V onostranstvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Natisnil Edo Torkar 1994, priskrbel Ažbe Toman, postavil na http://slov.si/doc/suchy1/index.html <a href="http://lit.ijs.si/hladnik.html">Miran Hladnik</a> 25. jul. 2015.

slov.si

Josip Suchy V ONOSTRANSTVU (buddhistična utopija)

»V popolno razumljenje tega nastavka naj služijo nastopne vrstice. Zadeva je povzeta iz buddhističnega vidika. Buddha je živel štiri stoletja pred Kristusom. On je ustanovitelj buddhistične vere, kateri pripada skoraj tretjina človeštva: 650 milijonov duš. Uči: da je rojstvo in življenje – trpljenje, da je vse minljivo, da se mora človek tako uravnati, da ne pride več na svet. Buddhizem namreč uči preseljevanje duše. Duša se po smrti telesa združi z drugim telesom, naj si bo spet človek, ali žival, ali rastlina ali bog. In tako kroži ta duša tako dolgo v novih prerojenjih, dokler ni tehtnica njenih zaslug in grehov izenačena. Potem se več ne seli, marveč se preseli v buddhistična nebesa, v – nirvano. Zato govorim v spisu o raju – minljivem, in o neminljivi Nirvani.«

J. Suchy


»Vse je minljivo…«

V raju

SANJALO se mi je, da sem se po smrti zbudil v – raju, kjer sem s podkrižanimi nogami čepel na mogočnem rdečem lotosu, plavajočem sredi razsežnega ribnjaka. Rdeč plašč je liki nežen cvetlični list v mnogih naborih visel raz mene. Vodna površina ribnjaka je bila polna lotosovih cvetk, rdečih, modrih in belih, deloma že razvitih, deloma pa še v brstju. Skoraj na vsaki je stalo bitje, čigar nagubana obleka je dozdevno rastla cvetki iz listov. Na položnem obrežju ribnjaka, na svetlo zeleni travi se je razprostirala preproga cvetk, kakor bi se tu vsi dragulji sveta preobrazili v cvetlični zamot. Vonj, ki so ga izdihavale cvetke, je bil močnejši od najboljše esence, ki jo hraniš v kristalni čašici, in vendar je nudil vso ono svežost naravnega cvetnega vonja.

Na ta mikavni obrežni rob je plaval moj vzhičeni pogled dalje tja med visoko in košato, smaragdnolistno drevje in še dalje do onih skalnatih gričev, ki so blesteli v svoji kristalni mramorni in alabastrini nagoti, ali pa bili odeti z gostim grmičevjem, in pokriti z dehtečimi cvetkami. Na nekem mestu pa so se umaknili logi in skale široki reki, ki se je tiho izlivala v vodovje. Nad vso pokrajino se je dvigal nebeški svod, čigar ultramarin se je zgoščal proti nižavi. Pod to kupolo so plavali beli zgoščeni oblaki, s katerih so ljubki geniji polnili ves prostor s čarobnimi zvoki divnih melodij.

Toda na tem mestu ni bilo solnca. Pač pa je iz oblačkov in genijev, iz skal in cvetk, iz vode in lotosovih rož, iz oblačil blaženih, še bolj pa iz njih obrazov odsevala čudežna luč, ki pri vsej svetlobi ni slepila. Vodni vzduh je mehko osvežal z vonjavami prenapolnjeno ozračje in že dihanje tega zraka je bila naslada, ki nima primere na svetu.

Ko se mi je oko privadilo tem krasotam, sem pozornost obrnil na ona druga bitja, ki so sedela na plavajočih lotosovih prestolih. Vsa ta bitja so bila v cvetu mladosti in zelo prikupljiva. Rad bi bil začel pogovor s sosedom v modrem plašču. Mislil sem si: »Kaj, če ga vprašam, kje sem tu prav za prav.«

V veliko začudenje sem takoj dobil odgovor, ne da bi bil Modri le pregibal ustnice:

»Tu je kraj blaženih.«

Nehote sem v mislih dalje vprašal:

»Ti si bil navzoč, ko sem odprl oči, zakaj moj pogled te je takoj našel. Si se li z menoj vred zbudil, ali si že dolgo tu?«

»Tu sem že izza nepojmljivih časov,« je odgovoril Modri, »in menil bi, da sem tu že izza večnosti, če nisem že tolikokrat videl, kako se je odprla lotosova cvetka ter se na njej pojavilo novo bitje, in če ne bi bilo vonja koralnega drevesa.«

»Kaj pa je s tem vonjem?«

»To boš sam kmalu spoznal. Koralno drevo je največji čudež tega paradiža.«

Godba nebeških genijev, ki je dozdevno spremljala ta nemi razgovor ter se s svojimi melodijami in zvoki prilegala vsakemu stavku, kakor bi hotela poglobiti njegov pomen ter razjasniti, kar se ni dalo izreči, je vselej vpletala v razgovor čudežno mistično skladbo in dozdevalo se mi je, da se odpirajo v mojem duhu neskončne globine, v čijih sencah so se pregibali brezoblični spomini, iz katerih pa se nisem mogel zdramiti.

»Največji čudež!« sem vzkliknil po kratkem odmoru, »mislil sem, da je največji čudež ona lepa reka, ki se izliva v naše vodovje.«

»Nebeška Ganga,« je prikimal Modri.

»Nebeška Ganga!« sem sanjavo ponovil in spet se me je polastil, sedaj že v večji meri oni čut nečesa, kar moram poznati in vendar nisem mogel spoznati.

---

Z začudenjem sem tedaj opazil, kako se je neka nedaleč od mene na lotosu sedeča bela postava mahoma dvignila kvišku. In že se njena obleka ni več dotikala cvetnih listov, prosto je sedaj lebdela nad ribnjakom ter kmalu preko obrežja izginila med drevjem in za grmovjem.

»Kako krasno mora to biti!« sem si mislil. »To bo pa gotovo zelo težka stvar. Znal bi rad, če bi se tudi jaz temu priučil?«

»Lahko storiš to, če hočeš,« je odgovoril Modri, kateremu je veljalo to vprašanje.

Takoj sem imel občutek, kakor da nekaj moje telo vzdiguje. In že sem letel preko ribnjaka proti bregu ter bil kmalu sredi zelenja. Kamor je poželelo oko, sem poletel, hitro ali počasi, kakor se mi je zdelo. Videl sem sedaj druge lotosove ribnjake, prav tako krasne kakor oni, ki sem ga pravkar zapustil, preletel sem ljubke loge, kjer so pestrobojne ptičice skakale od vejice do vejice, mešajoče svoje melodično čivkanje z lahnim šumenjem drevesnih vršičev, preletel sem cvetlične livade, kjer so se brez plašljivosti poigravale antilope, ter se spustil naposled na obronek griča. Med drevjem in cvetočim grmičevjem sem videl konec ribnjaka, kjer se je voda svetlikala okrog velikega lotosovega cvetja, čigar prestoli so nosili blažene postave. Več njih je bilo praznih. Kakor kresnice, ki v gorkem poletnem mraku krožijo pod drevjem in okrog grmovja, tako so tu krožile blažene postave, posamič in v parih, v gručah in vrstah, po logih in okrog skalovja. Iz njihovih obrazov in pogledov sem mogel razbrati, da so se živo zabavale in skoraj si mogel slutiti nevidne nitke pogovora, ki so se vlekle med nemimi letalci.

V sladko sanjavi razburjenosti sem ta prizor užival, da se je tudi meni poželelo po zabavi.

Takoj me je obkolil roj, ki me je prijazno pozdravil kot novodošlega, pravkar zbujenega.

Zelo sem se čudil ter povpraševal, če se je vest o mojem postanku že povsod raznesla v paradižu.

»Če se odpre lotos, se gibljejo vse lotosove cvetke v rajskih ribnjakih in vsako bitje čuti, da se je novo bitje pojavilo v blaženstvu.«

»Pa kako veste, da sem vprav jaz novinec?«

Vsi so se ljubeznivo nasmehnili.

»Ti še nisi popolnoma zbujen! Gledaš nas, kot bi videl podobe iz sanj ter se bal, da bi naenkrat izginile in bi te spet obdajala vsakdanjost.«

»Ne razumem vas prav. Kaj so podobe iz sanj?«

»Gotovo nisi še bil pri koralnem drevesu,« je rekla neka belo oblečena postava.

»Ne, tam še nisem bil. Vendar pa sem že slišal o njem. Drevo je baje pravi čudež.« Vsi so se pritajeno smejali ter se pogledavali in majali z glavami.

»Rad bi takoj tja poletel. Ali mi hoče kdo pokazati pot?«

»Pot najdeš sam, ko pride čas.«

Pogladil sem si z roko preko čela.

»Še ena čudežna stvar je bila, o kateri je govoril. Da, da! Nebeška Ganga… Ona polni naš vodnjak. Ali morda tudi vašega?«

Belo oblečena je pokazala na potok, ki se je vil okoli griča ter se v lahnih ovinkih bližal vodnjaku.

»To je naš dotok. Neštevilno takih preprega te poljane in tudi oni, ki si ga videl, je le tak dotok, čeprav za spoznanje večji. Ampak nebeška Ganga obdaja ves raj.«

»Ali si jo že videla?«

Bela je z glavo zanikala.

»Tedaj se ne more priti do nje?«

»Lahko se pride,« so odgovorili vsi, »toda od nas še nihče ni bil tam. Zakaj bi tudi hoteli? Nikjer ni lepše nego tu. Nekaj jih je bilo seveda tam, ali nikdar več niso leteli tja.«

»Zakaj ne?«

Bela je pokazala na vodnjak: »Vidiš tistega Rdečega tam gori na drugem bregu?«

On je bil tam, dolgo, dolgo je že tega. Ali ga hočemo vprašati, če je pozneje še katerikrat poletel na obalo Gange?

»Nikdar več,« se je takoj glasil odgovor Rdečega.

»Zakaj pa ne?«

»Poleti sam tja ter si najdeš odgovor.«

»Ali hočemo? S teboj bi že hotel.«

»Sedaj ne, morda pozneje.«

Izza bližnjega loga je priletela četa blaženih ter se uvrstila okrog grmičevja na travniku. Svetlo modra postava je za roko prijela Belo, ki je spet drugo roko ponudila meni.

Jaz pa sem se zahvalil, češ še bi rajši gledal.

»Le počivaj ter se zbudi. Na svidenje!«

Svetlo modra je Belo narahlo potegnila za seboj in odleteli sta v zračnem kolu.

Pa tudi drugi so se odstranili s prijaznim, izpodbudljivim pozdravom.

---

Dolgo sem jim sledil s pogledi ter se divil. Naposled sem se čudil svojemu začudenju.

»Vse se mi zdi tako čudno. Če spadam sem, zakaj mi ni vse samo po sebi umljivo? Pa že vsaka nova prikazen mi je tu uganka. Tako sedaj ta vonj, ki je nenadoma zadehtel okoli mene. Kako je povsem drugačen od drugih cvetličnih vonjav, polnejši in močnejši, tako prikupljiv in ob enem vznemirljiv? Odkod prihaja?«

»Odkod pa sam prihajam? Zdi se mi, da sem pred kratki bil še ničevnost. Ali pa sem bil vendar bitje, samo ne tu? Kje potem? In kako sem prišel sem?«

Dočim so se v meni porajala ta vprašanja, se je moje telo, ne da bi to sam opazil, ločilo od travnika in že je plavalo dalje, toda ne v smeri, v kateri so pluli drugi. Vzdignil sem se nad sedlo vrhu griča. Ko sem ga preplul, me je obdal še močnejši vzduh onega novega, čudnega vonja.

Letel sem dalje.

Onstran griča pokrajina ni bila tako prijazna. Cvetni nasadi so se zredčili, grmovje je bilo temnejše, logi gostejši, skalovje navpično in višje. Četa gazel se je tu pasla. Toda le malo blaženih je bilo tod videti.

Dolina se je zožila v sotesko. Tukaj je še bolj dišalo. Čimdalje hitreje sem letel. In skoraj so se gole in navpične skalnate stene strnile, da nisi videl nobenega izhoda več. Toda za ovinkom se je soteska nenadoma odprla. Okrog mene se je razprostirala kotlina, ki so jo obdajale nebotične malahitne skale in sredi kotline je stalo čudežno drevo.

Deblo in veje so bile iz čiste rdeče korale, malce bolj rumeno je bilo listje, izpod katerega se je svetlikalo temno-rdeče cvetje. Nad skalnatimi obronki in drevesnim vršičevjem se je širil temno moder svod brez najmanjšega oblačka. Tu sem ni prodrla godba genijev. Kar se je čulo v zraku, je bilo liki spomin na davno slišane melodije. Tu so kraljevale samo tri barve: ultramarin nebesa, malahit skalovja in korale drevesa. In samo en vonj, oni tajinstveni temno-rdečih cvetk.

Kmalu se je pojavilo čudo tega vonja:

Ko sem ga sopel tu, kjer je polnil vso kotlino, se je na mah razširila moja zavest ter preplavila in prodrla oviro, ki je do sedaj bila za mojim zbujenjem na ribnjaku...

Moje prejšnje življenje je sedaj odprto ležalo pred menoj. In za tem sem gledal še drugo življenje in spet drugo in tretje - in vedno nova življenja, kakor se vidi vrsta dreves na deželni cesti, dokler se ne razblinijo v pikah, spojivši se z eno samo senčnato črto.

Pri tem pogledu se mi je zvrtelo v glavi. In spet sem se znašel v soteski kakor list, ki ga vrti veter. Zakaj prvikrat nikdo ne vzdrži vonja koralnega drevesa in čut samoohrane napoti vsakogar odtod pri prvi vrtoglavici.

Ko sem mirneje plul skozi odprto dolino, sem premišljal: »Sedaj razumem, zakaj je rekla belo oblečena postava, da gotovo še nisem bil pri koralnem drevesu. Seveda nisem mogel razumeti, kaj so menili s »podobami iz sanj«, sedaj pa vem, ker sem jih videl. In sedaj tudi razumem, zakaj sem tukaj. Pač, ker sem umrl...«

Ko sem dospel na svoj ribnjak, sem se spustil na rdeči lotos kakor ptič, ki si poišče gnezdo.

---

Na mah se mi je zadelo, da se spodaj v ribnjaku pregiblje nekaj živega. V kristalni globini sem nejasno videl neko vstajajočo senco. Voda je kipela in šumela in velik lotosov popek z rdečim vrhom je kakor riba prodrl iz valovja ter se plavajoč zibal na vodnem površju. To se je valovilo v kolobarjih ter se še dolgo potem razdrobljeno treslo in svetlikalo v vseh pestrih bojah, kot da bi bil ribnik napolnjen s tekočimi demanti. Odsev vode se je kot plamenček vzpenjal preko lotosovega listja nad obleke in obličje blaženih.

Tudi moja čud se je pretresala ter žarila v vseh svojih skritih šarotah, tudi preko mojega srca je igraje plesal odsev veselega razpoloženja.

»Kaj je pač to bilo?« je moj pogled vprašal modrega soseda.

»Globoko doli v neizmerni svetovni oddalji, na tužni zemlji je v tem trenotku človeška duša zaželela raja. Opazujva sedaj, če se bo popek razvil in zacvetel. Zakaj marsikaka duša si poželi po čistem kraju blaženstva, pa se spet zaplete v nesvete strasti, se poglobi v strasteh mesa ter obtiči naposled v zemeljskem blatu. Potem usahne popek in izgine. Kakor vidiš, je to moška duša. Le-taka se v bujnem posvetnem vrvenju prej pogubi. Opazil boš, da je med modrimi več svetlejših modrih, žensk namreč, mnogo več, dočim si glede števila enačijo rdeče in bele.« 

Pri tem poročilu se je čudno pretreslo moje srce. Pogled se mi je radostno ustavil na zaprti lotosovi roži, ki se je, bela kot labodje prsi, tesno poleg mene gibala v še vedno razburkani vodi.

»Ali se morda spominjaš, da si videl, kako je iz globine vzklil popek mojega lotosa?« sem vprašal izkušenega soseda.

»Gotovo, saj je vzklil skupno s to belo rožo, ki jo sedaj ravno gledaš. In vedno sem opazoval ta parček, in včasih ne brez skrbi. Zakaj kmalu se je popek tvojega lotosa začel krčiti in skoraj je popolnoma izginil pod vodno površino. Vendar pa je spet vzklil, postal polnejši in svetlejši ter se potem zelo lepo razvijal. Beli pa je rasel počasi in enakomerno, kar nenadoma pa se je tudi njega lotila bolezen. Toda kmalu se je opomogel ter postal krasna cvetka, kakor jo zreš tu pred seboj.«  Pri teh besedah sem se vzradostil - tako se je sedaj vse okrog mene svetilo, dišalo in zvenelo.

In kot bi bil moj pogled palica čarovnika, ki vzdiguje skrite zaklade, se je zganil sedaj cvetki vrh, listi so se z robi obrnili v ospredje, se na vse strani nagnili... in glej, v njih sredini je sedela odprtih oči - ona, ki mi je bila v življenju draga in ljuba. Moj pogled se je ujel z njenim, oba sva istočasno razprostrla roke ter z roko ob roki splavala preko ribnika na obrežje.

Opazil sem takoj, da me še ni spoznala ter da se je le nehote obrnila proti meni, kakor solnčnica proti solncu. Kako bi me tudi mogla spoznati, saj se vendar nikdo po zbujenju ne spomni preteklosti, čeprav so se ji v srcu gotovo pojavile temne slutnje, kakor se je zgodilo to meni.

Pokazal sem ji reko, ki se je tiho izlivala v ribnjak:

»Tako nasičajo srebrni vali nebeške Gange vse lotosove ribnjake v kraljestvu blaženih.«

»Nebeška Ganga?« je ponovila vprašaje ter si z roko obsenčila čelo.

»Pridi, poletiva h koralnemu drevesu!«

»Poglej tja,« je rekla, kazoč na drugo stran, »kako prijeten log in grmičevje je tam in kako se igrajo.« »Pozneje! Sedaj poletiva najprvo h koralnemu drevesu, da se napojiš njegovega čudežnega vonja.« 

Kakor dete, ki se z obljubo nove igrače tolaži, ker se ne sme udeležiti igre drugov, mi je radovoljno sledila. In čimbolj se je jačal vonj, tembolj so se oživljale poteze njenega obličja.

»Kam me pelješ?« je vprašala, ko sva zavila v ozko skalnato sotesko. »Nikdar nisem tako željno pričakovala. In dozdeva se mi, da sem že večkrat po čem hrepenela. Pa ti si se zmotil, tu se vendar ne more naprej.«

»O, lahko se pride, še zelo daleč,« sem se smejal, »in kmalu boš opazila, da te ni prevaril oni čut!«

In že se je odprla pred nama kotlina malahitnih skal z rdečim koralnim drevesom in s temnomodrim svodom in objel naju je vonj vseh vonjav.

Ljubica si je roke položila na prsi, kot bi hotela zadržati globoko dihanje in na hitri izpremembi luči in sence njenih potez sem videl, kako je preko nje prešel vihar življenskih spominov.

Vzdignila je svoje roke ter se mi vrgla v naročje:

»Ti si moj ljubljenec!«

In odnesel sem jo v hitrem poletu drveč skozi sotesko.

V odprti, nekoliko manj prijetni dolini s temnim grmičevjem in gostimi logi, kjer so se igrale gazele ter ni motilo samote človeško bitje, sem se ž njo ustavil pod drevesom.

---

Ko sem opazil, da so celo na tem kraju blaženosti kakor temne peroti spomini obsenčili ljubici nežno, komaj vzbujeno dušo, sem jo prijel za roko in poletela sva skupno v smeri proti prijaznemu gričku, na čigar obronku sem ležal pred kratkim, motreč igre blaženih. Tukaj sva se ustavila. Logi in grmovje, travniki in obronki gričev so se polagoma napolnili z neštetimi, rdeče, modro in belo odetimi blaženimi. In vedno še so priletavale nove gruče, da pozdravijo novo vzbujeno. Potem sva dolgo plavala sem ter tja skozi loge, okrog skalovja, preko travnikov in lotosovih ribnikov. Pa naju zagleda ona belo oblečena, ki me je takrat povabila na skupni polet h Gangi. Vprašala naju je s sladkim nasmehom:

»Ali si sedaj že bil na obali Gange? Saj imaš družico.«

»Še ne,« sem odgovoril.

»Poletiva tja!« je rekla ljubica. »Kolikokrat sem tam doli na tužni zemlji zrla v daljni odsev njenega nebeškega prestola in mislila na blažene livade, ki jih obkroža in zaliva, povprašajoč se, ali se bova pač kdaj sešla na tem kraju veselja. Nevzdržno me sedaj vleče tja!« 

Zapustila sva gručo blaženih ter odšla v smeri, ki naju je oddaljila od najinega ribnjaka. Kmalu jih nisva več videla, vedno bolj je pojemal cvetni žar, vedno manj letečih postav sva srečevala. Gruče antilop so se pasle po ravnini, na jezerih so veslali labodi, puščajoč za seboj niz valov v črnem vodovju. Griči, ki so spočetka bili čim dalje bolj strmi in skalnati, so izginili.

Plavala sva nad puščobno ravnino, ki je bila obrasla s tigrovo travo in s trnjevim grmovjem. Pred nama se je razprostiral nepregleden palmov gozd.

Priletela sva do gozda. Čim dalje globlja senca naju je obdajala. Grčava debla so se svetlikala kot bron. V vejevju je šumelo kot jekleni udarci.

Pred nama so plesale svetle pike in črte. Na mah je postalo tako svetlo, da sva z rokami morala zakriti oči. Bilo je kakor da bi v gozdu stala nepregledna vrsta čisto srebrnih stebrov, odsevajočih svetlobo vzhajajočega solnca...

Ko sva naposled povesila roke, sva vprav nad zadnjimi palmami lebdela v zraku.

Pred nama je šumela nebeška Ganga, razprostirajoč do obzorja svoje srebrno površje, dočim so se valovi reke kakor tekoča svetloba zvezd vzpenjali nad sivi pesek plitvega brega.

Če je drugje v nižavi nebeški svod svetlejši, je bilo tu narobe: ultramarin je prešel v indigo, ki se je nazadnje s skoraj čisto temnim robom opiral na srebrno belo valovje.

Rajsko cvetje tu ni več dehtelo. Kakor je bil v malahitni dolini okrog koralnega drevesa osredotočen oni spomine vzbujajoči vonj vseh vonjav, tako je tukaj okrog svetovne reke vel hladen in rezek dih. Ljubica ga je željno vsrkavala kakor okrepčujočo pijačo - dočim je meni skoraj pojemala sapa.

Tu ni bilo slišnih glasov nebeških genijev, pač pa so se iz reke vzdigali mogočni kot grom bobneči zvoki. Ker sem se temu nemalo čudil, mi je ljubica pojasnila pojav z besedami:

»V reki nebeške Gange odskakujejo ter se preosnavljajo svetovi. Odtod izvirajo ti bobneči gromi.«

»Svetovi!« sem prestrašeno vzkliknil.

Ona pa se je nasmejala ter bi bila pohitela dalje, da je nisem osupel zadržal za obleko.

»Varuj se, ljubica! Kdo ve kake sile kakšne strašne moči se vesijo tam zunaj nad to sveto reko. Lahko bi te ugrabile. Tresem se, če pomislim, da bi te iznenada odneslo.«

»Ali bi mi potem ne hotel slediti?« »Seveda bi šel za teboj. Toda kdo ve, ali bi te dosegel, ali bi naju ločili? In če bi tudi skupaj ostala, kako strašno bi bilo preiti v neskončnost, daleč stran od tega divnega kraja blaženosti.«

»V neskončnost!« je ponovila in njen pogled se je uprl tja preko površja nebeške Gange, kjer je srebrno valovje doseglo črn rob nebeškega svoda. In še dalje je hotela zreti. »In more li blaženstvo biti večno, kjer so mu postavljene meje?« je govorila, vtopljena v misli.

»Ljubica!« sem vzkliknil v resnici prestrašen. »Da bi te ne bil nikdar sem privedel! Pojdiva, dragica!«

In še bolj boječe kot od koralnega drevesa sem jo potegnil odtod.

Radovoljno je krenila za menoj, ozrla se je pa vendar še enkrat izza zadnjih palm na nebeško reko...

---

In spet sva prestolovala na lotosovih sedežih v kristalnem čistem ribnjaku in spet sva se nosila nad cvetečem drevjem ter se pomešavala med vrste blaženih, uživajoča nebeške slasti, srečna v neskaljeni ljubezni.

Ko sva nekoč srečala belo oblečeno, naju je pozdravila z besedami:

»Tedaj sta bila vendar na obali Gange?«

»Kako pa veš, da sva bila tam?« »Vidim, zakaj vsi, ki so bili tam, imajo neko senco nad obrvmi. Radi tega tudi nočem tja. Pa tudi vidva ne pojdeta drugič tja, nihče ne stori tega.«

---

Res nisva več obiskala neprijazne obale nebeške Gange. Večkrat pa sva poletela v dolino malahitnega skalovja. Pod mogočno krono koralnega drevesa sva dihala vonj, ki ga je odsevalo rdeče cvetje - in v globini najinih spominov se je odpiral pogled v davno preteklost prejšnjih življenj.

Videla sva se v palačah in kočah. In če sva bila odeta v svilo in muslin ali grobo tkanino vaških izdelkov - vedno sva se ljubila. Sedaj naju je kronala sreča združenja, sedaj spet naju je razdružila usoda življenja - smrt. Toda srečna ali nesrečna, vedno je najina ljubezen bila ista.

In videla sva se v drugih časih, ko je bilo človeštvo drugačno nego je sedaj. V onih nepozabnih dnevih junakov, ko sem se iztrgal iz njenega objema ter zasedel bojnega slona, ki me naj ponese v slonovo mesto k prijateljem, pandavskim princem, da bi jim pomagal v boju proti Kuruinom. Tam sem potem, bojujoč se na strani Arjune in Krišne, deseti dan one strašne bitke na planoti Kurukšetre izdahnil svojo dušo. Ona pa, čim je zvedela o moji smrti, je v spremstvu vseh žen stopila na grmado, ki jo je sama zažgala.

---

In spet sva se videla v tujih krajih in v drugi naravi. Ni bilo tu več doline Gange in Jamune s krasnimi mesti in palačarni, ki so jih oživljali oboroženi bojevniki, ponosni brahmani, bogati meščani in pridni Šurdi. Ni bilo tu več rižišč z velikanskimi figovimi debli, s palmovimi logi in džunglami; in daleč odsevajočih snežnikov Himavata tu ni bilo. To pozorišče, ki je s svojo pestro tropično bujnostjo bilo tolikokrat v okras najinemu skupnemu življenju, kakor da bi ne bilo drugega sveta, je izginilo ter se izpremenilo v neprijetnejšo in puščobnejšo deželo.

Tukaj je tudi žgalo poletno solnce kakor ob Gangi, sušilo vode in palilo travo. Toda pozimi je mraz gozdove oropal listja in slana je pokrivala polja. Tu ni nobenega mesta s stolpi, pač pa mnogo razsežnih vasi s čredami in pašniki na livadah. Bojeviti narod pastirjev prebiva tod. Po šumah so volkovi in daleč se razlega rjovenje leva, »strašne v hribovju bivajoče živali«, kakor ga imenuje tresoči se potnik, ker on je sedaj pesnik.

Po dolgem potovanju se bliža vasi kot nepoznan, a dobrodošel gost, zakaj to je on povsod. Raz ramo mu visi edino njegovo premoženje, mala bisernica. Toda v glavi ima vso dragoceno dediščino svojih očetov: stare tajinstvene himne na Angija in Indro, na Varuno in Mitro, da, celo na nepoznane bogove, bojne in veseljaške pesmi za može, ljubavne za deklice, blagoslavljajoče čarovniške reke za darovalce mleka, pa moč ima in znanje, da pomnoži shrambe iz lastnih sredstev. Kje bi pač tak gost ne bil dobrodošel?

Ob uri je, ko se živina vrača s paše. Čredi na čelu koraka stasita deklica, ki se ji po kretanju pozna, da je še zelo mlada. Ob njeni strani stopica njena krava ljubljenka, z zvoncem vabeča druge, da ji sledijo. Pesnik jo pozdravi. Prijazno mu vrne pozdrav. Smehljaje se gledata z istim pogledom, ki jima je vžigal srce.

---

Pa izginila je tudi dežela petih rek, ki naju je tolikokrat pogostila. Vrstile so se druge pokrajine in bivala sva med drugimi ljudmi s povsem drugačnimi šegami.

Daljno ravan, po kateri se pomika neskončna vrsta jezdecev, voz, pešcev, je pobelil sneg. Ozračje je polno vrtečih se snežink, kakor senčnata poteza se vidi črno gorovje.

Izpod šatorske strehe nad težkim volovskim vozom se zdajci skloni deklica s tako gibčnostjo, da se ji ovčji kožuh zmakne z rame ter se ji obilje zlatih las razsuje preko lic, vratu in prsi. Strah ji zre iz oči, ko vidi, kamor so obrnjeni vsi pogledi, kamor kažejo prsti: kakor črni oblaki, ki jih podi veter, se jim drevi nasproti četa jezdecev. Zaupno pa se zasmeje deklica, ko se njen pogled ujame s pogledom mladeniča, ki tik voza jaha na črnem biku. In spet je to isti pogled iz modrih oči, ki podžge mladeniča, da zavihti bojno sekiro in s krikom udari z drugovi vred na sovražnika, podžge ga in ga še greje, ko ga je že davno prebodla mrzla skitska puščica.

---

Doživela sva še večje spremembe, potovala sva, kamor naju je vedlo dehteče koralno drevo.

Živela sva v pragozdu kot jelen in košuta. Najina ljubezen je sedaj bila nema. In spet je bil to oni pogled: globoko notri v temi najinih velikih slutnih oči je kakor skozi mračno megleno modrino žarela ista iskra, ki je tako jarko našla pot iz človeškega do človeškega očesa.

Skupaj sva se pasla, drug tik drugega gazila po čistem, hladnem potoku ter drug tik drugega počivala v visoki, mehki travi. Skupno je bilo najino veselje, skupno sva se tresla od strahu, ako je nenadno oživela vejica in se odprlo pitonovo žrelo. Ali pa če sva v nočni tišini z budnimi ušesi čula skoraj neslišno plezajoče premikanje ter so nama nozdrvi zavohale rezki dih krvoločne živali. Z mogočnimi skoki sva zbežala prav tedaj, ko je praskalo in se lomilo v grmovju ter se je po oživljenem gozdu razlegalo jezno rjovenje opeharjenega tigra.

Dolgo vrsto let sva skupaj uživala vse slasti in strahote gozda. Neki dan sva na senčnatem kraju glodala mlade sončne rastlike. Zgodilo pa se je, da se je košuta zapletla v lovsko zanko. Zastonj se je jelen trudil z rogovi in parklji, da zruši spone, v katerih je tičala prijateljica, in ni popustil, niti ko se je bližal lovec. Z rogovi se mu je postavil v bran, dokler jima ni sulica končala življenja.

---

In gnezdila sva visoko v divjem skalnatem gorovju kot orla ter plavala nad plavičastimi prepadi Himavata, čigar zasnežene obronke sva obkrožala.

---

Kot delfina sva plula po neizmernem oceanu. In celo kot palmi sva zrastla na otoku sredi svetovnega morja, ter si ovijala korenine v hladnem obrežnem pesku. Skupno je šumelo najino vejevje v morskem vetru.

---

In zelo sva se čudila. »Kakor svet sva stara,« je pripomnila ona.

---

»Gotovo sva stara kakor svet,« sem odgovoril. »Ampak doslej sva romala vedno brez miru in vselej naju je smrt pogreznila v novo življenje. Sedaj pa sva vendar našla kraj, kjer ni preminjenja, ampak večno uživanje.«

Ko sem izrekel te besede, sva se pravkar vrnila na svoj prostor. Kar zapazim, da je rdeča barva lotusa izgubila svežost in sijaj. In z grozoto sem ugotovil, da so venčni listi na robeh zarjaveli, bili nekako ožgani in da so se jim vrhovi skrivili.

Čisto tak je bil beli lotos moje ljubice. Očividno je i ona zapazila izpremembo.

Ozrl sem se po svojem modrem sosedu. Tudi njegov lotos se je predrugačil in dozdevalo se mi je, da se mu lice ne sveti več tako veselo, kakor takrat, ko sem ga prvikrat pozdravil. Njegove poteze niso bile več tako živahne kakor prej. V njegovem pogledu sem bral izraz začudenja.

In tako je bilo povsod, kamor sem pogledal. S cvetkami in oblikami se je zgodila izprememba. Zopet sem motril svoj lastni lotos. En venčni list je oživel, počasi se nagnil in odpadel na vodno površino.

Obenem pa se je na vsakem lotosu odcepil venčni list, vodna gladina se je drhte svetlikala in tiho zibala bujne čolničke. Hlad je prevejal loge na bregu in na tla je padal svetel cvetni dež. Sleherne prsi so zaječale in tiha, neprijetna neskladnost je zvenela iz godal nebeških genijev.

»Ljubica!« sem vzkliknil, plašno jo prijemši za roko. »Ali vidiš? Ali slišiš, kaj znači to?«

Ona pa je z mirnim nasmehom odgovorila:

»Na to je mislil, ko je rekel: Vse nastalo preveja trhlobe vzduh, celo v rajskih cvetkah gnije vzduh.«

»Kdo je izgovoril te strašne, vsako upanje uničujoče besede?«

Kdo drugi nego On, ki vodi iz tega minljivega sveta: Vzvišeni - Buddha.« 

---

»Prijatelj,« je dostavila ljubica, »te besede, ki tebi pomenijo ugonobitev vsake nade, sem brez razočaranja slišala. Le poglej, kako se tu naokrog uresničujejo te besede!«

In res je medtem venljivost počasi, a nevzdržno napredovala in ni bilo več najmanjšega dvoma, da usahnejo vsa ta bitja z okolico vred. Lotosove rože so izgubile skoraj že nad polovico venčnih listov in voda se je le še redkoma svetlikala med temi pestrobojnimi čolnički, vsak trenotek se tresoč od padanja listov. Na prestolih, oropanih nakita, so tičale postave v sesedlih oblikah: tej je visela glava na prsi, oni na ramena in skoraj jih je prešinila groznica, ko je mrzel piš bril po že razredčenih vršičih logov, ki so deževali cvetje in listje. Godba nebeških genijev se je glasila turobno in pridušeno. Vmes so bili vpleteni globoki vzdihi in plaho ječanje. Vse, kar se je svetilo - obrazi in obleke blaženih in genijev, oblakov in cvetic - vse je polagoma izgubilo sijaj in modrikasta mračna megla je prevlekla daljave. Sveži vonj cvetja, ki je prej preveval tako razveseljujoče, se je polagoma izpremenil v vonjavo, ki je otežkočala dihanje, mamila čute in uspavala.

»Ti si moj blagor, ljubica,« sem povzel zopet besedo. »Čutim, da sva grešila zgolj v tem, ker svojemu hrepenenju nisva stavila višjega smotra. Zaželela sva si življenje v raju cvetk. In cvetke morajo že po svoji naravi oveneti. Neminljive pa so zvezde. Po večnih postavah krožijo po svojih potih. Glej, ljubica! Dočim se vse drugo kreta v bledih sledeh razpada, vliva onile potoček – doliv nebeške Gange - svojo vodo v najin ribnjak prav tako zvezdno čisto in obilno kakor doslej, ker proizhaja iz sveta zvezd. Kdor bo v zopetno bitje stopil med zvezdnimi bogovi, bo vzvišen nad minljivost!«

»Zakaj ne bi mogla tega doseči?« je vprašala. »Čula sem v svojem prejšnjem življenju o svetnikih, ki so svoje čute in srca osredotočili na to, da se spet snidejo v kraljestvu stotisočerega Brahme. Zdaj še ni prepozno, če je resnična stara beseda iz visoke pesmi:

Kar človek v trenotku smrti si predoči, v istem bitju pride onstran spet do moči.

Osredotočiva tedaj vse svoje misli na to, da stopiva v zopetno bitje v kraljestvu stotisočerega Brahme.« 

Komaj sva storila ta sklep, je že silen vihar začel razsajati preko logov in ribnjakov. Cvetke in listi so kar kopoma in tropoma krožili po zraku, postave na lotosih so se še bolj sesedle ter si v plašče zavijale premrle ude.

Kakor se oni, ki se je skoraj udušil v zaprti, z vonjem nasičeni sobi, spet poživi, če skozi odprto okno potegne svež morski zrak, tako sva se počutila, ko je nama nasproti zapihljal oni vonj popolne čistoče, ki sva ga že nekoč dihala tam ob obali nebeške Gange.

»Ali čutiš?« je vprašala.

»Pozdrav od Gange. Kliče naju!« sem ji odgovoril.

Turobno smrtno melodijo genijev so zdajci zamorili oni svečani, gromu podobni zvoki.

»Dobro, da že poznava pot,« se je vzradostila ljubica. »Ali se še bojiš, prijatelj?«

»Zakaj bi se bal? Pojdiva!«

In kakor ptičji parček, ki se vzpne iz gnezda in poleti proti vetru, tako sva odletela od tod.

Vsi so pogledavali za nama, čudeč se, da je tu še kako bitje, ki ima moč in pogum do poleta.

Ko sva tako brzela proti vetru, je za nama nastal vihar, ki je vse drevje oropal listov ter upropastil hirajoče življenje v raju.

---

Preletela sva palmov gozd in pred nama se je razprostiralo srebrno površje svetovne reke.

Plavala sva preko njenih valov. Takoj naju je zajela zračna struja ter naju odnesla v viharnem poletu.

---


II

Med zvezdami

Ljubica in jaz sva stopila v zopetno bitje kot dvozvezdji v kraljestvu stotisočerega Brahme.

Svetla astralna tvarina, na katero je bilo vezano moje bistvo, je enakomerno obkrožala nebeški prostor, oživljajoč ga s svojo močjo in voljo. S to voljo se je zvezda najprvo vrtela okrog svoje osi in to gibanje je bilo njeno lastno življenje, njeno samoljubje.

In v sijaju se je zrcalila ljubica ter sijaj odsevala. Menjajoča žarke sva krožila okrog središča, kjer so se zbirali najini žarki. Ta točka je bila najina ljubezen, kroženje okrog nje je bilo najino ljubavno življenje in v tem, da sva se drug v drugem zrcalila, je bila najina ljubavna slast.

Povsod z očmi sva hkrati gledala po vseh smereh neskončnega prostranstva. In povsod sva videla neštevilno zvezdnih bogov, čijih žarke poglede sva sprejemala in oddajala. Predvsem je bilo precejšne število onih, ki so z nama vred tvorili skupino. Zraven so bile spet druge skupine, ki so z najino skupino tvorile socvetje. Zatem so prišla druga svetovja, ki so se strnila v verigo sosvetjev in spet še več verig in verižnih sestavov in sfer verižnih sestavov.

Vodila sva svoji sozvezdji v harmoničnem poletu med drugimi zvezdami in sozvezdjem najine skupine, ne oddaljujoč se od njih in ne približujoč se sosedom, dočim so si vsi s simpatijo označevali natančno smer in merilo gibanja. Pojavila se je pri tem neka skupna volja, ki je vso skupino uvajala v gibanje skupin sosvetjev, ki se je potem spet na lasten način premikal med svojimi. Za udejstitev pri velikanskem plesu svetovnih teles, to skupno in neskončno raznovrstno menjajoče se gibanje, je bila najina svetovna pripadnost, najino zunanje življenje, najina vseobkrožujoča in prešinjajoča ljubezen do bližnjega.

Ta harmonija gibanja se je zračnim bogovom, ki bivajo pod zvezdami, razodevala kot harmonija zvokov. Z udejstitvijo, odnosno z uživanjem teh zvokov posnemajo te harmonije nebeški geniji v paradižih v s svojih nasladnih napevih in če včasi slab odmev teh prodre na zemljo, tako slab odmev, da ga komaj še čuje uho vzbujenega, potem govore učenjaki o harmoniji sfer in veliki godbeniki ustvarjajo, kar so čuli v svoji navdušenosti. In to je največja naslada človeških otrok.

Vse to gibanje, to neizmerno kroženje svetovnih sistemov je imelo zgolj en namen: biti sredi vesoljnosti stotisočerega Brahme, čigar neizmerni sijaj je prešinjal vse zvezdne bogove, ki so mu sijaj liki zrcala njegove lepote vračali. Njegova neizčrpna moč jim je kakor neusihljiv studenec izkazovala vse kretanje in v njem se je koncentriralo vse gibanje. V Brahmi je bilo središče in le on je vse zbiral okrog sebe. Bil pa je ta, čeprav neskončni brahmanski svet - omejen.

Skozi ves ta brahmanski svet je potekal čas mirno in neopaženo. Kakor se na mirno tekoči, čisti reki, čije poteka ne ovira in ne lomi nobena zapreka, ne vidi pretakanje, tako je bil tu potek časa neopažen, ker ga ni motila ne misel, ne čut.

Ta nezaznavni časovni potek je bila najina večnost. In ta večnost je bila - blodnja. In vse je biloblodnja... najina vednost, božanstvo, najina življenska naslada, najino svetovno življenje, ljubavno življenje - in lastno življenje.

---

Zgodilo se je, da se me je polastil neprijeten čut nedostatka. Nehote sem obrnil svojo pozornost na stotisočerega Brahmo kot vrelec vsega obilja. In ta čut me ni več zapustil ter se je čimdalje večal od tisoč do tisoč let. Zakaj zbog tega nastalega čuta je do sedaj neopaženo mirni potek časa zadel ob zadržek. In nastalo je takoj »prejšnje« in »poznejše«, kakor nastane na reki pred skalnato pečino in za njo brzica.

Dozdevalo se mi je, da stotisočeri Brahma ne sveti več tako čisto kakor prej.

In ko sem opazoval Brahmo pet milijonov let, se mi je dozdevalo, da kljub dolgemu opazovanju nisem prišel do gotovosti. Zapazil pa sem, da tudi ona motri Brahmo. Ustrašil sem se. Polastili so se me čuti, s čuti so prišle misli in za temi besede.

»Ljubica,« sem rekel, »ali tudi ti opazuješ? Kaj je s stotisočerim Brahmom?«

Po preteku stotisoč let mi je odgovorila: »Sijaj stotisočerega Brahme pojema.«

»Meni se tudi tako zdi,« sem odvrnil po preteku istega razdobja. »Seveda je to le prehodno stanje. Čudim se pa, da se sploh vrši kaka sprememba na stotisočerem Brahmu.«

Po kratkem času, čez nekoliko milionov let, sem nadaljeval:

»Ne vem, če nisem slep. Ali opaziš ti, ljubica, da se Brahmov sijaj spet veča?«

Po preteku pet tisoč let je odgovorila:

»Sijaj stotisočerega Brahme se ne veča, marveč se stalno manjša.« Kakor kos železa, ki ga beložarečega potegneš iz topilnice, takoj rdeče zažari, tako je zdajci sijaj stotisočerega Brahme zasijal v rdečem svitu.

»Čudim se, kaj neki to pomeni,« sem rekel.

»To znači, prijatelj, da bo sijaj stotisočerega Brahme kmalu ugasnil.«

»Ni mogoče! Kaj bi potem nastalo iz sijaja in krasote vsega Brahmanovega sveta?«

»Na to je mislil, ko je rekel: Do najvišjih nebes se povzpne življenje ter razpade. Vedite, nekoč ugasne popolnoma i sijaj Brahmovih svetov.«

Že čez nekoliko stotisoč let sem odgovoril:

»Kdo je izrekel te strašne besede?«

»Kdo drugi nego poznavatelj sveta - Dovršeni, Budha.«

Precej časa sem premišljal te besede. Potem sem ogovoril ljubico:

»Ti si po mojem mnenju najmodrejše bitje v vsem tem Brahmovem svetu. Saj so vsi ti zvezdni bogovi tu naokrog preplašeni ter sedaj svetijo nestalno plamteči. In tudi stotisočeri Brahma je postal nemiren in iz njegovega kalnejšega sijaja švigajo, rekel bi, jezni bliski, ti pa se lesketaš pokojno kakor svetiljka v mirnem kotu. In tudi to znači motenje, ker se sliši sedaj gibanje nebeških teles. Kakor sva nekdaj v raju, stoječ ob obali nebeške Gange, čula gromovite zvoke in mogočne glasove nalik daljnemu zvonjenju, tako slišiva to sedaj od vseh strani. Iz tega sklepam, da je ubranost gibanja motena, da se pripravlja razdvoj in razsulo moči.« 

In dočim se je od stotisočletja do stotisočletja čimdalje bolj opažala rastoča kalnost Brahmovega sijaja in so zvezdni bogovi čimdalje bolj ugašali, dočim so le-ti vedno nemirneje plamteli in plapolali ter so se iz kalnejšega Brahmovega žarišča razpuščali neznanski trakovi plamenov, podirajoč ves prostor, kot da bi bog s stoterimi rokami velikanov iskal nevidnega sovražnika, ki ga vznemirja,

dočim so se zbog oviranega gibanja nebeških teles pojavile struje vrtincev, ki so cela ozvezdja iztrgale iz Brahmovega sveta ter je na njih mesto pridrvel temen val praznega prostora kot morska voda, ki vdere v razpoklino ladje,

dočim so se na drugih mestih skupaj trčila sosvetja, da se je vžgal svetovni požar, čigar eksplozije so bruhale snope zvezdnih utrinkov v žrelo Brahmovo,

in dočim so udarci groma prodirajočih se in vase rušenih se harmonij - smrtno hropenje sferske muzike - vedno strašnejše ropotali in od ene nebesne smeri odmevali od druge,

mi je ljubica povsem mimo pripovedovala svoje zadnje doživljaje na zemlji.

---

»Zahvaljena bodi,« sem dejal, »da si s pomočjo svoje ljubezni ubrala to pot. Kje bi jaz sedaj bil, da se mi nisi pridružila? Sicer ne vem, kam bi se rešila iz razvalin strašnega vesoljnega razpada, ali tebi zaupam, zakaj tebe očividno te strahote niso pretresle, kakor vihar ne pretrese solnčnega žarka.«

»Kdor je videl največ, prijatelj, tega ne gane manjše. Malenkostna pa je pogibel tisočerih svetov v primeri z vstopom Budhhe v Nirvano. Zakaj vse to, kar vidiva okrog sebe, je zgolj izprememba in vsa ta bitja stopijo spet v življenje. Oni stotisočeri Brahma, ki se žareč od jeze protivi neizpremenljivemu ter naju gotovo pogledava z zavistjo, ker še mirno svetiva, se bo spet pojavil morda na nižjistopnji, dočim se na njegovo mesto povzpne ta ali oni visoko strmeči človeški duh. Vsako bitje bo stalo na onem kraju, kamor ga vodi njegova notranja srčna volja in moč duha. Sicer bo pa vse tako kot je bilo, ne boljše, ne slabše, ker je vse nekako iz iste tvarine ustvarjeno. Radi tega imenujemo to malenkostno. In radi tega doživljaj svetovnega razkroja ni nikakor strašen, pač pa razveseljiv. Zakaj če bi bil Brahmov svet večen, potem bi ne bilo nič višjega.«

»Tedaj veš še kaj višjega?« »Ta Brahmov svet je, kakor vidiš, minljiv. Nekaj pa je neminljivo. Gospod je rekel, da je kraj kjer ni zemlje, ne vode, ne luči, ne zraka, ne neizmemosti prostora in zavesti. Ondi ni ne prihajanja, ne odhajanja, ni smrti, ne rojstva. Tam je konec trpljenja, kraj pokoja, dežela miru, nevidna Nirvana!«

»Pomagaj mi, svetnica, da spet vstanem v deželi miru!«

»Vstajenja tam ni, je rekel gospod, nevstajenja tudi ne. S čimer bi označil kaj kot razumljivo ali pojmljivo, tega tam ni.«

»Popiši mi, ljubica, Dovršenega, da ga vidim v duhu in s tem dosežem, kar mi ni bilo usojeno na zemlji. Prepričan sem, da me to dovede do miru.« 

»Rada, prijatelj!« In risala mi je podobo Vzvišenega, potezo za potezo.

»Ga li vidiš, ljubi?«

»Še ne.«

In ogledala se je okrog po neizmernem prostoru, koder je ugašal Brahmov svet. In kar je tu še preostajalo umirajoče luči in razblinjajočih se oblik tega Brahmovega sveta, je z močjo svojega duha potegnila k sebi, pustošeč ves prostor ter kujoč vso to astralno tvar v obliko svoje domišljije. Ustvarila je v prostoru velikansko svetlo podobo Dovršenega, ko je bil pravkar namenjen potovati v Nirvano. Nepregíbno je motrila podobo, samo da jo predoči meni.

»Sedaj vidim podobo. Le trdno jo drži, še jasneje jo razsvetli!« 

In spet se je ozrla po prostranstvu. V njegovi sredini je ostal le še rdeče žareči, bliske jeze razsipajoči sijaj stotisočerega Brahme.

In z vso svojo duhovno močjo je to najvišje božanstvo iztrgala iz prostora ter ga prikovala v obliko Buddhe, ki je osvetlela in oživela.

»Sedaj vidim že bolje,« sem rekel. »Kakor podobo v zrcalu vode jo vidim. Drži jo, oživi jo, dragica!«

Ozrla se je po vesolju. Toda prostor je bil prazen.

Tedaj je ona svojo lastno telesnost vrgla v astralno maso podobe.

Takoj sem opazil, da je ljubica izginila. Kakor umirajoči ostavi oporoko, mi je zapustila podobo Buddhe, ki je ž njim ostala v prostoru in ki sem jo sedaj natanko spoznal.

---

Ostal sem sam v noči svetov. Ona je odšla v ono minulost, ki ne zapušča nobenih življenskih kali. Noben bog in noben Brahma je ne more več najti. In kaj mi je življenje brez nje, ki mi je v življenju bila najboljša in najljubša? Kaj mi koristi časovnost, če pa je večnost? Po tej poti želim sedaj tudi jaz. Do konca hočem iti po njej!

In čedalje bolj je temnela modrina prosojne svetovne noči.

Ko je bila povsem črna, se je zaiskril novi Brahma, stotisočeri, ki razsvetljuje in ohranja stotisoč svetov.

In Brahma je začel klicati:

»Zbudite se bitja, ki ste počivala vso svetovno noč v naročju nebivanja! Pridite, da ustanovite novo Brahmovino, da uživate nov svetovni dan, vsak na svojem mestu, vsak po svoji moči!«

In pojavila so se bitja in svetovi iz nebivanja v temini, zvezda pri zvezdi in donelo je kakor vriskanje sto tisoč glasov in odmev sto tisoč talambasov in školjčnih rogov.

Tedaj so opazili posamezni in potem večina zvezdnih bogov, da neka zvezda ne žari več jasno, temveč da brli in mrli. In klicali so ji:

»Ozri se sestra, na velikega stotisočerega Brahmo, da se osveži tvoj sijaj in da se zasvetiš kakor mi. Tudi ti si poklicana, da bi blaženo odsevala blesk najvišjega boga!« Jaz pa se nisem ne ozrl niti jih poslušal.

Bogove je začelo skrbeti, ker sem postajal čimdalje temnejši. Obrnili so se do Brahme:

»Veliki Brahma! Poglej no to ubogo bitje, ki je prešibko, da bi se ravnalo po tebi in čigar blišč pojema namesto da se ojači! Tak obrni no svojo pozornost nanje, razsvetli ga, okrepi ga! Tudi ta stvor si poklical, da bi blaženo odseval tvoj božanski sijaj!«

In veliki Brahma je obrnil svojo pozornost name.

Toda moj sijaj je kljub temu čimdalje bolj pojemal.

To pa se je velikemu Brahmu zamrzilo. In odvzel je svetovom velik del svoje božje svetilnosti - zadostujoče, da vžge tisoč svetov ter jo uravnal name.

Toda moj lesket je pojemal. Tedaj se je Brahma prestrašil:

»Ta edini se protivi moji moči. Tedaj nisem vsemogočen? Nisem vseveden, ker ne poznam poti, po kateri hodi? Katera luč neki sveti njemu, da ne mara za mojo?«

Tudi vsi zvezdni bogovi so bili plašni in polni skrbi:

»Ta edini se odteguje moči velikega Brahme, tedaj Brahma ni vsemogočen? Katera luč sije njemu, da ne mara za luč velikega Brahme. In stotisočeri Brahma je ugibal:

»Odtegnil bom svojo svetljivost, ki je sedaj razprostrta v prostoru, ter utopil spet vse svetove v temino. Naravnal bom svojo luč, v samo enem žarku zbrano, na ono bitje, da ga rešim.«

In stotisočeri Brahma je potegnil k sebi vso v prostoru razprostrto svetlobno moč, da so se zdajci vsi svetovi pogreznili v mrak. In zbral je svojo luč v en sam pramen, ki ga je naravnal name.

»Sedaj mora na tem mestu blesteti najjasnejša zvezda vsega mojega sveta!«

In stotisočeri Brahma je potegnil k sebi ta edini zubelj, ki bi s svojo svetilnostjo lahko zažgal stotisoč svetov, ter ga razpršil spet po vsem prostoru.

Na kraju pa, kjer je mislil, da bo sinila najsvetlejša zvezda, je bil viden komaj še tleč plamenček.

In dočim so se v neizmernem prostranstvu okrog Brahma gibali nešteti svetli in radostni svetovi, sem jaz popolnoma ugasnil, kakor ugasne svetiljka, ko ji poide zadnja kapljica olja.

---

Tedaj sem se zbudil in se čudil tem sanjam.

---