi Uralskih gora ne more teči proti Evropi, radi gorovja Altai pa ne na Kitajsko, imajo tri največje reke Ob, Jenisei in Lena obrnjen svoj tok proti Severnemu morju. Sibirija je namreč večinoma sama ravnina, vzdignjena le nekaj metrov nad morjem, zato nimajo reke nobenega zadržka, da ne bi tekle v tej smeri proti severu. Le Amur si je začrtal pot na vzhodno stran ter se spaja z Ohockiškim morjem.

O Sibiriji, ki se razteguje od Urala do Japonskega morja ter od Kitaja do Severnega morja, se je do sedaj malo pisalo, menda manj kakor o Srednji Afriki. Čeprav je že veliko preiskovalcev potovalo po sibirskih stepah in pragozdovih, je došlo k nam tako malo poročil, da imamo zelo temne pojme o teh velikanskih pokrajinah. Šele odkar se je zgradila sibirska železnica, smo se začeli bolj zanimati za te dežele. V najnovejšem času so nam vojni ujetniki, raztreseni po vseh ondotnih krajih, povedali nekoliko več o Sibiriji.

Popotniku se nudi na teh daljavah prilika, da občuduje sibirsko železnico, ki jo je ruska država začela graditi leta 1891. Vsa proga od Moskve do Vladivostoka ob Japonskem morju je dolga 8682 kilometrov, torej mnogo daljša kakor pacifiška železnica, ki sega od New Yorka do San Francisca v Kaliforniji v daljavi 5357 kilometrov. Uradno ime za sibirsko železnico je Magistrale. Po pravici se smatra za največjo svetovno železnico, s katero je pokazala ruska država vso svojo moč. Glavne težkoče niso bile tolike pri izpeljavi železnice čez Uralsko gorovje, nego veliko bolj čez močvirja in reke, kljub temu so se vsa dela dovršila v dvanajstih letih. Veliko so premišljevali, ali bi se vozilo čez Bajkalsko jezero, ali bi se zgradila proga okoli njegovih južnih bregov. Slednjič so se odločili za črto od Irkutska naravnost čez jezero. Tukaj so spravljali vlake na parne ladje, ki so plule na vzhodno stran jezera, pozimi pa so prepeljevali ljudi in blago na saneh čez zamrznjeno vodo. Ko so pozneje videli, da ta vožnja ni samo zelo zamudna, temveč da zahteva tudi mnogo truda, so zgradili novo železnico na južnem obrežju Bajkalskega jezera. Stroški so bili seveda ogromni, ker je obrežje večinoma skalovito in se steka v jezero množina gorskih potokov. Treba je bilo delati predor za predorom in most za mostom. Po dovršenem delu se je pokazalo, kako neutemeljen, da ne rečemo nespameten, je bil poprejšnji način vožnje čez jezero. Tako se je uveljavil tudi tukaj znani izrek: Pravo spoznanje sledi čestokrat šele po dovršitvi.

11. Kako je bilo v Irkutsku.[uredi]

Trudni od vožnje in zelo slabe volje radi vednih premestitev, so izstopili vojni ujetniki na kolodvoru v Irkutsku. Kam jih bo prignala ruska vojna uprava, ako jih bo vedno gonila semintja? Poloteval se jih je uporen duh, ki bi mu bili radi dali duška. Še Francelj, po naravi mirnega značaja, se je začel razburjati, ko je moral s tovariši korakati s kolodvora v Irkutsk. Zdelo se jim je, kakor da bi jih prepeljevali nalašč okrog, ljudstvu v zabavo in zasmeh. Komu izmed ujetnikov je bilo mar, kakšen je Irkutsk? Vse druge misli so jim blodile po glavi. Vsak bi si bil rad pomagal, pa si ni mogel. Nedeljko se ni oziral ne na desno ne na levo, temveč se je kazal popolno brezčutnega,

ker k tlom je prikovana moja volja,
in ni izhoda, ceste, ne potí,
še krila ne pomagajo sokolja,
in s stisnjenimi čakam jaz zobmí.

Straža z nasajenimi bodali jih je spremljala čez dolg most, pod katerim je tekla mogočna reka Angará. Od tu so prišli na prostoren trg, kjer je stala pravoslavna cerkev s peterimi kupolami, v njeni bližini pa nova katoliška cerkev v gotskem slogu. Korakali so skozi vse mesto še dalje in dalje do severnega konca Irkutska. Tukaj so ugledali dolgo vrsto pritličnih barak, v katerih je kar mrgolelo ujetnikov, ki so prišli že pred njimi v ta kraj. Bilo je pravcato taborišče hrvaških, slovaških, čeških, nemških in madžarskih vojakov. Izmučenim prišlecem so odkazali prostor novega bivanja ter jim razdelili menažo, ki je sestajala iz krompirjeve juhe in fižola. Jed, ki ni bila slabo pripravljena, jim je šla v slast, da so pozabili za nekaj časa svojo žalostno usodo.

Še isti dan proti večeru so bili naši znanci veselo iznenadeni. Med raznovrstnimi vojaki so zaslišali tudi slovensko govorjenje. Izvedeli so, da se nahaja v tej veliki koloniji več primorskih, kranjskih in štajerskih Slovencev, ki bivajo že dalj časa v Irkutsku. Sedaj je bilo dovolj družbe. Kmalu so se seznanili ter si pripovedovali svoje dogodke.

Prva skrb Franceljna in njegovih tovarišev je bila, da so pisali domov. Vedeli so, da bodo ostali v Irkutsku dalj časa in zato so upravičeno upali, da dobijo tudi odgovor na pisanje. Radi bi bili sporočili svojim domačim kaj več, toda pisati so smeli samo to, da so zdravi in da se jim dobro godi. Njih poročilo je bilo torej čisto kratko, vendar so dobili svojci vsaj znamenje, da pogrešanci še živijo in kje da bivajo.

Čeprav se prve dni niso dosti menili za Irkutsk, jim je mesto vendar polagoma začelo ugajati. Zelo jih je spominjalo domačih krajev. Okolica je precej hribovita in mesto v višini 444 metrov nad morjem ima v primeri z nizko ležečo Sibirijo precej visoko lego. Ob južni in zapadni strani je obrobljeno z reko Angaro, ki je 600 metrov široka ter izvira v Bajkalskem jezeru. Voda ima tako hiter tok, da ne teče, ampak dere mimo Irkutska. V njenih čistih in temnozelenkastih globinah plavajo postrvi, da je Angara podobna našim Bistricam.

Irkutsk je glede števila ljudstva prvo mesto Sibirije. Ima namreč 125.000 prebivalcev, večinoma pristnih Rusov. Žal, da je zelo razvpito radi kakovosti ondotnega ljudstva. Tisoč in tisoč hudodelcev je odgnala Rusija v sibirsko sužnost. Po prestani kazni se niso več vrnili v Evropo, temveč se stalno naselili v Sibiriji, seveda tam, kjer so imeli zaslužek, posebno v Irkutsku. V hotelih prve vrste dobiš uslužbence, ki so bili radi zločinov poslani v Sibirijo. Snažil ti bo čevlje in zaupaš mu morebiti še snaženje obleke, tega pa ne veš, da ti opravlja službo človek, ki je zrel za ječo ali še za kaj hujšega. Zato se opozarjajo potniki, naj so oprezni ter ne hodijo brez orožja po teh krajih.

Vrnimo se k ujetnikom v severni konec mesta. Narednik Nedeljko je kmalu spoznal, da v taborišču ne vlada tak red, kakršnega so bili vajeni v prejšnjih barakah. In zakaj? Rusija je bila radi dolgotrajne vojne, v kateri si ni priborila nikakih uspehov, ampak le poraze, že zelo utrujena. To se je poznalo v vsej upravi. Pravkar se je izvedelo v Irkutsk (bilo je meseca junija leta 1917.), da je car Nikolaj odstopil, pa menda ne radi sile, ampak iz ljubezni do Rusije. Vlado so dobili v roke socijalisti, ki so obetali kmetom lepo prihodnost in jih zato pritegnili nase. Še več so obljubovali boljševiki, ki so prigovarjali kmetom, naj si takoj razdelijo posestva države, samostanov in plemenitašev. Zaradi tega se je razrušila postavna oblast in vsak je delal, kar je hotel. Prav tako je prišel nered med vojaštvo in v tabor vojnih ujetnikov. Ni bilo več pravega nadzorstva in zato tudi ne pokorščine. Hrana je bila slaba in nezadostna, napredovala pa je nesnaga in naraščala nezadovoljnost. Pojavilo se je mnogo zmešnjav, katerih so bili veseli vojni ujetniki ter kazali svojo razburjenost na vsakovrstne načine.

Tudi Potočnik in Primožič sta hudo zabavljala. Nekoliko upornega duha ima pravzaprav vsak človek, ali vsaj večina ljudi je po naravi revolucijonarna, to je: vdana nasprotovanju.

»že tri leta nas porivajo semintja,« je začel Potočnik. »Pokorni smo bili kakor ovce, sedaj bo temu konec. Včeraj sem bil tako izstradan, da sem prosil kruha po Irkutsku in danes se mi obeta isto. Treba bo misliti na samopomoč, življenje zahteva svoje pravice. Mogočna postava, toda še bolj mogočna je sila.«

»Rusija naj samo sebe uredi,« je pomagal Primožič, »in naj nas nikar ne zatira, saj hočemo le to, kar nam gre, drugega nič.«

Na to Potočnik:

»Če pogledam tebe, Primožič ali sploh kakega tovariša naših nadlog, vidim, kako da ste onemogli in opešani. Tak sem tudi jaz. Da, samo človeških pravic hočemo, pa nič drugega. Hrano in obleko naj nam dajo, kakršna se ljudem spodobi, vrh tega pa prostost. Potem bomo že skrbeli sami zase.«

»Zakaj nas ni zadela smrt na bojnem polju, da nas muči sedaj lakota, ki nas bo polagoma ugonobila!« je vpil Primožič. »Gnilo konjsko meso nam mečejo v korita, za prikuho pa buče, ki smrdijo po petroleju. Menda jim služi smrdljivec za zabelo. Pomagajmo si sami, kdo drug nam ne bo pomagal.«

»In uši so se zajedle v naše telo, da nas je sama kost in koža,« mu je pritrjeval Potočnik. »Dva meseca že nisem menjal spodnje obleke. Do sedaj smo begali iz obupa v veselje in iz veselja v obup. V bodoče se bomo otresli vseh dvomov. Človeško naj ravnajo z nami, pravim še enkrat, in prostost naj nam dajo, to je naše geslo.«

Takih nazorov, kakršne sta imela Potočnik in Primožič, so bili vsi ujetniki. Razloček je bil samo ta, da so nekateri zabavljali glasno, drugi pa bolj tiho. Vsak dan so se ponavljale grožnje in rabuke, ki so bile toliko nevarnejše, ker je bilo blizu dva tisoč ujetnikov v taborišču. Ruska straža je najhujše upornike postrelila, toda s tem je prilivala le olje v ogenj. Uvidela je, da zahtevajo ujetniki odpomoči v najbolj nujnih zadevah, ter je zato opustila strogost in se delala, kakor da bi ničesar ne videla in slišala.

Sodarjev Francelj, Nedeljko in Jerič niso izražali nejevolje tako naravnost kakor Potočnik in Primožič. To je bil povod, da poslednja dva nista več tako prijateljsko občevala z njimi nego poprej. Zahtevala sta, da naj se tudi imenovani trije odločno postavijo na stran nezadovoljnežem, ker pa niso hoteli storiti, dobro vedoč, da se ne morejo upirati premoči. Morebiti je še kaj drugega povzročilo nezaupnost med slovenskimi tovariši, saj dostikrat človek še ne ve, zakaj se je zameril prijatelju.

pa ne samo v taborišču, temveč tudi v mestu so se pojavljale vedno večje zmede. Novice, da je car odstopil, Rusi sploh niso mogli verjeti, ker je bila beseda »car« tako ozko združena z ruskim ljudstvom, da ni bilo mogoče ločiti teh dveh pojmov. In vendar se je vest potrdila, čeprav so jo prikrivali. Car se je odpovedal vladarstvu 15. marca 1917, v Irkutsku pa so zvedeli o tem šele meseca junija. Poznejše novice so bile naravnost strašne. Car se ni odpovedal, temveč je bil umorjen.

Kaj bo počela Rusija sedaj s 180 milijoni prebivalcev? Kdo bo vladal to ogromno množico? Brez najvišje državne oblasti to ni mogoče. Oklicala se je ljudovlada, ki pa ni bila drugega kakor nasilstvo in zatiranje. Pot se je odprla vsem lopovstvom. V Irkutsku so se že pred vojno shajali razni zločinci, kaj bo šele sedaj? Boljševiki so žugali, da bodo izpustili iz ječ vse kaznjence. Meščanje so bili v velikem strahu, kaj jim donese prihodnost.

12. Važno posvetovanje.[uredi]

Vsak dan je došla kaka pretresljiva vest. Irkutsk, že poprej mesto živahnega prometa, je postal podoben vznemirjenemu mravljišču. Kaj bo? — to vprašanje se je valilo po trgih in ulicah, pa nihče ni znal odgovora. Vojaki in činovniki niso več vedeli, komu služijo in kdo jih bo plačeval; vojni ujetniki pa so hodili že kar prosti po mestu semintja, kakor da ne bi bilo v taborišču nobenega nadzorstva več.

Ujetniki so še stanovali v taborišču, hrana pa je bila vedno slabša tako dolgo, da ni nihče več postavljal loncev na ognjišče in nihče več obešal kotlov na ogenj. Izvedeli so, da se jim bodo preskrbele službe v Irkutsku in v okolici, da bodo pa kljub temu še vedno nadzorovani. Samoumevno so bili veseli te spremembe, ki je pomenjala konec ujetništva in velik korak do prostosti.

Franceljna je sprejel v službo kolonijalni trgovec Aleksandrow, Nedeljko je bil nastavljen za pisarniškega pomočnika lesne trgovine bratov Udinjskih, Jerič pa je postal raznašalec tiskovin in časopisov v knjigarni Makúšin, vsi v Irkutsku. Zadovoljni so bili z novim poklicem, ki jim je nudil dobro oskrbo in lep zaslužek. Enkrat v tednu je dohajala ruska straža vpraševat, so li še v omenjenih službah, drugega nadzorstva ni bilo. Potočnik in Primožič pa sta hodila po svojih potih tako dolgo, da je popolno izginil sled za njima. Domnevalo se je, da sta ubrala pot proti domu; mogoče tudi, da sta se pridružila boljševikom. V Irkutsku ju ni videl nihče več. Ostalim trem Slovencem je bilo v začetku žal po njima, toda ker jim nista nič povedala, kaj mislita storiti, in ker sta brez veljavnega povoda razrušila staro prijateljstvo, ju pozneje niso več pogrešali.

Čeprav se je našim fantom dosti dobro godilo, spoznavali so vendar vedno bolj, da ne bodo imeli v Irkutsku trajnega obstanka. Želja po domu je bila večja nego bivanje v tako daljnem kraju. Zato so se dogovorili, da pridejo v nedeljo 7. oktobra 1917 ob treh popoldne v mestni vrt na obrežje reke Angare, da napravijo tukaj načrt za prihodnost.

Veselo so si podali določeni dan roke pri sestanku, nemoteno so sprehajali na samotnem koncu vrta in izražali svoje misli o tem, kako bi prišli iz Sibirije v domovino.

»Čutimo, da se naše ujetništvo nagiba h koncu,« je začel Nedeljko. »Prestali smo dovolj hudega in sedaj imamo upanje, da se nam bližajo boljši dnevi. Kako dolgo ostanemo še tukaj?«

Francelj: »Vsak dan mi hodijo na misel Prešernove besede: »O Vrba, srečna draga vas domača!«

Jerič: »Tudi pred mano vstaja podnevi in ponoči gora sv. Kuma. Ob njenem vznožju živijo moji dragi. Kako rad bi jih zopet videl! Toda opomnim vaju nekaj drugega. Ne smemo živeti le v domišljiji. Najpoprej si moramo kaj prislužiti, ker brez denarja ne moremo nikamor, Kar smo imeli, je davno izdano. Dobili smo dobre službe, da smo vsi zadovoljni. Lepo priliko imamo, da si kaj prištedimo za vrnitev domov.«

Nedeljko: »To se itak razume. Ampak zima je tukaj in zato ne moremo misliti na odhod. Pripravimo se na spomlad. Ne trosimo zaslužka po nepotrebnem, pozneje nam bo vsak rubelj prav prišel. Naredimo si pa že danes načrt, po kakšni poti da bomo hodili. Kaj menita, gremo li nazaj ali naprej? Nikoli več ne bomo imeli tako lepe prilike, da kaj sveta vidimo.«

Francelj: »Rekel bi, da pojdimo po tisti poti, ki bi bila bolj varna in ne predolga.«

Nedeljko: »Nazaj je brez vse primere bliže. Zemljevid kaže, da je v Irkutsku 104. stopinja vzhodne daljave od Greenwicha (čitaj: Griniča). Ker je Ljubljana že blizu 15. stopinje, smo 89 stopinj od doma. Kljub temu bi kazalo, da gremo naprej, akoprav bi imeli na poti okrog sveta še 271 zemljepisnih stopinj do Ljubljane.«

Francelj: »Torej trikrat več, ako gremo naprej?«

Nedeljko: »Kaj za to! Bomo vsaj mnogo videli in poskusili. Skušnja pa je, kakor vesta, več vredna nego učenost. Ako bi šli nazaj, bila bi pot skozi azijsko in evropsko Rusijo silno nevarna radi boljševikov, ki jih poznata, kaj hočejo in kaj delajo.«

Jerič: »Če gremo naprej, tudi ne bomo na varnem. Pot nas bo peljala skozi Kitajsko in Japonsko, ki sta vojsko napovedali Nemčiji in Avstriji. Sploh pa ne hitimo s tako važno zadevo, ki se ne bo srečno končala, ako se bo prehitro in nepremišljeno pričela.«

Francelj: »In najnovejše poročilo pravi, da je tudi Amerika posegla vmes ter se združila z Angleži in Francozi. Hodili bi torej skozi same sovražne države.«

Nedeljko: »Kitajska in Japonska sta menda le na videz napovedali vojsko. Zato se ne bosta brigali za nas. Kar se tiče Amerike, je stvar bolj resna. Toda saj živi v Ameriki več tisoč Slovencev. Rekli bomo, da smo delavci in da smo že dolgo v Ameriki. To pa trdim še enkrat, da ne pridemo živi domov, ako gremo skozi Rusijo. Na Ruskem nam je nastavljena past, ki se gotovo ujamemo vanjo. Zato bodi naše geslo: Naprej! Kdor potuje okrog sveta, je vsak dan dalj od doma, pa tudi vsak dan bliže doma.«

Francelj: »Ti torej resno misliš, da bi potovali okrog sveta?«

Nedeljko: »Da, okrog sveta. Saj je itak vsak človek svetoven popotnik, ker se vozi z zemljo okrog sonca, samo da tega ne čuti.«

Vsi so utihnili. Nedeljko je že nekoliko preveč dokazoval in kmalu bi ne bil nič dokazal. Sedaj se je oglasil Jerič:

»Okrog sveta? In meniš, da na tako dolgi poti ni nobenih nevarnosti? Nevarnosti bi bile po tvojem mnenju samo na Ruskem?«

Nedeljko: »Seveda so, to ti pove razum. Pa kljub daljavi ni nikjer tako velike nevarnosti kakor v sedanji Rusiji. Ali ne slišiš, kakšna je sedanja Rusija? Povsod upori, ropi, morije. Kitajska, Japonska in Amerika so pa urejene države, v katertih veljajo stare pravice. Računamo lahko tudi s tem slučajem, da bo vojna kmalu končana ali pa da je že končana, in da nas potem ne bo nihče več nadlegoval na potovanju.«

Nedeljko je hotel na vsak način izpeljati svoj namen in pridobiti oba tovariša zanj. Misel na svetovno potovanje mu ni dala miru. Vrelo je v njem kakor peneča pijača, ki je ne drži nobena vez.

Jerič: »Za pot okrog sveta nimamo denarja. Želje ne smejo biti večje kakor sredstva.«

Nedeljko: »Zato ostanimo še kakega pol leta v Irkutsku in v tem času si kaj prihranimo, kakor smo se domenili poprej. Stroški ne bodo veliki, saj ne bomo potovali kakor bogataši, ki trošijo denar brez potrebe, temveč kakor ljudje s skromnim imetjem. Poleg tega še lahko kaj zaslužimo med potjo. Krepke volje je treba in nekoliko humorja, pa se bo vse prestalo.«

Francelj: »Zelo bi me veselilo, da bi šli naprej. O Kitajcih in Japoncih sem že veliko čital, rad bi videl te ljudi na lastne oči. Sicer imamo pa še dovolj časa za premislek. Čez zimo se pokaže, kaj nam je storiti.«

Jerič: »Tako važno stvar je treba ogledati od vseh strani ter upoštevati vse ovire, ki so združene z namenom. Zdravi smo, to je prvo. Denarja nimamo, to je drugo. Popotnih listin nimamo, to je tretje. In kako je z obleko? Ako bomo potovali kakor vagabundi, bomo jedli ričet. Morebiti pa še ričeta ne bo.«

Pripomniti moramo, da je imel Jerič rad samostojne misli, ki so bile navadno tudi opravičene. Tak človek je čestokrat boljšega značaja nego oni, ki vsemu pritrdi.

Nedeljko: »Glavna reč je, da smo varni življenja. Vse drugo se bo uredilo. Le malodušnosti ne, ta se še nikoli ni ponašala z uspehi.«

Jerič: »Na vsak način bi se moral dobiti poleg sedanje službe še kak drug vir dohodkov, ker drugače si ne moremo zagotoviti potrebnega denarja za potovanje.«

Francelj: »Poštenjaki smo in taki hočemo ostati. Do sedaj smo se vedli kavalirsko, čeprav nismo drugega kakor ubogi vojni ujetniki. Toda že nam miglja zvezda lepše bodočnosti.«

Jerič: »Ne mislim, da bi iskali zaslužka po nepoštenih potih. Vedno se spominjam Benjamin Franklinovih besedi, ki nam jih je povedal profesor v ljubljanski obrtni šoli: ‚Kdor trdi, da bo obogatel na drug način kakor z delom in varčnostjo, je lažnik in slepar.‘ To je rekel tisti ameriški državnik Benjamin Franklin, ki je iznašel strelovod, boril se je zoper sužnost in ustanovil veliko koristnih naprav za delavce.«

Francelj: »In kakšen bi bil ta vir dohodkov? Povej hitro, komaj čakam odgovora.«

Jerič: »V Irkutsku je živahna trgobina s kožuhovino. Posebno sedaj, ko se bliža zima, je na trgu polno kmetskega ljudstva, ki prodaja vsakovrstne kožice. Najlepše so hermelinove. Lahko bi se napravila kakšna kupčija.«

Nedeljko: »S hermelini?«

Jerič: »S hermelini ne, ampak z njih kožicami.«

Nedeljko: »Dobro.«

Jerič: »Izpraševal sem ljudi in povedali so mi, da se dobi največ hermelinov v jakutski guberniji. Jakutsk je mesto ob reki Leni, precej daleč od tu proti severu. Hermelin, podoben kuni, je v poletju rjavkaste barve, proti jeseni in pozimi pa dobi snežnobel kožušček, ki ima samo ob koncu repa črn šopek. Kožušček je svetel in gladek kakor svila, zato pa tudi dragocen. Hermelin gre menda rajši skozi ogenj nego skozi lužo, ker se boji, da bi se ne umazal. V srednjem veku so nosili plaščke iz hermelinovih kožic samo knezi in še dandanes jih nosijo visoki cerkveni dostojanstveniki in druga imenitna gospoda. Tudi pri nas se dobi ta živalica, ampak je precej manjša. Pravijo ji bela podlasica.«

Francelj: »Pametna misel. Ako te veseli, založiva z Nedeljkom v to kupčijo ves denar, kar ga imava. Kaj praviš, Nedeljko?«

Nedeljko: »Se popolno strinjam. Bog daj srečo!«

S tem je bil pogovor končan. Mrak je že objemal zemljo, ko so zapuščali posvetovalci mestni vrt in se vračali mimo kolodvora proti domu. Korakali so čez most, pod katerim je šumela bistra Angara. Praktični Jerič, poštenjak od nog do glave, pa je potoma že računal, koliko dobička bo donesla dogovorjena barantija ter se je tudi v sanjah bavil s to kupčijo.

13. Odločitev.[uredi]

V Irkutsku se je tisto leto naselila zgodnja zima. O Vseh Svetih je padlo en meter snega in ko se je zjasnilo, je vse škripalo radi mraza. Ampak to je bil šele začetek. Kmalu se je nasul nov sneg, ki mu je sledil še hujši mraz. Radi visoke lege Irkutska so ondotne zime zelo osorne, naravnost glasovite. Niso redki dnevi, ko pade živo srebro do 40° C pod ničlo. Ako nisi takrat do zob oborožen zoper mraz, otrpneš lahko sredi pota. Treba si je zakriti s kožuhovino tudi obraz, da je samo pri ušesih in očeh nekoliko odprtine. Ponoči pa zlezeš, ako peč ni dobro zakurjena, v kožuhasto vrečo ter se po vrhu še pokriješ s kosmati odejo. Kakor nalašč se dobi v Sibiriji od medveda in jelena do lisice in zajca toliko živali, da ima vsak dovolj kožuhovine.

Jerič je prestajal veliko mraza, ker je moral dan na dan hoditi s časopisi po mestu. Zavit je bil v težak kožuh z dolgimi rokavi, pokrit s kosmato kučmo, ki mu je segala čez čelo in ušesa, noge pa je imel vtaknjene v debelo klobučevino; bolj je bil podoben strašilu nego človeku. Kljub temu se je hvalil s svojo službo, ki mu je donašala lepe dohodke; poleg tega je bila tudi kupčija s hermelinovimi kožicami zelo plodonosna, takorekoč v najlepšem cvetju, čeprav je vladal najhujši mraz.

»Ako bo šlo tako naprej,« je dejal večkrat Franceljnu in Nedeljku, »bomo dobro preskrbljeni na potovanju.«

Kmalu po svečnici 1918 je Franceljna iznenadilo pismo, naslovljeno na taborišče vojnih ujetnikov v Irkutsku. Ker taborišča ni bilo več, temveč so stale ondi le prazne barake, je poslala vojna uprava pismo kolonijalnemu trgovcu Aleksandrovemu, pri katerem je bil Francelj v službi. Kdo bi mogel opisati Franceljnovo veselje, ko je čital materino pismo!

Srednja vas, 1. decembra 1917.

Ljubi Francelj!

Roke so se mi tresle in solze zalivale oči, ko sem dobila Tvoje vrstice. Večkrat hodim Tvoje pismo brat in ne morem Ti povedati, kako sem vesela, da si še živ. O, potem se bomo že še videli, četudi ne kmalu. Povsod smo popraševali po Tebi, pa nihče ni vedel, kje si. Od Rdečega križa na Dunaju so nam pisali, da Te nimajo zaznamovanega ne med mrtvimi ne med ranjenimi, da Te pa 27. polk deželne brambe pogreša že od 29. avgusta 1914. Vsako noč sem sanjala o Tebi, v kakšnih ranah da ležiš in da nimaš nobene postrežbe. Pri nas imamo nekega ruskega ujetnika, ki je doma iz permske gubernije blizu Sibirije. On pravi, da tam niso trdi ljudje in da radi dajo potrebnemu. Kadar kuham kavo, vselej pravim, kako rada bi Ti postregla z njo. Ali pa če imamo knedeljne, ki si jih tako rad jedel, si mislim, da bi bil tudi Ti pri mizi. In ko smo na Planjah kosili mrvo, sem rekla: Če bi bil Francelj doma, kako hitro bi bilo vse spravljeno! Ja, če bi Ti mogla jaz kaj poslati, ali pa da bi vsaj moje pismo prejel! Vendar pa Ti vom poslala malo obleke in prekajenega mesa in posušenega kruha. Če ne dobiš, naj pa bo. Vem, da stradate. Tudi tukaj je zelo hudo, vendar pa smo vsi zdravi. Zaupaj v Boga in Bog Te ne bo zapustil. Kmalu zopet piši. Zdaj Te vsi lepo pozdravljamo, posebno jaz

Tvoja mati.

(To je izvirno pismo Franceljnove matere.)

Francelj je poljubil pismo in ga skrbno spravil v žep. Toda kdaj se bo spolnila tvoja želja, ljuba mati, da me sprejmeš v svoje naročje! O, kje je še tista blažena ura!

Tudi Nedeljko in Jerič sta delila Franceljnovo veselje, žalostna pa sta bila, ker sama nista prejela nobenega poročila od doma.

Približal se je sv. Jurij in drevesno popkovje je naznanjalo spomlad. Na jelšah in vrbah so se že davno videle mačice, teloh in vresje sta bujno cvetela. Ptičice so žvrgolele in pripovedovale o lepih dnevih, ki so jih preživele minolo zimo na gorkem jugu. Na reku Angará se je začel vdirati led in debele plošče so se valile po vodi. Po ulici Irkutska, ki ima zelo slabo tlakovane ceste in še slabšo kanalizacijo, se je pretakala »razpútica«, to je mešanica snega in blata, da se je s težavo bredlo naprej. Kmetje iz okolice, ki so nosili visoke škornje na nogah, so pogumno stopali po razpútici, slabše pa se je godilo onim, ki so imeli obute »lapke«, povite z vrvicami iz bičevja.

Trojica naših Slovencev ni toliko upoštevala slabih potov, temveč se je radovala mladega življenja in prostosti, ki jo je obetala prihodnost. Fantje so se za trdno odločili, da bodo potovali proti vzhodu naprej in ne proti zapadu nazaj. S pridnostjo in varčevanjem so si prihranili denarja za dolgo pot. Vrh tega so vse tri nagradili gospodarji z novo obleko v znak zvestega službovanja. Lesna trgovina bratov Udinjskih, pri katerih je bil Nedeljko v službi, jim je preskrbela priporočilna pisma na kitajske in japonske veletrgovine. Ta pisma naj bi jim služila tudi v slučaju, ako bi jih tuintam nadlegovala kaka straža.

»Pomnimo,« je rekel Nedeljko z vsem poudarkom, »da je korak, ki ga mislimo narediti, velevažen za našo bodočnost. Velik trenutek naj ne najde majhnih ljudi. Saj sta me razumela. Naša volja so naša nebesa.«

Pri odhodu iz Irkutska so pisali domov, da trdno upajo na veselo svidenje vsaj leta 1919. Francelj se je še posebej zahvalil dragi mamici za ljubeznivo pismo. Potem so se poslovili od svojih predstojnikov z najlepšo zahvalo in s prošnjo, da naj ostane njih odhod tajen. Bali so se še vedno ruske vojaške straže, ki sicer že par mesecev ni več vpraševala po njih, ki bi pa lahko zadnji trenutek izvedela za njih odpotovanje. Neradi so pustili gospodarji tako poštene uslužbence iz svoje hiše.

Isti večer so Slovenci napravili račun o prištedenem denarju ter našteli skupno vsoto 5000 rubljev. K tej vsoti je dodal še Jerič izkupiček 1000 rubljev za prodane hermelinove kožice. Vse imetje je torej znašalo 6000 rubljev. Kar je kožic ostalo, so jih shranili v nahrbtnike, da jih ponesejo domov. Francelj in Nedeljko sta Jeriča opozorila, da je dobiček os kožic njegova osebna lastnina, ker se onadva nista bavila s to kupčijo, toda nesebični Jerič je dejal, da pripada tudi ta vsota skupni blagajni.

»Tovariši smo v trpljenju,« je dostavil, »bodimo tudi tovariši v imetju. Ampak to si zapomni posebno ti, Francelj, da vse domišljije niso nič vredne, ako nimajo kritja v gotovini.«

V začetku so določili, naj shrani Jerič ves denar in naj plačuje on vse potrebščine. Sklepno pa so se domenili, da naj ima vsak svoj del, to je 2000 rubljev, da bi v slučaju, ako bi kdo denar izgubil, ne bilo vse izgubljeno. Lahko bi prišel tudi hudobnemu človeku v roke, ki bi ga popolnoma oropal, ako bi imel samo eden vse premoženje pri sebi.

Drugo jutro (bilo je 28. aprila 1918) so na vse zgodaj zapustili Irkutsk, kjer so bivali skoro eno leto. Na mestnem kolodvoru niso hoteli vstopiti v vlak, da ne bi vzbudili kakega suma, ker so jih meščani že dobro poznali. Zato so šli peš do postaje Mihalewo izver Irkutska, počakali tam na vlak sibirske železnice ter se odpeljali brez vsake zapreke naprej.

Kmalu se je začelo svetlikati Bajkalsko jezero, 623 km dolgo. Rusi mu pravijo Swjátoje more, to je sveto morje, Mongoli pa Dalai Nor, istega pomena kakor sveto morje. Obdano je z visokim skalnatim gorovjem ter ima prozorno zelenkasto vodo izrazit značaj naših planinskih jezer. Toda kaj so naša mala jezera v primeri z njegovim površjem! Poleg 623 km dolgosti ima 15 do 82 km širjave, da v istini zasluži ime morja. Železnica se vije dalj časa ob njegovem južnem nabrežju. Predor sledi predoru; vmes se vrstijo kamenite soteske, med katerimi ni slišati drugega kakor grmenje in ropotanje vlaka, ki piha skozi novi oddelek Sibirije z imenom Transbajkal.

Naši popotniki so izstopili na postaji Vrhnji Udinjsk. Niso se hoteli peljati v Vladivostok, ker je od Vrhnjega Udinjska še zelo dolga vožnja do Vladivostoka po ruskem ozemlju. Rusi bi jih bili prav lahko spoznali, da so vojni ujetniki ter jih zaprli. Da bi odšli tej nevarnosti, so zapustili rusko železnico že na postaji Vrhnji Udinjsk in ubrali od tu samostojno pešpot v južni smeri naravnost proti Kitajskemu.

Pet dni so hodili do zadnjega obmejnega ruskega mesta, ki mu pravijo Kijahta. Kijahta je bila pred zgradbo sibirske železnice glavno tržišče za kitajski čaj. Tukaj so kitajske karavane oddajale čaj ter sprejemale od Rusov kožuhovino. Odkar se je zgradila železnica, se pošilja čaj po železnici bodisi čez Vladivostok ali čez Mukden v Sibirijo. Seveda se kupčuje še po stari poti čez Kijahto, toda ne več toliko kakor poprej.

Takoj poleg Kijahte, ki ima že 732 km morske višine, gre rusko-kitajska meja. Slovenci so jo prestopili z bojaznijo, da jih zajame straža, pa so se bali brez potrebe. Imela jih je za trgovce in jih brez vprašanja pustila naprej. Ko so zamenjali ruske rublje za kitajski denar, so srečno dospeli v prvo kitajsko ali pravzaprav mongolsko mesto Majmáčin. Oglasili so se v gostilni, ki je imela nad vnanjimi vrati pozlačenega zmaja, znamenje kitajske države. Radi bi bili razumeli napis nad vrati, toda pisava jim je bila docela nerazumljiva. Mongolec, ki je govoril dobro ruski, jim je raztolmačil, da pomeni napis »Pri izpolnitvi vseh željá«. Tukaj se nam bo dobro godilo, so si mislili in sedli okrog mize.

»Jedi smo potrebni, pijače in počitka,« je rekel Nedeljko, ko je snemal nahrbtnik ter ga obesil na klin. »Ako se nam spolnijo te tri želje, smo popolnoma zadovoljni.«

In niso se varali. Dobili so dobro zabeljenega riža, svinjetine in kruha. Namesto z vinom so si pogasili žejo s pristnim čajem. Postregli so jim tudi z dobrim ležiščem ter jim za vse skupaj računali prav malo. Pokrepčani so vstali drugo jutro, plačali dolg in se odpravili naprej. Sreča zanje, da so pravočasno zamenjali ruski denar, ki je izgubil pozneje vso veljavo.

14. V mongolskem mestu Urgá.[uredi]

Iz Majmáčina peljejo tri doline na razne strani Mongolije. Po zapadni dolini teče reka Selenga, po južni Tola, po vzhodni pa Iro. Slovenci so se držali srednje doline ter po dobri cesti ob reki Tola korakali navzgor. Pot je postajala vedno bolj napeta. Zvijala se je med gorskim svetom više in više ter privedla popotnike na visoko planoto, raz katero se jim je nudil obširen razgled po severni Mongoliji. Ob zapadni strani je stalo pred njimi gorovje Čangal, ob vzhodni pa gorovje Kentej. Naravnost pred njimi so se širili nepregledni prostori, na katerih niso opazili drugega kakor sivo, morju podobno planjavo brez konca in kraja. Semintja se je vzdigoval tudi kak nizek grič nad planjavo. To je bila puščava Gobi, ki jej pravijo Kitajci Šamo (peščeno morje), griči pa so bili nasipi peska, ki jih je vihar znosil skupaj. Na zemljevidu, ki so ga kupili v Irkutsku, je bila zaznamovana karavanska pot skozi to puščavo, iz česar so sklepali, da bodo morali hoditi po tej poti proti Pekingu.

Šesti dan so že potovali od Majmáčina, ko so okoli tretje ure popoldne ugledali na vzvišenem svetu stoječe mesto Urgá. Množica hiš je svedočila, da to ni majhna naselbina, temveč da je tukaj precej veliko mesto severne Mongolije. Kazalo se jim je v vedno večjih obrisih. Sivo zidovje se je vleklo na parobku hriba in vklepalo mesto od vseh strani. Toda nad hišami niso opazili ne zvonika, ne kupole, ne minareta, Sodili so, da tukaj ni ne krščanskih in tudi ne mohamedanskih ljudi, ampak da prebivajo v mestu ljudje popolnoma druge vere.

Solnce še ni zašlo, ko so dospeli do mestnega zidovja. Dogovorili so se, da bo šel Nedeljko kot oglednik prvi v mesto, Francelj in Jerič pa bosta ostala zunaj zidovja ter čakala, kakšno poročilo da prinese Nedeljko. Ako bi prišli vsi trije naenkrat ter zijali okrog sebe, bi se morebiti meščani vznemirjali radi prihoda treh tujcev.

Nedeljko je izvršil prav dobro svojo nalogo. Delal se je, kakor da bi mu bilo mesto znano že od poprej. Kmalu je našel prenočišče in se veselo vrnil k tovarišema s poročilom, da je vse urejeno. Sedaj so korakali vsi trije skozi vrata starinskega zidu v Urgo. Ulice so bile tako ozke, da bi se dva voza ne mogla ogniti drug drugemu. Hiše niso imele nobenega okna na ulice, zato pa je bilo v pritličju polno prodajalnic in delavnic, nad katerimi se je na bingljajočih tablicah čitalo, kaj se tukaj prodaja ali naročuje. Iz ulic so puhteli različni duhovi, med njimi tudi taki, da je nos odločno protestiral zoper vonjavo.

Še bolj kakor mesto so zanimali Slovence mestni prebivalci, ki so bili po obrazu in obleki čisto drugačni, nego so jih videli kdaj poprej.

Narodopisci razločujejo samo troje glavnih ljudskih plemen na svetu: kavkaško (belo), mongolsko (rumeno) in etijopsko (črno) pleme.

Belemu plemenu pripadajo skoro vsi Evropci, zapadni Azijci in severni Afričani. Tudi v Ameriki je veliko tega plemena, posebno sedaj, ko biva ondi toliko izseljencev.

Rumenemu plemenu se prištevajo ljudstva severne, vzhodne in jugovzhodne Azije kakor tudi Malajci v Aziji in Polineziji ter prvotni prebivalci Amerike.

K črnemu plemenu spadajo ljudje srednje in južne Afrike ter nekaj narodov srednje in južne Amerike.

Prebivalci mesta Urgá so odločno rumenega mongolskega plemena. Postave so srednje, glava jim je okrogla, barva kože rumenkasta kot pšenica, lasje so dolgi, črni in štrleči, brke slabe, brada redko obrasla, nos širok, kosti obraza močno razvite, oči mižave in postrani ležeče.

Pa tudi obleka jim je bila čudno prikrojena. Nosili so široke hlače in jopič temnovišnjeve barve, oboje iz tkanine drevesne volne. Nekateri so imeli čez prvi jopič še drug iz bolj debelega črnega blaga. Ker je bilo meseca majnika še precej hladno, so nosili moški ovčje kožuhe, na glavi pa sukneno pokrivalo z nazaj zavihanimi krajci. Za obuvalo so jim služili dolgi škornji ali pa z jermeni povezane opanke. Premožni meščanje so imeli lepo obleko, nekateri tudi svileno. Višji uradniki so se ponašali z raznimi na prsih všitimi podobami. Podobe so predstavljale zmaja ali kako drugo zverino, ki je kazala višjo ali nižjo čast državne službe. Namesto kratkega jopiča so nosili ljudje višjih stanov dolgo haljo s širokimi rokavi. Halja je bila zadrgnjena čez sredo života s svilenim pasom ter segala do tal. Ob strani pasu je visela vrečica, napolnjena s tobakom. Na nogah so imeli obute okrašene copate z debelimi podplati.

Ženska obleka se ni dosti razločevala od moške. Ženske so nosile široke hlače živih barv; največ se je videlo rdečih in zelenih. Vso obleko, spodnjo in zgornjo, so imele lično prešito.

Sedaj si oglejmo še mesto, broječe okroh 30.000 prebivalcev. Urgá, ki ji pravijo Kitajci Kinlun, je glavno mesto severne Mongolije in ima zelo visoko lego, okrog 1200 metrov nad morjem. Ob vnanji strani jo objema voda Tola, ki ima blizu mesta svoj izvir. Urgá spada v dva oddelka. V enem prebivajo večinoma sami Kitajci, v drugem pa Mongoli. Poprej opisana noša zadeva le Mongole; Kitajci se nosijo nekoliko drugače. Oba naroda spoznavata budistovsko vero; vendar je v tem oziru razlika med obema. Zato imajo Kitajci v svojem oddelku lastno svetišče, Mongoli v svojem oddelku pa tudi svoje. Kitajske templje bomo omenili pozneje, ko pridemo v Peking. Tu naj sledi nekaj opazk o mongolski verski upravi.

Mongoli tvorijo večino prebivalstva v mestu Urgá. Prav tako je vsa okolica naseljena z njimi. Njih cerkveni načelnik biva v daljnem mestu Lhassa v Tibetu. Pravijo mu Dalai Lama, t. j. sveti predstojnik. On je poglavar vseh Mongolov, ki častijo boga Buda kakor svojega najvišjega učenika. Tudi Kitajci in Japonci pripadajo budistovski veri, vendar se v več točkah razločujejo od mongolskih budistvo. Dalai Lama ima v vseh večjih krajih svoje namestnike, ki jim pravijo »kutuktu«. V mestu Urgá stanuje kutuktu v lični palači, poleg katere je budistovski tempelj, posvečen bogu Majdar. Neverjetno se sliši, da je v službi tega templja 10.000 mongolskih duhovnov, ki se imenujejo »lama«. Bilo bi jih torej tretji del vsega prebivalstva v Urgi. Živijo od milodarov ter menda niso boljši od beračev. Kjer je kakšen bolnik, jih pozovejo v hišo, da mu s praznovernimi obredi preganjajo bolezen. Iz raznih znamenj prerokujejo srečo, prižigajo luči pred podobami bogov, zažigajo jim kadilo ter prejemajo za taka opravila različne darove.

Da bi imeli majhen pojem o mongolskih verskih postavah, priobčujemo deset glavnih zapovedi. Spolnovanje prvih pet je obvezno za vse Mongole, ostale zapovedi pa vežejo samo njih duhovne.

1. Ne ubijaj. 2. Ne kradi. 3. Ne prešuštvuj. 4. Ne laži. 5. Ne uživaj opojnih pijač. 6. Jej samo ob določenih obrokih. 7. Ne rabi psovk, ne okrasja, ne dišav. 8. Ne uporabljaj debelih preprog in visokih sedežev. 9. Varuj se plesa, godbe in posvetnih veselic. 10. Ne poseduj zlata in srebra.

Vrnimo se k našim prijateljem. Od sibirske železnice do Urge so hodili dvanajst dni ter so bili po tako dolgi poti počitka potrebni. Nastanili so se v kitajskem oddelku v gostilni, ki so bili z njo prav zadovoljni. Le kitajščine niso prav nič razumeli; dopovedovati so morali z vnanjimi znamenji, česa da želé.

Radovednost jih je gnala drugo jutro v mongolski mestni oddelek. Njih prva pot je bila v budistovski tempelj, da bi ga videli tudi od znotraj. Pred oltarjevo ograjo je bilo veliko ljudi, ki so vzdigovali roke kvišku, pripogibali se in se tal dotikali z glavo. Za ograjo je stal na pogrnjeni mizi kip boga, ki so mu rekli Majdar. Svetišče je bilo mračno in napolnjeno s prijetnim duhom kadila. Prihajali so duhovni, oblečeni v dolge rumene halje in po glavi obriti do kože. Na nogah so imeli mehke čevlje, da so tiho stopali po tleh. Prižigali so svetiljke in jih obešali po stenah.

Še velja gneča je bila ob stranskem stebru, na katerem je visela močna vrv. Ljudje so jo potegovali venomer, kakor da bi bili zvonili z njo, toda glasu ni bilo slišati nobenega. Vrv je bila privezana k stebru tako, da se je vedno vrtela. To je bil molitveni mlin, kakršen se nahaja v vseh budistovskih templjih, ki jih imajo lamaisti v oskrbi. Ob notranji strani posode je povit košček papirja, na katerem je zapisana prošnja, ki sme obsegati samo šest besednih zlogov. Ker gre posoda radi potegovanja vrvi zelo hitro okrog, se vrti z njo tudi prošnja na papirju sto in stokrat okoli. Na ta način se prihrani ustna molitev ter stopi na njeno mesto mehanično vrtenje, ki je božanstvu menda prav tako všeč kakor gibanje z ustnicami. Nam se zdi tak način molitve smešen, ker je molitev povzdigovanje duha k Bogu, budisti pa trdijo, da imajo vprav molitveni mlini največje uspehe, ker prošnjo tolikokrat ponavljajo.

Naši so stali zadaj ter gledali čudne prizore. Do tedaj so bili mirni in se vedli spoštljivo. Ko so pa navzočni Mongoli začeli pisati svoje prošje na papir, papir devali v usta, prežvekovali ga in mokre kroglice metali naravnost v malika, se niso mogli več premagovati. Mongoli imajo namreč vražo, da bo prošnja uslišana le takrat, ako se kroglica prime malikove podobe. Prvi se je nasmehnil Francelj, za njim še Nedeljko in Jerič. Navzočni so opazili smeh, povzročili nemir ter se za našimi zagnali iz templja. Hrup je postal še večji, ko je tudi nekaj duhovnikov priteklo iz svetišča na ulico.

Francelj se je na vso moč otresal napadalcev, prav tako sta se branila tudi Nedeljko in Jerič, toda nič niso mogli opraviti zoper množico, ki je vedno bolj naraščala. Tirali so jih skozi ozko ulico do neke večje hiše, ki je imela na vnanjih vratih velikega pozlačenega zmaja, nad njim pa kitajski napis. Spoznalo se je prvi hip, da mora biti tukaj kak državen urad. Kmalu so stali pred sodnikom, ki je nosil ohlapno svileno obleko, čez pas prevezano vrvico, na prsih pa s srebrnimi nitmi všitega ptiča, podobnega vrabcu. Terjal je od njih dokaz, kdo so in kam gredo. Pokazali so mu priporočilno pismo veletrgovine bratov Udinjskih iz Irkutska. Sodba je bila hitro sklenjena brez vsakega izpraševanja. Obtoženci so morali sleči gornjo obleko in poklekniti na gola kolena na tla, posuta s soljo. Prišli so služabniki ter obsojence s šibami pretepali po hrbtu. Slednjič jim je sodnik v ruskem jeziku prečitak ukaz, da morajo v štiri in dvajsetih urah zapustiti mesto. Po kitajskem kazenskem zakoniku je takšna kazen že od davnih časov običajna za vsakega, ki bi motil bogoslužje. Domačinov seveda ne izganjajo, ampak jih samo kaznujejo na enaki način; tujec pa mora v določenem roku zapustiti kraj, kjer se je to zgodilo.

15. Skozi puščavo Gobi.[uredi]

K sreči je dospela iste dni iz Kalgana pri Pekingu velika karavana v Urgo. Donesla je na kamelah in konjih mnogo zavojev čaja, svile, drevesne volne in pletenin iz bambusa, sploh vsega, kar izvaža Kitajska v Sibirijo. Došla je skozi puščavo Gobi v petih tednih v Urgo. Daljava iz Kalgana v Urgo znaša približno 1300 km. Ako hoče karavana v petih tednih dovršiti to pot, mora prehoditi na dan 37 km. Karavana je štela 50 dvogrbih baktričnih kamel, 20 konj, 2 močna psa in 80 ljudi ter se utaborila zunaj mesta. Tukaj so že od nekdaj pripravljeni hlevi za živino, stanovanja za uslužbence in veliki ograjeni prostori za pašo. V enem tednu se je izložilo blago, ki je došlo v Urgo, naložilo se je novo, ki se bo odposlalo na Kitajsko, odpočili so se tačas ljudje z živino in karavana je bila zopet pripravljena za odhod. Naložilo se je pa, kar je prišlo iz Sibirije in česar Kitajska nima: sladkor, barve, tobak, železni izdelki, tkanine iz drevesne volne, obrezan les, največ pa kožuhovine.

Karavana se imenuje večja družba ljudi in živali, ki posredujejo trgovino skozi daljne in neobljudene puščave. Ime »karavana« je iz perzijskega »karavan«, ki pomeni v našem jeziku varstvo trgovine. Ker posameznim trgovcem radi nedostatka cest ni mogoče kupčevati z daljnim svetom, se zbere večje število ljudi in živali, ki v določenih dobah prihajajo z drugim blagom nazaj. Take karavane so se ohranile od pamtiveka do današnjih dni ter so najbolj običajne v Afriki in v srednji Aziji.

Francelj, Nedeljko in Jerič so se takoj drugo jutro zglasili pri voditelju karavane, ki so mu rekli »kervan-baši«. Prosili so ga, naj bi jih sprejel v službo. Voditelj karavane ima velike pravice glede uslužbencev in živine. Kitajska vlada mu pripozna popolno gospostvo nad podložnimi ter celo »jus gladii«, to je oblast, da sme v slučaju sile izvrševati tudi sodstvo nad posameznimi udi karavane. Kervan-baši je bil krepak mož dobrih štiridesetih let, oblečen po kitajski šegi, s spleteno kito po hrbtu in z redkimi, navzdol visečimi brkami pod nosom. Ker ni dobro razumel, kaj želijo naši fantje od njega, je poklical uslužbenca, veščega nemščine. Ta je bil mlad človek rjavkastih las, ki se mu je takoj poznalo, da je germanskega rodu. Ko je bila namreč Kitajska napovedala vojno Nemcem, jim je zaplenila vse parnike, ki so jih imeli v kitajskih vodah. Na ta način so postali nemški pomorski vojaki vojni ujetniki ter se uporabljali za razna dela. Tako je prišel tudi omenjeni Nemec v službo trgovske karavane, ki je prenašala kitajsko blago iz Kalgana v Urgo in rusko blago iz Urge v Kalgan. Francelj in Nedeljko sta dosti dobro govorila nemško ter s posredovanjem omenjenega tolmača povedala voditelju karavane, česa želita zase in za tovariša Jeriča. Opravljali bi službo, naj bi bila kakršnakoli. Pokazala sta priporočilno pismo bratov Udinjskih, ki ju je voditelj karavane radi kupčijskih zvez z Irkutskom dobro poznal po imenu. Zaradi tega je brez daljšega poizvedovanja sprejel vse tri v službo karavane. Zagotovil jim je za pet tednov prosto prehrano in nagrado v denarju. Ni treba omenjati, da so bili tega zelo veseli. Ako odštejemo batine pri sodniku v Urgi, jim je šlo vse tako po volji, kakor da bi višja moč čula nad njimi.

Še isti dan, 17. maja 1918, okoli poldneva je bila karavana pripravljena za odhod. Kervan-baši je zasedel belega konja, preštel ljudi in živino ter z vso družbo odjahal iz Urge. Sedaj je jahal pred karavano, sedaj prav na njenem koncu, pregledoval, je li vse dobro razvrščeno, puhal dim iz pipe ter pazil na vse skupaj in na vsakega posebej. Poznalo se je, da tičita v tem možu pogum in vztrajnost. Zanesel se je tudi na zvesta psa, ki sta obletavala vso četo in naznanjala s krepkim lajanjem, da se zavedeta čuvarske službe.

Cesta je bila v začetku dobra in veliko naselbin se je videlo ob njej. Prav tako drugi dan. Tretje jutro pa so se začela kazati znamenja puščave. Kraji so bili neobljudeni, izginjalo je drevje ter se nameščalo z grmovjem. Izginilo je obdelano polje, vedno manj je bilo travnikov, namesto njih so se prikazovale peščene planjave. Tuintam so bili celi griči peska, ki jih je vihar znosil na kup. Pot je postajala vedno slabša, vendar pa je bila še toliko utrjena, da se noge kamel in konj niso vdirale v pesek. Živina ni bila preobložena, le tovorjenje obrezanega lesa je bilo težavno. Zato se je nakladal les vsak dan drugim kamelam. Vsak večer je došla karavana do velikega praznega poslopja, odločenega za prenočišče. Živalim so zvečer odjemali tovore ter jim postregli s senom, z ovsem in z vodo. Za ljudi so se postavili k ognjišču lonci, v katerih se je skuhal riž ali kaj drugega; potem se je obesil na ogenj kotel, da je zavrel v njem čaj in večerja je bila gotova. Voditelj je kmalu spoznal, da so v službo sprejeti Slovenci zelo uporabni ljudje. Izročal jim je vsakovrstna opravila bodisi pri osebju ali pri živini. Neprestano se je vrstila vso noč oborožena straža radi roparjev, ki so večkrat vznemirjali potujoče karavane. Tudi Slovenci so bili določeni za stražo. Ob taki priliki so se menili o ljubi domačiji. Gledali so zvezde, ki so imele vprav tisto podobo kakor doma. Znana jim je bila Jakobova palica, o kateri so večkrat rekli: Sedaj jo gledajo tudi naši dragi v domovini. Seveda niso upoštevali, da je bilo takrat na Slovenskem šele tri popoldne, v puščavi Gobi pa že deseta ura zvečer.

Noči so bile mirne; slišalo se je samo lajanje šakalov. Kakor obletavajo morske ptice parobrod in pobirajo, kar se meče iz njega, tako sledijo tudi šakali karavanam v puščavi, da dobijo ostanke. Ta žival je podobna deloma lisici, deloma volku. Šakal ima čudno navado, da se vedno oglaša. Z lajanjem vabi tovariše k sebi, ker živi najrajši v večji družbi. Tudi hijene spremljajo večkrat potnike v puščavi.

Vsako jutro je karavana zgodaj odrinila, da je hodila v hladu. Mesec majnik je bil radi manjše vročine posebno ugoden za tako potovanje. Živina je stopala v enakomernem koraku naprej, spremstvo pa je hodilo peš ali je jahalo. Vode se je dobilo dovolj, ker so bili na več krajih poleg poti izkopani vodnjaki. Puščava je postajala od dne do dne bolj divja. Nikjer ni bilo zelene trate. Tuintam so ležali poleg pota ostanki živali, ki so opešale in poginile. Obrale so jih zverine, izpral jih je dež in posušilo solnce do golega okostja.

Po južnih krajih, posebno v Egiptu in Arabiji, služijo za prenašanje tovorov enogrbe kamele, ki jim pravijo dromedarji. V Srednji in Vzhodni Aziji pa so bolj porabne dvogrbe, ki se ločijo od afriških v tem, da imajo na hrbtu dve grbi ter daljšo in temnejšo dlako. Kamela je kakor nalašč ustvarjena za stepe. Že njena peščenorjava barva je taka, da se popolnoma strinja z barvo puščave. Ako leži žival mirno na tleh, je ne moreš od daleč razločiti od peska. Pravtako ima noge popolnoma prilagojene za hojo po puščavi. Kamela se kljub lastni teži in kljub težkemu tovoru na hrbtišču ne pogrezuje v pesek, ker ima na parkljih trd podplat razširjen v podporno ploskev, ki brani, da se noga ne vdira. Žival dela radi visokih nog dolge korake ter prehodi na dan velike daljave. Močnim kamelam nakladajo do 300 kilogramov teže. Sicer so pa trmaste in rade ugriznejo ali brcnejo svojega spremljevalca.

Karavana je imela prvi teden tako lepo vreme, da je prehodila okrog 40 kilometrov na dan. Mnogo slabše je bilo drugi teden, ko je začel od juga vleči močan veter in nositi pesek v oči. V mongolski naselbini Šibetu je čakala, da je vihar nekoliko ponegal, potem pa je zapustila to rodovitno dolinico sredi puščave ter šla naprej. Ponoči je bilo mirno, a drugi dan dopoldne je nastopil silen vihar. S peskom je medlo kakor pri nas pozimi s snegom. Vse je bilo zagrnjeno v sivo peščeno meglo, da se je komaj videlo par korakov naprej. Vrtinci so nosili pesek na kupe in ga zopet razmetavali naokrog. Kjer je bil poprej hribček, ga je pometel veter, da je nastala ravnina. Kamele se niso vznemirjale preveč, saj so bile navajene takih naravnih sil v puščavi. Huje se je godilo konjem, ki so hoteli kar podivjati; psa sta cvilila, stiskala se k ljudem in iskala skrivališča. Najbolj je bil nemiren konj, ki ga je jahal kervan-baši. Hrkal je in stresal pesek iz gobca, vzdigoval ušesa, vihal rep, postavljal se na sprednje in zadnje noge, toda jezdec — vsa čast mu — se je držal na sedlu, kakor da bi bil zraščen z njim. Popotniki so zavijali glave v vreče in odeje, da bi si obvarovali oči pred peskom, ki je kakor z bičem pretepal po njih. Ako ne bi bilo visokih drogov postavljenih na obeh straneh pota, ne bi bil nihče vedel, kje se nahaja. Na krajih, kjer ni bilo drogov, si je pomagal kervan-baši z magnetno iglo, ki mu je kazala jugovzhodno smer proti Kalganu.

Na večer tistega dneva se je začel polegati vihar. Peščeni metež je prenehal, prikazalo se je zahajajiče solnce ter se prav kakor na morju spajalo z nebom in zemljo. Kervan-baši je uvidel, da se nahaja na pravi poti, vendar pa je morala njegova četa prehoditi še nekaj kilometrov, da je prišla do prenočevalnega prostora. Ljudje so se najpoprej otresli peska, ki se je bil vsilil v žepe in se nasul sploh v vse prazne prostore. Potem so osnažili živino ter si pripravili večerjo. Po večerji je objel popotnike nočni počitek; le straže niso smele zaspati.

Kar se je okrog polnoči zaslišal vrišč v obližju. Psa sta z divjim lajanjem naznanila obisk tujih gostov. Roparji na konjih so obkolili tabor, v katerem je počivala karavana. Straža je zbudila poveljnika in mu povedala, kaj se je zgodilo. Kervan-baši se ni kazal posebno vznemirjenega, saj ni bil ta roparski napad prvi na njegovih potovanjih skozi puščavo Gobi. V pesku je ležalo marsikatero okostje razbojnikov, ki jih je krvan-baši v silobranu poslal na oni svet.

V zavesti, da je vse spremstvo dobro oskrbljeno s puškami in revolverji, se je v naglici oblekel in zaklical s krepkim glasom: »Vsi orožje v roke in železne oklepe okrog sebe!« Tu se je videlo, koliko premore združena moč s pogumnim poveljnikom. Kervan-baši je skočil z mačjo spretnostjo na svojega belca, prav tako so hlapci zajahali konje. Francelj, Nedeljko in Jerič pa so bili določeni za stražo v taboru.

Noč je bila toliko svetla, da so se lahko razločili napadalci, zaviti v plašče. Po voditeljevem zgledu se je zagnala vsa četa na roparsko drhal in začel se je divji ples, pri katerem je veljalo pravilo: ali pogini ti ali jaz. Kmalu je sledila krvava odločitev. »Držimo se skupaj,« je vpil kervan-baši. Streli so sledili drug drugemu, konji so besneli, tuintam se je slišal kak vzdih, potem je bil konec. Trije razbojniki so obležali mrtvi v pesku; žal, da sta ostala tudi dva hlapca karavane na bojišču. Zjutraj so ju pokopali, roparje pa so pustili ležati za šakale in hijene.

Naslednji dnevi so potekali brez posebnih dogodkov. Karavana se je pomikala redno naprej in kervan-baši je bil z njo zadovoljen. Ta čas so se naši fantje že precej seznanili s tujimi ljudmi, najbolj pa z nemškim vojnim ujetnikom, ki mu je bilo ime Fric, pisal pa se je Eisenberger. Ta je — kakor znano — zanje posredoval pri voditelju karavane, da jih je sprejel v službo.

Čeprav sta si Francelj in Fric Eisenberger postala nekako domača, mu vendar Francelj ni hotel povedati, kam da je namenjen s svojima tovarišema. Pravil je, da so z Ruskega in da jih peljejo kupčijske zveze na Kitajsko v imenu veletrgovine bratov Udinjskih v Irkutsku. Fric je Franceljna vprašal, kako bodo občevali na Kitajskem, ko ne razumejo jezika. Francelj je nadaljeval neresnico ter dopovedoval, da se bodo oglašali le v nemških trgovinah in da zato ne potrebujejo kitajščine.

Fric se je delal, kakor da mu verjame, v srcu pa je imel vso drugačno sodbo o teh navideznih Rusih. Pa tudi oprezni Jerič je gojil pomisleke o Fricevi poštenosti ter opozoril Franceljna in Nedeljka, naj Fricu prehitro ne zaupata. Rekel jima je:

»Stroj je nevaren, če ne poznamo njegove sestave in uredbe. Prav tako je nevaren tudi človek, dokler ne poznamo njegovega značaja.«

16. Karavana je dospela v Kalgan.[uredi]

Osemindvajseti dan po odhodu iz Urge so prekoračile kamele mongolsko mejo ter stopale po pristno kitajskem ozemlju. Lepo je bilo videti 50 kamel, za njimi 20 konj in množico ljudi spremstva. Res dolga vrsta živine in uslužbencev, lepa seveda za oči, ampak izmučena, da je že težko pričakovala konca. Puščava se je še vedno širila na vse strani, toda kazala so se znamenja, da se bo ta utrjena četa kmalu poslovila od strašne pustinje.

Semintja se je opazil kak potoček, ki pa je hitro izginil v pesku. Tuintam je samotarila vrba, ki je naznanjala, da je zemlja vlažna. Marsikak pritlikav borovec je stal ob potu in iskal tovariša, ki ga ni bilo nikjer. Prikazovale so se tudi oaze (zelene ravnine), ki pa so bile še zelo redke. V daljavi so se vzdigovale gore. Poznalo se jim je, da niso gole, ampak že nekoliko obrastle. Kratko: popotniki so imeli upanje, da ne bodo gledali več samega peska in kamenja, temveč da pridejo zopet v obljudene in rodovitne kraje. Ker jih je tolažil tudi kervan-baši, da se bliža konec trpljenja, so postali boljše volje.

Predzadnji, t. j. štiriintrideseti dan je prišla karavana do močnega zidovja, ki se je vleklo čez hribe in doline, kamor je neslo oko. To je bila tista glasovita kamenita ograja, ki jo pozna po imenu ves svet, ograja, ki so jo stari kitajski cesarji sezidali ob severnem delu države. Kitajski zid!

Veliko kitajsko cesarstvo, ki se zove Čungkvo, po naše »vladarstvo v središču« in šteje okrog 380 milijonov prebivalcev, je že po naravi ločeno od drugih držav. Ob južni in zapadni strani ga stražijo snežne gore, ob vzhodni in jugovzhodni je obrobljeno z morjem. Tudi ob severu ter severozapadu je ograjeno s hribi, ki se pride težko čeznje. Kljub temu se je kitajskim cesarjem ta stran države zdela premalo zavarovana. Zato so začeli staviti zid že 200 let pred Kristusovim rojstvom in ga dovršili šele v začetku sedmega stoletja po Kristusu. Razteguje se ob južni strani puščave Gobi ter sega severno nad Pekingom tja do morja. Vije se čez prepade in visoke gore (do 1700 m morske višine) v skupni dolgosti 2450 kilometrov. Zid je povsod 16 metrov visok; širok pa tako, da bi se na njegovem vrhu lahko veliki vozovi izogibali drug drugemu. Na vsakih sto metrov daljave so postavljeni stolpi za čuvaje, pod zidom pa so obokani prehodi za pešce in vozove. Kitajski zid je najogromnejša stavba vsega sveta. Nekdaj so bili stolpi zastraženi, prehodi pa zaprti z železnimi vrati, sedaj ni čuvajev več in ne železnih vrat, zid pa se že podira na mnogih krajih.

Ko je karavana prikorakala skozi zid, je bila vsa pokrajina odeta s pomladanskim zelenjem in cvetjem. Slovencem se je zdelo, da so se prebudili iz težkih sanj in da se jim je odprl raj na zemlji. Petintrideseti dan po odhodu iz Urge je došla vsa družba srečno v mesto Kalgan. Rabila je za potovanje vprav pet tednov. Kervan-baši je ostal zvest svoji obljubi ter dal 20. junija 1918, ko je karavana dovršila svoje delo, našim trem popotnikom vsakemu 80 kitajskih dolarjev. Poleg tega se je še vljudno zahvalil za njih zvesto službovanje.

Fantje so bili zelo veseli, da so na potovanju skozi puščavo zaslužili nekaj denarja, še bolj pa so bili veseli novega znanca Frica, ki jih je po mestu spremljeval semintja. Prosili so ga, naj jih vsaj za silo seznani s kitajskim jezikom, ki o njem nimajo niti pojma. Fric je bival že tri leta kot vojni ujetnik v Kalganu ter se je v tem času precej privadil kitajščini. Pripovedoval jim je takole:

»Kitajci imajo med vsemi omikanimi narodi najstarejši jezik, ki je v rabi vsak že pet tisoč let. Med raznimi narečji je najbolj razširjena moderna ali pismena kitajščina, ki ji pravijo »kuanhua« in jo govori okrog 300 milijonov ljudi. Med učenjaki pa se je ohranila do današnjega dne stara kitajščina, ki jo imenujejo jezik klasikov. Sicer pa govori Kitajec najbolj preprost jezik vsega sveta. Besede so vse enozložne, nimajo nikakega sklanjanja ter ni nobenega razločka med samostalnikom in glagolom. Glavna reč je, da se postavljajo zlogi pravilno drug na drugega. Ampak to je težka stvar; treba je velikega truda, da se človek temu privadi.«

Pazljivo so ga poslušali ter zabeležili najpotrebnejše izraze. Jerič pa je dostavil:

»Bolje nekaj kakor nič. Zadovoljen sem, da vem, kako moram v kitajskem jeziku prositi in kako se zahvaliti (prosim = tsing, lepa hvala = sie sie).«

Nedeljko je vprašal Frica:

»Povsod vidimo napise v kitajskih znamenjih. Kakšne črke imajo Kitajci?«

»Kitajsko piše le tisti, ki je precej učen,« je odgovoril Fric. »Preračunali so, da obsega kitajski jezik, ki mu pravijo jezik nebeškega kraljestva, okrog 80.000 besedi. Ker se rabi za vsako besedo drugačno znamenje, se mora naučiti Kitajec 80.000 znamenj, da zna pisati. Izumili so sicer nekaj olajšav, ki pa ne pomagajo veliko. Narod s tako starodavno izobrazbo še sedaj ni prišel do boljše pisave. Temu je kriva kitajska trma, ki noče sprejeti nič tujega.«

»Kakšne pesnike imajo Kitajci?« je vprašal Francelj.

Tudi na to je vedel Fric odgovoriti.

»Kakor so se kitajski običaji le malo spremenili do danes, tako je ostalo tudi pesništvo pri starem. Prevara v ljubezni, čuvstvo zapuščenosti, obup in smrt: — to so predmeti kitajske lirike. Svežega življenja ni v njih slovstvu. Največ se bavijo pesniki z luno in z jesenskim časom, torej s premetoma, ki sta precej dolgočasna. Luno imenujejo belo, bledo, mlado, čisto, sladko. Letne čase primerjajo s človeškim življenjem. Kitajski največji lirik je bil Li-taj-pe, ki je živel v osmem stoletju po Kristusu. Pa še ta je bil v veliki meri vdan opojnim pijačam.«

Fric jim je potem razkazal mesto Kalgan, ki ni veliko, pa ima vendar marsikaj znamenitega. Zvečer jih je peljal v dvorano, kjer se je vršila veselica. Pri njej so brenkali štirje godci na tako glasbeno orodje, kakor so naše tamburice. Rdeče oblečeni Kitajki sta navzočne zabavati z napevi, ki so bili slovenskim ušesom čisto tuji. Nastopali so glumači, ki so vzbujali s svojimi burkami smeh med ljudstvom, našemljen Kitajec pa je tolkel na kovinasto posodo, donečo kakor zvon. Čudovit vtis je delala rdeča barva, s katero je bila okrašena vsa dvorana. Kitajci so zelo praznoverni ljudje. Po njih mnenju se rdeča barva gabi hudobnim duhovom; dobrim duhovom pa nobena barva ni tako všeč kakor rdeča; ta jih gotovo privabi v družbo. Že nad glavnimi vrati je bilo zapisano na rdečem papirju: »Vseh pet sreč naj pride skozi ta vrata.« Te sreče so: zdravje, bogastvo, čednostno življenje, starost in srečna smrt. Prav tako so na stenah viseli dolgi trakovi rdečega papirja; vsi navzočni so imeli rdeče šopke na obleki in Fric je preskrbel taka znamenja tudi Slovencem.

Po predstavi jih je peljal v obednico. Za mizami je bilo veliko gostov, ki so jim strežniki nosili jedila v živahno barvanih porcelanastih posodah. Pečenka je bila že razrezana na koščke, ker se po kitajski šegi ne rabi nož pri obedu. Tudi vilic ni treba. Namesto njih sta na mizi dve paličici iz črnega lesa, ki ju gost drži z desno roko, da kakor s kleščami prijema z njima. Prav tako se namesto kozarcev rabijo lične skodelice. Na mizi so bili v okrašenih posodah dišeči šopki cvetlic, ki jih imajo Kitajci posebno radi.

Le ženske ni bilo nobene v gostilni. Kitajka ne zahaja v večje družbe, živi le za domačo hišo in ne za vnanjost. Sme pa se očitno kazati po ulicah; tudi zagrnjena ne hodi kakor je pri Turkinjah navada. Preproste ženske hodijo peš, bogate se vozijo v vozičkih na dve kolesi; srečaš pa tudi take, ki sedijo v nosilnicah.

17. Novi tovariš.[uredi]

Po večerji je povabil Fric Eisenberger svoje znance s seboj in jim oskrbel v gospodarjevi hiši dobro ležišče. Drugi dan zjutraj jih je spremil na kolodvor v Kalganu ter jih proučil o nadaljnjem potovanju. Dobri dečko, čeprav Nemec po rodu, se jim je s svojim prijaznim vedenjem tako prikupil, da so se težko poslovili od njega. Na kolodvoru so imeli še dovolj časa za pogovor.

»Če vas ogledujem,« je pripomnil Fric, »in če premišljujem vse, kar ste mi pripovedovali, se mi vriva misel, da niste to, za kar se izdajate. V Urgi ste rekli, da potujete v imenu veletrgovine bratov Udinjskih, toda vse kaže, da ste govorili neresnico.«

Slovenci so molče pogledovali drug drugega. Sramovali so se očitanja in to tembolj, ker niso mogli najti pripravnega odgovora. Fric pa je prostodušno nadaljeval:

»Mladi in krepki fantje, kakor ste vi, bi morali biti ob tem času v svetovni vojni, in sicer ali na fronti ali pa v ujetništvu. Da, na fronti ste bili in prišli ste v rusko ujetništvo, o tem sem popolnoma prepričan. Ne zamerite, da tako odkrito govorim; verjemite mi pa, da nimam zlobnih misli v srcu.«

Zopet nikakega odgovora. Bali so se, da bi jih Fric ne ovadil, čeprav je njegova zadnja opazka kazala, da ni hudoben človek.

»Tudi to trdim,« je nadaljeval, »da niste Rusi, ampak Avstrijci. Nemščina vas razodeva kot take.«

Francelj je že mislil vse povedati po pravici, toda Nedeljko ga je zadržal s pogledom in vprašal Frica:

»Kako brez dokazov trdiš kaj takega?«

»Dokaze sem že navedel. Nimam pa zlobnih misli v srcu, kakor sem že poprej rekel. Izdajica nočem biti, sramujem se tega naslova. Ostanem vaš prijatelj ter vas blagrujem, da ste na potu v domovino.«

Fric je tako govoril, kakor da bi bil vse vedel. Slovencem sedaj ni ostalo drugega, kakor da so povedali po pravici, odkod prihajajo in kam so namenjeni.

Vlak je čakal na kolodvoru in treba je bilo vstopiti. Podali so si roke v slovo.

»Kako rad bi se vam pridružil, ako bi bilo mogoče —,« je vzkliknil Fric pri odhodu.

Franceljnu se je zasmilil v srce. Čeprav še nista bila dolgo časa znana, je imel vendar neko ljubezen do Frica, zakaj spoznati se, pomeni večkrat, ljubiti se.

»Pojdi z nami!« mu je rekel sočutno ter mu segel še enkrat v roko. Tudi Nedeljko in Jerič sta ponovila vabilo.

Fricu so se zasvetile solze v očeh. Prevzelo ga je silno domotožje pri spominu, da ima tudi on doma starše in prijatelje, ki jih že štiri leta ni videl.

»Počakajte!« je rekel odločno.

Tačas je vlak brez njih odpihal proti Pekingu.

Fric je v pričujočem trenutku storil to, česar poprej ni mislil storiti v vseh letih ujetništva. Sklenil je, da pobegne s tovariši v Evropo.

»Počakajte!« je rekel še enkrat. »Vlak odide zopet ob eni popoldne, opoldne sem tukaj. Gospodarju povem, da vas spremim do Pekinga, kar se mu ne bo zdelo sumljivo. Ali vas gotovo dobim tukaj?«

»Gotovo!« so mu pritrdili.

Potem je odšel v mesto.

Slovenci so bili osupli, ko je novi tovariš hipoma spremenil svoje mišljenje ter se jim hotel brez odloga pridružiti na pot. Uverjeni pa so bili, da je Fricu ta nagla odločitev prišla iz srca, zato so mu brezpogojno zaupali. Vrhu tega so bili še veseli, da jim ne bo samo tovariš, temveč tudi vodnik, ki se je kot pomorski vojak na nemški ladji že poprej seznanil s kitajskimi in japonskimi pristanišči.

Medtem je hitel Fric na svoj dom v Kalganu ter se skušal med potjo pomiriti, da ne bi kazal kakega razburjenje v vedenju.

»Gospodarju nič ne dolgujem,« — tako je delal račun sam s seboj — »nasprotno je še gospodar moj dolžnik za ta mesec. Terjal ga seveda ne bom, da ne vzbudim suma. Blaga imam toliko, kolikor ga je na meni, starih cunj itak ne vzamem s seboj. Prihranki so skriti na varnem kraju, dobro vem kje, teh ne smem pozabiti. Je že nekaj zaslužka 800 kitajskih dolarjev v treh letih; do doma seveda ne bo dovolj. Kar ne bo dovolj, zaslužim na potu. Hvaležen sem vsem, ki so ubogemu ujetniku kaj dobrega storili, tudi Kitajci so usmiljeni ljudje. Gospodarju bo žal po meni; vidim, da me ima rad, toda ne morem pomagati. Domovina mi je vendar ljubša kakor tuji kraji.«

S takimi mislimi je prišel v gospodarjevo hišo. Kervan-baši ga je vprašal, kje je hodil tako dolgo. Fric je odgovoril, da je svojim trem znancem razkazoval Kalgan in sedaj bi jih še rad spremil do Pekinga. Gospodar mu je po kratkem premisleku to dovolil z dostavkom, da naj pride v treh dneh nazaj. Kervan-baši seveda ni slutil, da Frica ne bo videl nikdar več.

S tem obvestilom je bilo vse dokončano in Fric je bil točno opoldne pri tovariših na kolodvoru.

Od veselja mu je žarel obraz, ko jim je pripovedoval, da se je vse dobro izšlo in da je sedaj pripravljen hoditi z njimi po ugodnih in neugodnih potih, da le pride v drago domačijo na Bavarsko.

»Čeprav nisem vašega rodu,« jim je rekel, »vendar odkrito spoštujem vas in slovensko zemljo. Prisegam, da vam hočem biti zvest tovariš, naj nas zadene, karkoli hoče. Zanesite se name.«

»Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi,« je dostavil Nedeljko. »Po končani vojni naj spozna svet, da sta le pravica in bratoljubje zanesljiva podlaga srečnim državam.«

»Odkar smo šli z Ruskega, nismo nič izvedeli, kako je na bojnem polju,« je pripomnil Francelj.

»O tem lahko nekaj povem,« je odgovoril Fric. »Zadnje novice, ki so dospele na Kitajsko, se glasijo neugodno za Nemčijo. Združene ameriške države so zastavile vse sile, da se Nemci, ki so prišli že blizu Pariza, poženo s Francoskega. Severna Amerika pošilja nepretrgoma vojaštvo in vojni materijal na Francosko. Nemci so dolgo branili svoje postojanke, toda sedaj jim gredo sovražniki tako do živega, da se umikajo na vsej črti.«

»In kako je z Avstrijo?« je vprašal Jerič.

»Ne dosti bolje. Avstrijci in Nemci so sicer potisnili Izalijane do reke Piave, toda sedaj ne morejo več naprej. Še hujše je to, da avstrijski vojaki nimajo živeža ter se med njimi pojavljajo upori. Kitajski listi pišejo, da so Italijani slabi vojaki in da jih avstrijski daleč nadkriljujejo. Ampak če se Avstrijci v svoji državi izneverijo, kar se že očitno kaže, se bodo Italijani nazadnje še domišljevali, da so zmagovalci. V kratkem bo morebiti vse končano, ker je baje pogin Nemčije neizogiben.«

Pri spominu na nesrečo, ki preti njegovi domovini, je postal Fric žalosten.

»In kaj bo z nami vojnimi ujetniki?« je poizvedoval Francelj. »Kakšna bo naša usoda?«

»Menda ne bo nič hudega. Izpustili nas bodo. Kitajska se že sedaj nič ne briga za nas ujete Nemce; na Ruskem, kakor pravite, vas tudi nič več niso nadzorovali. Upajmo, da srečno premagamo ovire, ki nas čakajo.«

Vsi so dobili nov pogum. Čeprav bo treba še preveslati Veliki ocean, voziti se skozi vso Severno Ameriko in prepeljati se čez Atlantsko morje — daljave, ki bi se jih lahko ustrašili, — vendar se bo polagoma vse premagalo. Morebiti jim bo sreča še bolj mila kakor pričakujejo.

Fric Eisenberger je bil sin poštenega meščana v Augsburgu na Bavarskem. Njegov oče je opravljal službo cerkovnika — in jo opravlja menda še sedaj — pri katoliški cerkvi sv. Afre. Osemnajst let star je vstopil Fric v mornarsko šolo v Kielu na Nemškem. Vozil se je po raznih morjih tako dolgo, da ga je dobila svetovna vojna leta 1914. v kitajskem obmorskem mestu Čifu. Ker je tudi Kitajska napovedala vojno Nemčiji, so bile zaplenjene vse nemške ladje, ki so se nahajale takrat na obalih Velikega oceana. Fric je prišel na ta način v kitajsko vojno ujetništvo ter bival v mestu Kalgan. Čudna človeška usoda! Poprej se je vozil po morju, ki je podobno neizmerni puščavi, sedaj pa je potoval v službi karavane vsako leto dvakrat ali celo trikrat skozi puščavo Gobi, ki se radi navidezne brezkončnosti primerja morju. Na morju in v puščavi se poljubujeta nebo in zemlja. Solnce se vzdiguje zjutraj kakor iz tal, zvečer pa tone na nepregledni planjavi v milosti božji. Razloček je samo ta, da se na morju zaletavajo besneči valovi v plavajočo ladjo, tukaj pa koraka kamela, ki ji pravijo ladja puščave, po izsušeni zemlji ter peščeni viharji pretepavajo ljudi in živali.

18. Peking.[uredi]

Ob eni popoldne se je odpeljal vlak iz Kalgana in vzel s seboj štiri mlade popotnike. Težave vojnega ujetništva, ki jih je prenašalo do tukaj troje ramen, se bodo delile sedaj četverno in bodo zato dosti lažje.

Daljava iz Kalgana v Peking znaša 180 kilometrov, ki jih je vlak prevozil v šestih urah. Že od daleč se je prikazovalo visoko zidovje glavnega mesta. Kitajci niso zavarovali samo severnega dela države z ogromnim zidom, temveč so obdali z njim tudi svojo prestolnico. Dandanes imajo te sive stene samo zgodovinski pomen, vendar pa dajejo mestu neko posebno lice, ki kaže, da se je kitajsko ljudstvo tisočletja zapiralo pred vsem svetom. Noben tuj človek ni smel prestopiti kitajske meje in pravtako ni smel noben Kitajec iti v tuje dežele. Vsak je moral biti zadovoljen s tem, kar se je pridelalo doma, in tudi prodati ni smel ničesar, kar je bilo domačega.

Vlak se je ustavil ob zapadni strani Pekinga. Delal se je večer in naši znanci so poiskali prenočišče, ki je bilo Fricu znano že od poprej. Drugo jutro jih je peljal naravnost v sredino mesta. Tukaj je bila široka ulica, ki se je vlekla v ravni črti od juga proti severu. Ko so prišli do visokih vrat, ki jim pravijo Kitajci  »vrata navpično stoječega sonca«, so se dogovorili, da naj tisti, ki bi se slučajno izgubil, čaka na tem kraju tako dolgo, da ga pridejo iskat. V tako velikem mestu bi se lahko primerilo, da bi izgubljenec ne dobil več svoje družbe.

Stopali so po imenovani široki ulici naprej in ugledali od daleč »vrata nebeškega miru«. Šli so skozi in dospeli na velik z nasadi okrašen prostor. Tukaj so se jim pokazala »veličastna vrata«. Toda niso smeli dalje, ker je vhod dovoljen samo takim, ki imajo pooblastilo od najvišjega urada. Ta mestni oddelek se imenuje rdeče mesto radi zidu iz rdeče opeke. V notranjščini se nahajajo cesarske palače in državna poslopja. Ako dostavimo, da je ob vseh štirih straneh rdečega mesta ozkopan 30 m širok, z vodo napolnjen jarek, si lahko predstavljamo, da ima ta del Pekinga nekaj skrivnostnega na sebi.

Spričo tako čudovitih stavb so vojni ujetniki kar molčali ter samo gledali in občudovali stvari, ki so se jim kazale. Nedeljko se je še izza dijaških let nekoliko spominjal kitajske zgodovine, večina pa mu je odpadla, ker se pozneje ni več zmenil za te stare zgodbe. Sedaj so mu prišli kakor v sanjah na misel slavni cesarji rodovine Ming, ki so vladali kitajsko državo od 1368 do 1644. Umakniti so se morali rodovini Mandžurov, ki se je ohranila na prestolu do novejšega časa kljub temu, da ni bila kitajskega rodu. V sedanji dobi so Kitajci brez cesarja, pa menda niso zadovoljni z ljudovlado.

Kdor bi hotel vedeti, kaj se je godilo na Kitajskem v starih časih, bi se moral baviti s prastaro zgodovino, ki bi mu razbistrila temne pojme o tej veliki državi. Dokazano je, da so prišli prvi rodovi kitajskega ljudstva že okoli leta 2600 pred Kristusom v te kraje, kjer še danes bivajo njih potomci. Napredovali so v raznih strokah človeške znanosti, da jim prištevamo najstarejšim omikanim narodom sveta.

Ko so si ogledali begunci vnanjo podobo rdečega mesta, so šli proti severni strani Pekinga ter obstali pred drevoredom cipres, ki so dvigale svoja vitka debla v višavo. Strahoma so stopali po drevoredu. Ob njegovem koncu se jim je pokazal tempelj prvega kitajskega modrijana Konfucija. V templju niso videli nobenega malika, le stene so bile okrašene z marmornatimi tablicami, v katerih so se lesketali zlati vdolbeni napisi. Pravijo, da je nekaj besedi Konfucij sam vdolbel v kamen.

Kdo je bil Konfucij, ki ga imajo Kitajci v taki časti?

Živel je v šestem stoletju pred Kristusovim rojstvom in ni toliko učil dolžnosti, ki jih ima človek do Boga, temveč priporočal dolžnosti, ki naj jih spolnuje sam do sebe in do bližnjega. V obče se lahko reče, da je Konfucijeva vera bolj prikrojena človeškemu razumu, nego višjim ozirom. Njegovi nauki so zabeleženi v kitajskem sv. pismu. Konfucij je modroslovec, ne verski oznanjevalec. Priporočal je pokorščino do staršev in predstojnikov ter ustanovil temelj za družinsko in državno življenje. Kitajci ga častijo kakor svojega prvega učenika; skoro v vsaki vasi je postavljeno svetišče njemu v spomin. Njegovo vero so spoznavali vsi kitajski cesarji ter vsi državniki in učenjaki.

Blizu Konfucijevega templja je zgrajeno veliko živordeče pobarvano poslopje z imenom »palača miru«. V notranjščini je semenišče za budistovske duhovne, ki jim pravijo »lama«. Menda se jih pripravlja tukaj vedno okrog 400 za duhovski poklic. Med njimi ni nobenega Kitajca, vsi so Mongoli, pridruženi velikemu duhovnu Dalai Lami, ki ima svoj sedež v mestu Lhassa v Tibetu. Duhovni, ki so se sprehajali semintja, so imeli dolgo rumeno obleko, po vrhu plašče enake barve, glava pa jim je bila do golega obrita. Bili so razne starosti, počenši od mladih, ki se pripravljajo za svoj prihodnji stan, do starih, ki so osiveli v duhovski službi. Na nekaterih bledih in suhih obrazih so se poznale telesne pokritve, na drugih se je brala topost. Izmed mladih so bili nekateri zelo veselega značaja, da so se jim svetile oči kakor živo oglje. Poleg semenišča je sezidan tempelj, v katerem stoji velikanski Budov kip.

Menda je kitajska državna modrost postavila Konfucijevo in Budovo svetišče zato tako blizu skupaj, da bi se toliko bolj poznala razlika obeh ustanovnikov. Tam Konfucijev tempelj razuma, tukaj Budovo svetišče malikov; tam mrzli napisi po stenah, tukaj sohe bogov; tam dvorana modroslovja, tukaj semenišče praznoverstva; tam delovanje pameti, tukaj mrtvilo čutov.

Izmed templjev, ki so jih obiskali Slovenci v Pekingu, je omeniti najslavnejši z imenom Tien-tan, t. j. nebeški tempelj. Zgrajen je bil ob času, ko je vladal cesar Jung Lo kitajsko državo (1403—1425). Nahaja se v južnem delu Pekinga ter je ograjen zunaj z mogočnim zidovjem, znotraj pa zavarovan z izkopanim jarkom in še posebej z zidom. Kar so Kitajci zidali, so zidali vse v velikem razmerju. Tudi pri nas vidimo kak star grad z debelim zidovjem, toda naše zgradbe so v primeri s kitajskimi le malenkosti.

Kako velike prostore da zavzema nebeški tempelj v Pekingu, spoznamo iz tega, da znaša obseg vnanjega zidovja šest kilometrov. Okoli in okoli templja se razprostira sveti gaj, zasajen s cedrami in z drugim iglatim drevjem. Poslopje sestoji iz mnogih dvoran in hodnikov, ki se vrstijo okrog glavnega svetišča. V njegovi sredini stoji velik oltar iz leskečega velega kamna. Nad oltarjem se vzpenja belo marmornato stebrovje, pokrito s trojno streho iz višnjeve opeke. Slog zgradbe se seveda ne strinja z evropskim okusom, vendar pa dela višnjeva in bela barva prijeten vtis. Na tem oltarju sme bogovom darovati samo »nebeški sin«, t. j. cesar, dvakrat v letu, ko je najkrajši in najdaljši dan, po našem računu 21. decembra in 21. junija. Darujejo se vsakovrstni poljski pridelki v namen, da bi bogovi naklonili obilno žetev kitajski državi. V svetišču stoji še poseben oltar, na katerem se sežiga bogovom meso črnih juncev. Ko so Slovenci zapustili nebeški tempelj, so videli v ograjenem prostoru več te živali, ki so bile vse črne barve.

»Sedaj smo videli dovolj kitajskih templjev in bogov,« je pripomnil Jerič in se obrnil k Fricu z vprašanjem:

»Ali so v Pekingu sami neverniki? Ni nobene katoliške cerkve?«

»Seveda je,« mu je odgovoril Fric. »Ampak iti moramo precej daleč, da pridemo do nje. Prav lepa je in posvečena sv. Frančišku Ksaveriju, ki je v vzhodni Aziji oznanjeval krščansko vero.«

»Ali slišiš, Francelj?« je posegel vmes Nedeljko. »Tudi tvoj patron je hodil tod okoli.«

Dolgo časa niso videli katoliške cerkve, zato so bili veselo iznenadeni, ko so stopili v lepo gotsko zgradbo z dvema zvonikoma. Saj je bilo v njej vse kakor doma. Francelj je bil še posebno vesel svojega zavetnika. Videl ga je v velikem oltarju oblečenega v belo korsko srajco, ogrnjenega s štolo, držečega v eni roki križ, v drugi pa posodo s krstno vodo. Gledal je naslikano množico nevernikov mongolskega plemena, zbrano okrog sv. Frančiška; gledal, kako jih uči in krščuje.

Sv. Frančišek Ksaverij, Španec po rodu in duhoven Jezusove družbe, je oznanjeval evangelij najpoprej v Vzhodni Indiji. Na svojih potovanjih ni imel ne denarja in ne orožja, temveč samo križ na prsih, brevir v žepu in palico v roki. Iz Vzhodne Indije se je peljal po morju na Japonsko, kjer je zopet tisoč in tisoč poganov krstil. Z Japonskega se je namenil v kitajsko državo, čeprav je vedel, da je dohod prepovedan vsakemu inozemcu. Kaj takega more storiti le človek, ki se zaveda, da je božji poslanec. Že se je pripeljal na otok Sancian prav blizu kitajskega nabrežja, ko ga je napadla mrzlica. Večkrat je želel, da bi umrl v takem kraju, kjer bi se ne izvedelo za njegov grob. Želja se mu je izpolnila. Od vseh zapuščen je umrl tukaj leta 1552, star 45 let.

19. Ljudsko življenje v Pekingu.[uredi]

Ako bi kdo vprašal, koliko prebivalcev ima glavno mesto Kitajske, bi ne dobil določenega odgovora. V prejšnjih časih, ko je bilo kitajsko cesarstvo popolno ločeno od drugih držav, so se govorile o Pekingu čudne reči. Eni so rekli, da šteje dva milijona ljudi; drugi so trdili, da jih ima še enkrat toliko. Res je, da zavzema mesto zelo velik prostor. Skupno zidovje, ki je z njim Peking ograjen, je 38 kilometrov dolgo, toda vedeti moramo, da je mnogo ograjenega prostora praznega. V mestu samem je nekaj polja, so veliki vrtovi, sprehajališča z nasadi in gozdiči. Če bi rekli, da živi v njem en milijon ljudi, bi bilo morebiti še to število previsoko. Pa tudi ti niso vsi Kitajci, ampak je med njimi mnogo Mandžurov, ki so se leta 1644, ko je mandžurska rodovina zasedla cesarski prestol, v celih trumah priselili v Peking. Zato je še danes, čeprav imata oba naroda isto omiko, mesto pregrajeno z devet metrov visokim zidom. V severnem delu prebivajo Mandžuri, v južnem pa Kitajci.

Glede imena Peking dostavljamo, da sta to dve besedi. »Pe« pomeni sever, »king« pa glavno mesto, skup: severno glavno mesto. Poprej je bilo namreč v južnem delu države glavno mesto Nanking. (Nan = jug, king = glavno mesto.)

Človek, ki pride v Peking, je popolno na drugem svetu. Kitajci se držijo še dandanes tistih navad, ki so bile običajne v davnih časih. To velja tudi v oziru obleke. Bogatini in reveži imajo enako prikrojeno, razloček je samo v tem, da je pri siromakih obleka iz slabega blaga, pri imenitnih pa iz dragocenega. Imoviti stanovi nosijo svilena, z zlatimi nitmi pretkana oblačila, saj se Kitajci radi bavijo z rejo sviloprejk in svilo sami izdelujejo. Znamenje pravega Kitajca pa je kita, ki mu visi čez hrbet. Moški si dajo glavo do čistega ostriči in le na vrhu glave pustijo rasti lase, ki jih spletajo v kito. Tujcu se zdi ta navada zoprna, barbarska, domačini pa jo smatrajo za lepo ter se je trdovratno držijo. Ženske so glede las popolnoma proste, spletajo in urejejo jih poljubno. Imajo pa neko drugo, našim pojmom neumljivo navado glede nog. Gosposki starši prevežejo majhnim deklicam štiri manjše prste obeh nog tako, da se prsti ne morejo razvijati. Zaradi tega sta nogi pohabljeni, kar pa Kitajkam ni nič mar. Glavna reč je, da sta videti nogi zelo majhni.

Pozabiti ne smemo, da Kitajci prav tako ocenjujejo naše običaje kakor mi njihove. Ker je Kitajec obrit, pravi o tujcu z zaraščeno brado: »Ako bi se ta človek bril, bi bil morebiti tako lep kakor sem jaz.« Otroci celo beže pred Evropcem, ki ima kosmato brado; smatrajo ga za samega peklenščka. Kitajci, vajeni ohlapne obleke, se čudijo, da se naša obleka tako tesno oklepa života. Mislijo si, da nimamo toliko denarja, da bi si kupili več blaga. Prav tako je pri Kitajkah. O večjih slovesnostih se tako oblečejo, da se jim vidi samo obraz. Zato ne razumejo, da delajo njih bele sestre vprav nasprotno, ko so čestokrat premalo oblečene. Kazanje golih pleč je po nazoru Kitajk in vseh drugih pametnih ljudi nespodobno.

Najbolj živahno vrvenje je vladalo na cesarski cesti, raztegnjeni od juga proti severu skozi sredo Pekinga. Na obeh straneh je stalo polno lesenih lop, v katerih se je prodajalo raznovrstno blago. Posebno veliko je bilo porcelanaste posode, tako živo okrašene s slikami, da se oči niso mogle ločiti od nje. Kitajski porcelan slovi po vsem svetu. Zelo lepi predmeti, spleteni iz bambusovih šibic, so bili nakopičeni po tleh in na mizah prodajalcev. Najbolj privlačno silo pa so imele svilene tkanine, ki jih izdelujejo Kitajci sami. Slovenci so kupili nekaj tega blaga, da ga poneso v spomin svojim domačim.

S cesarske ceste so krenili v stransko ulico, da bi videli tudi v manjših mestnih oddelkih kaj posebnega. Vse ulice so bile ozke in hiše brez oken, ker imajo Kitajci okna le ob notranji strani hiš, ob vnanji pa prodajalnice. Od daleč se je začulo nerazločno vpitje in godbi podobno vršenje, ki je odmevalo iz ulic v ulice. Kmalu se je pokazala dolga procesija, ki so ji načelovali trobentači, za njimi pa so stopali godci. Ko so umolknili prvi, so začeli drugi. To se je ponavljalo venomer. Godcem je sledila četvorica duhovnov, oblečenih v rumene halje, za njimi nekaj mož, ki so držali v rokah svetilnice, zasenčene z rumenim papirjem; slednjič so prišli nosilci krste. Slovenci so spoznali, kaj pomeni sprevod. Počakali so in zasledovali običaje kitajskega pogreba. Krsta ni ležala na nosilnici, temveč je bila privezana na debelem drogu, da se je zibala semintja. Prvi so šli v sprevodu sorodniki, za njimi pa žene žalovalke, ki so gnale tak krik, da jih je bilo hudo poslušati. V rokah so držale dolge bambusove palice, s katerimi so odganjale hudobne duhove. Vsi spremljevalci so imeli belo obleko, torej popolnoma nasprotno nam, ki smatramo črno obleko za znamenje žalosti. Na pokopališču so delili miloščino siromakom, ki se jim je poznalo po zanemarjeni vnanjosti, da so res vredni usmiljenja.

Splošno se trdi, da v nobeni državi ni toliko revežev kakor na Kitajskem. Vzroki bede so različni. Najbolj je temu kriva vlada, ki se nič ne zmeni za javno dobrodelnost. Drugi vzrok je pregosta naseljenost ljudstva, da radi nje mnogi ne morejo dobiti zaslužka ter se zato poprimejo beračenja. Brezdelnim se pridružujejo taki, ki so bolehni ali imajo kako vidno telesno hibo, ki jim daje pravico do prosjaštva. Dosti je pa tudi takih, ki so si z vporabo opija pokvarili živce. Vsa ta truma siromakov zahteva miloščino, ki jo terja z nasilstvom, ako je ne dobi izlepa. Država ne zabranjuje beračenja, ampak je celo podpira. Zato dobiš prosjake na vseh ulicah, na vseh trgih in pri vsakem večjem zbiranju ljudstva. Zelo veliko jih je pri vhodih v templje ali na sejmih. Posebnost kitajskih beračev je ta, da so organizovani in da morajo vodstvu organizacije plačevati določeno vsoto, ako hočejo biti sprejeti v bratovščino. Njih vrhovni glavar z imenom »beraški kralj« ima v Pekingu svoj urad, ki ga državna oblast pripozna in z njim uradno občuje. V vsakem večjem kraju ima bratovščina hišo, v kateri beraški udje prenočujejo, ako plačajo določeno vsotico. Kadar ud umrje, mu oskrbi bratovska skladnica spodoben pogreb in vsi udje ga morajo spremiti na pokopališče. Glede beračenja imajo svoje paragrafe, ki jim predpisujejo način prosjaštva. Mi bi rekli, da je to samopomoč, ki velja o njej znana prislovica: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Načelnik bratovščine določi vsako jutro ude, ki bodo šli prosit, in tudi pove, kam. Dotični oddelek zasede to ali ono vas in zahteva od vsake hiše vsoto, ki se vloži v skupno beraško blagajno. Hiši, ki je plačala zahtevani davek, se prilepi na vrata ali na zid rdeč papir, na katerem je spisana pobotnica, da je beraška zadruga že sprejela miloščino in da se označene hiše gotovo število dni ne sme nadlegovati. Zvečer se zbere pri glavarju beračev vsa tovarišija in mu odda nabrani denar, ki se enakomerno razdeli med ude bratovščine.

20. Ne gre vse gladko naprej.[uredi]

Fric ni pozabil, kaj mu je rekel njegov gospodar v Kalganu. Rekel mu je, da naj se vrne v treh dneh, bil pa je že peti dan, odkar je odšel s svojimi tremi tovariši v Peking. Vest fa je nekoliko pekla, ko mu je hodilo na misel, da ga bo kervan-baši sumničil, češ, z njimi je šel in sedaj se ne vrne več. Lahko ga še zasleduje in ga pritira nazaj v Kalgan.

»Zapustimo Peking,« je opozoril Fric tovariše. »Jaz bi bil moral biti že včeraj po gospodarjevem naročilu v Kalganu, pa sem še danes tukaj. Bojim se, da ne bi stikali za mano, zato je zadnji čas, da odrinemo. Kar hitro plačajmo v gostilni in odpeljimo se s prvim vlakom v Tientsin.«

Po preteku ene ure so bili že na kolodvoru. Namenili so se naravnost proti Rumenemu morju in od tam na Japonsko. Fricu se niti sanjalo ni, da ima preganjalec svež sled za njegovimi petami. Kakor da bi bil padel z neba, je stal pred našimi popotniki kitajski stražnik ter jih vprašal:

»Fric Eisenberger tukaj?«

Fric je ravnal jako pametno, da ni zatajil svojega imena, ker je dobro vedel, da bo stražnik odpeljal vse štiri k preiskavi, ako ne dobi pravega. Zato je izjavil prostodušno, da je on Fric Eisenberger.

Stražnik mu je ukazal, naj se napoti z njim, in Fric mu je sledil brez ugovora. Poprej pa je tovarišem naročil, naj ne hodijo proč, dokler se ne vrne. Odhajajoč se je obrnil še enkrat nazaj in rekel:

»Kmalu pridem. Ob eni popoldne bom tukaj.«

Slovenci so osupli gledali za Fricem, ki se je tako nenadoma poslovil od njih. Mislili so, da ne bodo videli več njega, ki jim je bil ljubeznjiv tovariš in izkušen vodnik v teh neznanih krajih. Toda čemu jim je naročil, naj ga počakajo?

»Ako ostanemo tukaj,« je trdil Nedeljko, »zasačili bodo tudi nas kot Fricove zaveznike in nas imeli za potepuhe. Niti trenutka ne smemo zamuditi, drugače bo prepozno. Takoj s prvim vlakom naprej!«

»Če pa pride Fric nazaj in nas ne dobi tukaj?« je vprašal Francelj.

»In prav dvakrat je rekel, da se vrne,« je pripomnil Jerič. »Imeti mora vendar vzrok za tako govorjenje.«

Samozavestni in hladni Nedeljko pa je odločno priganjal za odhod.

»Ne rečem, da ga ni škoda,« je odgovoril Franceljnu in Jeriču, »izhajali bomo pa tudi brez njega. Ni treba, da bi nam moral biti vprav Nemec voditelj. Ali se Slovenci ne moremo zanašati na svojo razumnost?«

Jerič je bil že soglašal z Nedeljkom, toda Francelj se ni mogel sprijazniti z Nedeljkovim predlogom.

»Počakajmo ga,« je rekel. »Fric ni lahkomiseln človek in ni naročil brez vzroka, da bo ob eni popoldne tukaj.«

Do sedaj si še niso prišli navzkriž. Da bi tudi v bodoče ostali edini, se je Nedeljko vdal Franceljnovi zahtevi. Šli so v bližnjo gostilno, pili čaj in kadili svaljčice, vedno pa so hodili gledat, ali je že prišel Fric nazaj.

Jeriču se je zljubilo, da bi pušil iz pipe, v kateri je bil tobaku primešan opij. Take pipe so v kitajskih gostilnah vedno pripravljene; zato si jo je dal prinesti. Slišal je, kako prijetno da vpliva opij na živce. Nedeljko in Francelj sta mu svetovala, naj ne poskuša neznanih reči, toda Jerič je radi dolgega časa zapalil pipo ter vlekel iz nje. Kmalu je bil drugačnega vedenja. Njegovega mirnega značaja se je poprijelo hudo razburjenje. Ko navadno ni veliko govoril, je postal sedaj tako gostobeseden, da sta morala tovariša kar molčati. Bil je podoben človeku, ki se nahaja po prvih kozarcih dobrega vina v začetku pijanosti. Vse se mu je zdelo rožasto in vsakega bi bil objel v bratski ljubezni. Polagoma pa je utihnil, pipo položil na stran, naslonil se na mizo in zaspal. Gostilničar, vajen takih ljudi, je poklical strežnika na pomoč. Prijela sta Jeriča, ga odnesla v zadnji konec gostilne ter ga ondi dajala na ležišče, na katerem je že par Kitajcev počivalo v spanju opijeve omame.

Francelj in Nedeljko nista vedela, kaj bi naredila. Ali naj pazita na onemoglega Jeriča ali naj gresta čakat Frica na kolodvor? Poldne je bilo že davno proč in Fric je rekel, da bo ob eni popoldne tukaj.

Nedeljko je vzel Jeriču denarnico iz notranjega žepa, da bi je ne izmaknil kdo drugi, Francelj pa mu je popravil zglavje, da bi bolje počival. Potem sta se menjavala na straži. Vsak je nekaj časa čul pri spečem, nekaj časa pa pričakoval Frica na kolodvoru.

Opij je bolj nevaren strup za človeka nego katerakoli druga omamljiva stvar. Narejajo ga iz soka makovih zrn, dokler so še zelena. Ako zmečkaš zrno, se pocedi iz njega bela tekočina, ki se strdi na zraku in dobi temnorjavo barvo. Kdor kadi opij, zažge strjeno makovo tekočino v pipi in vleče po dolgi cevi dim vase. Dim vpliva v začetku prav blagodejno na možgane. Pravijo, da človek, omamljen od opija, nič več ne čuti lastne teže in da se mu vse zdi kakor igrača. Misli brez vsake zveze mu drevijo po glavi in samega sebe smatra vzvišenega nad vsem svetom. Toda opij ga polagoma zaziblje v dolgotrajno spanje. Ko se omamljenec zbudi, nima druge želje, kakor da bi zopet kadil. Dokazano je, da opij mnogo bolj škoduje človeškemu zdravju nego žganje. Najkrepkejši mož oslabi v nekaj letih, da ni več sposoben za delo. Lica mu upadejo, roke se začnejo tresti, hoja je negotova, spomin oslabljen, kratko: vsi živci so uničeni. Pravtako izgubi kadilec opija čut poštenosti ter zapravi samoumevno tudi spoštovanje ljudi. Kljub temu ne opusti te navade, dokler ni uničen telesno in duševno.

Ta strast je narodna nesreča za vso Kitajsko. Zakrivili so jo Angleži, ki so začeli iz Indije dovažati opij v kitajsko državo. Vlada je prepovedala dovoz, toda Angleži, ki jim je ta kupčija donašala velik dobiček, se niso dali ugnati. Kdo bi bil mislil, da se bo radi tega vnela opijska vojna, ki se je končala leta 1842. Angležem v prid. Ta sebični narod, ki mu je glavni namen trgovina, naj je kakršnakoli, da le nese, ima poleg mnogo drugih krivic tudi zlorabo opija na svoji vesti. Veliko so si prizadevali krščanski misijonarji, da bi zatrli to narodno zlo, toda brez uspeha. Seveda ima vsak koristolovec izgovore, ki se z njimi opravičuje. Tudi Angleži se izgovarjajo s smešno trditvijo, da kakor se ne more Evropcem prepovedati pitje žganja, tako tudi Kitajcem ne kajenje opija.

Poglejmo sedaj za Fricom, ki ga je odpeljal stražnik v Peking k preiskavi.

Korakal je čisto mirno iz ulice v ulico, po potu pa temeljito pretresal svoje opasno stališče in delal načrte, kako da se bo zagovarjal. Vsi načrti so se združili v enostavni sklep, ki je obetal, da bo najbolj uspešen.

»Trideset bo dovolj,« je mislil sam pri sebi.

S stražnikom sta stopala po nam znani cesti proti rdečemu mestu, ko je bil Fric že popolnoma na jasnem, kako da bo govoril pred sodnikom.

»Tudi štirideset, ako bo treba,« je računal sam s sabo.

Ustavila sta se pred visokim zidovjem. Tukaj je stalo poslopje, ki je imelo nad pročeljem pozlačenega zmaja, znamenje kitajske države. Stopila sta skozi vrata in šla po stopnicah v prvo nadstropje. Fric je postal nekoliko nemiren, ker je kazala stenska ura že poldne, on pa je obljubil tovarišem, da bo ob eni popoldne pri njih. Kljub temu je upal, da pride še pravočasno na kolodvor. Čakajoč pred sodnjisko sobo je premišljeval takole:

»Tri leta sem že v vojnem ujetništvu na Kitajskem in v tej dobi sem večkrat slišal, kakšni da so državni uradniki. Radi slabe plače vse naredijo in vse spregledajo, da imajo vsaj kak postranski zaslužek. Zakaj ne bi ponudil jaz nekaj podkupnine? Daleč imam sicer še do Bavarskega ter sem denarja krvavo potreben, vendar pa rad dam nekaj, da se oprostim. Morebiti dobim sodnika pri dobri volji. Tudi petdeset kitajskih dolarjev bi mu plačal.«

Sedaj so se odprla vrata in stopila sta s stražnikom v preiskovalno sobo. Ko je stražnik povedal, zakaj je obdolženca pripeljal in kje ga je dobil, je šel iz sobe in Fric je stal sam pred mandarinom. Tako se namreč imenujejo kitajski uradniki. Mandarin je bil gladko obrit, le pod nosom mu je sililo nekaj kocin navzdol. Glavo je imel pokrito s črno okroglo čepico, izpod katere mu je visela kita po hrbtu. Nosil je dolgo svileno obleko, prepasano z vrvico. Ob straneh so se mu lesketali srebrni gumbi, na prsih pa je imel všitega vrabca iz rjave svile, znamenje mandarinovega dostojanstva. Na obrazu so se mu poznale dobrovoljne poteze, ki so vzbujale zaupanje.

»Zakaj ste zapustili svojega gospodarja v Kalganu?«

»Služil sem pri njem tri leta, toda s tako majhno plačo nisem mogel vztrajati.«

»Koliko ste imeli na dan?«

»Pol kitajskega dolarja.«

»Ali ste naredili gospodarju kako škodo?«

»Se ne zavedam.«

»Ste mu ostali kaj dolžni?«

»Nasprotno je še kervan-baši meni dolžan plačo za en mesec.«

Fricov odkritosrčni obraz je bil mandarinu všeč. Sklepal je iz tega, da je govoril resnico.

»Kaj boste delali sedaj?«

»Domov bi šel rad, ker že štiri leta nisem videl staršev.«

Zadnja Fricova opazka je ganila mandarina. Prav nič ni upošteval, da je Fric nemški vojni ujetnik. Kitajci so bili veseli, da niso dejansko posegali v svetovno vojno in da niso krivi njenih moritev. Nič jih niso brigale Nemčija in z njo zvezane države. Mandarin je upošteval tudi to, da na Kitajskem itak veliko domačih ljudi strada in sedaj naj bi redili še tuje!

»Rad dam tole vsoto, o bom prost,« je dejal Fric in položil petdeset kitajskih dolarjev na mizo.

»Nič ne vzamem,« je odgovoril mandarin. »Ne pozabite, da imamo tudi Kitajci sočutje z reveži. Pojdite kamor hočete! Tukaj je oprostilno pismo.«

Fric je vzel pisanje in se ginjen zahvalil.

21. Na valovih Rumenega morja.[uredi]

Kdo bi opisal Fricovo veselje, ko je zapustil sodnijsko hišo! Kolikor so ga nesle noge, je hitel iskat tovariše, da bi jim naznanil srečni izid preiskave. Ura je šla že proti eni popoldne, ko je tekel na kolodvor. V naglici je premišljeval, kako da ga je mogla izslediti gosposka v Pekingu. Njegov gospodar v Kalganu je menda brzojavil sodišču, da je odšel Fric s tremi tovariši v Peking in da ga ni več nazaj. Na podlagi brzojavke so ga zasačili na kolodvoru.

Kitajci, čeprav zaprti napredku vnanjih držav, so si v poslednjih letih prisvojili tudi brzojav, ker so sprevideli, da domača znanost ne zadostuje v tekmovanju z inozemstvom. Prepričali so se, da so narodi navezani drug na drugega in da jih kitajski zid, naj bi bil še tako visok in širok, ne more več varovati ne pravih jeklenih krogel, še manj pa duševnega orožja. Zato so sprejeli poleg železnice in brzojava tudi telefon in elektriko v svojo službo.

Ura je pravkar odbila eno, ko je prihitel Fric ves spehan na kolodvor ter iskal tovariše. Razburjen je hodil gorindol, slednjič mu je prišel naproti Francelj veselo iznenaden, da je Fric točno držal dano besedo.

»Ti imaš nekaj preroškega duha,« je rekel Fricu.

»Sam se čudim, da sem prišel nazaj ob določeni uri.«

»Kako si mogel tako hitro opraviti?«

»S pogumom in s srečo junaško.«

Potem sta šla v gostilno, kjer je Nedeljko še vedno čuval omamljenega Jeriča. Poslednjemu se je bilo toliko zboljšalo, da se je že nekoliko zavedel svojega nepremišljenega dejanja, vendar so morali ostati čez noč v gostilni, da je popolnoma okreval.

»Kje imaš denar?« je vprašal Nedeljko Jeriča.

Jerič je iskal po vseh žepih denarnico, pa je ni bilo nikjer.

»Tukaj jo imaš,« mu je rekel Nedeljko. »Zapomni si, kaj je opij in kakšne posledice bi bile lahko prišle iz tega.«

Jerič, ves bled in skesan, je spravil denarnico in se zahvaljeval prijateljema za njuno zvestobo.

Po srečno prestanih ovirah so drugo jutro sedli v vlak, ki je hitel z njimi proti morskemu zalivu v Pečili. Okolica je bila dolgočasna; sama ravnina se je raztezala na vse strani. Najbolj jih je zanimala velereka Peiho, ki je prihajala od severa. Na njenih bregovih so se videle siromašne koče, poleg katerih so se sušile razobešene mreže, kar je kazalo, da se ondotno ljudstvo bavi z ribolovom. V trgovskem mestu Tientsin, ki šteje 750.000 prebivalcev, so imeli triurno pomudo. Izrabili so jo z ogledovanjem te velikanske naselbine, v kateri biva poleg Kitajcev tudi veliko Evropcev raznih narodnosti. Največ je Angležev, saj to kramarsko ljudstvo se dobi v vseh večjih mestih Vzhodne Azije.

Iz Tientsina so se do morskega pristanišča Tongku vozili še poldrugo uro. Na vsej poti niso videli morja, danes so ga zagledali prvič. Zelo so se razveselili, ko so po trudapolnem potovanju srečno dospeli do velike vodne ceste, po kateri se bodo vozili do Amerike in iz Amerike po drugi vodni cesti v Evropo.

Mesto Tongku je raztegnjeno ob morskem zalivu Pečili, kjer se spaja velereka Peiho z morjem. Tongku je umazana naselbina, sestoječa iz domačinov in nekaj priseljenih narodov, ki iščejo tod okoli zaslužka, toda v prometnem oziru je važna točka.

Nedeljko je razgrnil zemljevid, ki mu je dosedaj služil kakor najboljši kažipot. Videl je, kakšne daljave so že premerili do tukaj in kakšne jih še čakajo. Za sabo imajo Evropo in skoro vso Azijo, pred sabo pa Japonsko, Veliki ocean, Ameriko in Atlantsko morje. Kdaj pridejo zopet domov? Daljave so se jim videle tako velike, da je bilo bolje, ako niso premišljevali o tem. Čeprav se mlad človek hitro otrese resnih vprašanj o bodočnosti, težila jih je vendar misel, bodo li odšli nevarnostim na tako dolgi poti.

Tri dni so čakali v Tongku parobroda, s katerim bi se peljali v japonsko mesto Nagasaki. Ladje so odhajale na vse strani, toda nobena ni bila tja namenjena. Šele četrti dan so izvedeli, da odpluje parnik Ho-ang-ho isti dan ob treh popoldne na Japonsko. Plačali so precej veliko vsoto za prevoz, kar jim pa ni delalo pomislekov, ker so imeli še dovolj denarja za uporabo.

Ho-ang-ho, lastnina kitajske pomorske družbe, je bil s svojimi 5300 tonami izmed srednjih parobrodov za osebni promet. Njegova vnanjost ni bila taka, da bi se prišteval lepim ladjam te vrste. Zunaj je bil še dobro ohranjen in nanovo prepleskan, obrabljena notranjščina pa je kazala, da je skusil že veliko viharjev.

Ob treh popoldne so se odpeljali iz pristanišča Tongku ter se držali ravne črte proti kitajskemu polotoku Šantung. Morje je bilo mirno, vreme deževno in megleno. Ker se ni videli niti 50 metrov naprej, je dajal parobrod pogosta znamenja, da bi opozoril druge ladje, naj ne hodijo v bližino.

V jasnem ozračju bi se bil lepo videl Port Artur, ona glasovita trdnjava izza časa rusko-japonske vojne, toda v megli ni bilo nebenega razgleda. Vse popoldne in vso noč so morali poslušati sireno, ki je bila s svojim vsiljivim glasom za odvrnitev nesreče neprecenljive važnosti, za ušesa pa skrajno neprijetna. Šele drugo jutro proti desetim je megla izginjala in prikazovati se je začelo obrežje, na katerem je bilo razpoloženo mesto Čifu z 90.000 prebivalci. Kitajska mesta so zelo obljudena. Kje bi se dobilo 380 milijonov ljudi v vsej državi, ako ne bi mesta pripomogla k temu?

Iz Čifu so se odpeljali v vzhodni smeri in pripluli v Rumeno morje. Na Kitajskem je beseda »rumeno« precej priljubljena. Barva ljudstva je rumenkasta, istotako se vidi mnogo rumene obleke in tudi morje je dobilo ta pridevnik radi vode, ki ima na tukajšnjem obrežju kalno rumenkasto barvo.

»Poglejmo še enkrat nazaj,« je opozoril Fric tovariše ter kazal na mesto Čifu, ki je žarilo v opoldanskem solncu. »Sedaj bomo zapustili Kitajsko in se obrnili v drugo državo.«

Potem je nadaljeval:

»Poslavljam se od tebe, o Kitaj, osobito jaz, ki sem skoro štiri leta bival na tvojem ozemlju. Urga in puščava Gobi in Kalgan in Peking! Pomnil vas bom vedno. Zdravstvuje naj moj gospodar kervan-baši! Zvesto sem spremljal njegove karavane, sedaj jih ne bom več!«

Obrnil se je proti vzhodu in ni več pogledal na zapadno stran. Pripovedoval je tovarišem o kitajskem družinskem življenju, s katerim se je seznanil v ujetništvu, takole:

»Kitajski narod je krepak in žilav, zasnovan na trdni podlagi, ki se imenuje družina. Kakor država ni drugega kakor velika družina, tako je pri Kitajcih vsaka družina majhna država, ki ji načeluje hišni oče. Vsi člani, ne samo mladi, temveč tudi stari, so mu pokorni, in ni ga, ki bi kljuboval njegovi oblasti. Kitajec ne zapusti nikdar svojega očeta, on ostane tudi po ženitvi v domači hiši. Kar prisluži, prisluži za vso rodovino, zaslužek pa se shranjuje v skupno blagajno. Zato na Kitajskem zemljišča niso vknjižena na posameznega človeka, temveč na vso rodovino. Ako gredo družinski člani na tuje, pošiljajo prihranjeni denar domov in se vračajo pozneje zopet v rojstno hišo. Le hčere, ki se pomožijo, gredo z doma, sinovi pa ne morejo nikamor brez očetovega dovoljenja. Menda se na vsem svetu nikjer ne spolnuje četrta božja zapoved kakor pri Kitajcih. Tako krepka je družinska zveza in zato je tudi narod tako krepak.«

Toliko je povedal Fric o kitajski družini. O splošnem ljudskem značaju je omenil sledeče:

»Ljudstvo je dobrodušno, pridno in varčno. Kitajci so zanesljivi ljudje, dobri rokodelci in pošteni delavci. Mnogokrat sem bil v potrebi in vselej sem se prepričal o njih usmiljenem srcu. Videl sem, kako je Kitajec na cesti slekel svojo haljo in jo podaril raztrganemu siromaku. Če se kdo ženi in nima potrebnega denarja, plačajo prijatelji zanj. Če revež umrje, oskrbijo mu dostojen pogreb, ako ni bil v beraški zadrugi, poleg tega tudi ne pozabijo zapuščene vdove in otrok. Glavna poteza kitajske omike je spoštovanje staršev, gosposke in starih ljudi. V tem oziru se strogo držijo svojega največjega postavodajalca Konfucija. V posebni časti imajo pokojne rodbinske člane, ne le bližnje, temveč tudi tiste, ki so že davno umrli. Nekateri očitajo Kitajcem, da so domišljavi in prevzetni. Kje je narod s samimi dobrimi lastnostmi? Imajo pa tudi vzrok, da so ponosno ljudstvo. Zaprli so se vnanjemu svetu in vsa njih omika ni prišla od drugod kakor iz njih lastnih duševnih zmožnosti.«

Kmalu so se začeli kazati otoki, raztreseni ob zapadni strani Koreje. Parobrod si je delal pot med skalovjem in se skrbno izogibal skalam, ki so gledale iz morja. Od daleč se je pokazalo pristanišče Čemulpo. Ker je glavno mesto Seul precej oddaljeno od morja, služi Čemulpo za prometno luko vse Koreje. Ta država je bila do leta 1895. samostojno cesarstvo, od takrat jo upravljajo Japonci.

Parnik ni vozil do pristanišča, temveč je ostal radi plitve vode zunaj na morju. Iz Čemulpa je došla množica manjših ladij, ki so pripeljale blago in popotnike. Po dovršeni izmenjavi se je obrnil Ko-ang-ho naravnost proti jugu ter se držal vso pot blizu korejskega polotoka. Ob njegovem skrajnem koncu je zavil na jugovzhodno stran in plul čez korejsko morsko cesto proti Japonskemu.

22. Nagasaki.[uredi]

Prva japonska postojanka, v kateri so se vojni ujetniki oglasili, je bilo mesto Nagasaki v južnem delu cesarstva. V pristanišču se je vršila carinska preiskava. Finančni stražniki so se vedli povsem dostojno do popotnikov. Ni bilo tistega nadležnega stikanja in povpraševanja, s katerim mučijo v nekaterih krajih cariski uradi tujce, temveč so verjeli tudi pošteni besedi. Naši so plačali primeren znesek za svileno blago, ki so je kupili v Pekingu in za hermelinove kožice iz Sibirije. Popotne liste so zadostovale tiste, ki so jih dobili od veletrgovine bratov Udinjskih v Irkutsku. Čeprav pisane v ruskem jeziku, jih je vendar policijski nadzornik dobro razumel, saj se Japonci, ki so bližnji sosedje Rusije, pridno učijo ruskega jezika. Fric ni imel drugega pri sebi kakor mandarinovo oprostilno pisanje iz Pekinga. Mandarin je dostavil v pisanju, da je Fric Eisenberger pošten človek, in policijski nadzornik je bil zadovoljen tudi s to listino.

Kam sedaj? Kam v tako velikem, več nego 200.000 prebivalcev broječem mestu? Kar tisti dan naprej hoditi ni kazalo. Treba se je bilo poučiti o načinu potovanja, o vlakih in parnikih, ki odhajajo iz mesta. Slovencem je dobro služilo Fricovo posredovanje. Nemec Eisenberger ni znal samo kitajskega, ampak je razumel tudi nekoliko japonščino.

Japonski jezik je še bolj preprost nego kitajski. Nima spolnika, ne pozna množine razen pri zaimkih, zaimki so brez vpliva na sprego glagola. Časovni načini so samo štirje: sedanjost, preteklost in dvoje prihodnosti.

Nagovor na gospoda, gospo in gospico je beseda San tako, da San ni pred imenom, ampak za imenom. Vobče se pa nagovori vsaka oseba z izrazom Anata. Tudi japonski denar je preprost, da se mu tujec lahko privadi. Najmanjši denar je bronast, pravijo mu »rin«. Srednji denar je iz bakra z imenom »sen«. Večji srebrni denar se zove »jen«. Pisava japonskega jezika je zelo težavna. Vsak zlog ima razna znamenja, ki so sorodna kitajski pisavi. V novejšem času se učenjaki trudijo, da bi vpeljali latinske črke.

Mesto Nagasaki je na treh straneh obdano z visokimi hribi; ob zapadni strani, ki je obrnjena proti morju, pa je zavarovano z otokom Takaboko. Na obrežju stoji mnogo lepih zgradb; manjše hiše, obdane z vrtovi, so razvrščene po bregovih. Prvi Evropci, ki jih je pripeljala v 16. stoletju kupčija v Nagasaki, so bili Portugalci. Z njimi so prišli tudi katoliški misijonarji. Veliko tisoč Japoncev je bilo krščenih in vse je kazalo, da se bodo te dežele pokristjanile. Ko so začeli trgovati z Japonsko tudi Nizozemci (Holandci), ki so bili kalvinske vere, so se razblinile v nič vse lepe nade. Nizozemci so dolžili katoličane veleizdajstva, češ, da bo portugalski kralj radi vpliva misijonarjev zasedel japonski prestol. Cesar je to verjel ter leta 1615. strogo prepovedal spoznavanje katoliške vere. Kdor se temu ni pokoril, je bil, kakor v času prvih kristjanov, mučen ali obsojen na smrt. Nizozemci ne bodo mogli nikdar izbrisati tega madeža, da so podpirali Japonce pri preganjanju kristjanov. Kdor čita, kako kruto so jih mučili, bi lahko mislil, da čita odlomek iz Dantejevega pekla. Zgodovinarji pravijo, da bi se težko dobila dežela, v kateri se je prelilo toliko krščanske krvi kakor na Japonskem. V mestu Nagasaki se kaže še dandanes visoka skala, raz katero so strmoglavili rablji leta 1638. štiri tisoč kristjanov. Katoličanstvo je bilo s Portugalci vred popolnoma poraženo, zato so pa delali Nizozemci toliko boljše kupčije.

Vojni ujetniki so se mudili dalj časa v pristanišču in ogledovali parobrode, ki so ondi čakali. Med parobrodi jih je zanimal posebno eden, v katerega so nakladali premog. Tega posla niso opravljali moški, ampak japonske deklice, ki jih je bila dolga vrsta. Prve so stale pri skladišču, kjer je čakal premog na odnos, zadnje pa poleg parobroda. Težko napolnjene pletenice so šle iz rok v roke in izginjale v parnikove notranjščini. Služba ni bila lahka, toda male Japonke so opravljale delo v šalah in v smehu, kakor da bi bile pri najboljši zabavi.

»Ali so vse Japonke tako majhne?« je vprašal Nedeljko Frica.

»Vse so tako majhne.«

»In moški?«

»Ne dosti večji.«

»Če so vse tako dobre volje,« je rekel Francelj, »je pa na Japonskem prijetno življenje.«

»Vsak Japonec je veselega značaja,« je pojasnjeval Fric. »To ljudstvo se tudi v starejših letih prav tako neprisiljeno smeje kakor v otročjih. Med njimi je več smeha nego govorjenja. Sama dobrovoljnost in ljubeznivost jih je. Z neprijaznim vedenjem ne boš nič opravil pri Japoncu.«

Japonsko cesarstvo obstoji iz samih otokov. Največji otok je Nippon z glavnim mestom Tokio. Svet je gorat, vsa večja mesta pa so ob morju. Med gorami je nekaj ognjenikov, ki povzročajo hude potrese. Da se obvarujejo potresnih škod, gradijo Japonci večinoma lesene, nizke hiše. Kmetije niso velike; od vsega prostora je le deveti del rodovitne zemlje. Največ je gozdov, ki jih zasajajo na umeten način, da so vedno preskrbljeni z lesom. Požari so prav pogosti, kljub temu pogorelci ne zidajo hiš, temveč postavljajo zopet lesene. Poleg navadnega žita je najvažnejši pridelek riž; riž in ribe so glavna hrana tega ljudstva.

Naši znanci so zapustili pristanišče in se razgledovali po mestu. Dobili so pripravno gostilno, kjer so ostali čez noč in delali načrte, kako bodo potovali po novi deželi. Primerno se jim je zdelo, da odpotujejo prej ko mogoče in da se držijo naravnostne poti v Tokio, prestolno mesto japonskega cesarstva. Ko so izvedeli, da je vožnja po morju boljši kup kakor po železnici, čeprav je bolj zamudna, so sklenili, da se peljejo iz mesta Nagasaki do pristanišča Kobe po morju, odtod do prestolnice pa po železnici.

»Srečno smo došli na najskrajneši konec Vzhodne Azije,« je rekel Francelj, ko so sedeli pri dolgi mizi predmestne gostilne in imeli pred seboj steklenico riževega vina. Na Japonskem se dobi le malo vina od trte, zato delajo iz riža vinu podobno pijačo, ki vsebuje precej alkohola.

»Izdali smo že precej denarja,« je pripomnil varčni Jerič, ki se mu je zdela steklenica prevelika, in ki se je od tistega časa, kar ga je v Pekingu zmotil opij, skrbno varoval vsake omame. Imel je tudi pomisleke glede nepotrebnih stroškov ter ogledal dvakrat vsak penez, preden ga je izdal.

»Imamo sicer še nekaj,« je nadaljeval, »ampak denar ni vse, temveč človek, ki denar prav rabi. Ne pozabimo, da smo šele na Japonskem in da je Kranjska dežela daleč, daleč! Dobro bi bilo, ako bi poiskali za par mesecev kako službo in si v tem času še kaj prislužili.«

Oni trije niso bili tako ozkosrčni.

»Do Kalifornije imamo dovolj,« mu je segel Francelj v besedo. »Večkrat sem že slišal, da tam kopljejo zlato rudo. Vzeli bodo tudi nas v službo in imeli bomo rumenjake. Ako nas ne sprejmejo v Kaliforniji, gremo naprej v Alasko, kjer je še več zlata.«

»Prav imaš,« mu je pritrdil Nedeljko. »Ko se pripeljemo po Velikem morju v Ameriko, se ustavimo v Kaliforniji; tam so papirnati in zlati dolarji. Ni skrbi, da bi tudi nam kaj ne pripadlo.«

Isti dan so šli vprašat v pisarno parobrodne družbe »Nippon Jusen Kajsha«, kdaj odhaja parnik iz Nagasaki v Kobe. Izvedeli so, da odhaja drugi dan ob desetih dopoldne, da pa vozi bolj počasi, ker jemlje s seboj v raznih pristaniščih ljudi in blago. Brzi parniki vozijo na imenovani črti mnogo hitreje, imajo pa zato višje prevozne cene. Odločili so se, da se peljejo s tovornim parobrodom.

23. Vožnja po japonskem notranjem morju.[uredi]

Parobrod Imaharu je odplul, dobro naložen, ob desetih dopoldne iz pristanišča. Mesto Nagasaki je hitro izginilo iz oči. Morska pot je postajala vedno bolj široka ter se raztegovala proti zapadni strani v nepregledno vodno plan. Imaharu je vozil med majhnimi otoki in se moral izogibati visokemu skalovju, ki se je dvigalo na več krajih iz morskih globin.

»Sedaj smo prosti,« je dejal Nedeljko. »Na Japonskem nas ne bo nihče več vpraševal po legitimaciji.«

»Ampak iznenadenja niso izključena,« je dostavil Jerič, ki je gledal oprezno v prihodnost. Bil je že poprej maloveren, tujina pa ga je naredila še bolj previdnega.

»Človeku se zavali ovira na pot,« je nadaljeval, »ko ne misli nanjo. Ne prenaglimo se v nobeni stvari in upoštevajmo tudi malenkosti. Veste, da smo v daljnih deželah in da nimamo prijateljev ob strani.«

Tačas so se uredili v parnikovi notranjščini in se oskrbeli s pripravnimi ležišči za nočni počitek, ker bo imel parnik na več krajih daljše pomude in bo priplul šele v šestih dneh v mesto Kobe.

Prvih par dni so se vozili ob zapadni strani velikega otoka Kiušiu in došli ob južni strani Koreje na morsko cesto, ki veže Japonsko morje s Kitajskim morjem. Na tem prostoru je bilo pri otoku Tsušima dne 27. in 28. majnika 1905 poraženo rusko brodovje, ki je priplulo iz daljnega Baltiškega zaliva po večmesečni vožnji mimo Evrope, Afrike in Azije. Mogočne bojne ladje, ki jim je poveljeval ruski admiral Rožestvenski, so bile tukaj skoro do cela uničene. Japonci, do takrat precej neupoštevani, so se izkazali v tej pomorski bitki prave junake s svojim admiralom Togo na čelo. Udarec, ki ga je dobila Rusija pri otoku Tsušima, pa ni bil niti približno tako velik kakor oni v svetovni vojni v letih 1914 do 1918. Orjaška država se je pretresla v svojih temeljih. Upamo, da bo tako mogočen narod počasi prebolel svojo nesrečo in se zopet okrepil v svojo in našo korist.

Tretji dan je ubral parnik vzhodno smer in privozil v ožino Šumonoseki med otokoma Kiušiu in Hondo. Vhod v morsko ožino je bil zastražen z mogočnimi utrdbami. V mestecu Moji se je mudil parobrod tri ure in naši popotniki so imeli priliko ogledovati kakšen promet da vlada v tamošnji luki. Izkladali so se veliki svežnji volnenega in bombaževega blaga, težki zaboji železnine, poljedelski stroji itd. Ker sta mesti Šimonoseki in Moji zvezani tudi po železnici, ki teče po vsem otoku Hondo ter združuje te kraje s prestolnico Tokio, se vidi toliko živahnejše vrvenje v ondotnih pristaniščih.

Morska ožina se je začela širiti in stiskati, kar se je ponavljalo dva dni neprenehoma. Parobrod je namreč priplul v notranje morje, ki je obdano na obeh straneh s suho zemljo. Lepi krajinski prizori so se menjavali drug za drugim. V daljavi so se videle visoke gore, v bližini pa gozdi, gaji lavorik in murbovega drevja. Vožnja je šla mimo gosto obljudenih naselbin, starih gradov in rodovitnega polja, tako da se oko ni naveličalo gledati naravnih lepot. Ta okolica se prišteva najlepšim vse japonske države. Šest je takih oddelkov, kjer se širi morje v nepregledno daljavo ter se zopet skrčuje v ozko sotesko. Japonci so dali vsakemu oddelku svoje ime: Suo Nada, Ijo Nada, Mišima Nada, Bingo Nada, Harima Nada in Isumi Nada. Tukaj je mnogo otokov in med njimi polno čolnov, ki pripeljujejo prebivalce ves dan od ene morske strani na drugo stran. Tujec hitro spozna, kaj da so Japonci. To je narod, ki je morje njegov dom, narod veslarjev, ki jim teče zibelka ob šumenju valov ter se najbolje počuti na vodnem površju.

Parnik je dospel do mesta Imaharu, od katerega je dobil svoje ime. Vojni ujetniki so gledali povsod narodovo žitje in bitje ter se seznanjevali z značajem japonskega ljudstva. Spoznali so sorodstvo in razliko med njim in kitajskim narodom. Japonci so glede plemena zmes mongolskih rodov, vendar pa najbližji sorodniki svojih sosedov Kitajcev. To priča japonski jezik, ki je sprejel veliko kitajskih besed za svoje. Ker so dohajali kitajski bonci (duhovni) na Japonsko oznanjevat vero Konfucija in Bude, sprejeli so Japonci njih nauke, čeprav so bili še vedno vdani pristno japonski veri, ki ji pravijo »Šinto«. Ta jih uči, da naj izkazujejo božjo čast solncu in drugim prirodnim močem. Oba naroda bi se bila zbližala še bolj, ako bi bila imela ugodno morsko zvezo. Morje sicer v sedanjem razvitem prometu skoro ne pride v poštev, toda hudi viharji, ki tam razsajajo, zelo zadržujejo ožjo zvezo obeh držav.

Veliko zabave so imeli Slovenci v pristanišču Tadotsu. Med vožnjo se je nabralo na parniku mnogo japonskega ljudstva, ki je bilo v svoji praznični obleki nekam namenjeno. Ko se je parnik skoro popolno izpraznil, nastalo je vprašanje: Kam bodo šle te množice?

»Najrajši bi šel z njimi,« je rekel Francelj, ko je vse hitelo iz parnika.

Mislimo si par stotin ljudi, ki jih pelje želja k nekemu skupnemu namenu. Fric je s svojim malim znanjem japonščine poizvedel, da gredo vesele čete v bližnje mesto Kotohira, kjer je znamenita božja pot z zlatim templjem in s sveto skrinjico, v kateri so hranjeni ostanki nekega japonskega svetnika.

»Imajo tudi Japonci božje poti?« je vprašal Jerič.

»Seveda jih imajo,« je odvrnil Fric. »Združevanje enakomislečih v posvetnih in duševnih zadevah je spojeno s človeško naravo. Saj je človek družabno bitje, ki težko uspeva v osamelosti. Če vidimo, v kako velikem številu da bivajo male živalice skupaj ter izvršujejo s svojimi šibkimi močmi velika dela, doseže tudi človek v večji družbi to, česar posameznik ne more.«

Fricu se je poznalo, da je precej izobražen človek. Toda ko se je njegova razlaga spreminjala polagoma v modrovanje, imeli so njegovi tovariši oči obrnjene vse drugam. Ocenjevali so Japonce in Japonke po njih vnanjosti ter delali razne opazke.

»Čeprav sta oba naroda mongolskega rodu, imata vendar na obrazu znamenja neenakosti,« je pripomnil Nedeljko. »Japonci niso tako temnorumene barve kakor Kitajci. Obrazi so jim bolj bledi in na licih se jim pozna nekoliko rdečice, ki je Kitajci nimajo.«

»Tudi meni se tako dozdeva,« je pritrdil Francelj. »V primeri s temnorumeno barvo Kitajca mi je Japončevo bledo obličje bolj všeč.«

»In tistih kit, ki mahajo Kitajcem po križu navzdol, tudi ne nosijo Japonci,« je dostavil Jerič.

»Sploh je zunanjost obeh narodov zelo različna,« je nadaljeval Nedeljko. »Kitajec je precej večji in bolj čokat od Japonca, ki se odlikuje po majhni, vitki in gibčni postavi.«

»Pa poglejte ženske, te drobne stvarce,« je s smehom pristavil Francelj. »Kako umetno imajo urejene lase na glavi! Stavim, da se naše ženske ne znajo tako lepo oplesti. Samo tega ne razumem, zakaj da imajo nekatere črne zobe in obrite obrvi.«

»To lahko pojasnim,« je rekel Fric. »Tiste s črnimi zobmi in obritimi obrvmi so omožene. Japonska šega zahteva, da se omožene na prvi pogled ločijo od samskih in da so z vidnim znamenjem zavarovane v javnem življenju. Prstan, ki ga nosijo omožene Evropejke, ni noben dokaz zakonskega stanu. Ženi naj se pozna že na obrazu, kaj da je. Ampak ne ugaja mi,« je nadaljeval Fric, »da Japonke tako rade kadijo smodčice; to naj bi prepustile moškim.«

Nadalje so kritikovali še japonsko nošo, ki jim je bila bolj všeč kakor kitajska. Japonci nosijo ohlapno obleko iz platna, tkanega iz konoplje. Da je lepša, jo barvajo z indigo, ki ji daje leskečo višnjevo barvo. Indigo je grm iz Indije — odtod ime — ki uspeva tudi na Japonskem. Iz cvetja se dela barva, ki jo poznamo tudi pri nas, samo da naša ni pristna. Čez spodnjo obleko se ogrinjajo z daljšo suknjo, prikrojeno za bogataše in reveže po istem vzorcu. Na glavi nosijo v poletnem času iz bambusovih šibic ali iz bičevja spleteno pokrivalo v podobi široke poveznjene sklede, na nogah jim pa čepijo leseni čevlji, ki so podloženi na prstih in na petah. Ženska noša se ne loči dosti od moške. Razloček je v tem, da imajo ženske okoli vratu štoli podobno ogrinjalo s širokimi rokavi in da je obleka bolj žive barve.

Ako dostavimo, da se opaža pri Japoncih stroga snažnost, ki se pri Kitajcih mnogokrat pogreša, smo zadostno načrtali narod »vzhajajočega solnca«.

24. Kioto.[uredi]

Šesti dan po odhodu iz Nagasaki je parnik Imaharu dospel v pristanišče Kobe ob severnem koncu japonskega notranjega morja.

Kobe je mesto iz novejšega časa z varno, zelo globoko luko ter z visokimi trgovinskimi poslopji na morskem obrežju. V mestni bližini se razprostira drugo starejše mesto z imenom Hiogo, tako da tvorita obe le eno skupino s 330.000 prebivalci. V predmestjih so se videli visoki dimniki, ki so kazali, da je v okolici več tvornic.

Fric je izvedel, da je v mestu Hiogo znamenit budistovski tempelj, v katerem se časti velikanski Budov kip, ki mu pravijo Daibuts. Kip je bronast, 16 metrov visok in 26 metrov telesnega obsega. Budov obraz je dva metra in pol dolg ter izvotljen. Posebnost je to, da se nahaja v notranjosti obraza svetišče boginje Amide, kamor se pride po stopnicah.

Fricovo pripovedovanje je vzbudilo pri tovariših zanimanje za to posebnost. Sklenili so, da jo gredo gledat.

Po daljši hoji so dospeli v zasenčen vrt, kjer je bil Budov tempelj in njegov kip Daibuts. V primeri s tako veličino se kar izgubi človeška postava. Vsakemu, ki ogleduje orjaškega malika, se zdi, kakor da bi ta ogromna stvar sproti rasla pred njim. V Budovo glavo niso mogli priti ter so gledali kip samo od daleč. Hiteli so zopet nazaj na kolodvor, da bi še tisti dan dospeli v Kioto.

Na kolodvoru so dobili železniški vozni red, ki je bil tiskan v japonskem, angleškem in nemškem jeziku. Poleg drugih koristnih reči, ki so jih čitali v voznem redu, so izvedeli tudi to, da velja za japonsko cesarstvo 135. stopinja vzhodne dolgosti za določevanje ure ali z drugo besedo, da je japonski čas osem ur pred srednjeevropskim. Kadar je pri nas poldne, je na Japonskem že osem zvečer.

Železnice vežejo vse večje kraje japonske države. Vozovi so snažni in oskrbljeni z električno razsvetljavo. Japonski železniški vozovi so nižji mimo naših, sedeži pa bolj široki kakor naši. Japonci so namreč manjše postave nego mi, zato jim zadostuje manjša višina; potrebujejo pa več prostora na klopeh, ker sedijo navadno s prekrižanimi nogami.

Daljava Kobe—Kioto znaša 83 kilometrov. Železnica pelje mimo velikega mosta Osaka, ki je zgrajeno na močvirnem svetu in zato prepleteno z mnogimi kanali, slično Benetkam. Od tu gre železniški tir skozi prijetno, z griči obdano dolino ter vodi na odprt svet, na katerem sanja o svoji preteklosti nekdanja cesarska prestolnica Kioto. Prišteva se radi svoje stare zgodovine in živahnega trgovskega prometa prvim japonskim mestom, kar priča tudi njegova velika obljudenost. Mesto ima okrog 400.000 prebivalcev.

Slovenci so uvideli že na kolodvoru, da je Kioto velemesto. Še v Pekingu ni bilo take gneče, kakršna je vladala tukaj.

»Držimo se skupaj,« je opozoril Nedeljko tovariše. »Ako se kdo izgubi, ga bomo težko dobili.«

Šli so ob veliki reki, ki se imenuje Kamogava. Obrnili so se proti mostu, da bi prišli na drugo stran reke. Tukaj so se ustavili in videli, da teče Kamogava v ravni črti skozi sredino mesta navzdol in da pelje čez njo mnogo mostov, ki vežejo desno nabrežje z levim.

»Pozor!« je rekel Jerič nekoliko glasneje, ko so prišli čez most. »Stavim, da je tole poslopje, ki stojimo pred njim, več nego 100 metrov dolgo. Vnanja podoba kaže, da je budistovski tempelj.«

Pred njimi se je vzdigovala zgradba nenavadnega sloga z zakrivljenimi strehami, ki so se dvigale v več nadstropjih ena nad drugo. Glavni vhod so stražili čuvaji svetišča. Slovenci so plačali običajno vstopnino, ki je znašala za vsakega en jen, sezuli čevlje, sneli pokrivala in vstopili v notranjščino, katere tla so bila pogrnjena z ličnimi pleteninami. Kdor obišče našo cerkev, se odkrije, pripogne in pokropi z blagoslovljeno vodo. Muslimanska vera zahteva, da se obiskovalec pred templjem umije, dene čez svojo obutev pripravljene čevlje in vstopi pokrit v svetišče. Po japonski šegi pa se gre v pagodo brez obutve in z odkrito glavo.

Prišleci so bili pri vstopu naravnost očarani. Ugledali so sredi templja veliko četo pozlačenih malikov, stoječih na vzvišenem prostoru. Začeli so jih šteti in jih našteli enajst vrst po sto v vsaki vrsti, kar je skupaj 1100. Med njimi je kraljevala pet metrov visoka boginja usmiljenja, ki jo imenujejo Kvanon. Po japonski pravljici je živela tudi ona nekdaj na svetu. Vsled svojega vzglednega življenja se je prerodila v bitje, ki je bilo sprejeto v nirvano (budistovski posmrtni raj). Toda smilili so se ji ljudje. Vrnila se je na zemljo, da bi bivala med njimi ter jih tolažila v trpljenju. Bogovi je niso hoteli sprejeti za svojo, vsled tega ne sme biti v svetišču med njimi, ampak mora stati med polbogovi in polboginjami pred svetiščem sredi templja. Slovenci so strmeli, ko so videli, kako je stegovala proti njim svoje roke, ki jih je imela en tisoč, in kako jih je gledala z očmi, ki jih je bilo tudi en tisoč.

»To je cel polk bogov,« je šepetal narednik Nedeljko tovarišem. Nehote mu je prišla na misel ta primera iz vojaškega življenja.

Neverniki ne poznajo pravega Boga, vendar ga nosijo v srcu. Ako ima boginja Kvanon tisoč rok in tisoč oči, da deli dobrote na vse strani in da segajo njeni pogledi povsod tja, kjer vlada žalost in trpljenje: — ali ni to živa slika krščanske vere o Bogu, neskončno usmiljenem in vsevednem? Pagan ima torej o božjem bitju isto vero v srcu kakor kristjan. Razloček je le v tem, da jo pagan samo čuti, ko jo je kristjan prejel iz božjega razodenja. Zato je povsem resnična trditev sv. Avguština: »Anima humana naturaliter christiana«. (Človekova duša je po naravi krščanska.)

Zamaknjeni v malike, ki so gledali nemo tja po templju, bi bili Slovenci kmalu mislili, da se kateri izmed bogov zgane in zasuče oči, toda vse je ostalo nepremakljivo, mrtvo.

Povedati imamo pa še več. Vsak malik je imel na glavi in v rokah več drugih manjših malikov in tudi boginjo Kvanon je obdajala še posebna četa častnega spremstva, tako da cenijo Japonci vso družbo tukaj zbranih velikih in malih bogov na 33.333. Naš opis bo še bolj popoln, ako povemo, da je tempelj na vsaki strani podprt z dvaintridesetimi stebri, in da so tudi stebri okinčani z maliki.

»Dovolj smo videli,« je rekel Jerič, ko so prišli iz templja in obuvali čevlje. »Kaj takega pa še ne!«

»Meni kar mrgoli v glavi,« je vzkliknil Francelj. »Tega ne pozabim vse življenje.«

Tempelj, ki smo ga opisali, se imenuje San-jusan. Zgradil ga je japonski cesar Goširakava l. 1132. Ko je pogorel, vzdignil se je še lepši iz razvalin.

»Kaj bolj čudnega se menda ne vidi na svetu,« je premišljeval Nedeljko, ko je stopal zamišljen za tovariši. »Zdi se mi, da sem prestavljen v bajno deželo, kjer vladajo le sanje. In vendar je vse gola istina.«

Šli so ob reki Kamogava naprej in zavili v mestno središče. Kjerkoli je bil kak večji trg, povsod je stal na njem tempelj, obdan s košatim drevjem. Videli so, da je Kioto staro sveto mesto, ki bi je glede množice svetišč lahko primerjal Rimu. V Kiotu je bil namreč v starih časih sedež japonskih cesarjev, ki so si šele leta 1868. izbrali sedanje glavno mesto Tokio za svojo prestolnico.

Proti večeru tistega dne so prišli vojni ujetniki do severnega dela mesta, kjer se jim je pokazal z dolgim in visokim zidom obdan prostor. Pri vhodu ni bilo straže. Vstopili so skozi odprta vrata in korakali naprej med lepo gojenimi nasadi in košatimi drevoredi. Vsak hip so pričakovali, da kdo zavpije nad njimi in jim pokaže pot nazaj, toda nihče jih ni nadlegoval.

Od daleč so ugledali dolgo, enonadstropno leseno zgradbo. Kljub svoji navidezni preprostosti je dobivala, čimbolj so se bližali, vedno lepše oblike. Ko so došli v bližino, so videli, da je les lično izrezljan in odet s pozlačenimi okraski. Z glavnim poslopjem je bilo zvezanih več nižjih poslopij, toda prav tako okinčanih, mnogovrstno pobarvanih in pozlačenih kakor glavna zgradba. Vtis na oko je bil omamljiv. Stali so pred isto palačo, v kateri so bivali nekdaj japonski vladarji in kjer bivajo še sedaj, kadar pridejo v Kioto. Palači pravijo »gošo«. Znana je po vsej državi.

Utrujeni vseld dolge hoje po mestu so si želeli mladeniči potrebnega počitka. Kmalu so dobili prijetno zabavo. Japonec je vesel človek. To se mu pozna na vsem vedenju, na njegovih gibčnih kretnjah in na živahnih očeh, ki gleda iz njih brezskrbnost. Človek takih lastnosti ljubi zabavo in te je na Japonskem v izobilju. Po mestih so celi oddelki odločeni samo za razveseljevanje.

Ker je bilo meseca julija, so se vršile prireditve na prostem. Slovenci so dobili ugoden kraj na obrežju reke Kamogava. Gledali so okinčane čolne, ki so se vozili po vodi gorindol ter poslušali petje veselega ljudstva. Vmes se je glasila godba. V parku so skazovali glumači svoje čarovnije in plesalci na vrveh svoje drzne umetnosti. Šotori so bili polni sladčic v vsakovrstnih oblikah, točilo se je riževo vino in se prodajali sifončki z najbolj prijetnim okusom. V drugem kraju so se vršile gledališke predstave s šaljivimi vlogami; mlade Japonke, ki jim pravijo »gajše«, pa so se vrtile v umetnih plesih. Vse se je izvajalo dostojno in tudi obleka plesalk je bila taka, da se ni nihče spotikal radi nje. Moderna Evropa je v tem oziru mnogo na slabšem.

Ubogi vojni ujetniki so pozabili pri opisanih prizorih na svojo usodo ter se neprisiljeno veselili v veseli družbi.

25. V središču Japonskega.[uredi]

V tako velikem mestu, kakor je Kioto, so videli Slovenci še mnogo drugih zanimivih reči, ki jih ne bomo opisovali na dolgo in široko. Mladi fantje so imeli priliko, da bi bili zašli tudi v slabo družbo, toda čast jim, da tega niso storili.

Franceljnu je prišla v Kiotu, ki je dom pristnih Japoncev, izvirna misel na glavo. Ogledoval je krasne izložbe v prodajalnicah: višnjevo porcelanasto posodo, svetle bronaste izdelke, s slikami okrašene pahljače, sijajno lakirane predmete rumene barve, leskeče svileno blago v najbolj živahnih vzorcih, pletenine iz bambusovih šibic, omamljive igrače za otroke itd. Toda vse to ga ni vleklo, saj je bil kupil že v Pekingu nekaj svilenega blaga za svoje drage v Srednji vasi. Idealno navdahnjenim ljudem pride večkrat na misel kaj izrednega, kar imajo treznomisleči, ako ne za nespametno, pa vsaj za nepotrebno. Franceljnu je pred vsem ugajala japonska obleka, ki je je toliko videl v izložbah. Kaj če bi kupil indigo-višnjeve široke hlače in prav tak jopič, po vrhu pa še bambusovo pokrivalo s širokimi kraji? Takoj je stopil v prodajalno, kjer je dobil za nekaj srebrnih jenov sebi pripravno obleko. In ko so zapustili Kioto, je sedel v železniškem vozu že v japonski obleki.

»Po obleki si sedaj Japonec,« je dejal prvi kritik Nedeljko, »toda ne po osebi. Japonci so majhne postave, ti pa si precej velik. Obraza si belega in rdečega, oni pa rumenega.«

»Tudi brčice pod nosom kažejo, da nisi mongolskega ampak kavkaškega rodu,« je pripomnil drugi kritik Jerič. »Japonci imajo bolj redke. Sicer ti moram pa po pravici povedati svojo misel: Kadar sem jaz kupoval kaj novega, sem se vselej vprašal, ali je potrebno ali ne?«

»Naj je tako ali tako,« je dostavil še Fric, »jaz sem ponosen, da te imam za tovariša. Japonci te bodo smatrali za našega tolmača, nas pa imeli za premožne tujce, ki lahko plačajo vodnika.«

Tačas je vlak krepko pihal mimo južnega konca jezera Biva, potem pa se je začel vzpenjati vedno više. Ob desni strani se je prikazalo morje in se širilo v nepregledni daljavi.

»Glejte Veliki ocean,« je opozoril Nedeljko prijatelje. »Tukaj čez se bomo peljali, da pridemo v Kalifornijo.«

Voda se je lesketala; videli so, kako se zaganja proti obrežju in zdelo se jim je, da slišijo šumenje valov.

Ob levi strani železnice so zagledali drugo sliko. Pred njimi se je vzdigovala visoka gora, štrleča z vitkim koncem v sinji zrak, prvak japonskih vršacev, Fujijama. Japoncem velja radi svoje nebotične višave kakor sveta gora (3778 m nad morjem). Slovenci so videli njeno podobo že poprej na razglednicah, pahljačah, krožnikih, kozarcih in na raznih drugih predmetih, zato so jo takoj spoznali.

Na postaji Gotemba je izstopilo veliko hribolazcev, ki so bili namenjeni na Fujijamo. Japonci so namreč posebni prijatelji narave in dobri turisti, ki cenijo važnost telesnih vaj. Pravzato so tudi izvrstni vojaki, ki so pokazali že Kitajcem in Rusom svojo moč in jo bodo pokazali še kakemu drugemu narodu.

Japonska je zagonetna dežela. Občudovati moramo, da sprejema s tako spretnostjo evropsko omiko in kaže vsa znamenja novodobne velevlasti. Odtod znana prislovica, da nam grozi »rumena nevarnost«. V zadnjih petdesetih letih se je nenavadno visoko povzdignilo japonsko cesarstvo. Država pošilja svoje mlade ljudi na razne strani sveta, da se vežbajo v vseh strokah javnega življenja. Vrh tega so tudi japonski trgovci zelo podjetni; njih blago je lepo in dober kup, da evropski izdelki vedno teže tekmujejo z japonskimi. Ako privzamemo še hitri naraščaj japonskega ljudstva, moramo reči, da rumena nevarnost ni prazen strah, temveč stvar, ki se mora z njo računati. Japonsko prebivalstvo šteje sedaj 77 milijonov duš, poleg tega jih prirase okrog 600.000 vsako leto. Kam z njimi? Za sedaj so jim oči obrnjene proti jugu in ne proti nam. Avstralija in Nova Zelandija sta najmanj obljudeni, zato išče japonska država tam prostora za ljudstvo. Angleži, posestniki teh dežel, ne vidijo radi, da se Japonci naseljujejo v njih krajih, toda uspešno jim ne morejo braniti. Ker tudi Indijci soglašajo z japonskimi namerami, da bi se zoperstavili Angležem, se zna zgoditi, da Angleži danes ali jutri podležejo v teh kolonijah. Rumena nevarnost velja v prvi vrsti barantavcem z narodi, Angležem. Podjarmili so Vzhodno Indijo, zasužnjili Bure v Afriki, imajo prvo besedo v Egiptu, raztegnili so v svetovni vojni svojo oblast v Palestini in Mezopotamiji, zatirajo doma Irce, v zadnjem času pa so prodali na podlagi londonskega pakta primorske Slovence Italiji, čisto po navodilu starega Machiavellija († 1527): »Pogin vsemu, kar je pošteno, dobro in krščansko, živela pa lopovstva, sleparstva in vsi grehi, ki donašajo korist domovini.« Kazen za izvajanje takih naukov ne bo izostala.

Pripeljali so se v glavno pristanišče ob Velikem oceanu, Jokohamo. Od tu je odšlo mnogo potnikov po stranski železniški progi v bližnje mesto Kamakura. Japonci se hodijo klanjat v ta kraj velikemu bogu Budi, tujci pa zahajajo tja iz radovednosti. V ondotnem templju se nahaja sedeč Budov kip, narejen iz brona v tako mogočnem obsegu, da je samo nos en meter dolg. Slovenci niso obiskali omenjenega svetišča, temveč se peljali iz Jokohame naravnost v glavno mesto Tokio, oddaljeno od Jokohame 30 km. Vsa ondotna okolica je zelo rodovitna. Kamor nese oko, povsod so njive, posejane z rižem, na vrtovih pa gaji češnjevih dreves. Japonci gojijo posebno radi te vrste sadno drevje in prirejajo spomladi, ko cveto češnje, velike slovesnosti.

Na zadnjih postajah pred glavnim mestom je bila gneča v vozeh vedno večja. Naši so imeli priliko opazovati japonsko ljudstvo prav od blizu. Videli so, da je veliko tetoviranih na rokah ali na obrazu. Japonci si z zbadanjem v kožo rišejo zvezde, cvetlice in druge podobe, kar smatrajo za olepšavo telesa. V zadnjih letih se jim ta navada prepoveduje z razlogom, da je tetoviranje udomačeno le med neomikanci, Japonci pa se prištevajo omikanim narodom.

Francelj se je držal zelo modro. Le to ga je motilo, da so se popotniki prepogosto ozirali nanj. Čeprav je bil v novi japonski obleki in poleg tega čeden človek, se jim vendar njegova vnanjost ni zdela prav nič japonska. Kdo bi mogel soditi, kaj so mislili o njem? Moške poglede bi bil že prenašal; brez vse primere bolj so ga vznemirjale oči mladih Japonk. Videl je, da se smejejo, da pogledujejo ena drugo in da namigavajo proti njemu. Zdelo se mu je, da sliši njih pritajena vprašanja in zbadajoče opazke: »Odkod neki ta človek? Obleko ima našo, drugega pa nič. Njegovo vedenje in belordeči obraz sta nam čisto tuja.« Sedel je miren in nepremakljiv kakor Budov kip v Kamakuri. Rad bi bil obrnil pozornost kam drugam, toda ni mogel. Jako mu je bilo všeč, da je začel vlak voziti skozi predmestja, kar je pomenilo, da Tokio ni več daleč. Ljudje so se pripravljali za odhod in tudi Franceljnove opazovalke so imele opravek z urejevanjem svojih stvari ter mislile na kaj drugega. Vlak se je ustavil na glavnem kolodvoru, ki mu pravijo Šimbaši. Vsa množica je zapustila vozove in hitela v mesto.

26. Prestolnica vzhajajočega solnca.[uredi]

Kdor ima jutro, ima prihodnost. Vse kaže, da je ta izraz pri Japoncih opravičen. Hitri razvoj države in čudoviti napredek tega ljudstva svedočita, da ga čaka lepa bodočnost. Zato se Japonska ne imenuje brez pomena cesarstvo vzhajajočega solnca.

Tokio šteje dva milijona prebivalcev ter pušča v tem oziru kitajski Peking daleč za sabo. Od njegove vzhodne do zapadne strani imaš deset kilometrov hoje. Ako bi se zanašal samo na noge, bi potreboval mnogo časa, da bi prišel v ta ali oni mestni oddelek. Večina ljudi se vozi po električni železnici, zato pa so v rabi mali vozički, ki jim pravijo »rikša« in ki jih je v mestu 25.000. Plačaš Japoncu določeno vsoto, ki ni velika, pa te pelje kamor hočeš. Ako ima prostor na ulicah, teče z vozom; če mu delajo napotje ljudje in vozovi, pelje počasi.

Velika nesreča je zadela japonsko državo 1. septembra 1923. Pojavil se je potres, ki ga prištevajo najhujšim v zgodovini človeštva. Tisoče in tisoče ljudi je bilo zasutih v razvalinah. Posebno sta trpeli mesti Tokio in Jokohama. Japonska je potisnjena s tem udarcem nekoliko v ozadje, toda gotovo si bo opomogla v nekaj letih.

Tokio ne leži popolno na ravnini. Nad ulicami se vzdigujejo nizki griči, zasajeni z drevjem. Na njih stoji kak tempelj ali razgleden stolp, odkoder se nudi skupna mestna podoba. Skozi mesto teče velika voda Sumidagava, ki se steka v zaliv Velikega oceana. Mnogo mostov, med njimi več lesenih, veže oba bregova. Do leta 1868 je bilo vse japonsko ozemlje še izven svetovnega prometa. Od tega časa naprej pa so se začela odpirati vrata ameriškemu, angleškemu ter nemškemu vplivu in sedaj stopa japonska država glede napredka že v istem koraku kakor velevlasti, od katerih je prejela omiko. Vseučitelišče je obširna zgradba, v kateri išče pouka okrog 3500 dijakov. Razlaga se o vseh novodobnih vedah in v več jezikih. Blizu vseučitelišča imajo tudi jezuiti višje šole, ki jih obiskuje mnogo šolske mladine.

Slovenci so prišli v najživahnejšo ulico, ki se imenuje Ginca. Tukaj so šele spoznali, da se nahajajo v mestu svetovne veljave. Srečali so četo vojakov, ki so s spremljevanjem bobna stopali s trdim pruskim korakom. Iskrenih oči in veselih obrazov so ti mali rumenkasti mladiči gledali v svet, kakor da bi ne bilo nikogar, ki bi se ga bali. Imeli so rumeno obleko, ki se je kakor nalašč prilegala njih mongolskemu plemenu; okrog vratu so bili obrobljeni z rdečimi našitki. Vrsta za vrsto je pričala o narodni moči in o narodnem ponosu. Ob koncu ulice so se naši fantje obrnili proti griču, zaraščenemu s stoletnim drevjem. Izmed drevja se je le tuintam s stoletnim drevjem. Izmed drevja se je le tuintam videla kaka streha, vse drugo je bilo zakrito s košatimi vejami. Visok ciklopni zid je obdajal palače, ob temeljih zidu pa so bili široki okopi napolnjeni z vodo, da je moral vsak, ki je imel dovoljenje, iti čez mostove v notranjščino. Iz vode so rasle rdeče lilije. Japonci, posebni prijatelji cvetlic, imajo to rastlino, ki jo imenujejo »lotos«, v veliki časti.

Palače, ki so kazale svoje strehe skozi drevje, so cesarska poslopja. V njih stanuje japonski Mikado. Ta beseda je za vsakega Japonca izraz posebne časti, kar pomeni najvišjo osebo v državi. Po naziranju ljudstva je Mikado potomec solnčne boginje Amaterazu, torej vzvišen nad vsakim človeškim bitjem, nekak bog v človeški podobi. Odkar pa je postala Japonska ustavna država, je izgubil Mikado veliko na svoji veljavi. Od tega časa ne odločuje več sam, temveč je vezan na ministre in na državni zbor. Poprej je vsak Japonec kot najponižnejši sluga padel pred Mikadom na kolena, a sedaj se je ta ponižnost spremenila v navadno spoštovanje, ki je dolguje vsak prvemu predstavniku države.

Poleg večjih zgradb se vidi v mestu veliko majhnih hiš s starim japonskim značajem. Mi zidamo stanovanja iz kamena in opeke, na Japonskem pa je največ lesenih poslopij. Tesar izgotovi že poprej vse hišne dele in jih prepelje na tisti kraj, kjer bo stala hiša. Samo tlak ni lesen; mesto desk so po tleh preproge, spletene iz riževe slame. Tudi pri nas delamo lesene kolibe, toda japonska hiša je umetnina v primeri z našo barako. Stebri imajo lične okraske, stene so poslikane s cvetlicami. Vsak, kdor stopi v hišo, odloži v veži obutev in gre sezut v notranjščino. Japonska gospodinja je zgled snažnosti; ona skrbi, da je vse v najlepšem redu. Pohištva je prav malo. Prebivalci ne sedijo pri mizi, ampak ležijo ali čepé na pleteninah. Zvečer pogrnejo na tla posteljnino, ki so jo imeli čez dan shranjeno za leseno steno ter gredo k počitku. Stene so premakljive in se potiskajo tako široko narazen, kolikor je treba. Zato ni v hiši nobenih vrat. Soba je lahko večja ali manjša, svetlejša ali temnejša, kolikor več ali manj prostora se naredi z odmaknjeno steno. V poletju odstranijo vse stene, ki jim zapirajo pogled na prosto. Seveda je radi lesenih stavb nevarnost ognja velika. Koliko vasi in mest je že pogorelo! Kljub temu stavijo hiše iz lesa, ker imajo dovolj gozdov. Japonec je pri raznih nesrečah precej flegmatičen. Če se dogodi kaj hudega, ima navado reči: »Šikata ga naii.« (Se ne more nič pomagati.)

Naši znanci so prišli do prodajalne, kjer so bile razstavljene knjige v raznih jezikih. Kupili so nemški koledar za leto 1918. Do sedaj so šteli dneve, mesece in praznike kar po spominu; koledar jim je šele pojasnil, da je danes nedelja 28. junija.

»Danes je torej nedelja,« je rekel Jerič, »in kaj pomeni nedelja, itak veste. Prav bi bilo, če bi poiskali kako našo cerkev. Paganskih templjev smo videli že dovolj, pobrigajmo se tudi za svojo vero. Kaj pravite?«

»Če smo dobili v Pekingu katoliško cerkev, menda tudi Tokio ne bo brez nje,« je potrdil Nedeljko. »Saj mora biti kako znamenje, zvonik ali vsaj križ nad poslopjem.«

Šli so naprej in dospeli v okraj Kojšikava Miogadani ob severo-zapadni strani mesta. To ime so dobili v koledarju, ki mu je bil priložen načrt Tokia. V imenovanem okraju je bilo zaznamovano na načrtu vseučilišče, blizu njega pa katoliška cerkev. Oboje so dobili. Najprej so prišli do vseučilišča, v njegovi bližini pa so ugledali visoko zgradbo z zvonikom. Vstopili so in spoznali, da so na pravem kraju. Pred glavnim oltarjem je gorela svetiljka in prijeten duh po kadilu se je širil naokrog. Božja služba je bila že končana, le nekaj ljudi je še ostalo v klopeh.

»Žal, da smo zamudili,« je dejal Francelj.

Fricu je prišla na misel cerkev sv. Afre v Augsburgu, kjer je v mladosti stregel pri oltarju. Kje so tista leta! Obšlo ga je domotožje, ki se ga ni mogel iznebiti. Ali je slutil, da ne bo več videl svojih dragih?

Jerič je menil, da mu buči na ušesa zvon s svetega Kuma, vabeč vernike na goro. Ta zvon tehta 36 starih stotov, kljub temu sta ga po ljudski pravljici dva vola brez truda pripeljala na vrh. Kolikokrat je slišal njegov glas, ki se mu je utisnil tako v posluh, da bi ga razločil izmed sto drugih! Ako pride srečno domov, ga bo peljala prva pot tjagor. Ampak kdo zna, ali bo zvon še kdaj slišal? Gotovo ga je vzela vojna.

Franceljnu se je zdelo, da sploh ni več na Japonskem, čeprav se je pojaponil. Telo je bilo tukaj, duh pa se je preselil na dom v materino hišo in v srednjevaško cerkev. Gledal je ljubo mamico, kako gre z rožnim vencem v roki proti svetišču ter se potoma spominja Franceljna, ki ga pogreša že tako dolgo. V duhu je videl domačega župnika, kako se obrača pred oltarjem ter kliče župljanom: »Gospod z vami!« in »Molite bratje!« Tudi Nežika mu je stopila pred oči, kako čita iz pozlačene mašne knjige in se spominja njega.

Še naredniku Nedeljku se je začelo ogrevati srce. Domislil se je otroških let, ko je šel s teto na božjo pot in ko so tako lepo peli romarji v cerkvi. Videč, da bega sedaj zapuščen po svetu, je začutil veliko otožnost, ki ni bila v skladu z njegovim hladnim značajem. Trepetajoča lučka pred oltarjem pa mu je vlivala mir v razdvojeno dušo. Zaigrajte potrtemu človeku najživahnejšo koračnico — zvenela bo nesoglasno z notranjo bolestjo. Ako ga pa peljete v cerkev, mu bo došla tolažba.

27. Med ljudstvom.[uredi]

Iz tihote božjega hrama so prišli ujetniki zopet med vrvenje množice. Kako živahno se zabava tvoje ljudstvo, o Tokio! V mestu se je videlo le malo voz s konji, toliko večji ropot je delalo na ulicah pokanje z lesenimi čevlji, ki jih nosijo pristni Japonci. Še več pa se je slišalo smeha. Brez smeha bi bil Japonec to, kar Kitajec brez kite. Ljudje pozdravljajo smehljaje drug drugega; pretepi so redki med njimi. Ako sreča težko obloženi postrešček, ki mu pravijo »kuli«, prav tako težko otovorjenega tovariša, se prijazno pomenita in gresta, ko sta se s smehom poslovila, naprej s svojim tovorom. Mi se poslavljamo na ta način, da si podajamo roko, ali da se odkrivamo, Japonec ne pozna naše navade. On se prikloni z glavo, ne da bi se odkril in ne da bi podal roko. Naše pozdravljanje, da se odkrivamo, smatra za poniževalno.

Po naziranju Japoncev so vsi ljudje bratje in sestre med seboj. Zato naj se vsak tujec spoštuje; napačno bi bilo, če bi imeli neznanega človeka za manjvrednega. »Vendar pa ne smeš« — tako učijo japonski vzgojitelji — »nikdar prodati svoje hiše ali svojega zemljišča tujcu, ker postaneš potem njegov podložnik.«

Najbolj so oživljali ulice prodajalci s ponudbami vsakovrstnega blaga.

Veliko vrišča je delal mož z bambusovimi pleteninami, naloženimi na vozičku. Bambusove šibice, ki se delajo iz njih košare in slične stvari, so svetle, trpežne in povsod v rabi.

Vsakdanji prihajač na japonskem trgu je prodajalec rib, ki plavajo v veliki posodi. Ribe so poleg riža, kaše in boba glavna hrana Japoncev.

Posebno priljubljen barantalec je mož, ki ima na vsaki strani privezan širok jerbas, napolnjen s cvetkami. Najbolj cenjene so krizanteme, uspevajoče na Japonskem in v žarni krasoti.

Na prostem ima svojo mizico tudi pisar, ki postreže ljudem z raznimi listinami, jim sestavlja pisma, račune, pobotnice, prošnje itd., sploh vse, kar potrebujejo v medsebojnem občevanju ali pri gosposki.

Preskrbljeno je tudi za kadilce, ki ne marajo sami snažiti pipe. Snažilec stoji na vogalu ulice s svojo kovinasto posodo, iz katere puhti sopar. Pipa se dene v sopar in je hitro osnažena. Ker ima vsak Japonec, kadar gre od doma, kratko pipo pri sebi, zasluži snažilec vedno dovolj denarja.

Posebnost uličnih barantačev je bil mož, ki je nosil v zamreženi shrambici murne ter jih oddajal za nizko ceno mimoidočim. Japonci jih radi kupujejo. Pravijo, da leže spijo, ako slišijo ponočno škripanje murnov. Nam se zdi to morebiti smešno, toda vsak narod ima svojstva, ki so po njegovi misli pametna. Saj je čudno tudi to, da imajo Japonci bele miši v kletkah, mi pa kanarčke. Vsak po svoje. Če smatramo le domače navade za edino prave, ali če mislimo, da so naši nazori merilo za nazore drugih ljudi, smo filistri.

Poseben vrišč je vladal na prostornem trgu, kjer je stala velika pagoda z zakrivljenimi strehami. (Pagoda se imenuje budistovski tempelj.) Menda ni trga v Tokiu, kjer bi se laže opazovalo ljudsko življenje kakor tukaj. Templju pravijo Asakusa. V notranjščini je bilo toliko zastav, svetiljk in malikov, da je našim obiskovalcem kar mrgolelo pred očmi.

Čudno nasprotje! Veliko omikanih japonskih krogov se nagiba k popolnemu brezverstvu. Malikon ne zaupajo več, pravega Boga ne poznajo ali ga nočejo poznati, množica ljudstva pa živi v surovih vražah. Bonci uvidevajo vedno bolj, da se maliki ne bodo držali dolgo na površju, ker se ljudje v vedno večjem številu poprijemajo novodobne omike, ki se ne ujema s praznoverstvom. Treba se bo odločiti za drugo vero; vprašanje je: za katero? Eno si bodo morali izbrati; brez vere se bliža človek živali. Državi je prišlo na misel, da bi se primešalo budizmu nekaj krščanskih resnic. Iz te zmesi bi se ustvarila nova državna vera. Toda iz take spojitve ne bo prišlo nič dobrega, ker zmota in resnica ne moreta veljati ena poleg druge.

Silno težavno nalogo ima misijonsko delo v teh deželah. Jezuiti, ki so si na razne načine prizadevali, dovesti japonsko ljudstvo k pravemu spoznanju, skušajo na vseučilišču v Tokiu pridobiti izobraženi svet za krščanstvo in dosegajo lepe uspehe. Na vseučilišču poučuje 300 večinoma japonskih profesorjev; štirje so katoličani. Višjim stanovom ne zadostuje, da oznanjajo misijonarji le krščanski nauk, temveč zahtevajo od njih temeljito znanje kakršnekoli posvetne vede. Zato dohajajo sedaj v Tokio jezuiti-učenjaki, ki jih Japonci visoko cenijo. Ako se omikani krogi pridobijo, pridobilo se bo toliko laže preprosto ljudstvo.

»Sedaj gremo v razgledni stolp,« je opozoril Nedeljko tovariše, ko so prišli iz templja na prosto.

V bližini je stal 70 metrov visok stolp. Veliko ljudi je hodilo po stopnicah gorindol. Vsak je plačal 20 senov, pa je šel lahko do vrha, če se ni bal omotice. Stolp je imel 12 nadstropij zavarovanih z močno ograjo. Svetovni popotniki so bili kmalu v zadnjem nadstropju, odkoder se jim je nudil najobširnejši pogled na vse strani. Tu so šele spoznali, kako po pravici se imenuje japonska država »cesarstvo otokov«. Kamorkoli so obrnili oko, povsod je bila suha zemlja obdana z morjem. Na severu so videli z daljnogledom dolgo vrsto otokov, ki so raztreseni daleč in daleč prav tja do južnega konca Kamčatke. Ob zapadni strani se je razgrinjalo morje ter se izgubljalo na bregovih Koreje in Mandžurije. Proti jugu in vzhodu so se zrcalili valovi Velikega oceana. Orjak japonskega gorovja, glasoviti Fujijama, je vzdigoval s snegom pobeljeno glavo ob jugozapadni strani. Spodaj pod njimi je bilo razprostrto glavno mesto Tokio, kakor je dolgo in široko, reka Sumidagava pa se je vila med mestnimi oddelki in se spajala ob južni strani z morjem.

Že se je mračilo, ko so prišli iz stolpa na trg. Tukaj je postala ljudska zabava še živahnejša. Kakor da bi se bil razlil ogenj, tako je odsevalo povsod okoli. Pred vsako kolibo so bile raznovrstne svetiljke, vmes so žareli balončki. Kar je nedostajalo lepega v poznem večeru, sta spopolnili mehka julijska noč in vzhajajoča luna.

28. Največja božja pot na Japonskem.[uredi]

Morebiti bo kdo ugibal, zakaj da so vojni ujetniki z dolgotrajnim postopanjem zapravljali čas, mesto da bi bili hiteli po najbližji poti v domovino. In kje so dobili toliko denarja za svoje izdatke? Kar so ga zaslužili v Irkutsku, je že gotovo šel proti koncu. Ta utemeljeni pomislek je imel tudi tovariš Jerič.

»Toliko časa bomo hodili okoli, da bodo prazni žepi,« je očital prijateljem. »Še pol pota nimamo za sabo in vendar se nam nikamor ne mudi naprej.«

»Saj smo preračunali, da sam bo zadostoval denar do Amerike,« mu je odvrnil Francelj. »V Ameriki pa že dobimo kak zaslužek; tam plačujejo z dolarji.«

Ker sta se tudi Nedeljko in Fric strinjala s Franceljnovim odgovorom, je bil Jerič osamljen, da se je moral vdati večini, kakor se je vdal že večkrat poprej.

»Japonskega smo videli dovolj, toda slovesnih praznikov, ki se vršijo te dni v mestu Niko, ne smemo zamuditi,« je opozoril Nedeljko tovariše. »V koledarju čitam, da so vsako leto zadnje tri dni meseca julija velike slavnosti v ondotnih templjih in da dohaja tja ljudstvo od daljnih krajev. Pojdimo še mi, saj ni tako daleč. Jutri je 30. julija, doidemo torej ravno prav.«

Drugo jutro so se odpeljali zgodaj iz Tokia. Železnica se je vila ves čas v severni smeri. Ob cesti so se vrstili drevoredi ceder in borovcev, v daljavi pa se je videla ognjena gora Asama, iz katere se je valil gost dim. Vlak je močno pihal, ker se je okolica vidoma vzdigovala. Prikazalo se je visoko gorovje, nad katerim je kraljeval najvišji vrh Nikosan 2470 m nad morjem. Ob njegovem vznožju je samevalo mestece Niko s 4000 prebivalci. Vlaki so dohajali drug za drugim. Dovažali so božjepotnike, katerih se je nabralo z onimi vred, ki so došli že prejšnji dan, več nego šteje Niko domačinov.

S kolodvora so stopali mimo samih prodajalnic in gostilnic proti mostu, pod katerim je šumel potok Dajagava. Jerič je vpraševal, čemu da sta zgrajena čez vodo dva mostova drug poleg drugega in zakaj da je rdeče pobarvani most zatovorjen. Izvedel je, da se odpre rdeči most samo takrat, kadar gre Mikado čez njega. Zakaj tudi cesar pride vsako leto enkrat v Niko.

Na drugi strani mostu se je začela cesta vzpenjati proti templjevim zgradbam, ki so gledale z griča v dolino. Vsa okolica je bila zaraščena s starodavnimi javori in cipresami. Navada je namreč, da so budistovski templji zgrajeni med košatim drevjem. Pravijo, da vpliva gozdna samota na večjo zbranost duha pri obiskovalcih. Tudi naši predniki so radi zasajali pred cerkvami lipe, ki jih vidimo tuintam še dandanes v cerkveni bližini. Japonci so v prazniških oblekah hiteli proti griču. Ni treba omenjati, da se je Francelj posebno danes odlikoval z japonsko obleko med množico.

»Francelj,« mu je rekel Fric, »danes moraš dobiti tudi japonsko ime. Imaš že nekaj japonskega vedenja, znaš tudi par japonskih izrazov, torej še ime. Kako naj te kličemo? Mijašima, Macušima, Nakanaka, Kakaruva, Kamakura ali kako drugače?«

Prvi se je oglasil Nedeljko. Šlo mu je nekoliko na smeh, toda človek mirnega značaja je resnoben tudi takrat, ko ima vzrok za živahnejše govorjenje. Rekel je:

»Došli smo na kraj, ki ga obiščejo vsi Japonci vsaj enkrat v življenju kakor pri nas svete Višarje. Ker je temu kraju Niko ime, menil bi, da bi bil tudi Francelj Niko.«

»Izvrstno!« so pritrdili enoglasno.

Še Jerič, ki je bil danes bolj malobeseden, je oživel pri tem predlogu, saj je imel Franceljna rad, Francelj je pa tudi vse zaupal Jeriču kakor svojemu starejšemu in modrejšemu tovarišu.

Prišli so na višino in vstopili skozi visoka vrata v palačo Hombo, kjer je stanoval višji budistovski duhoven. Ob strani širokih hodnikov so stali pozlačeni kipi bogov, med njimi na prvem mestu njih poglavar Buda. Na eni strani mu je bila tovarišica Amida, boginja svetlobe, na drugi strani pa Kvanon, boginja usmiljenja. S hodnika so prišli na velik vrt s cvetličnimi nasadi. Ob koncu vrta so peljale stopnice k prvemu templju. Pred njim se je razprostiralo obzidano dvorišče, zanimivo radi tega, ker so stali ob stenah zidu leseni kipi raznih živali (sloni, levi, tigri, opice itd.). Najbolj zagoneten je bil kip zverine, o kateri se ni moglo reči, kateremu plemenu da pripada, ker je imela vsaki živali nekaj podobnega. Imenovali so jo Baku ter se ji priporočali zoper hude sanje. Kakor vidi človek v težkih sanjah različne podobe brez vsake zveze, tako naj bi Baku, sestavljen iz raznih živalskih delov, varoval človeka hudih sanj. Ob levi strani dvorišča se je videlo v odprt hlev, v katerem je bil privezan k jaslim bel konj. O njem niso mogli izvedeti drugega kakor to, da mu pravijo sveti belec. Jerič je rekel — pa to je bila njegova osebna sodba — da ga sme jahati samo višji budistovski duhoven. Pri glavnem vhodu v tempelj je stal izdolben kamen, napolnjen z vodo, na stenah pa so bile angelske glave. Pri tej priliki opomnimo, da slikarska in kiparska umetnost ni posebno razvita na Japonskem ter se ne more primerjati evropskim umotvorom.

Sedaj so vstopili šele v prvi tempelj z imenom Jejasu. Orijentalska lepota, ki je vladala v svetišču, ni dosti vplivala na čustva Slovencev. Ostali so hladni, ker so bili navajeni lepote naših cerkva in vzpodbudnih obredov, ki se vršijo v našem bogoslužju.

Iz templja Jejasu se je prerivala množica v tempelj Futara, v katerem se časti bog miru. Tukaj je živel baje že v osmem stoletju veliki budistovski svetnik Šodošonin s tovariši redovniki. Samostan je dobival bogate podpore ter se razvil v ono veliko skupino svetišč in duhovskih poslopij, ki se dandanes odlikuje z njim mestece Niko. Kip, ki predstavlja japonskega narodnega svetnika Šodošonina, je postavljen na odličnem mestu v tem svetišču.

Tretji tempelj z imenom Jemitsu je v bližini drugega, in tako gre vrsta naprej od pagode do pagode. Največja je 31 metrov visoka in razdeljena v petero nadstopij. Vse zgradbe v Niku so dva kilometra dolge in poldrugi kilometer široke. Japonci se ponašajo z njimi, ko pravijo:

Niko vo minai uhi va,
keko to ju na!

Po našem bi se reklo: Ne rabi besede »veličasten,« dokler nisi videl mesta Niko.

Proti večeru onega dne so priredili bonci še posebno slavnost v veliki dvorani, določeni za ljudsko zabavo. Tukaj se je vršil ples, ki je imel značaj duhovskega koncerta. Na oder so prihajale mlade Japonke, ki so bile v templjevi službi in prebivale v posebnem poslopju, ograjenem z visokim zidom. Čeprav stanujejo služabnice templja skupaj in jih nadzorujejo starejši bonci, vendar niso tako strogo ločene od sveta kakor naše redovnice. Japonske device lahko zapustijo službo, kadar hočejo ter stopijo v drug stan, ako s tem niso zadovoljne. Dokler pa so v službi templja, jih vežejo samostanska pravila. Biti morajo lepega vedenja, skrbeti za snago v pagodah in drugih poslopjih, urejevati vrtove in oskrbovati gospodinjstvo. Nekatere so izvežbane še posebej za predstave na glediškem odru in za običajni ples pri slovesnostih.

Ako govorimo o plesu, si ga moramo predstavljati vse drugače nego je pri nas v navadi. Naši plesi so večkrat razuzdane zabave, ki nimajo nobene sličnosti z japonskim plesom, osobito s tistim ne, ki se vrši v proslavo narodnih praznikov. Tukaj nastopajo le posamne osebe, ki se vedejo dostojno in imajo tudi povsem spodobno obleko. Že v starem veku so bili taki plesi običajni pri bogoslužju. Spomnimo se Izraelcev, Grkov in Rimljanov; pravtako so se gojili plesi pri drugih narodih in postali narodna last.

Velika dvorana, zgrajena poleg templja Jejasu, je bila napolnjena z ljudstvom. Tudi Slovenci so plačali vsak dva jena vstopnine ter dobili ugoden prostor v dvorani. Izvajal se je sveti ples »kagura«, glasbeni del pa so oskrbovali bonci z inštrumenti, ki so bili podobni našim tamburicam, citram in goslim. Godba je bila bolj tiha in enakomerna, po naših nazorih otožna in premalo živahna, sicer pa prijetna za uho. Posvetnim plesalkam, ki se izkazujejo po večjih gostilnah, pravijo Japonci »gajše«. Ni treba omenjati, da gostilniške gajše niso na posebno dobrem glasu; tiste pa, ki so v službi templja in živijo ločene od sveta, so občespoštovane osebe.

29. Franceljnove skušne in skušnjave.[uredi]

Med služabnicami templja, ki so izvajale sveti ples »kagura«, se je posebno odlikovala mlada Japonka z imenom Mija. Čeprav je japonsko pleme tako majhne postave, da popolnoma odraščene Japonke niso večje kakor naše trinajst- ali štirinajstletne deklice, je bila Mija za spoznanje večja nego njene tovarišice. Nosila je rdeče krilo in belo vrhnjo obleko. Bujni lasje so bili umetno spleteni in pritrjeni z leskečimi iglami ob straneh in na vrhu glave. V eni roki je držala rumeno pahljačo, v drugi pa zvončke, okrašene s pisanimi trakovi. Mahljala je s pahljačo semintja in stresala z zvončki. Gibanje glave, rok in nog se je tako živahno skladalo s taktom glasbe, da so ljudje kar zamaknjeni gledali vanjo. Nastopala je ali sama ali v družbi dveh, treh in še več tovarišic. Odlikovale so se po spretnosti gibanja, vendar pa je Mija prekosila vse druge. Še dolgo bi bili občudovali plesalno umetnost in poslušali godbo, toda čas je prehitro minil. Začelo se je mračiti in gledalci so neradi zapustili dvorano.

»Krasno!« je pripomnil Nedeljko. »Tega bi se ne bil kmalu naveličal.«

Enakih misli so bili njegovi tovariši in veselje jim je sijalo iz oči. Le pri Franceljnu ni bilo vse v redu, toda vzroka ni razodel nobenemu, čeprav je bil do sedaj še preveč odkritosrčen. Mijo je videl že tisto dopoldne v templju. Nesla je krasen venec v pagodo in ga položila na glavo budistovskemu svetniku Šodošoninu, ki smo ga omenili poprej. Pogledala je Franceljna kakor človeka, ki ima nekaj značilnega na sebi, kar je bilo čisto umevno, saj Slovenca še nikoli ni videla v japonski obleki. Tudi pri koncertu so ji padale oči nanj, vsaj tako je sodil Francelj in si domišljeval, da se morebiti zanima zanj, čeprav se mu je vsa stvar zdela smešna. Rad bi bil Jeriču povedal o tem, toda kako naj bi začel? Zato je bil prav vesel, ko ga je Jerič vprašal:

»Kaj ti je, da si nekako zamišljen?«

Francelj je odgovoril bolj postransko:

»Na predstavo mislim in na godbo in ples.«

»Kako so ti bile všeč gajše? Najbolj smo ploskali Miji, ne?«

Franceljna je Jeričeva hvala še bolj utrjevala v tem, da se ne zanima za Mijo brez vzroka. Ni vedel, bi li molčal ali bi Jeriču kar naravnost razodel, kaj ima v glavi. Toda ni se mogel več premagovati.

»Še enkrat bi jo rad videl,« je rekel prijatelju.

»Koga bi še enkrat rad videl? Menda misliš Mijo?« ga je vprašal Jerič. »Meni pa je to vse eno,« je nadaljeval, »ali pravzaprav mi ni vse eno, ker rabim denar za druge reči in ne za take zabave.«

»Ti si pa zelo prozaičen,« je pripomnil Francelj.

»Dozdeva se mi, da te je Mija očarala. Ampak tak fant, kakor si ti, ki si z mano prehodil polovico sveta, polovico ga pa še bova, če Bog da, tak fant naj bi se vznemirjal radi ene ženske! Že razumem. Dobri ljudje so radi kratkovidni.«

Francelj ni vedel, kaj da bi odgovoril, zato je imel še Jerič besedo:

»Ti bi jo še enkrat rad videl?« je vprašal Franceljna. »Kar čez tale zid se dvigni, saj pravijo, da stanujejo za njim služabnice templja. Samo nekoliko visok je, na moje oči štiri metre. Nič ne dene. Na tej strani ti bom pomagal jaz, na drugi strani pa itak vidiš, drevo, da se spustiš po deblu navzdol. Ko prideš srečno na vrt, obljubi Miji kakor Herodež polovico svojega kraljestva, in kar je še več, tudi svoje srce. Ampak gorjé, če te dobijo bonci!«

Francelj ni rekel besede. Sram ga je bilo Jeričevega norčevanja. Jerič pa še ni miroval:

»Ali te je očarala njena lepota, njene poševne oči in druga znamenja mongolskega plemena? Misliš, če se namaže, je zato lepa? Seveda ti smatraš stvari za take, kakršne se vidijo, ne kakršne so v resnici.«

Potem sta oba molčala, toda Jerič ne dolgo. Čeprav po naravi flegmatik, ga je vendar razgrela Franceljnova zadeva.

»Ali ne veš,« ga je zopet vprašal, »da kdor se loti ženske, se loti svoje glave? Morebiti še nisi slišal: Ne glej na solnce prehudo, da ti ne oslepi oko. Videl si, ko smo šli skozi puščavo Gobi, kako težek tovor nese ena sama kamela. In kaj pravi orijentalski pregovor? Poprej boš z žensko toliko soli snedel, kolikor je nese ena kamela, preden boš žensko spoznal.«

Francelj je imel dovolj.

»Pomisli še to,« je rekel Jerič mileje, »da so tebe oblili s krstno vodo, kje pa je bila krščena Mija?«

»Človek mora vendar imeti kake vzore, čeprav ve, da jih ne more doseči,« je odvrnil Francelj.

»Kaj vzori! Meniš, da jih jaz nisem imel? Toda splavali so mi po vodi, pa sem zadovoljen tudi s tem, kar mi je ostalo. Kakšen vzor je to, ako se ženska iz mačice prelevi v kačo? Sedaj sem ti povedal dovolj.«

Franceljnu so stopile pred oči vse zgodbe zadnjih let. Videl je, da življenje ni igrača.

»Po tolikem trpljenju« — tako je razmišljeval — »sem še tako lahkomišljen. Od vsega sveta zapuščen sem imel to željo, da bi videl zopet svojo domovino in objel ljubo mater, ki podnevu in ponoči misli name. Z Nedeljkom sva hotela ubežati iz Astrahana, pa sva prišla kozakom v roke. Hude misli so mi vstajale v duši: Mučil bom tudi jaz druge, ker mučijo mene. V Tobolsku in v Irkutsku smo mrtve tovariše devali v krste in jim kopali jame ter čakali na svojo smrt. Okušali smo vso grenkobo suženjstva in se odločili za beg skozi najdaljše dežele sveta. V Urgi so nas suvali po ulicah in pretepali s šibami. Več kakor en mesec smo prenašali težave skozi puščavo Gobi, potikali se po Kitajskem, sedaj pa skušamo na Japonskem, kaj je tujina. In v tujini bi pustili svoje srce?«

Hudo mu je bilo ob tem premišljevanju in spoznal je svojo slabost. Toda kakor najde dober človek še vedno pravo pot, tako jo je našel tudi Francelj.

Tisti večer je bilo v Niku toliko tujcev, da so bile vse hiše napolnjene z njimi in da je še polovica ljudstva prenočevala na prostem. Vse klopi, postavljene pod košatimi vejami mogočnih kriptomerij, so bile zasedene po božjepotnikih. Za večerjo so imeli s sabo narodno japonsko jed: riž, fižol in pečene ribe.

Tudi Slovenci niso dobili drugega stanovanja, kakor klop pod drevesom in travo na tleh. Kljub temu so bili zadovoljni, ker je bila noč tako gorka in je izpuhtevala zemlja tako blagodišečo vonjavo, da je bilo prijetneje bivati pod milim nebom nego v zaduhli sobi. Narava se je v zadnjih dneh napila pohlevnega dežja in sedaj je v tisočerih vzduhih vračala nebesom to, kar je iz njih prejela okrepčilne vlage.

Drugi dan 31. julija se je ob sklepu slovesnosti sešlo še več ljudi, kakor jih je bilo poprej. Prinesli so mnogo darov za templje in njih uslužbence ter se priporočevali bogovom in boginjam. Najbolj so se gnetli okrog boginje Kvanon, ki je stala na vzvišenem mestu ter je svojih tisoč rok stegovala proti ljudstvu in gledala s tisoč očmi na vse strani v znamenje, da povsod rada pomaga. Ali jim je pomagala? Prav tako je imela Amida, boginja svetlobe, veliko častilcev okrog sebe. Tema, naj že pomenja nerazsvetljen prostor ali tavanje v dušni negotovosti, je vsakemu neprijetna in zato je treba luči, ki naj kaže pot k sreči. Ali jih je Amida razsvetlila? Tudi Bincuru in drugi bogovi so imeli svoje pristaše, ki so jih prosili pomoči v posebih zadevah. Ali so jih uslišali?

Slovesnosti so bile končane. Naši fantje so vztrajali do zadnjega, da so imeli jasen vpogled v pagansko bogoslužje. Vrnili so se v Tokio, kjer so izvedeli, da se odpelje 5. avgusta, torej že v petih dneh, parobrod iz Jokohame v Ameriko. Sklenili so, da odrinejo omenjeni dan; vprašanje je bilo samo to, ali imajo denarja dovolj za prevoznino? Zložili so skupaj ter preračunali, da znaša vse njih premoženje toliko, kolikor bo stala vožnja in hrana do Amerike. Fric je imel pri sebi nemško knjigo, ki mu jo je dala mati v spomin. Večkrat jo je vzel v roko in na kakem samotnem kraju čital iz nje, držeč se pravila: En človek z Bogom je majoriteta (večina). Danes, ko je imel čisto izpraznjene žepe, so mu ostale oči pri sledečih besedah:

»Usliši, o Bog, mojo molitev in ne zavrzi moje prošnje! Ozri se name, ker čakam, da me rešiš iz malosrčnosti. Zvečer, zjutraj in opoldne bom oznanjeval Tvojo hvalo. Vrzi svojo skrb na Gospoda, in On te bo preživil, nikdar ne bo pustil, da bi pravični omahnil.« (Psalm 54.)

30. Budisti.[uredi]

Preden se poslovimo od Azije, moramo še nekoliko povedati o veri, ki jo spoznavajo mnogoštevilni narodi tega dela sveta. Njen ustanovnik se je imenoval Gotama. Živel je približno 500 let pred Kristusom ob času sedmih grških modrijanov. Rojen je bil v Vzhodni Indiji ob južnem vznožju Himalaje, najvišjega gorovja na svetu. Živeč na knežjem dvoru je okušal Gotama vse razkošnosti. Kmalu pa se je naveličal družbe omehkuženih ljudi in zamenjal dragoceno obleko z rumeno haljo navadnega prosjaka. Hodil je kakor brezdomec okrog in tiho čakal pred hišnimi vratmi, kdo mu bo podaril miloščino. Ko je dar prejel, je z zahvalo zopet tiho odšel. Vedno je premišljeval, odkod mu bo došlo razsvetljenje, ki bi mu pojasnilo, kako naj človek živi, da postane srečen. Sedem let je blodil v duševnih bojih semintja ter se trdo pokoril. Kar mu je neko noč, sedečemu pod drevesom, došlo spoznanje, da dobi človek le z zatiranjem strasti mirno srce. Sedem dni — tako se pripoveduje — je prebival Buda v senci drevesa in premišljeval o tem, kar mu je bilo razodeto. Potem je šel oznanjevat novi nauk v zavesti, da bo on učenik in rešitelj ljudstva. Zato je dobil tudi drugo ime. Poprej so mu rekli Gotama, sedaj pa Buda (Buddha), kar pomeni v sanskrtskem jeziku »prebujeni« ali »razsvetljeni«.

Prvi govor je imel v mestu Benares poleg svete reke Ganges. S tem govorom se je zavrtelo kolo budistovske vere. Izmed prvih, ki so jo sprejeli, je bilo pet menihov. Sledilo jim je še mnogo drugih ljudi nižjih in višjih stanov. Bogat trgovec je daroval Budi in njegovim spremljevalcem veliko zemljišče, kjer so si zgradili potrebno stanovanje. Ako pomislimo, da je Buda oznanjeval ljudem rešitev iz trpljenja, se ne čudimo, da je nastal velik naval množic v kraju, kjer je prebival novi učenik. Toda ni ostal vedno tam, temveč je hodil po vaseh in mestih. Ljudje so vedeli, da je bil Buda poprej knežjega stanu in da se je pozneje odpovedal udobnostim življenja. Spoznali so, da se je zgodilo nekaj nenavadnega in da je Buda izredna prikazen.

To bi bili zgodovinski podatki iz Budovega življenja. Semintja se piše, da je Buda izmišljena oseba. Zanesljivi viri pa pravijo, da je Buda res živel. Seveda je primešanih opisu njegovega življenja veliko bajk, toda jedro je resnično. Zgodovinarji poročajo tudi to, da je Buda umrl ali pravzaprav odšel v »nirvano« v mestu Kusinara. Nekateri trdijo, da so njegovo telo sežgali; drugi pa, da se dobijo Budove kosti v več krajih, kjer jih časte kakor dragoceno zapuščino narodnega apostola. Zelo veliko je v Aziji templjev zgrajenih njemu v čast. Orijentalski slikarji in kiparji predstavljajo Budo sedečega z navzkriž položenimi nogami. Oči ima obrnjene navzdol v znamenje, da premišljuje človeško trpljenje in da je popolno zamrl svetu. Roki mu počivata na prsih; na drugih podobah drži desno roko stegnjeno navzgor. Izmed kipov so nekateri zelo veliki. Omenili smo že bronasti Budov kip v Kamakuri na Japonskem.

Glavne točke Budovih naukov so sledeče:

Življenje je trpljenje, trpljenje pa je posledica življenja. Ker želimo živeti, moramo trpeti. Naše življenje je podobno plamenu, ki ga veter zaganja semintja. Plamen se širi naokrog in zahteva vedno novega goriva. Ogenj sicer uničuje sam sebe, toda ako mu pripravlja veter novo hrano, sega dalje in dalje. Veter pomenja človeško željo po blagostanju in vprav vsled neprestane želje po blagostanju, ne more priti duša do pokoja. Zato se mora za strast pomiriti. Ogenj ugasne le tedaj, kadar nima več gradiva za uničevanje in kadar jenja veter, ki zapaljuje vedno nove predmete. Tako je tudi s človekom. Mi upamo in želimo; ako opustimo upe in želje, smo rešeni trpljenja. Človek naj zatira to, kar vznemirja dušo; le na ta način bo laže prenašal hudo, ki ga zadeva. Vobče pa naj vsak dobro misli, pametno govori, pošteno živi in se poglobi v svojo notranjščino. S takim življenjem bo rešil samega sebe, se bo prerodil v srečno bitje in šel v nirvano. Tukaj nastopi počitek za vedno. Konec je vseh strasti, sledita pa varnost in blaženost.

Kakor vidimo, je veroval tudi Buda v neumrjočnost duše, vendar pa ni imel pravega pojma o njenem stanju po smrti, kakor tudi ne o osebnem božjem bitju, ki vlada svet in je vzvišeno nad človeškimi slabostmi.

Ker Budovi nauki niso nastali iz božjega razodenja, ampak iz orijentalske domišljije, se niso mogli širiti po svetu, temveč so se omejili samo na atijske dežele. Enkrat bo zasijala tudi tem narodom luč evangelija. Mi računamo za njegovo razširjevanje z desetletji, Bog pa s sto- ali celo tisočletji.

Sedanji budisti častijo množico raznih bogov, toda ni jim dosti mar, ali so bogovi pravi ali ne. Zato se priporočajo vsem, češ, ako ne bo pomagal eden, bo pomagal drugi. Poleg dobrih imajo tudi hudobne duhove, ki jih slikajo v kričečih barvah. Telo je višnjevo, gobci beli, lasje rdeči. Dobijo se v prodajalnah.

Budovi nauki so zbrani v knjigi, ki ji pravijo »Kandžur«. Tiskana v tibetanskem in mongolskem jeziku obsega 108 zvezkov. Vsak zvezek ima 10.000 strani, je debel 22 centimetrov in tehta 4 kilograme. To je največja knjiga na svetu.

31. Slovo Aziji.[uredi]

Skrajna točka Vzhodne Azije za glavni promet po Velikem oceanu je japonsko mesto Jokohama. Tukaj je shajališče vseh popotnikov, ki so namenjeni v Ameriko. Zato so tudi naši znanci prispeli v Jokohamo in čakali v ondotnem pristanišču na parobrod, ki jih pripelje iz starega sveta v novi svet.

Jokohama je bila pred 50 leti navadna ribiška vas, dandanes ima pol milijona prebivalcev. Mesto je zgrajeno v obliki podolgovatega četverokota ter se razteguje po svoji dolžini od vzhoda do zapada. Ulice so dolge in široke. V modernem delu mesta stanujejo inozemci, med katerimi je največ Angležev. Tukaj imajo svoj sedež parobrodne družbe, poslaništva tujih držav, banke in veletrgovine. Domačini Japonci prebivajo ob zapadni strani mesta v svojih malih, z vrtovi ograjenih hišah. Morsko pristanišče je obzidano v podobi kroga in vse obrežje je zasajeno s košatimi drevoredi. Ob vsaki strani pristanišča segata v morje dva lomilca valov, zgrajena iz mogočnih kvadrov, vmes med njima je širok izhod za parobrode. Lomilca jemljeta moč valovom ter jih lomita, t. j. odbijata od obrežja. Žal, da je bila Jokohama skoro popolnoma uničena po potresu 1. septembra 1923.

Na ulicah se je videlo poleg električne železnice veliko voz z vpreženimi konji. Kakor so Japonci majhne postave, taki so tudi njih konjiči. Glavni način vožnje na Japonskem pa je že poprej omenjeni dvokolesni voziček, ki mu pravijo rikša in ki ga ne pelje konj, ampak Japonec sam. Ali ne opravljajo Japonci suženjskega dela, ko vozijo sami mesto živine? Mi smatramo vožnjo z vpreženim človekom kot nedostojno. Zdi se nam, kakor da bi stopili z nogo na tilnik človeku, ki opravlja živalsko službo. V Ameriki in v Evropi bi še milijonar ne zahteval slične usluge, in ako bi jo zahteval, ne našel bi najbolj preprostega delavca, ki bi peljal bogatina. Nimamo namreč tistega suženjskega duha kakor Azijati. Mi spoštujemo osebnost, ker poznamo pravilo: Človek je človeka vreden.

Slovenci in njih nemški tovariš Fric so čakali dva dni v Jokohami na odhod parobroda. Postopali so po ulicah in si ogledovali znamenitosti mednarodnega mesta. Nedeljko se je kot učitelj posebno zanimal za šolsko mladino, ki je hitela v šolska poslopja. Ogledoval je knjige in pisanke otrok, toda japonščina mu je bila zapečatena knjiga. Vedel je samo to, da morajo otroci šest let obiskovati ljudsko šolo in da se učijo istih predmetov kakor pri nas. Verski pouk sestoji v tem, da znajo na pamet Budove izreke in te imajo v čitanki. Učijo se dolžnosti do staršev, do starih ljudi, do cesarja, države in svojih prednikov. Najbolj jim priporočajo pridnost, poštenje, usmiljenje, zvestobo in pogum. Japonska vlada zelo ceni izobraženega človeka. Kdor hoče dobiti državno službo, je ne dobi po vplivu veljavnega gospoda, še manj radi sorodstva, temveč radi svojega znanja.

Vojni ujetniki so obstali pred visoko palačo, ki je nosila napis »The White Star Line« (Črta bele zvezde). Poleg napisa je bil naslikan velik parobrod. Na eni strani parobroda se je čitalo Jokohama, na drugi San Francisco. Vstopili so v pisarno in se zglasili za prevoz. Že poprej so zložili skupaj zadnje ostanke denarja, kar so ga še imeli. Največ je imel varčni Jerič, najmanj pa Francelj.

»Kar si dodal iz svojega,« je rekel Francelj Jeriču, »vrnem takoj, ko zaslužim.«

»Tudi od naju dobiš, kolikor si dal več,« sta dejala Fric in Nedeljko.

»Od nobenega ne vzamem ničesar!« je odvrnil Jerič odločno. »Združeni v trpljenju, bodimo združeni tudi v ljubezni. Kaj bi bilo z mano tisti usodni dan v Pekingu, ko me je omamil opij? Lahko bi bil prišel ob vse, ako bi ti, dragi Nedeljko, takrat ne bil shranil moje denarnice in ako ne bi bila čula s Franceljnom pri meni. Hvalim Boga, da sem varčeval, imamo sedaj vsaj toliko, da moremo plačati najbolj nujno stvar. Ampak toliko rečem, da mi nobeden nič ne dolguje. Nehvaležnost izvira iz pozabljivosti, a jaz nisem pozabil vajine zvestobe.«

Iz pisarne so šli v pristanišče tik morja, kjer je bil zasidran parobrod Oregon. Ime je dobil od ameriške države Oregon, ki je bližnja sosedinja Kalifornije. Imel je dvanajst tisoč petsto ton vsebine in se prišteval mogočnjakom, ako ne prve, pa vsaj druge vrste. Tudi njegova vnanjost je kazala, da se družba »The White Star Line« ponaša z njim. V zrak so se dvigali štirje rdečkasti dimniki, zaznamovani z belo zvezdo. Popleskan s svetlo sivkasto barvo je imel ob robovih in okvirih višnjeve poteze.

Drugi dan 5. avgusta se je začelo že ob šestih zjutraj gibanje pred parnikom. Množica mladih Japonk je stala v dolgi vrsti poleg parobroda in si podajala iz roke v roko košare, napolnjene s premogom, ki se je spravljal v parnikovo notranjščino. Pomorščaki so letali od enega konca do drugega in urejevali potrebne reči. Častniki so v snežnobeli obleki dajali povelja, kapitan pa je z vzvišenega mesta ogledoval, če je še tuintam kak nedostatek. Ako bi bil šel kdo gledat v strojne prostore na parnikovo dno, bi bil videl kurjače, ki so sipali premog v peči, iz katerih se je valil gost dim ter se izgubljal v ozračje. Tačas je dohajalo vedno več popotnikov, ki so jim na pol nagi japonski kuliji vlačili težke kovčege v kabine.

Med prišleci bi bil opazil tudi štiri mladeniče, ki so nosili v nahrbtnikih svoje malo imetje. Francelj je imel zopet navadno obleko, v nahrbtnik pa je stlačil japonsko, da jo bo hranil v spomin na potovanje okrog sveta. Veselo so stopali po lestvi na krov parobroda, saj so uvidevali bolj in bolj, da jim gre vse po sreči.

Oregon se je napolnil s popotniki. Bogataši, to je visoka, višja in najvišja gospoda so bili nastanjeni v sobicah prvega razreda, kjer so imeli sijajno postrežbo. Manj imoviti so dobili stanovanje v drugem razredu, kjer se jim tudi ni godilo slabo. Popotniki nižjih slojev, med katerimi je bilo veliko Kitajcev in Japoncev, pa so se vtaborili v skupnih prostorih tretjega razreda. Dobili so ležišča in potrebno hrano, kake druge udobnosti pa nobene. V tej družbi so bili Slovenci.

Ob devetih dopoldne je priletela zadnja poštna vreča v parnikovo globočino in eno minuto pozneje je zatulilo iz strojeve odprtine. To je bilo znamenje, da se bo Oregon poslovil od Azije ter ubral pot skozi največjo vodno puščavo naše zemlje. Takoj se je začel premikati. Dolgo, dolgo so gledali vojni ujetniki s parnika proti japonskim otokom, ki so izginjali v daljavi.

»Nikoli več ne bomo videli Azije,« je spregovoril Nedeljko.

»Saj smo se dovolj dolgo potikali po njej,« je odvrnil Jerič. »Ko smo došli iz Evrope čez Ural na azijatska tla, smo si dobro zapomnili ta dan, bilo je 25. septembra 1915. In danes je 5. avgusta 1918. Skoro tri leta smo bivali v Aziji.«

Vedno bolj se je oddaljevala suha zemlja. V prav temnih obrisih se je videlo nekaj gorovja, le Fujijama je še določno vzdigoval svoje belo teme v višavo. Slednjič je tudi ta najboljšemu očesu izginil iz vidika. Francelj pa je še vedno gledal proti zapadu. Ko sta bila sama, mu je potrkal Jerič na ramo in ga je podražil s vprašanjem:

»Ali se še voziš po oblakih? Razum ima drugačno glasbo kakor domišljija. Ni res?«

»Menda me ne sodiš slabo,« je odvrnil Francelj. »Verjemi, da je stvar popolnoma pozabljena. Ampak sedaj sem mislil na ljubo mater, ki ne izve nič o svojem sinu. Morebiti je že naročila mrtvaško opravilo po njem.«

»Tudi moje misli so velikokrat v dolini pod svetim Kumom. Upam, da tam še živita oče in mati, ki si služita gostaškega vsakdanjega kruha. Rad sem ju podpiral s svojim rokodelstvom, dokler sem bil doma, a sedaj so že štiri leta, odkar sem šel od doma. Kako rad jima bom pomagal, ko pridem domov! Sicer so pa morebiti tudi po meni že zapeli: »Requiescat in pace!«

Tačas se je zvečerilo. Solnce se je dotaknilo morja, tonilo bolj in bolj v leskeči vodni planjavi ter polagoma izginilo v globočini. Toda še potem je okrog in okrog sipalo svetlobo, ki se je v podobi večerne zarje razlivala na vse strani. Naposled je zavladal nočni mir, ki so ga motili le šumeči valovi, zaganjajoči se proti parobrodu. Zdelo se je, da je vse zamrlo in da plove Oregon kakor izgubljena stvar po Oceanu. Obzorje neba in obzorje vode sta se spojila v vsemir, ki je spominjal na začetek prve Mojzesove knjige: »Tema je bila nad brezdnom in duh božji se je razprostiral nad vodami«.

32. Na Velikem oceanu.[uredi]

Kakor je zvečer utonila v morju, tako se je zjutraj vzdignila iz morja goreča solnčna obla. Naši popotniki so se veselili lepega dneva in ogledovali mnogoštevilno tovarišijo na krovu. Ako povemo, da so bila tukaj zbrana vsa ljudska plemena, kar jih prebiva na zemlji in njih različna verstva od surovega fetišizma (malikovalstva) do idealnega krščanstva, nam ni treba naštevati vsakega naroda posebej. Kakšni mogočnjaki da so se vozili v boljših oddelkih, tega preprosto ljudstvo ni vedelo, ker ni bilo nobene zveze med višjimi in nižjimi stanovi. Seveda bi bil v slučaju nesreče popolnoma odpadel ta družabni razloček. Vsi bi bili našli skupni grob v oceanovih prepadih.

Da, Veliki ocean! Angleži mu pravijo Pacific Ocean. Ali imamo zadosten pojem o tej besedi? Li vemo, da zavzema to morje več prostora nego vseh petero delov sveta in da obstaja njegova površina 161 milijonov kvadratnih kilometrov? Razliva se od vzhodnega obrežja Azije in Avstralije do Amerike, ter od Berinove morske ožine na severu do južnega polarnega kroga. Kako visoke gore se skrivajo v njem in kakšne zverine bivajo v njegovih globočinah! Največji prepadi zijajo vzhodno od Japonskega in južno od Kurilskih otokov, kjer se je našla globočina 8513 metrov. Prvi, ki je preiskoval Veliki ocean, je bil glasoviti brodar Magellan, rojen na Portugalskem. Cesar Karl V. mu je izročil več ladij, s katerimi se je odpeljal proti Južni Ameriki. Vozil se je ob njenem vzhodnem obrežju, da bi bil našel izhod proti zapadu. Ob južnem koncu je prišel leta 1520. skozi ozko morsko cesto, ki se imenuje od tistega časa Magellanova cesta. Priplul je v Veliki ocean, vodil ladje vedno bolj proti severu ter odkril Marijanske in Filipinske otoke. Tu se je bojeval z divjaki in padel v boju. Magellan je imenoval to morje »Tiho morje«, ker je imel na svoji takratni vožnji slučajno lepo vreme brez viharjev. Davno pa je dokazano, da ne zasluži tega imena. Za Magellanom so se skušali seznaniti z Velikim oceanom tudi drugi brodarji. Mnogo so se trudili, da bi preiskali njegovo površje od vzhodnega do zapadnega konca, to je od Amerike do Japonskega, toda brezuspešno. Šele menih Urbaneta je z dobro urejenim brodovjem prevozil tudi to razdaljo. Pozneje so se vedno bolj množila odkritja in danes menda ni več otoka na Velikem oceanu, ki bi bil neznan mornarjem. Redni promet na njem pa se je začel šele leta 1869., ko se je dogradila železniška proga, ki veže New-York s Kalifornijo.

Takoj drugi dan, ko so se odpeljali iz Jokohame, so poskusili popotniki, da Veliki ocean ni tako nedolžen, da bi mu rekli Tihi ocean. Jutro je bilo lepo, opoldne pa se je začelo morje hudo vznemirjati. Vse je bežalo v notranje parnikove prostore. Oregon se je boril kot velikan z velikanom. Stene so se nagibale semintja in voda je pljuskala na krov. Ni mogoče popisati vršanja, rožljanja, piska in šumenja na parobrodu in okoli njega. Vihar je stikal po najskrivnejših kotih, je li vse dobro pritrjeno.

Večja družba Japoncev je postavila kip boginje Kvanon na mizo, prižgala svečice, klanjala se boginji usmiljenja ter jo prosila, naj se poleže vihar, ki hoče vse ugonobiti. Čeprav je Japonec zrasel na morju, se boji tudi on hudih neviht, ki so treščile že marsikatero ladjo v prepad. Zunaj je tulilo v enomer ter zaganjalo parobrod semintja, da se je omotično nagibal na levo in desno, ob koncih se visoko vzdigoval kot zmagovalec, a se zopet klanjal kot najponižnejši sluga.

Fric, ki se je že večkrat vozil v viharjih, ni bil bojazljivec. Šel je na krov in gledal po razljutenem morju. Le Nedeljko mu je sledil in se trdno oprijemal goste železne ograje, s katero je bil zavarovan krov parobroda. V hipu je pljusknilo z vso silo, izpodneslo Frica, ga poplavilo do ograje in ga zopet nazaj vrglo proti Nedeljku. Ta se je krčevito držal železnega droga, da val tudi njega ni zagnal po tleh. Ves premočen je prišel Fric k tovarišem in se preoblekel. Nedeljko je prihitel preplašen za njim ter pripovedoval Franceljnu in Jeriču, kaj se je zgodilo.

»V puščavi Gobi nas je pretepal pesek, tukaj nas pa pretepa voda,« je dejal Nedeljko. »Klel bi Magellana, ki je imenoval to silovito morje »Tihi ocean«. V smrtni nevarnosti je, kdor bi poskusil iti na krov. Popihnjen bo kakor liste s ceste.«

»Ne bojte se!« je rekel Fric tovarišem. »Kar se godi zunaj, ni vihar prve vrste. So še hujši viharji nego je ta.«

»Toda zakaj val ni podrl obeh, ampak samo tebe?« je vprašal Francelj Frica.

»Ti si še praznoveren,« je odvrnil Fric. »Misliš, da to kaj pomeni?«

Sedaj je zopet zarožljalo s strašno silo. Popotniki so se poprijemali za vsako reč, ki jim je prišla pod roke.

»Ako bodo gospodovali tako vetrovi,« je rekel Francelj, »bo trajala vožnja do Amerike mnogo dalj, kakor so nam povedali.«

Fric, ki se je peljal pred štirimi leti z nemško bojno ladjo na Japonsko, je odvrnil:

»Daljava od Jokohame v San Francisco iznaša 5500 morskih milj. Prevozi se v štirinajstih dneh, toda le z brzoparnikom in z ugodnim vetrom. Ako bi se peljali narobe, to je iz San Francisco v Jokohamo, bi potrebovali vsaj tri dni več, ker je pri vožnji od vzhoda proti zapadu vedno bolj neugodno vreme kakor od zapada proti vzhodu. Naš parobrod Oregon pa ni prvovrsten, zato moramo računati, da bo trajala vožnja v Ameriko dobre tri tedne. Včeraj 5. avgusta smo se odpeljali iz Jokohame; upajmo, da ugledamo Kalifornijo 26. avgusta.«

»Mal de mer,« je vzkliknil Fric, ko je začelo Franceljnu prihajati slabo. »Ta francoski izraz smo rabili pomorščaki, kadar nas je napadla morska bolezen. Nič se ne boj prijatelj! Huda je, toda ni sredstva zoper njo. Kmalu bo bolje.«

Med popotniki je nastala tišina. Okrog parobroda je še huje razsajalo, v dnu parnika pa so ropotali stroji in se skušali z vetrovi, kdo bo krepkeje potiskal parobrod naprej ali nazaj. Parna moč je bila močnejša. Oregon je krepko rezal pot skozi valove in jih razganjal na vse strani.

»Kakšni reveži so bili tisti brodarji v starih časih!« je zabaval Fric tovariše. »Niso imeli drugega zaveznika nego ugoden veter. Ako jim je bil ta sovražen, so tavali z jadrnicami po morju brez vodnika, in ako ne bi bili imeli magnetne igle, bi bili igrali valovi z njimi kakor mačka z mišjo.«

»Slava mu, kdor jo je iznašel!« je zaklical Nedeljko.

»Kitajci so poznali magnetno iglo že leta 121. po Kristusu,« je nadaljeval Fric. »Pri nas smo izvedeli o njej mnogo pozneje.«

»Kako pa so se vozili po morju stari Feničani, ki niso poznali magnetne igle?« je vprašal Jerič. »Nekje sem čital, da so 1000 let pred Kristusom prebrodarili že vse Sredozemsko morje in prišli s svojimi ladjami celo na Špansko.«

»Menda res niso imeli drugega vodnika kakor solnce podnevu in polarno zvezdo ponoči,« je odvrnil Fric. »Vožnje pa so jim bile polajšane zato, ker se niso vozili po tako visokih morjih, kakor sta Atlantski in Veliki ocean.«

V takih pogovorih je mineval tisti viharni dan. Vetrovi tudi proti večeru niso pojenjali, temveč še huje vihteli svoje žezlo. Popotniki so šli počivat; večerjati itak nihče ni mogel radi morske bolezni. Ko je bil dan poln groze, je bila noč še groznejša. Dolgo so se pogovarjali in si krajšali čas. Prišel pa je nočni čuvaj, ki je nadzoroval parobrod, in jih opomnil, da naj mirujejo radi drugih ljudi.

Le Jerič je še dostavil:

»Božja pomoč ostani vedno pri nas. Amen.«

33. Honolulu.[uredi]

Drugo jutro so vstali bolj utrujeni kakor pokrepčani. Oregon je plul veliko mirneje kot prejšnji dan in popotniki so imeli veselo zavest, da je vihar odložil svojo oblast. Vsi so hiteli na krov. Jutranje solnce je prijazno kukalo izza vodne puščave, nad parobrodom pa je čvrčala množica galebov in ga spremljevala s svojim hitrim tekom.

Galebi so morske ptice do 70 cm dolge in z raztegnjenimi perotnicami en meter široke. Glava in spodnje telo imata svetlosivo barvo, perotnice so črne. Ako se galebi poprimejo parobroda, ga spremljajo več dni, večkrat prav do suhe zemlje, ker dobivajo mnogo užitnih stvari, ki padajo raz krov v morje. Upehani počivajo nekaj časa na valovih, potem hitijo zopet za parobrodom.

Sledeči dnevi so potekali brez posebnih dogodkov. Oregon, ki je vozil do sedaj v vzhodni smeri, je ubral jugovzhodno pot proti Havajskim otokom.

Važen dan za popotnike je bil torek 13. avgusta. Na stenah parobroda so čitali razglas, da je danes 12. avgusta ali z drugo besedo, da se bo 13. avgust štel dvakrat, da bosta torej zapored dva torka. Parobrod je namreč priplul do 180. zemljepisne stopinje, kjer morata solnce in zemlja napraviti račun med sabo. Popotnik, ki se je pripeljal do zapada (v našem slučaju iz Azije) do 180. stopinje, je šel solncu naproti ter na ta način en dan pridobil. Popotnik pa, ki bi se bil pripeljal od vzhoda, t. j. iz Amerike, šel je od solnca proč ter je en dan izgubil.

»Ne razumem, kaj govoriš,« se je začudil Jerič, ko je Fric o tem pripovedoval.

Na to Fric:

»Povedal ti bom, akoprav stvar ni lahko dopovedljiva, četudi je precej enostavna, seveda tistemu, ki jo razume. To itak veš, da je krogla, ki predstavlja našo zemljo, razdeljena po daljavi in širjavi. Po daljavi gre okrog zemlje ravnik ali ekvator, sestoječ iz 360 stopinj. Pridružujejo se mu enakobežni (paralelni) krogi, ki objemajo zemljo proti severu in proti jugu. Po širjavi pa jo delijo poldnevniki ali meridijani. Ker so vsi poldnevniki enaki, izbere se lahko katerikoli, da se začenja pri njem štetje, vendar je dandanes najbolj v veljavi meridijan, ki gre skozi Greenwich pri Londonu. Ta poldnevnik ima številko 0. Ob vsaki njegovi strani se vrstijo drugi poldnevniki tako, da je proti vzhodu 180 in proti zapadu 180 stopinj. Pomniti moraš, da imajo v vsakem kraju takrat poldne, ko stoji solnce v dotičnem meridijanu. Kadar kaže pri nas ura po srednje-evropskem času dvanajst opoldne, takrat je:

v Kijevu . . . . . . . 1 ura 1 min popoldne

v Irkutsku . . . . . . 5 ,, 58 ,, ,,

v Pekingu . . . . . . 6 ,, 46 ,, zvečer

v Jokohami . . . . . . 8 ,, — ,, ,,

na Velikem oceanu pri 180° 12 ,, — ,, opolnoči

v San Francisco . . . 3 ,, — ,, zjutraj

v Chicagi . . . . . . 5 uri — min zjutraj

v New-Yorku . . . . . 6 ,, — ,, ,,

v Londonu . . . . . . 11 ,, — ,, dopoldne

Danes 13. avgusta smo za polovico zemeljske oble oddaljeni od Greenwicha pri Londonu. Dospeli smo do 180. stopinje ter pridobili vsled tega, ker smo šli solncu naproti, en dan, ki ga moramo ponoviti. Pisali bomo jutri še enkrat 13. in pojutrišnjem šele 14. avgusta. Ako bi se bili pa pripeljali iz Amerike, bi bili šli od solnca proč ter bi bili morali en dan preskočiti.«

Oregon je dospel 12 dni po odhodu iz Jokohame do Havajskih otokov. Počasi je vozil v pristanišče, nad katerim se je vzpenjalo glavno mesto Honolulu, ležeče ob 21. stopinji severne širjave in ob 157. stopinji zapadne daljave. Vojni ujetniki niso prišli na svojem dosedanjem potovanju še nikdar tako blizu ravnika in tudi pozneje se mu niso bolj približali kakor tukaj. Nedeljko je menil, da bi postali kmalu antipodi s svojimi rojaki na Slovenskem, to je z ljudmi, ki držijo na zemeljski obli noge drug proti drugemu. V mestu Honolulu so popotnike božale mehke sapice, ki jih niso bili vajeni do sedaj. Zemeljska črta, ki gre skozi Honolulu, je namreč ista, ob kateri se nahajajo še bolj vroči kraji naše zemlje, na primer: Vzhodna Indija, Arabija, Egipt in otoki Zapadne Indije. Obče se prištevajo Havajski otoki najmilejšim krajem na zemlji. Ležeči v sredini Velikega oceana imajo tako bujno naravo, da jim pravijo »Eden«, to je raj. Ko vzhaja drugod solnce že zjutraj kakor vroča obla in zvečer zopet zahaja kakor vroča obla, omilujejo na Havajskih otokih vetrovi ozračje, da kaže toplomer skoro nepremično vse leto okrog +24 stopinj Celzija. Doline in nižje gore so zaraščene z drevjem; nikjer ni videti goljave. Posebno dobro obrodi sladkorno trstje in sploh vse žlahtno sadje.

Havajsko otočje sestoji iz osmero obljudenih in nekaj neobljudenih otokov. Gorovje je večinoma vulkanskega značaja; sedaj delujeta dva ognjenika. Najvišja ondotna gora Mauna Kea se vzdiguje 4210 m nad morjem. Naši Triglavi, Jalovci, Mangarti in Grintovci naj se kar skrijejo pred njo.

Otoki so bili odkriti po Špancih leta 1527. Vsa skupina je bila razdeljena najprej v tri državice, ki so se vedno bojevale med sabo. Pogumni Kamehameha, ki so ga imenovali Napoleona Velikega oceana, je združil leta 1795. vse tri državice v eno. Toda amerikanski »stric« je dobival vedno večje skupine po teh lepih krajih. Havajska vladarska hiša, ki jo je ustanovil Kamehameha, se ni mogla dolgo ustavljati željam mogočnega soseda. Po žalostnem pravilu, da ima tisti oblast, ki je močnejši, je Amerika stegnila svojo roko po Havajskih otokih in jih leta 1900 dobila v svojo last.

Parnik se je zasidral zjutraj ob osmih v pristanišču otoka Oahu. Glavno mesto Honolulu je bilo zakrito s košatimi vejami. Domačini so prišli popotnikom naproti ovenčani s cvetjem v znamenje, da kraljuje na teh otokih večna spomlad, seveda pa tudi zato, da bi prejeli za cvetje kaj denarja. Ker se je naznanilo, da odpluje parobrod šele ob osmih zvečer, je bilo dovolj časa za ogledovanje mesta.

Ceste so bile obrobljene s palmami vseh vrst; drevesa na vrtovih so se šibila pod težo sadja; kjer je bila kakšna voda, rasle so na njej rdeče lilije (lotos). Ob najlepšem sijaju solnca pa je kar nenadoma začel padati izpod neba vodni prah, ki se je svetil kakor milijardi biserov v mavričnem ozračju. Tak dež je običajen v Honolulu.

Vojni ujetniki niso imeli sredstev, da bi si bili privoščili kako udobnost, zato so se sprehajali gorindol. Denarja jim ni bilo treba preštevati, saj kadar človek nič nima, najbolje ve, koliko da ima. Iz pristanišča so prišli do točke, kjer se je videla celotna mestna slika. Honolulu šteje nad 50.000 prebivalcev in je oskrbljeno z vsemi novodobnimi napravami.

Domačini Havajskih otokov pripadajo mongolskemu plemenu in so sorodni prebivalcem, raztresenim po otokih Velikega oceana. Tem otokom pravijo Polinezija. Čeprav imajo prebivalci Polinezije nekaj divjaškega na sebi ter se dobijo med njimi celo ljudožrci, so Havajci že davno pridobljeni krščanski omiki. Navadno jim pravijo Kanaki in hvalijo njih lepo vnanjost. Žal, da bodo polagoma izmrli. Ko je svetovni brodar Cook došel leta 1779. na Havajske otoke, se je naštelo 300.000 ondotnih prebivalcev, sedaj jih je že polovico manj. Domačini se pečajo s kmetijstvom in ribištvom, priseljeni narodi so trgovci in rokodelci. Najnižja dela opravljajo Kitajci, o katerih je itak znano, da so povsod zadovoljni, kjer je kaj zaslužka.

Omenili smo, da so Havajske otoke odkrili Španci. Natančneje je seznanil svet z njimi glasoviti morski brodar James Cook (čitaj: Kuk), rojen na Angleškem leta 1728. Bil je preprostega kmetskega stanu in brez višje izobrazbe, toda imel je druge zmožnosti, ki so mu pridobile svetovno slavo. Od navadnega pomorščaka se je povzpel do preiskovalca najbolj oddaljenih morskih zalivov. Življenje mu je potekalo na jadrnicah in le takrat je bil srečen, kadar se je vozil po morju. Ako pomislimo, kako nevarna je bila morska vožnja, ko še ni bilo parobrodov, temveč le ladje na jadra, ki jih je vihar poljubno zaganjal semintja, moramo občudovati pogum tega junaka. Angleška vlada ga je podpirala na vse moči. Na njegovih vožnjah so ga spremljevali zemljepisci, botaniki, zvezdoslovci in zdravniki. Vozil jih je po Atlantskem in Velikem morju, ob skrajnih južnih koncih Afrike in Amerike, peljal jih skozi Beringovo morsko cesto v bližino Ledenega morja. Dognal je, da je morje, ki obdaja našo zemljo, samo eno, ker se pretakajo vse morske ceste iz enega morja v drugo. Dalje je dokazal, da sestoji večina naše zemlje iz vode ne pa — kakor se je trdilo poprej — iz suhe zemlje. In ta mož, ki je prestal toliko viharjev na morju ter ga je spremljevala vedna sreča, je padel na Havajskih otokih navadnim ubijalcem v roke. Radi čolna, ki so mu ga ondotni prebivalci skrivaj odpeljali, je nastal prepir, v katerem je izgubil Cook svoje življenje dne 14. februarja 1779, star 50 let. Menda tudi njegovi lastni pomorščaki niso bili nedolžni pri tem zločinu.

34. Slab sprejem v Ameriki.[uredi]

Ob osmih zvečer se je začel pomikati Oregon iz pristanišča v Honolulu. Vozil je v bližini otoka Oahu, približal se otoku Molokai, potem pa ubral pot proti vzhodno-severo-vzhodni strani ter obdržal to smer ves čas do San Francisco. Na skalnatih neobljudenih otokih so se videle množice morskih ptic, ki so posedali po strmih stenah in obletavale pustinjo, v kateri so uživale neskaljen mir pred največjih sovražnikom nedolžne živali, človekom.

Devet dni se je računalo za vožnjo iz Honolulu do Amerike. Radi ugodnega vremena so upali popotniki, da dospe parnik v tem času do suhe zemlje.

Fric je velikokrat premišljeval, je li vojna že končana ali ne. Zadnje novice je slišal na Kitajskem, zato je želel novejših podatkov o Nemčiji in njenih zaveznikih. Nekega dne se mu je izpolnila želja. Na parnikovem krovu je prisluškoval pogovoru dveh Nemcev, ki sta se menila o tej reči. Zelo je moral vleči na ušesa, da je kaj razumel. Nemca sta tiho govorila, da bi kdo ne zlorabil njunih besedi, ako bi bila slučajno kaj rekla zoper Ameriko. Vsled tega je postajala Fricova radovednost še večja. Skoro rad bi bil žrtvoval eno uho, da bi bil le dobro slišal na drugo. Izvedel je, da se Nemcem na Francoskem zelo slabo godi, ker podpira Amerika Angleže in Francoze zoper Nemce. Nemška vojska je prodrla že blizu Pariza, toda odkar je general Foch prevzel vrhovno vodstvo francoske armade, se Nemci stalno umikajo. Vse kaže, da bodo v kratkem premagani. Fric je spoznal nesrečo, v katero bo pahnjena njegova domovina. Nemški narod, poprej na vrhuncu napredka, sedaj pa tako poražen — to je bolelo Frica nad vse.

»Morebiti ni tako hudo, kakor pripovedujejo. Lahko se še obrne na bolje, saj sem vedno slišal, da je Nemčija nepremagljiva,« tako se je tolažil.

Solnce je vzhajalo in zahajalo, dnevi so se vrstili drug za drugim in popotniki so težko čakali, da se kmalu konča dolga vožnja. Prišel je zadnji dan 26. avgusta. Zjutraj je dobil vsak popotnik tiskovino, da zapiše vse predmete, ki jih je prinesel s sabo iz Azije ali s Havajskih otokov. Carinski urad v San Francisco bo na ta način takoj o prihodu parnika hitreje izvršil svoje delo. Vojni ujetniki so imeli poleg svoje ponošene obleke le tisto svileno blago, ki so je kupili v Pekingu in hermelinove kožice iz Irkutska.

»Skrijmo to pod vrhnjo obleko!« je svetoval Francelj.

»Po mojih mislih bolje da ne,« je zanikaval Jerič. »Carinarji so premeteni ljudje, vajeni vseh načinov prevare, ker imajo vedno opraviti s popotniki. Huda kazen bi nas zadela, ako bi se izvedelo, da smo kaj prikrili.«

»Do sedaj smo se vedli vedno pošteno,« je posegel Nedeljko vmes, potem pa nadaljeval s ponosnim

»Čeprav smo ubogi ljudje, ki nimamo danes, ko prihajamo v bogato Ameriko, nič svojega, kakor samo to, kar vsak vidi pri nas, vendar nočemo skrivati tudi teh malenkosti ne, ki jih ponesemo svojim dragim na dom. Jaz zapišem na listino, da imam štiri metre kitajskega svilenega blaga in dve hermelinovi kožici iz Sibirije. Tako zapišite tudi vi, kolikor kdo ima.«

»Amerikanci računajo visoko carino,« je oporekal Francelj. »S čim jo bomo plačali, ko nimamo nič denarja?«

»Naj nam pa pridržijo blago do onega časa, ko bomo zaslužili carinski znesek,« je kratko odvrnil Nedeljko.

In njegova je obveljala.

Isti dan ob treh popoldne je vozil Oregon skozi »zlata vrata«. Svetovno mesto San Francisco se je vzdigovalo na nizkih gričih v vsi lepoti in velikosti. Visoka poslopja so se vzpenjala z mnogoštevilnimi nadstropji v zrak, kakor da bi hotela presegati babilonski stolp. Morska ožina, ki pelje z Velikega oceana v mesto, se imenuje zato »zlata vrata« (Golden Gate), ker so tukaj ladje zvozile že toliko bogastva iz Azije, Afrike, Avstralije in Južne Amerike, da ožino po pravici zaznamujejo s tem imenom.

Oregon se je po treh tednih, odkar je zapustil Jokohamo, zasidral v luki San Francisco. Potniki so stopali iz parnikove notranjščine in radostnih obrazov pozdravljali novi svet. Tudi Slovencem je gorkeje utripalo srce, ko so došli v Ameriko. Ta zemlja se jim je zdela nekako domača ob spominu, da biva tukaj veliko rojakov, ki so našli v Združenih državah svojo novo domovino.

Ako bi bil kdo cenil število tistih, ki jih je pripeljal Oregon v San Francisco, rekel bi bil, da jih je več stotin. Vsi so morali iti, ko so stopili na suho, v prostorno dvorano, kjer so jih čakali finančni stražniki. Bogataši so odklepali dobro napolnjene kovčege in izkladali iz njih dragoceno blago. Plačevali so velike svote carine ter odhajali iz dvorane. Slovenci so v ozadju čakali s svojimi nahrbtniki, saj jim je bilo itak vse eno, ali so med prvimi ali med zadnjimi. Naposled, ko se je dvorana že izpraznila, so pokazali svoje imetje in vsakemu se je naložilo tri dolarje carine.

»Nimamo s čim plačati,« je rekel Nedeljko. »In ako nam obrnete nahrbtnike ter poleg tega še žepe, ne boste našli ničesar.«

Uradnik je poklical tolmača, ker sam ni razumel nemščine.

»Ni drugače, kakor da pustite tukaj blago in je rešite, ko dobite denar,« je razlagal tolmač. »Štirikrat tri je dvanajst dolarjev.«

Francelj je prosil tolmača, da bi se jim carina pregledala, toda Nedeljko se je sramoval prošnje.

»Nočemo milosti, temveč pravico,« je rekel samozavestno. »Milost je za hudodelnike. Blago pustimo tukaj do časa, ko zaslužimo denar.«

Potem je dejal Franceljnu:

»Ne prositi! Do sedaj smo bili kavalirji, v Ameriki bomo gentlemani.«

Že poprej samostojnega vedenja, je postal Nedeljko vsled svetovne izkušnje še bolj odločen.

»S tema rokama si bom zaslužil, da poravnam vse obveznosti,« je rekel tovarišem. »Samopomoč je najboljša. In prav tako vi, moji prijatelji! Vse bomo plačali in dali vrh tega še dobro napitnino tistim, ki so nam zasegli imetje. Potem bomo lahko rekli, da smo ljudje. Saj ste slišali, da se začenja človek šele pri veliki napitnini.«

Uradnik je brez opazke izročil Nedeljku priznanico o zadržanem blagu in stvar je bila rešena.

Čakala pa jih je druga preiskava. Zglasiti so se morali tudi pri policijskem uradu, ki je imel pisarno v prvem nadstropju istega poslopja. Nekaj težkega jim je ležalo na srcu, ko so šli po stopnicah. Toda Jerič, ki je že večkrat posegel v zaklad svoje modrosti in prinesel iz njega marsikako cvetko domačega razuma, je imel tudi tukaj pripravljene tolažilne besede:

»Življenje zahteva mnogo potrpljenja, toliko bolj od nas, ki že nekaj let nimamo ne svoje mize ne svoje postelje. Vztrajajmo do konca! Bolje je nevarnosti gledati v obraz kakor povesiti glavo. Če ne bo mesa, bo pa repa.«

Isti nemški tolmač, ki je bil v carinarni, jih je spremljal tudi k policiji. Komisar je zahteval legitimacije. Pokazali so mu priporočilno pismo iz Irkutska.

»To ne zadostuje,« je rekel. »Prosim točnega obvestila o vaših osebah.«

Fantje so izprevideli, da ne pomaga noben izgovor, to tembolj, ker se je našlo v nahrbtniku nekaj avstrijske vojaške obleke. Prostodušno je razložil Nedeljko zgodovino preteklih let, pojasnil beg iz ruskega ujetništva in opisal potovanje v Ameriko.

Odkrito priznanje sicer ni ganilo komisarja, vendar je bil zadovoljen, da se je zadeva tako hitro dognala.

»Združene države Amerike so v vojni z Nemčijo in Avstrijo, zato ste sedaj naši ujetniki.«

»Ravno prav,« je razlagal Jerič tovarišem, ko jih je peljal stražnik v zapor. »Ob času, ko smo brez sredstev, je pogledal Bog na našo revščino ter nam preskrbel brezplačno hrano in stanovanje. Slabo je obrnil v dobro. Trpljenje je priprava za zmago.«

Stražnik jih je odvedel v vojašnico, peljal preko širokega dvorišča v pisarno in jih izročil nadzorniku. Ta je vpisal podatke o vojnih ujetnikih v protokol in jim odločil visoko zračno sobo v bivanje. Vojašnice Združenih držav so bile namreč ob tem času skoro izpraznjene, ker se je večina ameriških vojakov bojevala na Francoskem. V sobi je bila vse druga snažnost, nego so je bili vajeni na Ruskem. Okna svetla, stene pobeljene, tla umita, postelje snažne. Ko so dobili tudi dobro večerjo, je ponovil Jerič še enkrat:

»Slabo je obrnil v dobro.«

Nedeljko pa je razmišljal takole:

»Zapro tistega, o katerem upravičeno slutijo, da je nevaren človeški družbi. O nas se menda ne more trditi kaj takega. Kakor vojni ujetniki nismo nikomur nevarni, saj nimamo ne moči ne namena storiti kaj žalega. Predbaciva se mednarodno pravo. Ha! Mogočna država se boji siromakov. Pred nami izmučenimi popotniki naj bi se tresle velesile! Združene države Amerike, ki so že davno odpravile sramotno suženjstvo ter proglasile svobodo, ki gre človeku po božji in naravni pravici, nam jemljejo sedaj isto prostost, ki je nista vzeli ne Kitajska ne Japonska. Prav res. Vojna je oropala ljudi jasne razsodbe in jim zmešala pojme boljšega spoznanja. Ukloniti se moramo, zlomili nas pa ne bodo!«

»Grenko kroglico bomo morali požreti,« je dostavil Jerič. »Ampak ne žvečimo je predolgo, da ne postane še bolj grenka. Pogum, fantje! V vojski se nismo bali smrti, in kdor se ne boji smrti, se ne boji nikogar.«

35. San Francisco.[uredi]

Ko se je pisalo 1777, sta prišla v Severno Kalifornijo dva frančiškana z namenom, da bi ondi živeče nevernike pridobila krščanski veri. Kraj, kjer stoji sedanje mesto San Francisco, je bil njima tako všeč, da sta ga odločila za misijonsko postajo. Zgradila sta leseno kočo, pred kočo zasadila v zemljo visok križ, poleg njega postavila kapelico, izročila jo varstvu sv. Frančiška in ji dala ime »San Francisco de dolores«.

Kjer je stala revna koča s kapelico, se vzdiguje sedaj ponosno mesto, broječe pol milijona prebivalcev. Pokazalo se je, da sta redovnika na najbolj pripravnem prostoru položila temelj svojemu delovanju, čeprav nista slutila, da bo zraslo iz ondotnih tal mesto, ki velja za vladarja Velikega oceana. Kjer je samevala prva kapelica, je zgrajena sedaj cerkev z imenom »San Francisco de dolores«, kar pomenja: Sv. Frančišek v žalosti. Gotovo se ustanovnikoma ni dobro godilo med Indijanci, zato sta izbrala tak naslov misijonski postaji.

Do leta 1822 so frančiškani oskrbovali novo postojanko in pridobivali vedno večje število rdečekožcev krščanski veri. Ko je tega leta postala mehikanska država sama svoja, se je začela zanimati tudi za San Francisco, pa ne zato, da bi podpirala misijonarje, temveč, da bi razdirala njih delo. Velik spremen se je izvršil v mestu, ko so leta 1848. odkrili zlate rudnike v Kaliforniji. Od vseh strani so drli ljudje skupaj z namenom, da bi v kratkem času prav veliko zaslužili. Mesto je hitro naraščalo, toda naraščali so tudi vsakovrstni zločini, ker niso dohajali najboljši ljudje v Kalifornijo.

Dne 18. aprila 1906 se je pojavil v San Francisco ob petih zjutraj tako strašen potres, da so se poslopja podirala eno za drugim. Poleg tega je nastal v središču mesta požar, ki je segal na vse strani. Požarne brambe so razstreljevale sosednje hiše z dinamitom, kljub temu se je širil plamen naprej in zahteval veliko človeških žrtev. Mesto je bilo skoro popolnoma razdejano, vendar se je čudovito hitro vzdignilo iz razvalin. Iz vseh inozemskih držav so dobivali apno, cement, jeklo, les itd. Taka naglica je mogoča le v Ameriki.

San Francisco ima približno tisto zemljepisno lego severne širjave kakor Sicilija. Pravijo mu z okrajšanim imenom »Fisco«. Visoke skalnate stene ga obdajajo na več straneh. Na skalovju, ki štrli iz morskih globočin, se vidijo vsak dan čudne zverine, ležeče na suhem ali plavajoče v valovih. To so morski levi, do štiri metre dolgi in več sto kilogramov težki morski prebivalci. Država jih ščiti s svojim varstvom, zato se ne smejo preganjati; ljudem pa, ki jih iz mesta opazujejo, so v veliko zabavo.

Novo pozidano mesto San Francisco ima glede stavb isto podobo kakor druga ameriška mesta. Ulice, ki se vlečejo v daljavo; hiše, ki štrlijo z mnogimi nadstropji visoko v zrak; cestne železnice, po katerih ropotajo vlaki gorindol; prah in dim, ki nadležno silita v grlo: — vsega ima človek kmalu preveč. Toliko bolj ga zanima ljudstvo, ki gre mimo njega, kajti Frisco je mesto, v katerem te srečujejo vsa človeška plemena. Tukaj čutiš bolj kakor drugje, da je zemlja res okrogla in da se njene skrajnost dotikajo ena druge. Veliko vidiš Kitajcev, ki imajo poseben oddelek, določen jim za stanovanje. Tudi Japoncev je dovolj, pravtako črnokožcev iz Srednje Amerike in bakrenordečih Indijancev. Naposled je pa kljub veliki razliki vendar resnično, da so ljudje povsod enaki. Imajo sicer druge obraze, pripadajo drugemu plemenu, nosijo drugačno obleko, govorijo neznan jezik, živijo po drugih običajih, toda v bistvu smo vsi potomci prvih staršev.

Vrnimo se k našim rojakom, ki so dobili neprostovoljno stanovanje v mestni vojašnici. Po pravilu, da je čas denar, je uporabljalo oskrbništvo moč štirih krepkih mladeničev v to, da je imelo od njih kaj dobička. Kakor žrtvujejo vsi slovenski izseljenci svoja najlepša leta koristim ameriškega Moloha, tako so morali tudi vojni ujetniki trdo zaslužiti hrano in stanovanje. Kljub temu so bili zadovoljni, čeprav niso prejemali nobene plače.

Tako življenje je trajalo skoro tri mesece, tja do 20. novembra 1918. Ta dan pa se je zgodilo nekaj posebnega. Poleg stražnika, ki je prišel vsako jutro klicat na delo, sta vstopila v sobo dva višja uradnika in jim naznanila — osvoboditev. Prečitalo se jim je v nemškem jeziku sledeče nepričakovano poročilo:

»Končana je štiriletna svetovna vojna. Amerika, Anglija, Francija, Italija in Srbija so izvojevale odločilno zmago. Sovražnik se je vdal na vseh bojnih poljih. S pričujočim razglasom ste izpuščeni iz vojnega ujetništva. Ker ste zvesto delali in se dostojno vedli, podeli vlada Kalifornije vsakemu 30 dolarjev podpore, ki se takoj izplača. Poleg tega prejmete tudi spričevalo osvoboditve, da se z njim izkažete pri povratku v domovino.«

Ujetniki so komaj verjeli, da je to resnica. Šele potem, ko so prejeli določeno podporo in izkaznico o prestanem ujetništvu, so se zavedeli nenadne sreče. Dostojno so se zahvalili in zapustili vojašnico. Od samega veselja niso mogli kaj več govoriti. Tedaj je rekel Jerič, in to pot že v tretje:

»Slabo je obrnil v dobro.«

Zdelo se jim je, kakor da bi bila hipoma nastala svetloba iz teme. Šli so naravnost v carinarno, da bi dobili nazaj blago, ki so je prinesli iz Azije. Pokazali so priznanico, plačali vsak tri dolarje carine in prejeli zaplenjeno blago. Nedeljko je ponudil dva dolarja napitnine uslužbencu, ta pa je bil toliko ponosen, da je ni hotel sprejeti. Sedaj so bili popolno prosti.

»Vojna se je torej končala v prid Franciji in njenim zaveznikom,« je rekel Francelj grede iz carinarne.

»Kaj bo z Avstrijo?« je vprašal Jerič.

»Njeni južni deli se združijo z Jugoslavijo,«je sodil Nedeljko. »Ampak kako to, da se Rusija nič ne omenja? Mi smo se vojskovali z Rusijo, kaj je z njo?«

Na to vprašanje niso dobili pojasnila.

Fric ni govoril veliko. Sedaj je bil potrjen v tem, kar je slišal na morju o Nemčiji. Poražena, poteptana ...

»Pustimo domnevanja in počakajmo, da izvemo resnico,« je sklepal Jerič. »Prvo je sedaj, kaj bo z nami? Prejeli smo vsak 30 dolarjev od države v Kaliforniji, toda treba je, da kaj zaslužimo. V Kaliforniji se koplje zlata ruda, kaj mislite o tem?«

Za nekaj časa se odzove Nedeljko:

»Vprašali bomo. Delo bi dobili tudi drugod; ako se pa v zlatih rudnikih zasluži več, lahko poskusimo. Grem v vojašnico in prašam o tem. Počakajte tukaj.«

Nedeljko je odšel, ostali trije so pa sedli na klop v pristanišču in gledali parobrode, ki so bili zasidrani pri nabrežju. Težko otovorjene mule so donašale blago v pristanišče, kjer je kar mrgolelo delavcev, ki so valili zaboje in sode v parnike. Konji so dovažali vozove, s katerih so se skladali vsakovrstni predmeti in se je z njimi polnila notranjščina parnikov. Slovenci so čitali njih imena, kam je vsak namenjen in kdaj se bo odpeljal. Videli so, da je ves svet v vednem gibanju ne samo zato, ker se suče okrog solnca, temveč tudi radi tega, ker je na suhem in na morju živahen promet. Ljudje in blago — vse se pretaka brez miru semintja. Vendar jih to ni preveč zanimalo, saj so v preteklih letih sami poskusili, kaj je svet in kakšen revež je človek, ki blodi po njem brez strehe. Misli so jim hitele v domovino, ki bi jo po tolikem času radi zopet videli. Toda kam brez denarja?

Kmalu se je vrnil Nedeljko, ki ni prinesel zelo ugodnih novic.

»Bolje smo si predstavljali, nego je v resnici,« je rekel. »V Združenih državah se zasluži v premogovih jamah več kakor pri zlati rudi, le trpljenje je v zlatih rudnikih manjše nego v premogovnikih.«

»Torej kam?« je vprašal Jerič, ki se mu je zdelo škoda, da tratijo čas z brezdeljem.

»Iz San Francisco se peljemo po železnici 120 kilometrov proti severovzhodu. Ustavili se bomo v mestu Sacramento in ondi izvedeli, kar je treba.«

Mogočen balon, privezan na visokem drogu, se je spustil med Nedeljkovim govorjenjem na tla. Pred svetovno vojno se je naznanjevala dvanajsta ura opoldne s strelom iz topa, v svetovni vojni pa so začeli tudi v Ameriki štediti s smodnikom, ker so ga potrebovali drugod. Zato se naznanja sedaj poldne na omenjeni način.

Oproščenci so poiskali gostilno, v kateri so se pokrepčali za nadaljno pot. Ker je bil ravno prvi dan, ko so se zopet svobodno gibali, privoščili so si kupico »kalifornijca«, ki jih je ogrel kakor ogreva žareče solnce zemljo ob 32. zemljepisni stopinji severne širjave.

36. V zlatih rudnikih Kalifornije.[uredi]

Kalifornija je ob skrajno zapadni strani Združenih držav in obsega dva dela. Severni del pripada Združenim državam, južni pa Mehiki. Ob severu meji na državo Oregon, ob vzhodni na Nevado in Arizono, ob jugu na Mehiko. Nekdaj sta obe Kaliforniji pripadali Mehiki, zato se je ohranilo do danes mnogo španskih imen. Dežela slovi radi milega podnebja in bogatih poljskih pridelkov. Ko se je v ondotnih krajih odkrila zlata ruda, je postala Severna Kalifornija svetovnoznana. Od vseh strani so hiteli ljudje, da bi si prav hitro napolnili žepe z zlatom. Kako se je to zgodilo?

Skozi Severno Kalifornijo se vleče visoko gorovje Sierra Nevada. Najvišji vrh Mount Shasta ima 4386 metrov morske višine. Ob njegovem vznožju izvira reka Sacramento, ki se izliva v bližini mesta San Francisco v morje. Reka dobiva dotoke tajajočega se snega, s katerim je skoro vse leto pokrita Sierra Nevada. V imenovani reku je leta 1848. zasledil švicarski stotnik Sutter naplavljen pesek, v katerem so bila zlata zrna. Preiskovanje je dokazalo, da se zlato ne nahaja samo v naplavljenem pesku, ampak tudi v skalovju ondotnih gora. Ko se je v neki granitni skali dobil 70 kilogramov težak kos zlata, je hitelo od blizu in daleč vse skupaj. Kalifornijska vlada je bila pa toliko modra, da ni pustila posameznikom poljubno gospodariti z dragoceno kovino. Prevzela je rudnik v lastno upravo in skrbela, da se je zlato kolikor mogoče popolno izločevalo iz kamenja in peska. Do takrat se je delalo tako površno, da je ostalo veliko zlata neizrabljenega. Najbolj bogat je bil pridelek v prvih letih, pa tudi dandanes donaša državi velik dobiček. Vsaj 60 odstotkov vsega zlata se dobi v Kaliforniji.

Četvorica naših znancev je zapustila San Francisco in se odpeljala po pacifiški železnici proti Sierri Nevadi. Polna najboljših nad je dospela v štirih urah v mesto Sacramento, ki je dobilo ime po ondotni reki. Slovenci so videli že od ljudi, ki so pred mnogimi leti iskali sreče v teh krajih. Zglasili so se pri ravnateljstvu, ki jih je takoj sprejelo v službo in jim nakazalo dela v rudokopih San Juan.

San Juan je naselbina samih tujcev. Množica zidanih hiš se vrsti v dolgi črti ob podnožju Sierre Nevade; veliko je tudi lesenih zgradb. Nekdaj so bili tukaj najrodovitnejši kraji, odkar pa so zasledili zlato rudo, je vse križem prekopano. Ni več njiv, ne vinogradov, ne sadnih vrtov. Povsod nam gramoz, ki daje okolici podobo puščave. Komaj da se še pozna velika cesta, po kateri se je vršil nekdaj živahen promet; mesto nje je sedaj rogljata pot, kjer škripljejo dvokolesni vozovi in cvilijo samokolnice težakov.

Delo, ki so je opravljali naši fantje, je bilo najnižje vrste, tisto delo, ki se vrši lahko brez vsake izobrazbe. Dobili so rovnice in lopate ter kopali celino. Naplavljeni pesek, pomešan z zlatom, se nahaja tri ali štiri metre globoko v zemlji. Treba je najprej to debelo plast izmetati, da se pride do iskanega predmeta. Izkopani materijal so vozili proč in z njim zasipali jame, ki so bile že preiskane. Pri delu so se menjavali tako, da sta dva kopala gramoz in ga izmetavala na površje, dva sta ga pa odvažala z vozom, v katerem sta imela vpreženega mršavega konja.

»Ako bi bil to moj poklic,« je tožil Francelj, »ne vztrajam tukaj niti en mesec. Zemlja je težka, to ve vsak, ki jo je kdaj kopal. Še v Sibiriji nisem imel takih žuljev na rokah, kakršne imam tukaj.«

»Trpeli bomo, kolikor časa bo šlo,« je rekel Nedeljko, »končati se pa ne smemo. Ampak brez dela ni jela, lačnih junakov ni na svetu.«

Fric ni veliko govoril. S čudno vdanostjo je kopal in izmetaval iz jame.

Čeprav je šlo že proti koncu novembra, ni narava prav nič kazala, da se bliža zima. Le deževalo je kak dan, sicer je bilo vedno ugodno vreme. Vrhovi Sierre Nevade so bili pokriti s snegom, v dolini ob reki Sacramento pa je vladala skoro pomlad.

Nastopilo je novo leto 1919. Delo je šlo dobro izpod rok in tudi zaslužek je bil zadovoljiv. Sedem dolarjev na dan in prosto stanovanje je že nekaj. Kuhinjo jim je oskrboval Fric, ki je bil vajen tega posla, ko je v prejšnjih letih opravljal službo kuhinjskega pomagača na nemški bojni ladji. Družina štirih oseb je imela dobro urejeno malo gospodarstvo. Z drugimi delavci, kakih 300 po številu, niso imeli nobene zveze, ker jim ni ugajala njih družba. Ako povemo, da je bila ta delavska kolonija zgnana od vseh strani sveta in da je bilo v njej mnogo nevarnih ljudi, moramo le odobravati, da se niso mešali vanjo. Največ je bilo Kitajcev, precej Japoncev in Portugizov iz Mehike, ostali pa neznano kakih narodnosti. Razen Portugizov ni bilo menda nobene krščanske duše med njimi. Slovenci so spoznavali vedno bolj, da je delo v zlatih rudnikih le za izgubljena človeška bitja, ki jim pravi Španec »los desperados«, t. j. za take, ki so obupali nad vsem svetom.

Do velike noči so bili zaposleni pri kopanju zemlje. Po veliki noči pa jih je nadzornik obvestil, da bodo premeščeni k višji službi, ker se je ravnateljstvo prepričalo, da niso kaki potepuhi, ampak pošteni ljudje. Poslej ne bodo izmetavali več navadnega gramoza, temveč samo tisti pesek, ki je mešan z zlato rudo. Za delavce te vrste so izbrali ljudi, ki so jim zaupali opravilo z zlatim praškom. Kljub temu je bilo strogo nadzorstvo. Pazilo se je, da ne bi uslužbenci polnili lastnih žepov, zato so jih preiskali po vsakem končanem delu.

Z zlatom primešani pesek, ki je imel rumenkasto barvo, so vozili k izmetovalnemu stroju. Ta je imel prev preprosto podobo. Postavljen je bil na lesenih, po petnajst metrov visokih drogovih. Na vrhu je bila prostorna železna posoda, preluknjana kakor rešeto. Z vzdigovalniki so spravljali pesek navzgor in polnili z njim posodo, ki se je vedno vrtela, ker je bila z močnimi jermeni zvezana s strojem. Debelo kamenje, ki ni moglo izi skozi rešeto, je odletavalo ob odprtih straneh posode na tla, drobni pesek pa se je usipal skozi sito in padal v korita, v katerih je tekla voda. Voda je nesla pesek naprej, zlato pa je ostajalo vsled lastne teže v koritih. Pesek, ki je bil prvič spran z vodo, se je izpiral še enkrat ali dvakrat z roko, da ni prišlo nič zlata v izgubo. Očiščeno zlato je imelo podobo drobnih zrn ali luskin, včasih je bilo debelo kakor leča.

Povedali smo že, da je bila večina delavcev dvomljive vrednosti. Ob nedeljah so zapravljali denar s popivanjem in igro, kar se je večkrat končalo s pretepi in poboji. Zato so bile vedno kazenske preiskave. Tudi domače ljudstvo se je vsled dobrega zaslužka udajalo razuzdanemu življenju. Kakor veliko premoženje rado človeka popači, tako je obilica zlatá drvila v Kaliforniji marsikoga v pogubo. Upoštevati moramo, da ljudje niso živeli samo od vsakdanjega zaslužka, temveč da so tudi veliko poneverili. Ne malo zlata je šlo po tihotapcih v daljne kraje. Večkrat je bila straža sporazumljena s tatovi. Ob taki priliki sta obe stranki, t. j. stražniki in tatje streljali druga na drugo v prevaro nadzornikov. Dostikrat so ležali v gozdih ubiti in oropani ljudje, ki so jim rekli »zlata divjačina«. Največkrat pa se je zgodilo tako, da so morali tisti, ki so bili oropani, iti v zapor, roparje pa je ščitila podkupljena policija.

Slovencem se ni zgodilo nič hudega, ker so bili napram sodelavcem strogo oprezni. Občevali so z njimi le za potrebo in samo pri belem dnevu. Franceljnu je bila izmaknjena denarnica, v kateri je imel 70 dolarjev. Od tega časa so bili še bolj previdni. Kar so imeli denarja, so ga skrili pod deske v tla svojega stanovanja. Prav tako niso upali pokazati žepnih ur. Ponoči so se dobro zapirali, toda kljub temu dostikrat spali z odprtimi očmi.

»Med takimi ljudmi je previdnost junaštvo,« je trdil Jerič.

Vsled tega so želeli prejkomogoče priti iz zastrupljenega ozračja. Vendar jim ni kazalo posloviti se poprej, dokler niso zaslužili dovolj. Draginja je postajala vedno večja in zvišale so se tudi vozne cene na železnicah. Koliko bodo morali plačati do New-yorka in koliko po Atlantskem morju v Evropo!

Ko je pridobitev zlata naraščala od dne do dne, je začela uprava rudnikov očiščevati zlato na hitrejši način. Napravili so brizgalnice, ki so vsipale vodo kar naravnost v izkopane jarke, da se je z zlatom pomešani pesek odvajal po širokih koritih naprej, zlato pa je ostajalo na dnu. Pridelek je bil vedno bogatejši, v isti meri pa se je dvignila tudi valuta ameriške dolarja je dosegla v Evropi nenavadno visoko vrednost.

37. V državah Utah in Colorado.[uredi]

Vojnih ujetnikov sedaj ne moremo več klicati s tem imenom. Amerika jih je osvobodila, da so imeli prosto pot skozi vse države njenih zaveznikov.

Na dan sv. Jakoba 25. julija 1919 so zapustili zlate rudnike San Juan v Kaliforniji, ko so dobrih osem mesecev prekopavali ondotno zemljo. Potovanje jih ni več skrbelo, saj so imeli toliko, da so upali še domov kaj prinesti. Srečno so odšli iz brloha propasti s spoznanjem, da zlato človeka oslepi in ga dela sposobnega za vse hudobije.

V mestu Sacramento so si kupili novo obleko in nekaj zlatnine, da jo ponesejo na dom. Potem so sedli v vlak pacifiške železnice ter se vozili vedno više do postaje Summit, ki leži 2277 metrov nad morjem. Tukaj je bil dosežen prehod čez Sierro Nevado. Vlak se je začel spuščati navzdol. Po samotnih pokrajinah je pripihal najprej v državo Nevada, od tu pa v državo Utah.

Prikazalo se je jezero, ki mu pravijo radi slane vode Salt Lake. Prvotna železnica je šla po velikem ovinku okrog jezera, pozneje so jo speljali radi plitve vode naravnost čez sredo jezera. V vodo so zabili močno leseno stebrovje, na vrh pa položili železniški tir. Po tem dolgem ogrodju je dirjal vlak 37 kilometrov daleč in dospel v Salt Lake City, glavno mesto države Utah.

»Čeprav se nam mudi domov,« je rekel Nedeljko tovarišem, »oglejmo si vendar Salt Lake City.«

Tisti, ki je nasprotoval, je bil seveda Jerič s svojimi običajnimi pomisleki, ki večkrat res niso bili vredni upoštevanja.

Nedeljko mu je šaljivo rekel:

»Je prav hvalevredno, da imaš tako praktične misli, toda ni verjetno, da boš kaj dosegel.«

Mislimo si planoto 1311 metrov nad morjem. Na vseh straneh jo obkrožujejo gore, na sredi pa se razprostira mesto slanega jezera z 92.000 prebivalci. Ulice se vrstijo v ravnih črtah ter križajo v pravokotih. Hiše so bolj nizke, izgledajo pa toliko ličneje zato, ker so obdane z vrtovi in zasenčene s sadnim drevjem. Vode, ki namaka okolico in pospešuje rodovitnost, je v izobilju.

Leta 1847. je došlo v ta kraj 240 ljudi, ki jih je ameriška vlada radi občeškodljivih naukov pregnala iz države Illinois. Naselili so se na tem zapuščenem svetu ter s čebelno pridnostjo ustanovili novo domovino, ki se je imenovala »čebelna država«. Njen voditel Brigham Young je povsod iskal privržencev in privedel malo občino do precejšnjega blagostanja.

Glavna reč, ki obdaja Salt Lake City s čudno slavo, je njihova verska uprava. Ljudem so njih voditelji čisto po svoji domišljiji ustvarili verske nazore. Josip Smith je našel na nekem griču zlato ploščo, na kateri je bila vdolbena pisava, ki je Smith ni razumel. K sreči je dobil poleg plošče demantni očali in šele sedaj je znal čitati pisanje. Rekel je, da je to mormonsko sveto pismo. Navedena zgodba pripada gotovo le bajki. Kljub temu je dobil Smith nekaj ljudi, ki so mu brazpogojno sledili ter se imenovali Mormonci. Ves njihov nauk je zbirka budistovskih, židovskih, muslimanskih in krščanskih idej, ki kažejo, v kakšne nedoslednosti pade človeški duh, ako se vda domišljiji. Mormonci nazivljejo same sebe »Latter Day Saints« (svetnike poslednjega dneva). Vlada Združenih držav se ni skladala z nemoralnimi nauki Mormoncev, posebno ne z naukom, da je dovoljeno mnogoženstvo, zato jih je izgnala na gorsko planoto slanega jezera.

V sredi mesta se vzgidujejo tri velike stavbe, ki služijo Mormoncem za službo božjo in za razne shode.

Prva zgradba, sezidana iz belega granita in okrašena s šestimi stolpi, se imenuje tempelj. Vzpenja se nad vsem mestom. V njem se vrši mormonsko bogoslužje, se krščujejo otroci na ta način, da jih popolno potapljajo v vodo, se sklepajo zakoni ter opravljajo drugi cerkveni obredi. Slovenci niso mogli v notranjščino, ker je bil tempelj zaklenjen.

Druga zgradba je sezidana iz obrezanega kamna in venčana s kupolo, slonečo na 44 kamenitih stebrih. Imenuje se tabernakelj. Jerič je meril to poslopje ob vnanji strani ter dognal, da je 90 korakov dolgo in 55 široko. V notranjščino pelje mnogo vrat. Vstopili so v tabernakelj in občudovali velikanski obok, kakršen bi se težko dobil kje drugod na svetu. Govorniški oder stoji na tako ugodnem kraju, da se sliši govornikov glas povsod razločno, sedeži pa so postavljeni eden nad drugim. Določeni so cerkvenim predstojnikom, ki izvršujejo razne službe in imajo zato tudi razna imena: veliko duhovni, škofje, pridigarji, učeniki. V ozadju tabernaklja so mogoče orglje, ki služijo za koncerte.

Tretje poslopje je blizu prvih dveh. To je dvorana, ki gre vanjo več tisoč ljudi. V njej se zbirajo Mormonci k posvetovanju ter imajo zabave z igrami in petjem.

Po enodnevnem bivanju v Salt Lake City so se Slovenci odpeljali naprej. Med potjo so iz več krajev pisali domov, kje da živijo in kdaj se vrnejo, ako bo šlo vse po sreči. Ko so se do sedaj vozili v bližini visokih gora, postajala je narava od slanega jezera dalje še bolj silovita. Železnica se je vzpenjala vedno više tako dolgo, da je dosegla postajo Tenesse, ki sameva 3175 metrov nad morjem. To je najvišja točka prehoda, ki pelje čez Skalnato gorovje (Rocky Mountains) Severne Amerike.

Ko je drdral vlak z višine z znano ameriško hitrostjo navzdol, je ropotalo med skalovjem, da ni bil mogoč noben pogovor. Ljudje občutljive narave so tiščali oči skupaj, da ne bi videli mostov, ki so bili speljani čez temne prepade, zijajoče v globočinah. Rastlinstva ni bilo opaziti nikjer. Na obeh straneh železniškega tira so drli gorski potoki v dolino in se prekucevali čez pečine, vrhovi gora pa so bili odeti z belimi plašči.

»Kdaj bomo prišli iz groznih sotesk!« je dejal Francelj.

»In iz divjega dira!« je dostavil Nedeljko. »Velike železniške nesreče, ki se dogajajo v Ameriki, kažejo, da Amerika premalo upošteva človeško življenje.«

V vozovih so gorele luči kakor ponoči. Naposled se je začelo svetliti. Tuintam se je pokazala kaka dolina; iz visokih, s snegom pobeljenih gora so se porajali zaraščeni griči; iz posameznih hiš so nastajale vasi, iz teh pa predmestja. Visoki dimniki, iz katerih se je velil dim, so naznanjali, da se približuje veliko mesto. Ko so se množili tudi železniški tiri in se razcepljali na nove strani, je obstal vlak na prostornem kolodvoru. Dospel je v Denver, glavno mesto države Colorado, ki je postala znana širšemu svetu leta 1858. Takrat so v ondotnih pokrajinah odkrili zlate in srebrne rudnike. Skoro tako kakor v Kalifornijo so hiteli ljudje tudi v Colorado, da bi v naglici obogateli. Čeprav ni bilo toliko dragocene rude, da bi jo bili zajemali v perišča, se je dobilo v zemlji več drugih zakladov, ki so vabili ljudi skupaj. Zasledili so baker, svinec, železo in premog. Dohod tujcev je tako narasel, da šteje glavno mesto Denver danes že nad 200.000 prebivalcev. Ni še posebno dolgo, odkar so bivali v teh krajih sami indijanci in nekaj Mehikancev, sedaj pa toliko ljudstva!

»Tukaj zopet ne bomo šli mimo,« je opozoril Nedeljko tovariše.

Veliko ljudi je izstopilo in še več jih je čakalo, da vstopijo v vlak in se peljejo naprej.

»V Denveru živi mnogo Slovencev,« je pripomnil Jerič, sklicujoč se na Koledar družbe sv. Mohorja iz leta 1914. »Dobro sem si zapomnil, da je bilo vpisanih samo v mestih Denver in Pueblo nad 100 udov. Žal, da si nisem zabeležil kakega naslova. Toda takrat si nisem mogel misliti, da bom hodil še sam po teh krajih!«

Šli so s kolodvora in se napotili v mesto. Kar jih ogovori prijazen gospod:

»Vi ste Slovenci; odkod in kam, če smem vprašati?«

Slišal je namreč Jeričevo govorjenje, zato se jim je pridružil. Začudeno so gledali tujca.

»Ali verjamete, dragi prijatelji, ali ne verjamete,« je odgovoril osupli Jerič, »kmalu bo pet let, odkar smo zapustili domovino. Vi ste prvi Slovenec, ki vas vidimo, odkar smo šli iz Sibirije, in prvi, ki z vami govorimo slovenski. Lahko si predstavljate naše iznenadenje.«

»Tako, tako,« je rekel oni. »Peto leto teče, odkar ste šli od doma? Kje ste hodili ta čas? Lahko mi zaupate, saj sem vaš rojak. Moje ime je Plut, doma iz Bele Krajine.«

Sedaj so mu Slovenci začeli pripovedovati svojo burno zgodovino. Plut jim v začetku ni hotel verjeti, naposled pa se je prepričal, da ima pred sabo pristne slovenske mladeniče.

»Dobro je, da človek kaj vidi,« je dejal. »Ako je vedno doma, otrpne v vsakdanjosti. Pojdite z mano! Sprejmem vas kakor ljube goste. Po dolgem potovanju se boste odpočili nekaj dni pod mojo streho.«

Vstopili so v veliko hišo. Plut jih je predstavil svoji soprogi, ki je bila tudi Slovenka in jih prav tako prijazno sprejela kakor gospodar. Prišli so domači otroci in radovedno gledali tuje može. Kmalu se je zbralo še več drugih v Denveru bivajočih Slovencev, ki so z velikim zanimanjem poslušali dogodke svetovnih popotnikov.

38. Človeško mravljišče.[uredi]

Ko so bivali tri dni pri spoštovani Plutovi družini, so se četrti dan s prisrčno zahvalo poslovili od dobrih ljudi. Plutova soproga jim je dala še nekaj hrane za na pot, gospodar pa jih je spremil na kolodvor in sporočil pozdrave v domovino. Z najboljšimi spomini so zapustili Denver. Prišli so kot tujci, odšli pa kot prijatelji.

Železniška proga se je obrnila proti vzhodu in peljala na nepregledne ravnine, ki se imenujejo »prerije«. Ker je Denver prav blizu prerij, pravijo tej postojanki »The queen of the plains«, t. j. kraljica prerij. Beseda »prerija« je francoska in pomeni travnik. Ampak ta travnik je valovita planjava, ki bi jo radi njenega obsega najlaže primerjal morju. Večinoma je brez drevja, vendar pa ni peščena, temveč poraščena z nizkim rastlinstvom. Posebno lepa sta v prerijah solnčni vzhod in zahod, prav kakor na morju. Ni čuda, da so Indijanci z vso dušo ljubili ta dom in da jim je bilo silno hudo, ko so jih s prerij odganjali v druge kraje. Popotniki, posebno lovci, ki morajo hoditi brez spremstva skozi prerije, imajo tam dobro znanko, ki ji pravijo kompasna cvetka (Silphium laciniatum). Ta cvetka ima svoje liste naravnane po legi poldnevnika (meridijana). Listi se obračajo proti severu in jugu, na vzhodno ali zapadno stran ni noben list obrnjen; kažejo torej popotnikom smer, katere naj se držijo, da ne pridejo s prave poti.

Čeprav so prerije dolgočasne in navidezno mrtve, vendar niso tako zapuščene, kakor bi kdo mislil. Mnogo je tukaj živali, ki se jim prav dobro godi radi zadostne hrane. Najbolj znani so bivoli, z drugo besedo bizoni ali vizenti. Nekdaj so se pasli po vsej Severni Ameriki, sedaj pa živijo samo v tistih prerijah, ki so oddaljene od človeških stanovanj. Največ jih je ob reki Misisipi in ob njenem dotoku Misuri. Jeseni se pomikajo v velikih krdelih od severa proti jugu, da preživijo zimo v gorkejših krajih, spomladi pa se vračajo zopet na sever. Bivoli so sivorujave barve, širokega sprednjega in ozkega zadnjega trupla. Glava je debela, rogovi krepki, vrat kratek in kodrast. Kljub težkemu životu je divji amerikanski bivol tako hiter, da ga dirjajoči konj komaj doteče. Navadno beži pred človekom, toda kadar je razdražen, postane silovit, da bi vse pomandral. Indijanci so živeli sredi med bivoli in jih tako ukrotili, da so jim služili za domačo rabo.

Dolga vožnja čez prerije je precej otožna. Pri mestu Omaha, ki se smatra za zemljepisno središče Združenih držav, so se peljali čez reko Misuri, potem pa čez največjo reko Severne Amerike, Misisipi. Čeprav je most povsem zanesljiv, se je zdel slaboten v primeri z velikostjo reke. Vlak je vozil počasi in popotniki so imeli vtis, kakor da bi se bil most vdajal pod težo voz, približno tako kakor se vdaja čoln na jezeru.

Indijanska beseda Misisipi pomeni veliko reko (misi = reka, sipi = velika). Da je res velika, kaže njen dolgi tek, ki znaša 4209 kilometrov. Amazonka v južni Ameriki je dolga 5340, Volga na Ruskem 3700 km. Misisipi ima svoj začetek med snegom in ledom na daljnem severu, končuje pa se v mehikanskem zalivu, kjer sta sneg in led znana le po imenu.

Misisipi je v vsakem oziru izredna velereka. Ko postajajo druge reke vedno bolj široke, ne kaže Misisipi svoje velikosti po širjavi, ampak zavzema vedno večjo globočino. Tudi glede ovinkov je najbolj skrivljena reka zemlje. Večkrat je imel Misisipi že čudne muhe. Kar čez noč je zapustil staro strugo in si izbral novo ter spremenil državno mejo, da so se ljudje, ki so bili včeraj še v državi Misisipi, nahajali drugi dan v državi Louisiana.

Približalo se je mesto Chicago, ki ni samo glavna postojanka države Illinois, temveč za Newyorkom največje mesto Združenih držav. Pravzaprav se z Newyorkom kosata za prvenstvo. Kakor peljejo v velikem mravljišču pota od vseh strani ter se združuje v njem marljivost malih živalic v eno samo središče dela in truda: tako so napeljane tudi v ta novodobni Babilon tračnice od vseh vetrov sveta ter se strinjajo tukaj v eno veliko delavnico, v kateri mrgolijo milijoni človeških bitij. Zato se Chicago ne more opisovati po posameznih delih, temveč le v glavnih obrisih.

Gospod Plut iz Denvera je imel tako skrb za potujoče slovenske rojake, da je svojemu prijatelju Drobniču v Chicagi naznanil njih prihod s prošnjo, naj jih čaka na kolodvoru La Salle Street Depot ter sprejme v svoje varstvo. Spoznal jih bo po tem, da bodo imeli ob sprednji strani sportnih čepic košček belega papirja. Drobnič je dobil poročilo o pravem času, čakal jih na kolodvoru in jih spoznal med množico ljudstva po opisanem znamenju.

Ljudje so se usipali s kolodvora in se razhajali na vse strani. Med njimi so videli Slovenci več mož bakreno-rujavih širokih obrazov, dolgih črnih las in čudno prikrojene obleke rdečkaste barve. Bili so Indijanci. Ko so španski brodarji odkrili Ameriko, so mislili, da je ta dežela Vzhodna Indija, zato so imenovali novo ljudstvo Indijance. Pravijo jim tudi rdečekožci. Indijanci so se branili novih gospodarjev, toda morali so se jim pokoriti. Združene države so jim določile gotovo ozemlje v njih last, večkrat pa so jih prepodili kakor divjačino tudi iz teh naselbin. Radi poganjanja se je tako manjšali njih število, da so nekateri rodovi popolno izumrli. Sedaj živi še okrog 475.000 Indijancev. Nekaj je precej izobraženih; imajo lastne šole ter se pečajo z živinorejo in s kmetijstvom. Da bi bili obvarovani tujega vpliva in izkoriščanja, je belim ljudem prepovedan dostop na indijansko ozemlje.

O prihodu Krištofa Kolumba v Ameriko je bilo tukaj že toliko ljudi, da je nastalo vprašanje: Odkod in kdaj so došli vsi ti na novi svet? Vsled tega so nekateri trdili, da ne izvira ves človeški rod od Adama in Eve, temveč še od nekega drugega plemena. To trditev so ovrgli krščanski učenjaki s sledečo razlago:

Prvotni prebivalci Amerike so prišli iz Azije čez morsko ožino, ki je oddaljena samo 75 kilometrov od obeh delov sveta. To morsko ožino je odkril leta 1741. preiskovalec Bering. Nahaja se tam, kjer se Veliki ocean združuje z Ledenim morjem. Na azijski strani je polotok Čukčen, na ameriški pa Alaska. Ker ju loči le 75 kilometrov široka Beringova morska cesta, ni prav nič čudnega, ako so prebivalci obeh polotokov občevali med sabo z ladjami, ali se vozili, ker je morje večji del leta zamrznjeno, na saneh semintja. Vrh tega kaže vnanjost Indijancev, da so mongolskega rodu, istega kakor Japonci in Kitajci. Ni mogoče drugega, kakor da je tekla tudi Indijancem zibelka v Aziji.

Slovenci so ostali pet dni pri Drobniču in imeli dovolj prilike, ogledati si to ogromno mesto. Zgrajeno skoro v središču Združenih držav ima tako ugodno lego, da se mora po sili razvijati. Chicago je izraz ameriške moči. Glede trgovine s pšenico in lesom je največje kupčijsko mesto na svetu. Cerkva ima nad 700. Sploh menda tukaj ni vere, ki ne bi imela svojega bogoslužnega prostora. Pridiguje se v dvajsetih različnih jezikih.

Francelj se je domislil, da je bilo v Ameriki več slovenskih misijonarjev, ki so ob severni strani Chicage oznanjevali rdečekožcem krščansko vero. Dobro se je spominjal, kaj je pripovedovala njegova stara mati o misijonarju Pircu, ki je šel leta 1835. v Ameriko, se vozil 42 dni po Atlantskem morju iz Evrope v novi svet in v pokrajinah ob Michiganskem jezeru deloval med divjimi Indijani. Pravila mu je, da je misijonar Lovrenc Lavtižar, rojen v kranjskogorski župniji na Gorenjskem, dne 3. decembra 1858 zmrznil na Rdečem jezeru. Še več je povedal našim fantom njih gospodar Drobnič o slovenskih škofih Baragi, Mraku, Vertinu, Trobcu in Starihi, ki so razširjevali krščansko omiko med pogani v Severni Ameriki.

»Kakšen razloček med takratnim in sedanjim življenjem v Chicagi in njeni okolici!« je dejal Drobnič. »Takrat so bile te pokrajine še neobdelane, danes si podajajo omikani narodi roke za skupno delovanje. Takrat ni bilo tukaj skoro nobene ceste, sedaj je vse prekrižano z železnicami. Takrat so plavale na Michiganskem jezeru ladjice iz brezovega lubja, sedaj se vozijo po njem parniki velikani.«

Kakšno življenje da vlada v Chicagi, naj kažejo sledeči podatki:

Vsakih šest sekund mora posredovati policija. Vsake štiri minute se pripeti nesreča, ki zahteva zdravniške pomoči. Vsakih šest minut se izvrši tatvina. Vsakih sedem minut enega zapro. Vsakih petnajst minut se rodi nov človek. Vsakih dvajset minut eden umrje. Prav tako se vsakih dvajset minut eden oženi. Vsake pol ure se kje stepejo. Vsako uro v mestu gori. Vsako poldrugo uro se dovrši novo poslopje. Vsako poldrugo uro se pripeti umor. Vsake tri ure oropajo kako stanovanje. Vsakih šest ur napadejo lopovi ljudi na cesti. Vsakih osemnajst ur se izvrši samomor itd.

Glede podnebja nima Chicago posebno ugodnega stališča. Radi močnega vetra se imenuje »Windy City«, to je vetrovno mesto. Tudi zime so zelo ostre.

Splošno bi se lahko reklo: Chicago je svetovno, toda ne lepo mesto. Hudomušneži trdijo, da je Chicago velika umazana vas, kjer koljejo svinje, kjer je malo nravnosti, mnogo pa denarja. Zidati se sme vsaka hiša in vsaka tovarna, kakor kdo hoče; zgradi se vsaka železnica, kakor se podjetnikom poljubi. Za stavbni red se ne menijo dosti. Ne ozira se na lepoto ampak le na korist. Zato stoji tu tovarna, tam kolodvor, ondi magazin. Dovoljen je vsak ropot, trpi se vsaka nesnaga. V Chicagi gre vse za kupčijo. Če stojiš in zijaš po ulicah, oviraš promet, zato ne smeš zameriti, ako dobiš krepak sunek. Ko pogledaš, kdo je ta porednež, je oni že dve hiše daleč. Ljudje nimajo toliko časa, da bi odložili delavsko obleko, da bi osnažili delavnico ali pogrnili mizo z belim prtom. Po ulicah bolj drvijo nego hodijo, približno tako kakor pri nas, kadar gori. Držijo se glavnega ameriškega pravila: »Izrabljaj čas, išči povsod dobiček in varuj se izgube.«

39. New York.[uredi]

Pacifiška železnica San Francisco—Chicago—New York je dolga 5357 kilometrov. (Sibirska od Moskve do Vladivostoka 8682 kilometrov.) Slovence je čakal še zadnji oddelek vožnje od Chicage do New-Yorka.

V petih dneh so se zadosti nagledali Chicage in naveličali groznega hrupa, ki vlada tam brez nehanja podnevu in ponoči. Hvaležno so se poslovili od gospoda Drobniča in se odpeljali naprej.

Glavna postojanka te črte je mesto Pittsburg. Zavito je v nepregledno meglo dima, in vsa poslopja imajo temno barvo saj, ki se prijemajo zidovja. Nemogoče je, da bi se kdo v takem kraju naužil svežega zraka. Tukaj kraljuje le delo, trpljenje in zaslužek. Pittsburg je izmed najvažnejših obrtniških mest Združenih držav. To je mesto jekla, železa, premoga, stekla in petroleja. Pittsburgu pravijo »the iron town« (mesto železa); lahko bi ga tudi imenovali kovačnico sveta. Povsod razbijanje kladiv in šviganje ognja iz dimnikov. Ker je vse umazano, umazani so tudi ljudje. Izzival bi, kdor bi se pokazal v delavnik v snažni obleki ali celo v belih rokavicah. Tukaj ljudje ne marajo za zabavo, ni jim za nečimernost in baharijo, ponašajo se le z dobro urejeno tovarno in udobnim družinskim domom.

Prišel je 12. avgust 1919, ki je bil za naše popotnike vesel dan. Dospeli so v New York, dovršivši pot skozi Severno Ameriko. Atlantsko morje se je lesketalo pred njimi in čutili so — čeprav še daleč — Jugoslavijo. To besedo so prvič slišali v Denveru, ko jim je povedal njih gostitelj Plut, da so se Slovenci, Hrvati in Srbi po razpadu Avstrije združili v skupno državo. Razveselili so se novice, saj so bili vsi trije zavedni Slovenci in sedaj, ko so v tako obilni meri poskusili tujino, se jim je vnela v srcu toliko večja ljubezen do domovine. Fric je izvedel v New Yorku še bolj natanko, kako da je z Nemčijo. Žalosten je bil, da se je morala nemška država popolno vdati volji Francozov in njih zaveznikov, ki so zasedli lepe renske pokrajine in Nemcem naložili silno trde pogoje.

Pri naznanilu, da se bližajo New Yorku, so zadeli nahrbtnike in se pripravili za odhod. Toda naenkrat je izginila svetloba, čeprav je bilo poldne, in zasijale so svetiljke v vozovih. Peljali so se 30 metrov pod reko Hudson, ki teče ob zapadni strani New Yorka. Ko še ni bilo tega podzemeljskega rova, vozili so parobrodi na površju reke, v zadnjih letih so napravili pod reko predor. Niso ga pa obzidali s kamenjem, temveč v izkopani prostor so vložili ogromne železne cevi, da ne pride nobena mokrota v notranjščino. Skozi te cevi je drčal vlak v mesto in se ustavil na kolodvoru Hudson River Depot. Po stopnicah so prišli izpod zemlje na solnčni dan.

»Kmalu se poslovimo od Amerike!« je vzkliknil Jerič, ko so stopali med visokimi poslopji 9. avenije in 31. ceste ob severni strani New Yorka.

»Da bi le predolgo ne čakali parnika, ki vozi v Evropo,« je pomišljal Francelj.

»V New Yorku bomo ostali nekaj dni,« je dejal Nedeljko. »Tudi mene vleče domov, nič manj nego vas, toda pomislite, da je New York največje mesto Amerike in bo, kakor pravijo, kmalu prekosil London ter postal prvo mesto na svetu.«

»Jaz sem se že naveličal visokih hiš in dolgih ulic in te hoje in tega ropota,« je oporekal Jerič po svoji stari navadi.

Pripeljali so se po električni železnici do mestne hiše (City Hall) ob južnem koncu New Yorka. Tu so vstopili v pisarno parobrodnega društva in vprašali, kdaj vozijo parniki v Evropo. Izvedeli so, da odhaja španski parnik Mulhacen 18. avgusta v Malago, Wilson pa 26. avgusta v Trst. Drugega parobroda ni, ki bi odplul poprej. Ker bi bili morali na Wilsona celih 14 dni čakati, odločili so se za Mulhacena, da pridejo poprej domov, ako dobijo v Malagi ugodno zvezo s Trstom.

Šest dni so postopali po New Yorku. Kakor se Chicago ne more opisati radi svoje velikosti, tako je tudi z New Yorkom. Zgrajen je na podolgovatem otoku Manhattan. Ob južni strani je obdan z morjem, ob vzhodu ga obrobuje East River (vzhodna reka), ob zapadu reka Hudson, ob severu pa reka Harlem. Zemljepisno lego ima tisto kakor Neapelj, vendar je glede podnebja velik razloček. Dočim vlada v Neaplju precej stanovitno gorko vreme, je v New Yorku zelo nestanovitno. V poletju je večkrat tako vroče, da ljudje ne vedo, kje bi se ohladili in da prebivajo ponoči rajši na prostem kakor v sobi. Mnogokrat se primeri, da padajo mrtvi na tla vsled prehudega pritiska soparice. Isto je pozimi z mrazom, ki vlada čestokrat tako kruto, kakor da bi bil New York v Sibiriji.

Najbolj živahna in najdaljša ulica je Broadway, ki sega od juga proti severu skozi sredo mesta. Primerjal bi jo arteriji, glavni žili človeškega trupla, po kateri se pretaka kri iz srca na vse strani. Vleče se približno 30 kilometrov daleč, torej v taki daljavi, kakršna je na primer od Ljubljane do Kranja. Napolnjena je posebno v južnem delu s tistimi orjaškimi poslopji, ki pravijo o njih, da se dotikajo oblakov in da dišijo po milijonih. Pripomniti moramo, da je ulica Western Avenue v Chicagi pet kilometrov daljša, v prometnem oziru pa ni tako razvita kakor Broadway. Ljudje iščejo v New Yorku povsod prostora. Ker ga ni na ravnini, dobijo ga na višavi. Zato zidajo tiste velikanske hiše, ki jih občudujemo, lepote pa nimajo nobene. V ulici Broadway stoji cerkev sv. Trojice s 86 metrov visokim zvonikom, toda zvonik kljub svoji velikosti ne pride v poštev v primeri z drugimi višjimi poslopji. V teh 20 do 30 nadstropij broječih nebotičnikih imajo svoje prostore večinoma banke in velika trgovska podjetja. Najvišja zgradba in sploh največja zidava na svetu je Metropolitan Building z 200 metrov visokim stolpom. New York ima 1300 cerkva, med njimi 270 katoliških. Najlepša je nadškofijska stolnica sv. Patrika, okrašena z visokima gotskima zvonikoma.

Kakor pa že ogledujemo vse te stavbe v višini in ljudski nepokoj v nižini, vedno in vedno nam bije na uho sledeča misel:

Človeška volja je tista moč, iz katere izhajajo taka dejanja. Pesem je to, ki opeva pridnost samozavestnih ljudi, pesem dela in truda novega sveta. Nad nami grmijo vlaki železnic, zgrajenih na močnem stebrovju; pod nami bučijo stroji v zemeljskih rovih; poleg nas ropota množica najrazličnejših vozil. Tukaj ni zlatih rudnikov Kalifornije, ne srebrnih jam države Colorado, ne pšenice iz Chicage, ne petroleja in premoga iz Pensilvanije, ampak denar je, dolar je, ki dobimo zanj, kar poželi srce; borze so, ki narekujejo plače delavcem v jamah, kamor ni solnčnega žarka; Morgani so in Rockefellerji in Fordi, ki računajo z milijardami.

Pravzaprav pa New York ni več mesto, ampak nagromaden kup blaga, kraj, na katerem se srečujejo čete popotnikov, naj so že trgovci ali delavci ali izseljenci, ki so došli po suhem ali po morju v to brezbrojno tovarišijo, s katero jih druži skupni namen: želja po zaslužku. Vse to daje mestu znamenje nenasitnega hrepenenja, razburjenosti in naglice, kar se opaža povsod v Ameriki, najbolj pa v New Yorku in v Chicagi. Toda naj se opisuje taka mesta še tako lepo, resnica ostane ta, da so ne samo glede umrljivosti, temveč tudi glede pokvarjenosti grobišča človeštva.

Slovenci so se ustavili v ulici Wall Street. Na prostornem trgu so ugledali mogočen spomenik, ki ga je hvaležno ljudstvo postavilo ustanovniku in prvemu predsedniku Združenih držav, Juriju Washingtonu (1732—1799). Severna Amerika je bila takrat needina in njeno needinost so povečevali Angleži, ki si niso mogli misliti, da bi se te dežele združile v celoto. Potrebovale so moža, ki bi s krepko roko posegel vmes. Ta mož je bil Washington, ki ni bil ne veleum in ne velik politik. Imel pa je toliko drugih dobrih lastnosti, da ga zgodovinarji opisujejo takole:

Bil je hladen v preudarku, bistroumen v izbiranju svetovalcev, odločen v delovanju, stanoviten v nesreči, pogumen na bojnem polju, pravičen do najhujših nasprotnikov, usmiljen do revežev, kratko: človek, ki ga zgodovina prišteva največjim možem vseh časov.

O njegovem življenju so izšli spisi v raznih jezikih, da se lahko reče: Toliko hvale ni bilo zlepa združene v eni osebi kakor v Washingtonu. Vedoč, da sam ne more spraviti tako močne vojne skupaj, da bi z njo premagal Angleže, je iskal zaveznikov. V njegovem imenu se je odpeljal na Francosko Benjamin Franklin, ki je prosil pomoči kralja Ludovika XVI. Ludovik je takoj pristopil na Washingtonovo stran. Ko so se vzdignili tudi Španci in Nizozemci zoper Angleže, je bila Amerika kmalu oproščena. Po posredovanju avstrijskega cesarja Josipa II. in ruske carice Katarine II. se je sklenil leta 1783. v Parizu mir, v katerem je bila najamčena neodvisnost Združenih držav.

40. Iz Amerike v Evropo.[uredi]

Naši znanci so bili po dolgotrajnem potovanju že precej blizu doma. Zato je postajala želja po domačiji še večja nego poprej. Zdelo se jim je, da iztegujejo roke po ljubljeni stvari, ta pa v enomer beži pred njimi. Kakor magnetna igla nima miru, dokler ne pride v pravo stališče, tako se tudi človek umiri šele takrat, ko doseže tisto, česar dolgo ni mogel doseči.

Povedali smo, da so se pripeljali 12. avgusta v New York in da so tukaj čakali na španski parobrod Mulhacen, ki je imel odriniti v Malago 18. avgusta ob devetih dopoldne. Odpeljal se je točno ob določenem času iz pristanišča in plul mimo kipa svobode (Statue of Liberty), ki se vzdiguje iz srede valov in straži morski vhod v New York. Na granitnem podstavku kraljuje bakrena ženska podoba, ki drži v stegnjeni desnici plamenico v znamenje ameriškega napredka. Ves spomenik je 90 metrov visok, ko meri kip sam 46 metrov. To je največji kip, kar jih je bilo postavljenih v vseh tisočletjih svetovnega obstanka.

New York se je odmikal iz pogleda in z njim Amerika. Iz te zapuščene zemlje, iz njenih pragozdov in step, močvirij in divjega gorovja se je naredila najbogatejša država na zemlji. Marljivi delavci so orali celino ter dali v enem stoletju ondotnim kraljem vso drugo podobo. Želja po premoženju je navdajala prebivalce Amerike v taki meri, da so se popolnoma potopili v posvetnost. Tudi v Evropi smo materijalisti, tako zelo pa vendar ne kakor v Ameriki. Pri nas delamo večinoma zato, da moremo živeti, k večjemu da dospemo do nekega blagostanja, onstran morja pa delajo obče s tem namenom, da si pridobijo kolikor mogoče veliko bogastvo.

Ko je izginila Kolumbova dežela iz oči, zavladalo je nepregledno površje Atlantskega morja. Veličastno je to morje, toda v primeri z Velikim oceanom za polovico manjše. Naravoslovec Humboldt pravi, da bi imelo Atlantsko morje, ako bi bilo izsušeno, obliko v podobi »S« zavite doline, iz katere bi se vzpenjale do 5000 metrov visoke gore.

Prvi dan je obetal lepo vožnjo. Drugi dan je nastopila neprozorna megla, da je morala sirena vedno dajati svarilna znamenja ladjam, ki bi bile v obližju. Tretji dan je meglo posušil severni veter, ki je bil tako mrzel, da ni delal časti mesecu avgustu. Rdeče-rumena španska zastava je plapolala v zraku, kakor da bi bil kdo pokal z bičem. Vsi popotniki so bivali v notranjih prostorih, le pomorščaki so morali opravljati svojo službo zunaj in pritrjevati omehčana jadra, da jih ni vihar popolno raztrgal.

Toda kdo bi očital morju, zakaj da tako kruto vihti žezlo? Saj ga je veliko več kakor suhe zemlje, zato mora imeti tudi nekaj gospodstva. Kljub temu ima človeški razum uspešna sredstva zoper njegovo moč. Novodobni parobrodi se ne strašijo viharjev. Le malokdaj se primeri, da je morje zmagovalec, akoprav je največja ladja v primeri z njim orehova lupina. »The hughway of the nations« — velika cesta narodov je vedno odprta; na njej ni nikoli ukinjen promet; ljudstva občujejo tostran in onstran neovirano med sabo.

Ena in ne majhna skrb je grenila veselje svetovnim popotnikom, skrb, kaj bo s Fricom? Že v New Yorku je tožil, da ga napada mraz in da čuti hud glavobol. Takoj po odhodu iz Amerike je legel in le včasih nekoliko vstal. Poselj, ki jo je uporabljal samo za spanje, je rabil sedaj za bolezen. Res, da je vsled morske bolezni ležalo več drugih sopotnikov in da se nikomur ni zdelo kaj posebnega, ako je ležal tudi Fric, ampak njegovi tovariši so slutili nekaj hujšega. Stregli so mu po bratovsko. Fric se je naučil več slovenskih izrazov, ki jih je rad rabil v govorjenju, ampak besede je postavljal tako nerodno, da so imeli zabavo z njim. Tudi sedaj bi bil rad kaj povedal, ako bi ga ne bil oviral kašelj. Zdravnik, ki je bil na parobrodu, je smatral Fricovo bolezen za pljučnico, mu dal potrebna zdravila in odredil, da so ga prenesli v sobo za bolnike.

Vsi so težko čakali, da bi kaj kmalu dospeli v Evropo, toda Mulhacen ni bil kos hitri vožnji. Kakor je Španija sama nekako oslabela država, tako tudi njene naprave niso prvovrstne. Osem dni so bili že na morju, ko so se začeli kazati šele Atorski otoki, ki menda nimajo druge znamenitosti, kakor to, da obrodi v dobrih letinah ondi silno veliko oranž. Mulhacen se je moral ustaviti v pristanišču Ponta Delgada, da so se pregledali stroji, ki niso več pravilno delovali. K sreči so fa po pretoku šestih ur toliko popravili, da je bil zopet sposoben za nadaljevanje vožnje. Njegov kapitan, že prileten mož, je imel pomorščake v vojaški pokorščini. Kadar je zadonel njegov glas, ni upal nihče ziniti besede. Imel je pristno špansko ime Manuel de Guadalajara in bil tudi po vedenju pravcat španski caballero.

Parobrodu se je poznalo, da so ga precej zboljšali. Poprej podoben slabo podkovanemu konju, ki gre s težavo naprej, je sedaj krepkeje rezal valove. Popotniki so mislili, da bodo kmalu na Španskem, pa so se varali. Mulhacen se je obrnil naenkrat proti jugovzhodu ter privozil od Azorskih otokov v petih dneh na Kanarske otoke. Zasidral se je zjutraj poleg mesta Santa Cruz na otoku Teneriffa in ostal cela dva dni v ondotni luki, kakor da bi se Špancem prav nič ne mudilo v Malago. V pristanišču se je usula množica prodajalcev na krov. Ponujali so oranže, smokve, grozdje, ribe in vrh tega še kanarčke, ki so žvrgoleli v malih kletkah. Bolnega Frica je trpinčila žeja, zato mu je posebno ugajalo grozdje, ki je bilo nenavadno sladko. Rad bi bil šel s tovariši na suho, pa se ni mogel držati po koncu. Zdravnik je zahteval, naj ga preneso v mestno bolnico, toda vsled prošnje ga je vendar pustil na parobrodu.

Vsak bi bil rad izrabil določena dva dneva pomude za razgled po mestu Santa Cruz in po otoku. Tudi Nedeljko, Francelj in Jerič bi bili radi videli, kako izgleda otok Teneriffa, ampak kdo bo pri bolnem tovarišu? Dogovorili so se, da se bodo menjavali v postrežbi in da bo vedno eden pri njem.

Kanarski otoki so španska lastnina. Nekateri jih prištevajo k Evropi; ker so pa v bližini Afrike, pripadajo po svoji legi poprej Afriki nego Evropi. Radi bujnega rastlinstva in zdravega podnebja jim pravijo »srečni otoki«. Vsa skupina sestoji iz manjših in večjih otokov. Sedmeri večji so: Teneriffa, Gran Canaria, Lanzarote, Palma, Gomera, Ferro in Fuerte ventura. Zadnji leži ob najvzhodnejši strani, oddaljen od Saharske puščave v Afriki samo 104 kilometre.

Omenjeni otoki nas spominjajo tičjega rodu, ki se je popolno udomačil v naših krajih. Pri nas živijo kanarčki v sužnosti, tam pa gnezdijo po vrtovih in vinogradih ter posebno radi zobljejo smokve in grozdje. Kakšno rajsko petje se mora razlegati v gajih! Ko so kanarčke v 17. stoletju začeli odpošiljati k nam, so imeli Španci od tičje kupčije velike dohodke.

Mesto Santa Cruz je obrobljeno z navpičnimi skalnatimi stenami kakor sploh ves otok Teneriffa. Kmečki domovi so čisto preprosti. Ljudje imajo stanovanja skopana v tleh, da so hiše brez sten in da se slamnate strehe dotikajo zemlje.

Proti večeru istega dne je postalo Fricu mnogo slabše. Prišel je duhovnik na parobrod in bolnika previdel za zadnjo uro.

41. V varnem zavetju.[uredi]

Drugi dan popoldne je zapustil Mulhacen Kanarske otoke in plul proti severovzhodu. Z daljnogledom se je razločilo gorovje Atlas na obrežju Afrike. To so tiste višine, ki sta jim imela Homer in Herodot za najbolj zapadno gorovje takrat znane zemlje. Stari Rimljani pa so smatrali Atlasove vrhove za stebre nebeškega oboka.

Mulhacen se zopet ni držal črte, ki bi ga bila pripeljala naravnost v Malago. Zapustil je dosedanjo smer, ubral pot proti severu in se ustavil poleg mesta Cadiz v Južni Španiji. K sreči sta bili tukaj samo dve uri pomude.

Franceljnu je Cadiz, ležeč na skalovju, tako ugajal, da je ti dve uri porabil za obisk mesta. Nedeljko in Jerič sta rekla, da bosta ostala na krovu, Franceljnu pa sta naročila, da naj pazi na uro in se vrne pravočasno. Ta je šel skozi mestna vrata Puerta del Mar in stopal vedno više, da se je odprlo pred njim morje v vsem veličanstvu. Skalovje, na katerem stoji Cadiz, je še posebej obdano z močnim zidom, da ne more voda, ki naraste večkrat dva metra visoko, segati do mesta. Starinske hiše imajo razgledne stolpiče nad ravno streho. Pri hoji je zašel Francelj v mestno notranjščino. Iskal je bližnjo pot v pristanišče nazaj in blodil po ulicah, pa ni nikjer našel pravega izhoda. Začelo ga je skrbeti, da bi Mulhacen brez njega ne odpihal iz Cadiza. Letel je navzdol in prihitel v pristanišče, ko se je parobrod ravnokar pomikal od brega. Klical je na vso moč, naj se ustavi, toda nihče se ni zmenil za njegovo vpitje. Že je bil namenjen, da bi skočil v morje in plaval proti parniku, toda hitro je opustil nesrečno misel. Prosil je bližnjega čolnarja, naj ga pelje za Mulhacenom, kar pa je ta odločno odklonil in se smejal Franceljnovi zahtevi.

V velikih skrbeh sta bila Nedeljko in Jerič radi izgubljenega tovariša. Morebiti ga ne najdeta več na potu. In to se je moralo zgoditi vprav sedaj, ko stojita pri postelji umirajočega Frica!

Parobrod je zapustil Cadiz ter se obračal proti vzhodu tako dolgo, da je zavil v morsko ožino Gibraltar. Tukaj sta si Evropa in Afrika bližnji swosedi, oddaljeni samo 13 kilometrov ena od druge. Ob desni strani ožine se je videlo mesto Tanger, ob levi pa visoko skalovje Gibraltarske trdnjave. Ko je parobrod priplil skozi ožino, je bil v Sredozemskem morju.

Upanje, da bo Fric okreval, je bilo le mimoidoče. Kmalu po odhodu iz Cadiza se mu je skalila zavest. Veliko je govoril o morju in o puščavi Gobi. Tudi njegov bivši gospodar in voditelj karavane »kervan-baši« mu je bil večkrat v mislih. Kašelj je postajal bolj mučen, dihanje vedno bolj težavno.

Prikazovalo se je gorovje Sierre Nevade, ki se vleče ob robu južne Španije. Najvišji vrh Mulhacen (3481 m), po katerem je dobil naš parobrod svoje ime, je bil ogrnjen z belo odejo. Ob skrajnem vznožju gorovja pa se je pokazalo mesto Malaga.

Ko je parobrod obstal v ondotnem pristanišču, se je potočila zadnja solza iz Fricovih oči. Bilo je 5. septembra 1919 ob petih popoldne. Po največjih morjih je šla Fricova vožnja in že je priveslal v bližino varnega zavetja. V zadnjem trenutku pa je priletel njegov čolnič na skalovje in se razbil na kosce. Konec viharjev!

Mesto Málaga, broječe 150.000 prebivalcev, ima lepo lego na morskem obrežju in je najgorkejši kraj Evrope. Ob severu je zavarovano z visokimi vrhovi Sierre Nevade, ob južni strani pa odprto poldanskemu solncu, ki pošilja svoje plamenice iz Afrike naravnost Malagi v obraz. Mestna okolica, ki ji pravijo Vega, je nepretrgana vrsta bujnih nasadov vinske trte, oranž, citron, smokev. Ni jagode, ki ne bi popolno dozorela in ni sadja, ki ne bi bilo čisto prežeto s sladkornim sokom. Po vsem svetu je znano grozdje iz Malage; povsod slovi vino, ki je dozorelo v ondotnem kraju. Arabci (Mavri) so leta 711, zasedli Malago in jo imeli v posesti do 1492. Imenovali so jo raj na zemlji.

Nad mestom se vzdiguje stari grad Gibralfaro, ob njegovem vznožju pa kraljuje glasovita nadškofijska cerkev, zgrajena iz belega kamna, 115 m dolga, 75 m široka in 40 m visoka. Ob glavnem pročelju jo venčata dva zvonika, prav tako sta zastraženi tudi stranski pročelji z zvoniki. Zidali so jo v 16., 17. in 18. stoletju, zato kaže različne stavbne sloge. Notranjščina sestoji iz treh podolgovatih ladij in iz poprečne ladje. Okrog velikega oltarja in ob stranskih ladjah se vrstijo kapele, v katerih je mnogo kipov in slik, ki so jih izvršili prvi španski umetniki.

Nedeljko in Jerič se nista mnogo zanimala za te stvari. Na srce sta jima legli žalost po umrlem tovarišu in skrb, kako da mu bosta napravila dostojen pogreb. Vsemu temu se je pridružila še težka misel, kje bi bil Francelj.

Vrnimo se v Cadiz in zasledujmo ga na njegovi poti.

Ko je zamudil parobrod, mu je šinilo bliskoma v glavo: Ni še vse izgubljeno! Hitel je na kolodvor in vprašal, kdaj se odpelje prvi vlak v Malago. Španščina mu je bila sicer popolno španska, kljub temu je izvedel najpotrebnejše.

Brzovlak, ki vozi iz Cadiza v Malago, je odpihal pravkar s kolodvora. Bilo je ob desetih dopoldne. Francelj je postal še bolj razburjen, pomiril pa se je, ko so mu povedali, da se odpelje takoj ob enajstih poštni vlak, ki dospe ob polpetih popoldne v Malago. Vnela se mu je iskrica upanja, da se pripelje morebiti vendar še pred prihodom parnika v imenovano mesto. Računal je takole: Ker je daljava med Cadizom in Malago po suhem skoro ista kakor po morju ter bo poštni vlak vozil bržkone hitreje nego Mulhacen, je lahko mogoče, da pride vlak v Malago poprej nego parobrod ali da prideta oba tja ob istem času.

Ob enajstih je odrinil poštni vlak iz Cadiza. Franceljnova glava je bila polna skrbi. Gledal je divne pokrajine, ki se je peljal mimo njih, toda ni se menil tanje. Najboljše vino, ki mu pravijo Angleži »shery«, raste tukaj. Ob cestah in mejah palme, oleandri, granatna jablana in orjaški kaktus. Mesto Jerez de la Frontera, mimo katerega je šla vožnja, je znamenito radi tega, ker so v njegovi bližini Arabci leta 711. premagali zapadne Gote. Glavno mesto južne Španije Sevilla ob reki Guadalkvivir je ostalo ob levi strani železnice.

Odbilo je polpetih, ko je vlak obstal na kolodvoru v Malagi. Francelj je skočil iz vlaka in hitel v obmorsko pristanišče. Tukaj je izvedel, da ima Mulhacen napovedan prihod ob petih. Hvala Bogu! Prišel je še prej nego parobrod. Sedaj se je oddahnil. Ni čakal dolgo, da sta se prikazala parnikova dimnika na obzorju. Franceljnu je bilo srce hitreje pri spominu, da se zopet snide s prijatelji. Toda kako je s Fricom?

Mulhacen je obstal v luki in popotniki so zapuščali parobrod. Med zadnjimi sta bila Nedeljko in Jerič. Kdo bi opisal njuno veselje, ko sta ugledala Franceljna, ki je jima takoj povedal, na kak način da je prišel v Malago. Potem je vprašal sočutno, je li Fricu kaj bolje.

»Da, bolje mu je,« je odvrnil Jerič. »Nobene bolečine ne čuti več. Življenje je boj, v katerem zmaga smrt.«

Solze so zalesketale v Franceljnovih očeh. Hudo mu je bilo tembolj, ker se ni bil nič poslovil od pokojnika.

V tem žalostnem času jim je prišel na pomoč blag človek, ki so ga zelo potrebovali. Nedeljko je šel namreč v banko menjat ameriški denar. Tu je dobil uradnika, ki je znal nemški. Dobri gospod je takoj obljubil, da bo posredoval radi Fricove smrti. Vse je storil brezplačno. Najprej je naznanil Fricovo smrt pri policijskem uradu, potem pa dobili dobre ljudi, ki so prenesli mrtveca s parobroda na pokopališče. Dvakrat 24 ur so se vrstili pri straži v mrtvašnici zunaj mesta.

V mrtvašnici je bilo neizrekljivo otožno, čeprav je kazal mrtvec smehljajoče poteze na obrazu. Menda je mislil v smrtnem boju, da je po večletni ločitvi zopet zagledal svoje dragi, ki se jih je tolikokrat spominjal. Z obema rokama je želel objeti očeta in mater, toda roki sta mu prej omahnili. Prav ko je hotel prestopiti prag očetove hiše, sta mu odpovedali tudi nogi, da ni mogel narediti niti koraka več naprej.

Štirje možje, zaviti v črne plašče, so vzdignili krsto in jo odnesli na kraj, kjer je zijala jama. Droben zvonček se je oglašal in pel tako milo, da je človeka še bolj bolelo srce. Francelj, Nedeljko in Jerič so žalostni stopali za krsto. Španski duhoven, oblečen v snežnobelo korsko srajco in odet s črno štolo, je opravil mrliške obrede. Izvedel je žalostno Fricovo usodo in ginjen molil:

Padre nuestro, que estás en los cielos, santificado sea el tu nombre, venda á nos el tu reino, hágase tu voluntad así en la tierra como en el cielo ...

Dios te salve, María, Ilena eres de gracia, el Señor, el eterno descanso, y haced lucir sobre ellos vuestra eterna luz. Amén.

»Sedaj je dovršil tudi Fric svoje potovanje,« je dejal Francelj, ko so stopali s pokopališča. »Bogolin počiva v Tobolsku v večni zimi, Fric bo počival tukaj v večni spomladi.«

Ob zidu pokopališča je čakalo nekaj revežev in zanemarjenih mestnih otrok, prosečih miloščine. Slovenci so vse obdarovali, saj je zapustil Fric precej dolarjev, ki jih je zaslužil v Kaliforniji. Plačali so pogrebne stroške in naročili križ na grob, ostanek pa je shranil Nedeljko, da ga pošlje staršem na Bavarsko. Potem so imeli malo pogrebščino. Zdelo se jim je, da je izgubil vsak nekaj svoje lastnine, ker Frica ni bilo več med njimi. Nedeljko pa je pisal in pisal. Veliko je imel poročati Fricovim staršem.

»Vsi bomo šli to pot,« je rekel ob sklepu pisma. »Trohnoba je rojstvo in smrt pomeni vstajenje.«

42. Neapelj.[uredi]

Ko so se opravili po pokojnem tovarišu, so mislili na odhod. Ugajalo jim je poročilo, da pripluje v Malago vsak čas vprav tisti parnik Wilson, ki se je odpeljal 26. avgusta iz New Yorka, pa so takrat rajši nekaj dni poprej odpotovali z Muhacenom.

Wilson je dospel 9. septembra v Malago. Plačali so zadnjo vožnjo od tu v Trst in imeli najlepše vreme na Sredozemskem morju. Ob desni strani se je videlo gorato afriško obrežje, lastnina mohamedanske države Maroko. Opazili sta se mesti Oran in Algir, v katerih so Francozi gospodarji. Končno je izginila suha zemlja ter se je šele drugi dan pokazal italijanski otok Sardinija. Wilson se je obrnil proti severovzhodu ter se bližal Spodnji Italiji. V daljavi so ugledali 1282 metrov visoki Vezuv, iz katerega se je vzdigoval stebrič dima v znamenje, da so moči v notranjščini gore še vedno na delu.

»Napoli, Napoli!« se je čulo med popotniki. Parobrod se je zasidral v pristanišču in imel v Neaplju 24 ur pomude.

»Bliža se rešitev!« je rekel Francelj, ko so stopili na suho. »Le nekaj dni nas še loči od doma. Ali vama kaj trepeče srce ob tem spominu?«

»Kdo bi bil mislil, da bomo tako srečno prestali neizmerno daljavo in da nas bodo sprejeli v družbo »globetrotterjev«! se je čudil Nedeljko.

»Kakšni so ti ljudje?« je vprašal Jerič.

»To so tisti, ki se sprehajajo po zemeljski obli ter si podajajo roke od enega konca sveta do drugega. Prvi globetrotterji so Angleži in mi smo takoj za njimi.«

Stopali so po široki, s kamenitimi ploščami tlakani cesti poleg morja.

Tedaj je začel Nedeljko: »Vso pot nismo skoro nič izvedeli, kaj se godi na bojnem polju, v Ameriki so nam šele natočili čisto vino.«

»Mislim, da tudi doma niso na jasnem o vseh spletkah naših sovražnikov,« je dostavil Jerič.

»Gotovo ne,« je pritrdil Nedeljko. »Časniki niso smeli pisati resnice in ljudje so jih plačevali zato, da so jih slepili. Ampak Amerika nam je odprla oči, kako so državniki že naprej oddajali dežele in prodajali narode. Povsod Judeževi groši.«

»Poglejta visoki steber in napis pod stebrom »Colonna dei Martiri,« je nadaljeval Nedeljko. »Pomnik so postavili vsem, kar jih je živelo sto let nazaj do novejšega časa. Imajo jih za junake kakor vse tiste, ki so nas pripravili ob Gorico, Trst in Pulj. Na vrhu stebra vidimo boginjo, ki jih ščiti, v podnožju pa leve, ki pomenjajo pogum.«

»Italijani in levi, to gre skupaj!« je vzkliknil Francelj. »Dobro vemo, kaj smo slišali v New Yorku o njih junaštvu. Še preden so sprožili prvo puško, so imeli zagotovljeno zmago nad nami. Sicer se ni zanašati na polo popisanega papirja, v tem slučaju pa je londonski pakt obveljal do zadnje pičice. Koliko pa je bila vredna tridesetletna italijanska pogodba z Nemčijo in Avstrijo? Prav nič. Italija jo je takoj prelomila in napovedala vojno obema državama, ko je videla dobiček, ki ji ga obetajo Angleži in Francozi.«

Reči moramo, da so si naši globetrotterji v dolgi dobi svojega potovanja ustvarili jasno sodbo o človeštvu. Neizkušeni so šli od doma, vrnili pa se kot dozoreli možje s svetovnega vseučilišča. Česar jim niso dale knjige, dal jim je svet. Če privzamemo k temu še trpljenje, ki jim je bilo usojeno v raznih okoliščinah, trdimo po pravici, da so se očiščeni v ognju vračali v domovino.

»Do smrti imamo dovolj,« je rekel Jerič. »Sedaj potrebujemo miru. Ne vmešavajmo se v tuje zadeve, ker to človeka razburja, ga vodi v sovraštvo in mu potvori značaj. Jaz se iz politike ne bom mešal v politiko.«

Prišli so v ulico Via Roma, ki reže Neapelj v ravni črti od juga proti severu ter sega do vznožja hriba. Ob levi in desni je peljalo iz nje mnogo drugih ozkih ulic. V njih je kar mrgolelo ljudstva; med italijanskimi mesti šteje namreč Neapelj največ prebivalcev. Ko leta 1884 niso mogli omejiti kolere, so začeli podirati hiše in razširjevati ulice, da je dohajalo več prepiha v ta mestni oddelek, pa je še sedaj preozko.

Iz Via Roma so krenili navzgor in prišli v ulico Corso Vittorio Emanuele, ki se vije ob sredi hriba in je znamenita radi lepega razgleda. Mesto ime res krasno lego, odtod znani pregovor: »Vedi Napoli e poi muori!« (Poglej Neapelj in potem umri!) Toda koliko je še drugih lepih mest na svetu!

Dolgo so še hodili semintja, končno se je pa zazdelo Jeriču, da niso prišli v Neapelj zijal prodajati.

»Vesta prijatelja, jaz imam vsega dovolj,« je dejal, ko so se vrnili na morsko obrežje. »Obhodili in prebrodili smo svet od enega konca do drugega, in to bo menda zadovoljevalo, če vidimo v Neaplju še kaj ali pa nič več.«

»Pojdimo še na Vezuv!« je podražil Francelj Jeriča.

»Tako?« je odvrnil na hitro. »Vezuv se vidi od tukaj, le poglej ga. Čemu plezati navzgor?«

»Saj ne boš plezal. Po železnici se boš peljal do vrha.«

Zopet se je vnela besedna borba, ki jo je končal Nedeljko s svojo razsodbo. Obstal je pred hišo, nad katero se je čital napis »Lacrimae Christi« (Kristusove solze).

»Tukaj bomo ostali,« je rekel »in počakali na Wilsonov odhod.«

Kmalu je bila na mizi steklenica svetlordečega vina, ki je dozorelo na Vezuvovih obronkih.

»Sedaj ne bo treba hoditi na Vezuv,« je dejal Nedeljko.

Razvezalo se jim je govorjenje in budili so spomine na preteklost. Še Jeriča, ki je kazal poprej neko mrzloto, je pogrela dobra kapljica, da je ni mogel prehvaliti. V svojih pogovorih niso pozabili pokojnega Frica. Skoro si niso mogli predstavljati, da ga krije v Južni Španiji hladna zemlja.

43. Prihod v Trst.[uredi]

Določenih 24 ur za pomudo v neapoljski luki je kmalu preteklo in Wilson se je pripravil, da odpluje proti Trstu. Ob parobrodu je hodila četa prodajalcev gorindol, ponujajoča vsakovrstnih užitnih in neužitnih reči v nakup. Gnečo so delali tudi zanemarjeni ulični pobalini, ki so čakali, da bi jim padel s parniškega krova kak centesimo v nastavljeno čepico. Ponosni Wilson je s svojo lično vnanjostjo delal vso čast možu, po katerem je dobil svoje ime.

Naši trije popotniki so prinesli iz Amerike veliko hvalo o pravem Wilsonu, predstavniku Združenih držav. Mož ni bil samo v slovesu izredne učenosti, temveč tudi iskrenega poštenja. Prijateljsko je svaril Nemčijo, naj preneha z vojno, da se izogne nesreči, toda njegove besede so bile zaman. Predrzno se je zanašala na svojo moč in hitela v pogubo. Očetovsko se je zavzel za narodne manjšine, obetajoč jim varstvo, toda zavezniki se niso ravnali po njegovih nasvetih. Žal, da je Wilson umrl v Washingtonu 3. februarja 1924.

Parnik je zapustil neapoljsko pristanišče in se zasukal proti jugu. Vožnja je šla čez 40. stopinjo severne širjave ter se stisnila med morsko ožino, ki loči v neznatni daljavi osmih kilometrov Kalabrijo od Sicilije. Ob skrajnem koncu Južne Italije je zavil Wilson proti morski cesti Otranto, kjer je začetek Jadranskega morja. Kako domače ime! Poprej Veliki in Atlantski ocean, Sredozemsko in Tirensko morje, sedaj pa naš Jadran!

»Skoro doma smo že!« je zaklical Jerič. »Iz države v državo, iz mesta v mesto, s postaje na postajo, s parobroda na parobrod, enkrat bo vendar konec!«

»Čital sem marsikak roman,« je dejal Nedeljko, »toda romani kažejo človeško življenje dostikrat v popolnoma napačni luči. Večinoma je samo pretiravanje in zapeljevanje mladine, ki ne ve, da čita izmišljene reči. Tudi nas bi lahko kdo porabil za junake imenitne povesti, ampak s tem razločkom, da bi bila ta povest vzeta iz resničnih dogodkov našega petletnega potovanja.«

Na to Francelj:

»Morebiti najdemo koga, ki bi opisal trpljenje slovenskih vojnih ujetnikov. Vredno bi bilo truda, ki bi ga imel naš duševni spremljevalec na potih okoli svetovne oble.«

Ko so se izbudili drugo jutro, je sijalo sonce skozi okno parobroda. Zvedeli so, da se peljejo mimo otokov Dalmacije in da prihajajo solnčni žarki izza Dinarskih planin, ki stojijo na meji med Bosno in Dalmacijo, torej iz krajev, ki pripadajo novorojeni Jugoslaviji. Naši fantje so odšli s težkim srcem v vojno in danes se vračajo kakor osvobojeni državljani troimenega naroda na svoj dom. Rojaki v Ameriki so jim pripovedovali, s kako velikimi težavami se mora boriti novo kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki čuti vsak dan bolj hude posledice dolgotrajne vojne. Zvedeli so, kakšen boj vlada med strankami, kako narašča draginja kruha vprav tam, kjer je največ žita, kako neusmiljeno gospodarijo verižniki in kako bujno poganja tihotapstvo. Kljub temu so upali, da dobi Jugoslavija po premaganih zaprekah trdo podlago, na kateri se bo razvijalo novo življenje.

Že so se bližali Istri.

»Vsakčas bo zaokrožena naša pot,« je rekel Francelj. »Žal nam menda ne bo nikdar, da smo si izbrali tako bližnjico proti domu.«

»Na vsak način moramo smatrati korak, ki smo ga zastavili v Irkutsku, za nekaj posebnega,« je odvrnil Nedeljko. »Čudim se šele sedaj našemu takratnemu pogumu in uvidevam vedno bolj, da velike misli ne pridejo iz razuma, temveč iz srca. Dobro se še spominjata, kako sem vama prigovarjal, da naj gremo naprej in ne nazaj. Prijetna sila, dejal bi srčna želja, me je gnala solncu naproti. Vedno mi je nekaj reklo: Svet je le toliko naš, kolikor smo mi njegovi. Seveda mislim to v dobrem pomenu. Ako bi bil vedno doma, bi svet ne bil moj, sedaj ga pa poznam in vesel sem, da sem videl to lepo božje stvarstvo.«

Pokazal se je Trst. Od morja navzgor se je vzdigovala množica poslopij in gledala z višine v pristanišče. Wilson se je bližal nabrežju in dovršil 15. septembra pot iz New Yorka.

Ne bomo opisovali, s kakšnimi čustvi je stopila trojica svetovnih popotnikov na suho zemljo. O sreča, o blaženost! Sedaj so po prestanih težavah dospeli na slovenska tla. Kmalu bodo ugledali rojstno vas, sedli k domači mizi in počivali na svoji postelji. Kaj je bilo preteklo življenje drugega kakor tavanje po tujini in hrepenenje po domovini?

Toda kakšen je ta Trst? Zasedel ga je tujec, ki pravi, da ga ne izpusti več, ki pravi, da ne bo miroval poprej, preden ni odrešen zadnji Italijan. Pri tem pa zasužnjuje naše ljudstvo. O ironija! Ali smo že čuli o večjem nasprotstvu? Italija pravi, da oproščuje svoje ljudi, kuje pa v jarem stotisoče Slovencev!

Vse je hitelo iz parobroda. Povsod italijanske zastave, povsod savojska zvezda, v pristanišču pa skoro nobene ladje. Naši znanci so videli v drugih obmorskih mestih živahno vrvenje, v Trstu pa taka praznota!

Prišleci so se morali izkazati o svoji osebi. V oblast jih je dobil uradnik, ki je sumljivo pogledoval listino, ki so jo dobili v San Francisco. Dvomil je o njeni pristnosti, ali pa je hotel še v zadnjem trenutku nadlegovati naše ljudi. Poklical je dva vojaka, ki naj jih stražita tako dolgo, da bo izpraznjen ves parobrod.

Uradnik jim je v slabi nemščini razlagal pomisleke o ameriški legitimaciji, toda Slovenci so zahtevali poverjenika Združenih držav, ki bo rešil nesporazum. Čitatelju je znano, da so prestali v San Francisco v Kaliforniji vojno ujetništvo in dobili, ko se je v Evropi končala svetovna vojna, oprostilno pismo, ki jim je zagotovilo neovirano pot v domačijo. Ker ameriškega poverjenika ni bilo v Trstu, zahtevali so angleškega. Ta je kmalu prišel, prečital listino ter jo našel v redu. Italijanski uradnik bi bil seveda rad videl, da bi bili Slovenci v kakem ušivem »prežonu« čakali na dolgotrajno preiskavo. Vojna je namreč naučila ljudi, da trpinčijo svojega bližnjega in da imajo pri trpinčenju tudi zabavo.

Angleški poverjenik je poučil Italijana, da naj se prijazno vede do poštenjakov in ne jemlje ugleda listinam Združenih držav Amerike. Poleg tega naj ne pozabi, kdo da je zmagovalec, ali Italija ali Amerika. Potem se je listina potrdila z angleškim in italijanskim pečatom. Slovenci so šli veseli iz tržaškega pristanišča na južni kolodvor, ker se v teh žalostnih razmerah niso hoteli prav nič muditi v Trstu.

»Psi lajajo, mi pa jahamo,« je dejal Jerič, ko so dobili vozovnice za v Ljubljano.

44. Tebe Boga hvalimo![uredi]

Vlak je hitel z njimi iz Trsta proti Nabrežini, Sežani in Postojni. Neprijetno jim je delo, da so bili vsi ti pristno slovenski kraji zasedeni po obmejnem sovražniku in da so imele vse železniške postaje italijanske napise. Ali bo to zavedno slovensko ljudstvo pripadalo Italiji?

V Logatcu so morali zopet pokazati legitimacijo. Obmejni komisarček je vrtil smodčico v koščeni roki, obračal listino semintja ter se vedel kot oseba, ki ima neomejeno oblast nad popotniki. Govoreč še slabšo nemščino kakor oni v Trstu je dostavljal neslane opazke in njergal, da v listini ni vse jasno povedano.

Francelj in Nedeljko sta bila mirna, Jeriču pa se je zazdelo, da mu je šinil krč v desno roko. Stiskal jo je, vzdigoval navzgor in spuščal navzdol. Hud boj se je vršil v njem, ali bi, ali ne bi.

»Ta nadutost!« — tako je mislil — »bo kritikovala naše oprostilno pismo, ki nosi ameriški, angleški in italijanski pečat!«

Že je imel namerjeno roko, toda obvladal se je v zadnjem hipu. Skušnja ga je izučila, da se mora človek najbolj premagovati tisti trenutek, ko mu vzkipeva jeza, ker po zatrti strasti sodi drugače. Zaničljivo se je obrnil od komisarčka. Vlakovodja je tačas dal znamenje za odhod. Svetovni popotniki, ki so zadnjič zaukali takrat, ko so šli na vojno, so se s krepkim vriskom odpeljali iz Logatca v Ljubljano.

Tebe Boga hvalimo!

»Težko si se premagal,« je rekel Nedeljko Jeriču, »toda premagal si se. Junak si. Kaj bi bilo s tabo, ako bi se bil prijel klofute cvet Italijanove glave?«

»Postavlja naj se človek takrat, kadar ve, da bo zmagal,« je odvrnil Jerič.

V Ljubljani je bila že noč, ko se je vlak ustavil na kolodvoru. Drugega niso potrebovali kakor počitka.

Sledeče jutro, 16. septembra 1919, so se po preteku dobrih petih leti zbudili v glavnem mestu Slovenije. Ko so odhajali na vojno, so grmeli topovi, ob vrnitvi je migljala oljkova vejica. Ljubljana se ji, je zdela mnogo bolj obljudena kakor poprej. Nikjer niso opazili nemškega napisa; poznalo se je, da so v Jugoslaviji.

Pot jih je pripeljala do škofijske cerkve sv. Nikolaja, ki se jim je predstavljala z dvema zvonikoma in z mogočno kupolo še bolj častitljiva nego poprej. Na svetovnem potovanju so videli veliko cerkva in v primeri z njimi lahko trdili, da zavzema ljubljanska stolnica odlično mesto. Stopili so v notranjščino. Uverjeni so bili, da jih je božja roka ščitila na vseh potih, kakor da bi bil hodil pred njimi goreči steber, ki je kazal pot Izraelcem, ali kakor da bi jim bila svetila zvezda, ki je pripeljala tri modre v Betlehem.

Tebe Boga hvalimo!

Ko so zapustili cerkev, je vprašal Francelj:

»Kdo bo prvi znanec, ki nas bo srečal v Ljubljani?«

Na frančiškanskem mostu je prišel proti njim pohabljenec z leseno nogo, opravljen v slabi, pol vojaški in pol civilni obleki. Komaj so verjeli, da stoji pred njimi Potočnik, njih nekdanji tovariš v sibirski sužnosti. Čitatelj se bo gotovo spominjal njega in pa Primožiča, ki sta bila na žalostni poti od Kijeva do Irkutska v vedni družbi naših treh popotnikov. Ko so šli Nedeljko, Francelj in Jerič iz Irkutska naprej, sta se vrnila onadva v Evropo. V poulični borbi z ruskim vojaštvom je dobil Potočnik v Moskvi spomin za vedno. Prestreljena noga se ni pravilno celila in odrezali so mu jo nad kolenom. Primožiča pa sploh ni bilo več nazaj, ker je mrtev obležal na ulici.

Bogato so obdarovali svojega nekdanjega tovariša in odšli na kolodvor.

Pri ločitvi je rekel Jerič:

»Preštel bom doma vse važne točke potovanjskih dogodkov in jih debelo podčrtal, da mi bodo spomin za vse življenje. Želel pa bi, da bi obiskali vsi trije, ako ne letos pa prihodnje leto sv. Višarje.«

Oba sta pritrdila Jeričevi želji, ker nobeden ni vedel, da so to znamenito božjo pot porušili Lahi v svetovni vojni.

Francelj je stopil v sredo, podal tovarišema roko in ju pogledal s svojimi odkritosrčnimi očmi. Rekel jima je:

»Eno prošnjo imam še, preden se ločimo; menda mi je ne odrečeta. Ali bosta prišla v Srednjo vas, ko vaju povabim?«

»Prav gotovo in z veseljem!« sta odvrnila oba, kakor da bi bila dogovorjena.

Tedaj so si prijatelji krepko stisnili roke in skupno svetovno potepanje je bilo dovršeno. Nedeljko in Jerič sta se odpeljala proti Zidanemu mostu, Francelj pa v Srednjo vas.

Sedaj hitimo pred njim na njegov dom. Čeprav Sodarica ni prejela vseh Franceljnovih pisem in razglednic, izvedela je vendar iz tega, kar je prišlo po pošti, da Francelj živi in da gre po dolgi svetovni poti domov. Zato je imela trdno upanje, da ga bo še videla.

Ko se je pripeljal Francelj do zadnje postaje, je naprosil nekega znanca, da naj gre pred njim in pri Sodarju pove, da bo prišel današnje popoldne domov. Poslal fa je zato naprej, da ne bi njegov prihod preveč iznenadil matere. Nepričakovana vest je spravila vso Srednjo vas po koncu. Nestrpno so čakali Franceljna in nekateri so mu šli daleč naproti.

Mati ga je sprejela pred vežnimi vrati, poljubovala ga, jokala in hvalila Boga, da ji je dal učakati ta dan. Franceljnov brat, ki je ta čas zrasel v krepkega mladeniča, ni trenil z očmi, le gledal in gledal je Franceljna. Sorodniki, sosedje, sploh mladi in stari so mu podajali roke in marsikaka solza je kanila iz očesa. Prišla je tudi Mrakova Nežika. Rdečica je zalivala njeno lice, ko je gledala Franceljnov ogoreli obraz in poteze, ki jih je začrtala vanj kruta usoda. Vse je sililo v dragega prišleca, naj jim pove, kako se mu je godilo na poti. Nekaj je povedal, toda vsega ni mogel, ker je bila dolga, dolga zgodba. Vsakemu je dal kak spominek iz daljnih krajev. Tudi nad višnjevo obleko, ki jo je nosil na Japonskem, so imeli ljudje svojo zabavo.

Hišo je našel v redu. Živine je bilo v hlevu kolikor poprej; da, tam v kotu je opazil še dva telička več. Šel je pogledat na vrt in na polje; menil je, da ga vse, kar vidi, smehljaje pozdravlja. Vse je bilo tako lepo in veselo, ker je bil on vesel.

Nedeljo po novem letu mu je rekla mati, ko so sedeli pri kosilu:

»Z veseljem sem opravljala gospodarstvo, sedaj bom pa kmalu opešala. Rada bi videla, da bi dobili mlado gospodinjo. Kaj misliš Francelj?«

»Nič se ne mudi,« je odgovoril. »Saj še niste tako slabi.«

»Želela bi počitka na stara leta. Ti si sedaj star 28 let; menim, da je to prava starost za zakonski stan. Nežiko pohvalim, da se je lepo vedla. Lahko bi se bila obrnila na slabo stran, pa se ni. Začas so bivali vsake vrste vojaki v Srednji vasi; imeli smo tudi ruske, srbske in italijanske vojne ujetnike, toda o Mrakovi se je slišalo le dobro. Osreči jo, da boš tudi ti srečen.«

Francelj ni vedel, kaj da bi rekel. Ker pa je mati pričakovala ugodnega odgovora, je dejal naposled:

»Ako želite Nežiko v hišo, bom storil po vaši volji.«

Približal se je predpust. Med drugimi sta bila oklicana tudi Sodarjev Francelj in Mrakova Nežika.

»Prav ima,« so rekli možje, ko so šli iz cerkve. »Mrakova zasluži takega ženina.«

Določeno je bilo, da se bo vršila poroka v domači cerkvi 3. februarja 1920.

Ni munilo dneva, da bi se Francelj ne bil spominjal Nedeljka in Jeriča. Večkrat so pisali drug drugemu in Francelj jima je s posebnim veseljem sporočil o slavnosti, ki jo bo obhajal sv. Blaža dan v Srednji vasi. Vljudno ju je povabil k poroki, ter opomnil, da naj ne pozabita besedi: »Prav gotovo in z veseljem,« ki sta jih govorila pri poslovitvi v Ljubljani. Ni čakal dolgo odgovora. Takoj sta mu odpisala, da prideta.

V spomin na tistega »svetega šimeljna«, ki so ga videli v mestu Niko na Japonskem, je vpregel Francelj dan pred poroko Ulčarjevega belca in se peljal prijateljema naproti. S prisrčnim veseljem so se pozdravili na kolodvoru trije stari znanci in trpini ter si pripovedovali, kako so jih sprejeli doma, ko so prišli s svetovnega potovanja in kako se jim godi sedaj.

Jerič ni dobil ne očeta ne matere, oba sta bila umrla. Sedaj izvršuje mizarsko obrt ter mu gre delo tako dobro, da ima dva pomočnika. Enkrat je že bil na sv. Kumu, odkar je prišel domov. Gledal je z vrha in romarjem razkazoval približno lego krajev, po katerih je potoval. Ljudje so spoznali iz njegovega pripovedovanja, da je svet res okrogel. Velikega zvona pa ni bilo več v zvoniku; vzela ga je vojna.

Nedeljko je postal kmalu po svojem prihodu nadučitelj. Bil je mož širokega svetovnega obzorja. Med pagani je videl njih zapuščenost, videl njih templje in malike, spoznal duševno revščino boncev in praznoverstvo ljudstva, občudoval požrtvovalnost misijonarjev med neverniki: — vse to mu je vtisnilo v dušo neizbrisljive spomine. Povedal je Franceljnu, da je prišel Fricov oče iz daljnega Augsburga k njemu, želeč izvedeti natančne podatke o svojem pokojnem sinu. Nedeljko je razložil očetu vse o Fricu ter mu izročil njegovo zapuščino.

Ulčarjev šimeljček je pobiral hitre korake, kar sicer ni bila njegova navada. Menda je vedel, da pelje danes svetovne popotnike. Ko so se pripeljali v Srednjo vas, so hiteli zopet ljudje skupaj, da bi videli Franceljnova dva tovariša.

Drugi dan je bila poroka. Mnogo se je sešlo svatov. Med njimi sta bila seveda najodličnejša Nedeljko in Jerič, priči sklenjenega zakona. Veliko je bilo gledalcev tudi iz sosednjih krajev. Nežikina poročna obleka je bila narejena iz svile, ki jo je prinesel Francelj iz daljnega Pekinga, na roki pa je imela zlat prstan iz Kalifornije. Tudi Nedeljko in Jerič sta jo obdarila z zlatim nakitjem. Po poroki je završal v cerkvi slavospev »Tebe Boga hvalimo!«

Svatovščino so obhajali v Sodarjevi hiši. Ves spored je vodila Franceljnova mati sama, ki bi bila najrajši ostala pri svojih kuhinjskih opravkih. Toda Francelj je zahteval, da je prišla k mizi in se pokazala tudi v obleki iz kitajske svile. Vaški godec je bil že na veliko svatovščinah, kljub temu je trdil, da mu harmonika na nobeni ni tako pela kakor na današnji. Istega mnenja je bil prosjak Poberáj, ki je imel čedno, od Franceljna mu podarjeno obleko in čez veliko let zopet oprano malho.

Tiho je postalo v hiši, ko je domači župnik spregovoril sledeče besede:

»Sodarjeva hiša se ne ponaša z bogastvom, ima pa nekaj drugega, kar je stalne vrednosti, to je poštenje, ki je vedno vladalo v tej družini. Ženinu in nevesti ne moremo želeti boljšega, kakor da hodita po stopinjah prednikov. Posebno Nežika naj bi bila pridna gospodinja, ljuba Franceljnova tovarišica in zvesta podpora njegovi materi, ki je kot večletna vdova ohranila Sodarjevo hišo v blagostanju.«

»Danes pa se spominjamo še posebnega dogodka,« je nadaljeval župnik. »V naši sredi so Francelj, Nedeljko in Jerič, o katerih veljajo pesnikove besede: »V dobrem lahko dobremu je biti, v muka pa se kažejo junaki.« Da! junaki ste bili vi, ki ste se po petletnem potovanju srečno vrnili k rodnim bratom na Slovensko. Potrpežljivo ste nosili svoj križ skozi tri dele sveta. V Sibiriji ste pokopali tovariša Bogolina, v Malagi na Španskem pa Frica. Upajmo, da sta odšla po prestanem trpljenju v kraljestvo luči. Kar je bilo hudega, zarišite v pesek; kolikor pa ste imeli prijetnih dni, vdolbite jih v kamen, da vam ostanejo v vednem spominu. Med paganskimi narodi ste si utrdili značaj in spoznali, da daje človeku le krščanstvo pravo vrednost. Hodili ste z odprtimi očmi po potu življenja in gledali črte, ki jih je Stvarnik vdolbel v knjigo narodov. Modri ste postali ne vsled let, temveč vsled skušenj. Sedaj boste ocenjevali stvari z višine, raz katero sega pogled v velike daljave, zato bo vaša sodba jasna in pravična. Tujina vas je izučila, kako močna podpora da je človeku človek. Prosim vas, dragi prijatelji, uporabite svoje bogate skušnje v prid našemu narodu.«

»Ti pa, moj sobrat v Gospodovi službi,« je govoril župnik dalje in se obrnil k navzočemu duhovskemu tovarišu: »vzemi, ko prideš domov, pero v roko in spiši zgodbo naših svetovnih popotnikov njim v slavo, nam v pouk, v spomin pa poznim rodovom.«

Ko se je zemeljska obla po teh dogodkih presukala štirikrat okrog solnca, je zagledala beli dan knjiga »V petih letih okrog sveta«.