V pepelnični noči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Daritev V pepelnični noči
Poezije 1
Simon Gregorčič
Sam (Simon Gregorčič)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Polnôčni zvón z visôkih lín
  krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolín,
  strunár odbrenkal je!

Plesíšča in gledíšča se
  povsód zapírajo,
v odprta pa svetíšča se
  zemljani zbírajo.

Glej, bôžji hràm tam sréd polján
  dviguje se v nebó,
oj bôžji hràm takó prostrán
  in pa krasán takó!

Kot réke v morje vanj nocój
  krdela silno vró,
svetíšče polno je takój —
  in duri se zapró.

Tu v blagru ino v svili vse
  nocój košáti se,
diší ti po kadíli vse
  in svéti v zlati se.

Več biserjev ko v dnu morjá
  pred tábo se iskrí,
in več, ko zvézd je vrh nebá,
  tu jasnih je očí.

Tu gibki udje, vzôrna rast,
  tu lét in líca cvét,
  tu zêmlje slást, bogastvo, čast...
  o, ti presréčni svét! —

A čuj!... Nék duh zakliče mi:
  "Kar zrèš jih pred sebój,
zapíši mej mrlíče mi
  s pepelom tem nocój!"

In stópil sem pred žrtvenik,
  kot bi duhovnik bil,
pepel iz óljčnih je mladík
  nanj dèl cerkovnik bil.

Pepela zdaj na téme sem
  najprvo sêbi vsul,
vtopíl se v misli néme sem,
  le Bog je sam jih čul.

Pozvál na to krdela sem
  in príšla so hruméč,
zaznámoval jim čela sem
  pretèč in pa svarèč:

"Oj, gréšniki mazíljeni,
  proč króno in škrlát,
saj bóste vsi prisíljeni,
  vkloníti smrti vrat.

Sedaj vi národom ste strah,
  strah tudi vas bo zmel,
to žêzlo prah, prestól bo prah,
  vi bóste prah, pepel!

Vi, ki zaklade zbirate
  iz bližnjikov krví,
ki réveže zatírate —
  prah bóste tudi ví!

Ti ròj, ki noč in dan prežíš,
  da brata v past bi vjél,
ti smrti v zanjke se vlovíš,
  prah bodeš in pepel!

In tí, ki z umom, cvétom let
  zdaj bahaš se vesél,
glej, prédno ti odpade cvet,
  prah bódeš in pepél!"

Prišèl še mnog, še mnog je tròp,
  mar bo se kak otél?
Ne! Vsem podpisal sem pokòp:
  "Prah boste in pepel!"

Na zadnje roj še priskakljá,
  neskrbnih, jasnih líc,
číst, kakor angelji nebá,
  in lépši od cvetíc.

Zaplakal nad tem krasom sem,
  češ: tudi ta bo strt!
Še té... tresóčim glasom sem
  Zaznámoval za smrt...

Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
  ječé zaškrípljejo,
in nôve trume v bôžji hram
  skoz njé se vsípljejo.

Na teh ni srebra ne zlatá,
  in blesk jim je neznán,
na licih tóžnih se pozná
  le sled solzâ in rán.

To pač je siromakov ród,
  molčé je zunaj stal,
in mírno čakal, da gospod
  prostôra bi mu dal.

Sedaj, ko próst mu je pristòp,
  korák priblíža svoj,
jaz pa spoznám trpínov tròp,
  oh, bil je - národ moj!

Odlôžil sem tedaj pepel,
  v klečéče vprl okó,
za blagoslov sem róke vspel
  ter kliknil sem krepkó:

Le vstani, vbôrni národ moj,
  do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
  tvoj je - vstajenja dán!