V oleandrovem gaju
| V oleandrovem gaju Zofka Vivodova |
| |||||||||||||
V vročem poletju sva z drago mi tovarišico usmerili najino pot na topli jug, v idilično mestece Makarsko. Želja, da vidim del naše lepe Dalmacije, me je peljala v kraje, kjer domujejo po brdih oljke, zore pomaranče, vabijo sladke smokve, se razraščajo velikanski kakti in tiho sanjajo bujni mirtini gaji.
Lepo je bilo. Južno solnce je grelo z vso svojo toploto vročo zemljo. Pokojno je počivalo morje in sprejemalo v goste neutrudne kopalce. Le na večer se je ta mirnost izpremenila v lahno zibanje morske gladine, v vstajenje srebrnih valčkov, ki so se ljubko poigravali in izginili v neizmernost morja.
Le enkrat se je v večeru morje razburkalo, da je divje udarjalo ob skale in so drobne lučke — ribiški čolni — z veliko naglico plavali k obrežju.
Dolgo časa sva poslušali to težko pesem morja, to mogočno udarjanje vode, ki ima v sebi toliko lepote, pa tudi toliko groze.
Tam v daljavi pa so se vžigale v temno noč rdeče, modre, zelene luči — morski svetilniki.
Kako samevajo ti stražarji, ti nemi vodniki na tihih otočkih! In s svojo utripajočo svetlobo tiho pozdravljajo vse velike ladje, bele jadrnice in male ribiške čolne. Vso noč so na delu in varujejo, čuvajo in vodijo bednega človeka po širni morski poti.
Tako globoko so se mi vtisnile te svetle morske lučke-vodnice.
V svežem, jasnem jutru sva šli ob obrežni poti in vpijali v dušo vso lepoto južnega neba.
Zdaj lahno in zopet močneje se je morje pozabavalo in oblivalo obrežne pečine. Kot lahke lupinice so plavali čolnički in se zibali v brazdah, ki jih je zarezala ladja, ki je s tulenjem javila svoj prihod v pristanišče.
Tam v dalji se je v dolgi črti raztezal otok Hvar in dalje Brač, proti jugu pa solnčna Korčula.
Na severni strani so nas pa z neskončno silo klicale in vabile sive, vroče kraške skale 1700 m visokega pogorja Biokovo.
Obložena z grozdjem in smokvami nas je srečala Makarčanka. »Dobro jutro 'gospodjice'. Idete li k naši milostni Gospe u Lurd?«
»Kako, saj tu vendar nimate Lurda?« Pa nam je povedala prijazna domačinka, da je v bližini Lurška Mati božja.
»Idite k Majci u Lurd, tamo je divno.«
In sva šli.
Z obrežja sva krenili na ozko pot med oljke in smokve in bujno rastoče brinje. In tam, ob glavni cesti sva zagledali cel gaj oleandrov in kaktov. Obstali sva in gledali to prelestno lepoto juga. Pogledi so božali belo, rdeče in lahno rumeno cvetje. In tam, v zaokroženem cvetnem gaju je stala v votlini Lurška Mati božja. Nepopisna milina ji je sevala iz oči. To je milostna Gospa v Lurdu. Utrgali sva po en bel oleandrov cvet in ga položili k Majčinim nogam.
O Mati, kako lep prostor so izbrali, da prihajajo k Tebi vsi bedni in Tvoje dobrotne roke potrebni!
O Mati, kako globoko si vkoreninjena v srcih teh ubogih seljakov, v dušah teh priprostih ribiških družin. Ali se mar motim? Ne daj, o Gospa!
Majnik bo pricvetel k nam in tudi tja doli v Makar bodo zadihali topli majniški vetrovi. In k Tebi, Lurška Gospa!
O, kako lepo bo, ko bodo v tihih majniških večerih hodili k Tebi vsi, ki Te ljubijo, da Ti iztožijo svojo bol.
Pozdravljeno ti neskončno morje s svojo večno pesmijo, pozdravljeni vi tihi oljčni gaji in mirtini grmi, pozdravljeni vi osamljeni otočki na širnem morju!
Tisočkrat pozdravljena Ti milostna Gospa v cvetočem oleandrovem gaju!