V parku (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V parku
anonimno
Izdano: Slovenski narod 7. julij 1906, (39/153), 1-2
Viri: dLib 153
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob tihih poletnih večerih se zbudi v senčnem, prijetnem našem parku mlado življenje. Izza vseh grmičev in ovinkov, na klopeh in tratah, povsod se smeje in šali ljubezen. Šegavo in razposajeno gleda od vseh strani, njene oči vidijo vse, in vse sliši in vse hoče vedeti. Mladina se ženi ob tihih poletnih večerih, ko šumlja zefir v kostanjevih vejah, ko se utrinjajo prve, nedolžne zvezdice po nebeškem polju. Za nasadi, za rožami, visokimi in belolistimi, za živimi mejami, in tuintam se čujejo vzdihi in večne prisege in zaljubljene besede in ...

Ob tihih poletnih večerih je prihajala v park lepa Lina. Nekateri so jo tudi klicali Dragica, in sicer oni, ki so jo posebno dobro poznali in vedeli, da se Dragica rajša odzove lepim besedam, prej prime za vabo, na kateri trepeče zaljubljeno srce, Dragica ali Linica ni hodila sama v park; vedno jo je spremljala njena mlajša sestra, ki pa je doslej še neznanega imena, a globokih in vernih oči, belih lic in vitkega, polnega telesca, ter zato vzbuja najboljše nade za bodočnost.

Dragica ali Linica pa je bila jako resolutna dama; mlada je še bila, to je res, ali mladost ni greh. Ne, mladost ni greh, posebno njej se to ne bi moglo očitati, zakaj Dragica ali Linica je bila devojka, da je kaj! Kdor jo je pogledal, tega je ustrelila na mah s svetlimi žarki svojih temnih, divnih oči, kdor se ji je približal, je onemel in vztrepetal, kdor se je vanjo zaljubil, je bil izgubljen za človeštvo za vse večne čase in kot gladiator pred levi in tigri je pozdravljal zadnjič beli dan življenja in se valjal v prahu pred svojo cesarico. Linica ali Dragica je stražila svojo lepoto, svojega devištva sladke čare z ognjenimi strelami svojih oči, bila je bog maščevanja. Gorje onemu, ki se ji je približal. Gorje!

Dragica ali Linica je sedela v parku pod rdečimi girlandami rožnega grma in na vse strani so letele smrtonosne puščice za kavalirskimi pobiči, ki si jih je izbrala za žrtev. Sedela je ponosno kot bridka devica v svesti si svojih zmag, sredi bojnega polja. Njej nasproti je prihajal nov junak, še nepremagani borec svoje svobode. Mladeniški venec mu je gorel na čelu in zrl je v svet neumno in veselo, kot se spodobi mladim ljudem. Izbrala si je njega v svojo nocojšnjo žrtev; novodošli fant — Bog s teboj — je imel biti junak večera.

Sedajle, ob tem usodepolnem hipu se bom umaknil s prizorišča, da ne motim usode; naj ona razpolaga po svoje in dela ukrepe, kakor misli. Pisatelj ne sme posegati usodi v naročje, pod njeno togo, kjer so skriti temni dnevi prihodnji.

Dragica ali Linica je obrnila prav naivno svoje očke v kavalirskega pobiča, ki je flankiral po parku. Bil je to precej nedolžen dečko; bel slamnik si je del malo postrani na glavo, in bulil je skozi ščipalnik, Id mu je stal na precej dolgem nosu. V lica je bil bled, skoro zelenkast, kakor so pač vsi tragični junaki. Vidi se takoj, da je bil izbran od usode, da izpije prejalislej bridki kelih ljubezni. Pogledala ga je prav malomarno, in tedaj je prihodnji junak stresel z glavo, kot da ga je pičila muha, in prestavljal je še dosti mogočno svoje dolge noge. Sel je po parku okoli in okoli, pa zopet priromal v obližje nevarne deve, ki je stala na straži.

Gospoda, vsi vidite, da temu pobiču ni bilo pomoči. Mar bi se bil izgubil iz parka pri stranskih durih, lepo potuhnjeno in tiho, repek med nogami, kot psiček iz cerkve, pa bi bilo vse dobro! Ali ne, ni se izgubil. Evo, to je prst usode! Prihodnji naš junak je torej zopet prihajal bližje čarokrasni, bridki devici, ki se je bojevala za sladke čare svojega devištva. In pogledala ga je bistro in ponosno in vabljivo; s pogledom mu je obetala, a v srcu mu je grozila. O, pazi se, pobič! In nanj je to vplivalo, zelo je to nanj učinkovalo, zakaj stresel je z glavo, obstal in odprl usta. Še enkrat gaje dobri angel varuh potegnil s seboj na pravo pot, zakaj bledi junak, ki ga čaka tragična uloga, je zamahnil z vitko paličico, ki jo je nosil s seboj, po rožnih girlandah, da se je usulo na tla rdeče cvetje in je bilo vse naokrog kot kri žareče.

Hm, in tisti fant je torej odkorakal dalje, mimo zaljubljenih parov, mimo vzdihajočih grmičev, mimo kipečih poljubov, mimo lepega jesena, ki je turobno sameval v ograji in zrl pomilovalno za mladeničem, ki ga je že objemala slutnja zle sreče. Prišel je do šepetajočega grma in do stranskih dveri, in njemu seje zdelo, da ga je nekdo potegnil za rokav in obrnil proti izhodu, zakaj desna noga se mu je že nekoliko zasukala, samo levica je bila trdovratna. Tako jo nekaj časa stal tam na razpotju in razmišljal, a dobri angel ga je že zapustil, zakaj fant je izustil bogokletne besede: „Pojdi mimo, pojdi mimo!“ in zavil in zopet počasi je jadral proti pečini, kjer je čakala Scila, kjer je prežala Karibda, kjer so v vročih strujah umirala srca. Naš junak se je odkašljal in precej samozavestno meril pot proti rožnim girlandam.

Linica ali Dragica je čakala svoje žrtve. Njene oči so se odklenile, in iz njih je blisnil roj smrtonosnih strel. Pogledala je izzivalno in mamljivo, a pred njo je že trepetal ubogi fant, žrtva nocojšnjega večera. Zavrtilo se mu je v glavi, in vse je zaplesalo okrog njega. Zdelo se mu je, da se pred njim odpira brezdno, kolena so mu omahnila, in tak je stopil pred njo.

Stopil je pred njo, zavihtel beli slamnik in se priklonil:

„Jaz sem Marko Štucin, pišem klavir in igram novele.“ To je izustil junak, prepričan, da je dovršil največje delo svojega življenja. A tam pred njim, o, kako hudomušno so se smejale šegave oči, kako so kipele in drhtele rdeče ustne, in kako je zažgolelo izza drobnih, bisernih zobčkov:

„Veseli me, čast mi je, a, v pišete klavir in igrate novele?“ „Ne, ne,” se je zaletel dobri Marko Štucin, „hotel sem reči, da igram klavir in pišem novele. Pardon, gospodična!“

A gospodični Linici ali Dragic ni bilo treba pardona in povabila je novega kavalirja:

„Prosim, sedite malo k meni, o, kako jaz ljubim umetnike.“ Potem je tiho nekaj zašepetala sestrici: ta se je diskretno umaknila in že je ni bilo.

„A sedaj povejte kaj, gospod Marko Štucin!“

„Jaz? Ne vem, kaj bi vas zanimalo. Smešno.“

„Veste kaj, jako rada poslušam historije, zlasti tisto o jari kači, ali pa o steklem polžu. Prosim, pripovedujte!“

„Kaj?“ se je zavzel Marko Štucin, „o jari kači naj pripovedujem! Smešno!“

„Freilich, o jari kači ali pa o steklem polžu.“

„Smešno!“ In Marko Štucin je nabral ustne v šobo.

„Ali pa, no, kar hočete. Freilich!“ Junak nocojšnjega večera je bil konsterniran. Že davno se je naučil napamet dolg in lep ljubavni pomenek, a zdaj je bil kot mutec.

„Glej te, glejte, kaj vam leze po suknji, ali je to polh?“ je zakričala in vzela z njegovega rokava drobnega hroščka.

„Ne, to je pika-polonica.“

„Freilich, vi kaj veste, to je podlasica.“

„Gospodična,“ je hitel Marko Štucin nervozno, „o kako mi je pri srcu tako čudno.“

„Ali ste bolni?“

„Ne,“ jo je prekinil, tako mi je vroče ...“

„Ah. kaj pravite, saj je hladno zvečer.“

Marko Štucin ni vedel ziniti več besede.

„Nini , Nini,“ je začela Linica ali Dragica nenadoma klicati. „Pridi sem, kako me je groza. Gospod Marko Štucin je bolan. Vročico ima.“

„Ne, ne,“ a se je branil, „le za vas gorim.“

„Čuješ, Nini, kako čudno govori? A h , mene je strah. Pojdiva domov!“

In Linica ali Dragica je zbežala, kot bi jo nesel veter, in Nini za njo.

„Smešno, smešno,“ sta klicali in se smejali, „smešno, smešno,“ je odmevalo po parku.

Marko Štucin je obsedel na klopi in čutil je. kako mu polagoma postaja nos večji in večji, daljši in daljši. Nos mu je rastel in se raztezal v nedogled, čez park, Čez polje, Čez gore ...

Zakaj Marku Štucinu se je zmešalo.