V ognju groze plapolam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V ognju groze plapolam
France Balantič
Pesniška zbirka še ni na seznamu dLibovih digitalizacij, pač pa so bile v okviru revij Dom in svet in drugih publikacij digitalizirane pesmi za to zbirko (Dlib.si).
Leta 1944 je izšla Balantičeva pesniška zbirka vseh del z naslovom V ognju groze plapolam. Zbral, uredil, uvod in opombe napisal Tine Debeljak; opremil Marjan Tršar.
Viri: Ljubljana T. Debeljak, 1944 (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  V ognju groze plapolam
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

V ognju groze plapolam[uredi]

Prošnja za besede[uredi]

Moj molk je padel v senco Tvojih nog
kot bolna prošnja nemega berača,
pretežka Tvoja dobra je pijača
in jezik zdaj je tihi plod, o Bog.

Srca se je dotaknil večni smeh
kipečih juter in otrok ihtenje
in smrt dreves in klatežev življenje
in klic tvoj rožni v dnevih in nočeh.

Pomagaj mi, besed mi svetlih daj,
besed, ki kakor vino se iskrijo,
ki molijo Te kot pomladni gaj!

Jaz pa bom vedno Tebi pesem pel
in kadar moji zvoki dozorijo,
pri Tvojih bom kolenih obsedel!

Lepoti[uredi]

Kako me mučiš, o Lepota strašna!
Kaj mar so ti zavržene oči,
ki v njih po tebi rosa plameni,
izgnancu svojemu ne nudiš brašna.

Zapustil vse sem, kar je ustna plašna
cedila kri pod tvojimi zobmi,
vsesal sem sapo, ki težko diši
in zdaj povsod te ljubi noga prašna.

Odstaviti od ust me hočeš krutih,
od tihih, rdečih ust, s krvjo posutih,
ki v žilah mirnih je nekoč mi tekla.

Če res besede mi ne boš več rekla,
če res umreti moram ves ubog,
te prosim, naj umrem od tvojih rok.

Zadnji čas pred zimo[uredi]

Sedaj je zadnji sinji čas pred zimo,
utihnili jesenski so nalivi,
za listja smrt sta srci občutljivi,
dekle, saj čutiš, da ne bo šla mimo.

Macesnovih vršičev mi naberi,
pobožaj z njimi senčnate obrvi,
in preden se dotaknejo jih črvi,
s poljubi mirnimi mi jih izperi.

Brez solz, ko veter gnili sad omaje,
neznaten bom odpadel v prazen kot,
le bolj bom zastrmel pričakovaje.

Nikdar mi z vekami ne skrij svetlobe,
naj vidim, da je lahna smrt povsod,
naj čutim padanje noči med grobe!

Žarki[uredi]

Prihod pomladi[uredi]

Nebo s krvjo polita so nosila,
čez noč je ranil jug to ped zemlje,
ki varujejo naše jo roke,
čez noč naš kraj je zima zapustila.

Se trda srca jug naj nam ogladi,
naj v temne popke kri se omehča,
ne bo solza, samo gube dežja
zastro obraz nam za prihod pomladi.

Tovariška pesem[uredi]

Dali so nama svetilko,
da bi dalj časa za nama strmeli,
vem, da je lesa še nagnjena,
še dolgo bodo za nama želeli.

Ko bova rano v soncu likala,
daleč med stenami bodo iskali,
vriski, topli ko jutranje mleko,
bodo molk njihovih ust razvezah.

Praznik otrok[uredi]

V reki, kalni od dobre prsti,
lep, prašen grozd sem opral.
Star popotni berač ga je dal,
večer je, kaj bi z njim sredi noči.

Na ustnicah mi je sladki sok nasmejan
kakor trudne molitve poljub.
Zdaj bom sanje izpil iz vseh kup,
jutri bo praznik otrok in moj dan.

Ne najdem domov[uredi]

Oblaki diše kot ciklamni,
bori neba so temni zaliv,
v njih potopljeni kot kamni
so ptiči, tiho padajo v sen.

Ne najdem domov in poln sem medu
kakor žametna drobna čebela,
rumene so roke od prahu,
nazaj ga bom stresel med rože.

Jutro[uredi]

Glava je v rokah sinjine
kot ozimina pod snegom,
zlata glava, ko za bregom
lušči sonce se iz gline.

Lušči sonce se iz gline,
iz gora je zgnetlo čase,
še pijan sem jutra paše,
kje je konec, dan ne mine

Kje je konec, dan ne mine
ne boji se, da uboža
sonce-bogatin. Kot roža
glava je v rokah sinjine.

Jesenski ognji[uredi]

Že davno je zorenje izšumelo
iz venca naših gmajn in vročih lok,
nebo je kakor brajda se razpelo
nad naše zemlje težki, zreli plod.

Z vetrovi ptiči so od nas odpluli,
vse bolj boli me njihov daljni val,
ljudje jesenske ognje so razsuli,
žerjavica medli v praznoti tal.

Sonet[uredi]

Ah, prost sem rok, teh rožnatih verig,
ki so poletje name privezale,
in ustne so poljub na čelo vžgale
kot zapuščenosti sramoten žig.

Jesen je že razparala poletju
nabreklo cajno sadežev in žit
in vse ukral je veter, tat razvpit.
O, da preminil v tvojem bi zavetju!

Žalost za poletjem[uredi]

Bridko si kanila, jesen, v te dneve,
v ihteči zlati grm in v sončne ladje,
odnesla si vrtovom trudnim sadje,
ko vrgla vanje svoje si odseve.

Bila kot vonj bežeče si živali,
v nosnicah še sedaj se mi razliva,
o, bil sem trikrat prekopana njiva,
ki plodni žarek milosti jo pali.

Ihtim na žametu rumenih trat,
trepalnice so s svojo senco skrile
drhtenje davno razkropljenih jat.

Čez morje za poletjem bom veslal,
ko bodo k soncu se oči vrnile.
Pa saj bom milost kmalu vso razdal.

Predpomladna slutnja[uredi]

Ko izpijo bregovi luč
in v mir zahrepenijo veje,
mi groza z ranjeno glavo
ognjenih zrn v srce naseje.

In v predpomladni želji prst
poljubljam, v sanje potopljeno,
in žejen iščem sveto kal
z življenjem mladim prepojeno.

Joj, grudo je oklenil mraz,
med prsti kepe se drobe,
zakričal rad bi kakor blazen,
a sinje ustnice molče.

Imel sem deklico[uredi]

Marjetica[uredi]

Imel, marjetica, sem deklico,
prinesla vsako jutro je poljub
in me z bogato rjavimi lasmi
zapredla v žarke sanjanih obljub.

In vsak večer, ko sem napil se sonca
in je oči zasul mi cvetni prah,
po prstih je odšla od mojih trav
in lepi dan odnesla na rokah.

Imel, marjetica, sem deklico,
sedaj imam le beli tvoj sijaj,
pri meni ti boš vse noči in dneve,
opojni mir bo pal na najin kraj.

Pridi, deklica[uredi]

Pridi, deklica, to noč
pod cvetočo jablano
tjakaj, veš, kjer sva nekoč
pela pesem radostno.

Sonce je takrat ležalo
na svetlo kipečih tleh,
sonce, sonce v meni rastjo
je z omamo mladih leh.

Pridi, in čeprav tema
vse cvetove bo razvila,
nama rosa žalostna
ne bo ustnic omočila.

Ti svetilka si srebrna,
jaz sem plamen, ki medli,
ko spomin bo spet zagorel,
bova dom sred večnosti.

Ob sončni daritvi[uredi]

Nebo je podobno bledemu zvonu,
prišli so oblaki, duhovni svetli,
razpeli so roke proti zatonu,
sončna daritev gorko krvavi.

Položil sem njeno glavo na srce si,
kot ljubljeno truplo na živo zemljo,
naj ve, kaj sence trpe pod drevesi,
preden se nočni cvetovi odpro.

Tvoj berač[uredi]

V bleščanju tvojih sem oči ujet,
zenic vriskanje žejen v dušo srkam,
kako naj jaz na dvorec tvoj potrkam,
ko siromašen sem jesenski cvet?

Pa saj usmiljena si in bogata!
Nasuj poljubov žarkih mi kot žita
in tvoja razpuščena plava kita
naj bo pod lokom mojih rok kot zlata.

Na razpotju[uredi]

V sebi ne morem najti svetlobe,
da vanjo potopil bi svoje srce,
že davno oskrunil roke
sem s smrtjo in vonjem trohnobe.

In vendar bi rad te objel
in stresel pred te želja bi sijanje,
da bi spoznala razpenjene sanje,
ki tvoj glas jih je v meni razgrel.

Pa saj bom usahnil kakor tema
in ti na prsi mi boš pokleknila,
da pod tabo pepel je, boš pozabila,
ko vzela te vase bo zora svetla.

Pozabljenje[uredi]

Pred tvojo sem podobo kakor kelih,
odsevi suhi padli so od sten
in tam na dnu kopne ostanki
pen v kristalih drobnih, rožnatih in belih.

Okrašeni robovi so zbledeli,
nič več ne bodo žgali mladih ust,
njih jok prekril bo prah mehak in pust,
ko bodo sanjam listi obledeli.

Slovo[uredi]

Položi mi, dragi, bolni obraz
čez trudno sijoče oči,
daj, da začutim na licu
zadnji, zamolkli udarec krvi.

Umiraš in tuja dlan tipajoč
neusmiljeno v duši ti grebe.
Objemi me, bruhni vame nemir,
jaz ne morem, ne morem od tebe!

Ko zadnjikrat krikneš v ledeno temo,
bom zaihtela med prste, bele od sanj.
Ostala bom sama na meji grobov,
ti boš pa miren onstran iskanj.

Za teboj[uredi]

I.[uredi]

Pokopališče je kot tihi hram
nad mladim grobom senca križa joče,
in tja čez sivi zid na goro hoče.
Ob grobu v soju sveč klečim tak sam.

Odšla si v kraje, ki jih ne poznam,
ne vidijo oči, široko zroče,
ne sluti jih srce trepetajoče
in truden več ne vem, ne kod ne kam.

Ko sem po temnih blodnjah srečal tebe,
sem skoraj mislil, da sem zgrabil sanje
in tebe kakor zvezdo vpletel vanje.

In zdaj te ni. Zakaj odšla si v mrak,
ti zadnji žarek sanj, bolesti, sreče?
Bojim se, da ne pridem več iz ječe.

II.[uredi]

Ne plakaj, dragi, nad pepelom sanj!
Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni,
pri Bogu, ki nad zarjami bedi
in z drobnimi je zvezdami obdan.

Da moj je beli svet ti tuj, teman,
le to me peče v srcu in boli.
Glej, ker te ljubim, nudim ti dlani,
da taval več ne boš tako bolan.

Ko noč bo sinja čez grobove pala,
izgrebi belo svečo iz prsti
— prav tisto, ki na srcu mi gori —

in v njenem žaru po samotni poti
do novih zarij pojdi mi naproti.
Takrat bom srečna roko ti podala.

Daj me k ustom[uredi]

V vročici[uredi]

Razpela noč temačne je peroti,
nad trudnimi očmi visijo sanje
in vročili senc brezbrežno valovanje
v goreči temi pljuska mi nasproti.

- O Bog, usmili v svoji se dobroti
in kani vame vse moči nekdanje,
zasuj prepade, vse brez dna kotanje,
ki vanje padam na brezkončni poti!

Pogasi ogenj v mojih belih dvorih,
da ne zgore zaklenjeni zakladi,
ki čakajo na prvi klic pomladi! —

Vzcvetel je dan na rdečkastih zastorih,
v rokah ugasnila mi je tema.
Pod oknom deklica je v cerkev šla.

Večer je rdeč[uredi]

Večer je rdeč in ustnice so rdeče,
oj deklica, in trte krvave,
nebo in gore v rožah se tope,
jesen podžgala je grmade speče.

Podoba tvoja rdeče je prozorna,
skoz tebe zrem utripajoči vrt,
le težki zlati sad mi je zastrt,
za njim zaganja se mi roka borna.

Peneči curki tvojih rožnih las
se zlivajo čez žejne mi slapove
in z vinom polnijo želja hramove.

V večeru rdečem slutim belo vas,
kjer bom otrok in ti boš dom in mati,
kjer hočem v tebi vse dni pokopati.

Popotnica[uredi]

Naj še enkrat se zgubim
v vranje ti oči in lase,
naj v dlaneh se umirim
kot metulj v tišini jase.

Ne odreci ust medice
in ne mešaj je s solzami,
naj ne bo ti temno lice
kakor jelša nad vodami!

Smej se, ko bom šel od tod,
da popotnica bogata
bo spomin in moč za pot,
ki spet vodi ti pred vrata.

Dobrotni plamen[uredi]

V dobrotni ozki sončni pramen stresla
predivaste in hladne si lase,
da kakor pozni med ti zadiše
in bi na njih jesenski dih odnesla.

Oči sem s suhim listom ti zaslonil,
da ne bi zrla sanjavih daljav,
oj, v tebi je pretakanje vonjav
in rad bi, da bi v njih nekoč utonil.

Razširjam topla srčna ti obrežja,
nemirni moji prsti te tišče,
jesenski prašni žarki te plode
in srčna stran ti je vse težja, težja...

Osirotele ustnice[uredi]

Kako so ustnice se radovale,
ko začutile tvoje so od blizu
in tvojemu so sončnemu ugrizu
v zahvalo rdeče rože darovale.

Nikdar steze krvi tako dišale
še niso mi, odkar so v belem nizu,
v bolečini razpuščenem nizu
se kaplje sna o tebi v mrak razdale.

A ti si vedela, da bi sperele
vse zanke, ki pleto jih stebla rok,
ko v njih usahnil vseh slasti bi sok.

Zato so ustne mi osirotele,
zaprla svoje si kot cvet pod noč.
Bila je dobra, sanjal bom nekoč.

Oblaki nad glavo[uredi]

Na modrem morju so razpadle barke,
s tišino jih oblil je jutra zor,
medeni žarki vrejo skoz razpor
kot cvetje skozi prste samotarke.

Ne vem, kje ona svojo čredo pase,
ni pajek s križem rekel mi o njej,
ko hotel sem daj, srečo napovej;
menda le v snu sem roke vplel ji v lase.

Da njene bi lakti imel za vzglavje,
morda oblake kri bi obrobila,
Bog ve, čeprav je ljuba mi kot zdravje.

Tako le trava ustom se dobrika,
objemom daleč je samotna vila
kot zlato jabolko na vrh zvonika.

Poljubi z rjavimi očmi moj beg[uredi]

Poljubi z rjavimi očmi moj beg
od močnih, večno nerazrešenih polj,
razlij mi na glavo dišečih olj,
da vseh očistim starih se priseg.

Ob tebi bom spoznal razkošni duh
cvetočih grmov španskega bezga
in tople kaplje tvojega srca
življenju bodo dale beli kruh.

Zaman se mastna zemlja nog prijemlje,
kot v podzavesti padam v davno sled,
ne bom se vrnil iz tvojega objema!

Z rokami boš pokrila moje lice
in v pajčevini rožnih žil ves bled
razpel bom v krvi svoje perotnice.

Predanost[uredi]

Nikar še k bregu ne veslaj, mornar,
ljubezen najina še ni pri kraju,
dobil od mene boš razkošen dar,
zato, mornar, naj veter nosi naju.

Sedaj je čas, ni daleč do noči,
zdaj vem, da zate tiha sem zorela;
zato sladkost kot mleko me tišči,
samota se je v meni razbojela.

Le moje vino vase vse pretoči,
oropaj me, zadaj mi težke rane,
vse vzemi, prav nič naj mi ne ostane.

Potem, mornar, s poljubom me omoči,
in bo bridkost kot sol se razpustila
in pred teboj nov dar bom razgrnila.

Črne gosli[uredi]

Objemi me in vzemi me,
saj vidiš mojo polt blesteti
in veš, da le ob tebi zna drhteti,
le tvojih las so žejne ustnice.

Vsa vdana čakam in se ne bojim,
naj le ti strast predre zenice,
naj le ti utripajo nosnice kot biser,
ki na prsih ga tiščim.

Razpela šator sem bolesti,
da položila bova vanj slasti,
ko v meni bela pesem izkrvavi,
odšla po trudni bova cesti.

Ples želja[uredi]

Zagrinja val sirotnih me želja,
ko brodim tih v poplavi mesečine,
na tla bi legel v curku bolečine,
ni roke, da zaspe izvir srca.

Usmili se razgaljenih tožba,
pijanosti daj ustom, ki ne mine,
očisti čelo iz samotne gline
s krvjo, ki v tebi zrela prasketa.

Opij me še pred daljnim plesom zarje,
otrplih klicev kaj potem mi mar je,
sam, sam bom kakor v grobnici zaklad.

Nikoli se bridkost ne bo spočila,
samota bije kakor polna žila,
joj, vračajo želje se ko pomlad.

Sacrum delirium[uredi]

Strastno sinja je neba lobanja,
je kakor gosta svila bujnih prsi,
ki s svojim mlekom mi slade spoznanja,
boleča kot v močvirjih gnili trsi.

V vrtincu težke sem krvi zgubljen,
skrivnost srca dotika se z goloto.
Sejavcu v burjo bil sem lahek plen,
razmetal moje seme je v samoto.

V odmaknjenosti plahuta zavest
in moja sla, življenje, kri se spaja
z razgaljenostjo neodkritih cest.

In moj obraz je spačen od vetrov,
pode vse dni od kraja me do kraja
kot nage duše, ki gredo domov.

Zublji nad prepadom[uredi]

Zaprezi, ljubica, razkošja vrance,
da v najin dom ljubezen se pripelje,
nocoj naj nama vrela strast postelje,
naj tvoja kri me vrže med pijance.

Da ti z zobmi razparam oblačila,
me pusti in ne brani se s poljubi,
naj sočne grudi moje čelo snubi,
saj veš, da boš kot greh ga v njih nosila.

Glej, zublje ust imava v bežni lasti,
samo ta hip brsteči sta telesi
pripravljeni na divji smeh propasti,

le to življenju moreva ukrasti.
Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi,
ko padeva pod njenimi kolesi!

Dno[uredi]

Svoje telo si otrla z oljem strasti,
siješ kot mesec na listih vrbe žalujke,
z belimi prsti grebeš vrelo krvi,
nikdar še nisem bil bolj omamljen od tujke.

Noč je vsa gola, kje so zdaj sviloprejke,
kje zdaj bogate so halje svilnatih sanj,
da jo odenejo? Ah, kličem zaman
v tvojih objemih kot pri ognjišču zle čarodejke.

Noč je vsa gola, golo telo je in duša,
vidim tok dragocene krvi se izteka v ponor,
beg tvoj razpaljen srce le okuša,
tvoj vihar, kakor v bregu osamljeni bor.

Naj bo, kakor ti hočeš! Le žilo nareži,
žilo nareži, ki poje kakor piščal,
ki v tem zadnjem vriskanju na njo sem igral,
plakal na njej. Vozle vseh žil mi razveži!
Kaj bi po tebi hlepel v vseh blaznih nočeh!
Lakotnice strasti so napete,
odžejan je plamen v žehtečih očeh.
Izpij jih, brez tebe bodo preklete!

V dimu samote[uredi]

Še čutim vseh poljubov žgoče kolobarje,
še borno je ležišče z rožami postlano,
ki s krutimi dlanmi sejala si jih rano,
v srce si vrgla jih kot pesem med sejmarje.

Še me skeli razburkane noči pepel,
nasul bi kot spokornik ga na mlado glavo
in romal za teboj v razžarjeno daljavo,
ne veš, kako bom v sinjem dnevu osamel!

Naročje moje bo kot zapuščeni panj –
satje bežečih dni požro naj gladni črvi
in molk pobarva naj pozabljene obrvi,
zdaj butaro želja bom treščil v ogenj sanj.

Umirajoča sla[uredi]

Ko bi ti vedela, kako sem sam,
kako poslavljajoča strast se peni,
da veš, kako boli posmeh jeseni,
bi prepustila željnim se rokam.

Nič več bi ne razsipala cvetov,
če kdaj okusila bi to puščobo
in krutega odmiranja grenkobo,
pogubil krik bi mojih te sokov. –

Ne, ne usliši me ob tej zli uri,
sedaj mi bo razpadla temna kri
in nočem, da te divje oškropi.

Pozabi me, in če pred tvoje duri
zanesel veter bo moj trpki prah,
zasmej se in ga stresi po cestah.

Agonija ljubezni[uredi]

Ta noč je kot kadeče se nozdrvi
pred gladnimi zvermi bežečih konj,
nocoj sem srečal te na trhli brvi,
že dolgo goltam v snu tvoj rezki vonj.

Daj, pridi, da zabrodiš v lepki krvi,
telo te vrelo kliče, pridi ponj,
kot vedro, ki so ga razjedli črvi,
prenašam breme te strasti — zastonj.

Saj vidim, Smrt, da ti čez bele roke
ni speto platno dekličine kože
in na temenu golem nimaš rože.

Vendar le ti razgaljaš zrele boke,
le ti počitka dala boš semenu,
ki padlo v prst v viharnem bo vremenu.

Odpoved[uredi]

Truden vstal od svatbenega sem obeda,
vrat težita tvojih rok kraljevski kači,
med zobmi kot grenko jagodo me stlači,
naj omami te nocoj pijača bleda!

Da, nocoj telo te moje še tolaži,
jutri sama boš spomine pestovala,
jutri naj bolest ti ustnice ovlaži,
saj potem te žalost kmalu bo izdala.

Odpovem se, bedna, tvojemu vabilu,
naj spet vležem se v krvi usehlo strugo,
nočem teh sokov, našel sem sadje drugo,
ki čolnarju v prepotenem oblačilu
le uteši seganje po zadnjem dnu.

Smrtna sapa, tožnih kit me osvobodi,
vence vse ugrabi z mojega vratu,
golo truplo bom prepustil sveti vodi.

Blazne hvalnice[uredi]

I.[uredi]

Škrlaten mrak ovija mi telo
kakor svetlikanje pohotnih rok,
v očeh suši se sinji sladki sok,
zenice prazne pijejo temo.

Zagrebel sem se v kupe sončnih rož,
rumeni listi božajo spomin,
ki ranjen išče cesto iz globin,
da bi počil v blazinah mačjih kož.

Praznoto sem otipal pred seboj
in zdaj odnaša njeno me kričanje
v goščavo blaznih sanj kot divji roj.

Vse rdeče je, le tam v neznanih dneh
molitve belo'sliši se veslanje
in kliče me močneje kakor greh.

II.[uredi]

V kapucah blaznosti oznanjevali
so žreci v templjih pogubljenih dni,
da blagoslov raztočene krvi
ne bo počival na glavah drhali.

Prešel sem mrtva mesta in oaze,
okraje vseh cerkva, mošej in shodnic,
povsod je luč krvavih vlažnih podnic
rodovom golim risala obraze...

Joj, zaželel sem prag si samostana,
kjer med beračev starih prazne sklede
položil žejnih ust bi vrč brez dna.

Morda bi ga oplaknile besede,
vabilo k svatbi, ki mi je neznana,
za presvetal obed krvi, mesa?

III.[uredi]

Na gori, milostno razpeli v soj
zblaznelih in razpaljenih teles,
sem zastrmel v umirajoči ples
in zvrnil polni vrč sem pred seboj.

V srce mi padla vranja je perut,
zakrila kri kot davni težki greh
in razklenila tiha usta v smeh,
da vzplapolal sem v plamen žgoč in krut.

Goreti hočem, sebi, novim dnevom,
zažgati vsaj grobovom suho prst,
da zapojo s spokornim, zadnjim spevom.

Kaj mar mi, če potem zgorim v obup,
če bom potem samo pepela kup,
da le bi našel prej do mrzlih krst!

Obraz v dlani[uredi]

Razpokani plamen[uredi]

Nekdanje dni iskal sem dobre žarke
poslednjih blodnih ustnic hi besed,
iskal živali dobrih nemo sled
in sem pogrezal se v brezzvezdne jarke.

Lovil sem vase mraka lesketanje,
ki večno se v samotah gor krohoče,
ki z ledom je ovil roke tresoče,
da komaj čul krvi sem šepetanje.

Obstal sem zmučen pred noči nasipi;
bolestno so vzdrhteli daljni kipi,
da peska sem na glavo jim natrosil.

Pozabe v temi nisem si izprosil,
zaman sem ječal skozi trdi dlani.
Izgubil pot ob uri sem razklani.

Neznana noč[uredi]

Neznana noč je kakor zreli cvet,
ki vase skril zgubljeno je čebelo,
iščoča usta pijejo strupeni med,
telo skrivnost je duši razodelo.

Ožgana debla ob pozabljenih vodah
z razpadajočo senco v meni žgo,
spomin je oškropljen in na rokah,
zaznal sem divjo glino in temo.

Ne vem, kako ... saj jaz sem sredi razdeja
pomladne vihre mrzlo steklenijo,
o, in žito poteptanih polj poganja,
odrevenele zvezde pa zaman ihtijo.

Postopačeva smrt[uredi]

Pijan sem čez ta prag se opotekel,
samo tu polkna niso še zaprta
in vabi me nad vrati žolta trta,
da vina mi nihče ne bo odrekel.

Nič več v laseh mi burja ne vihari
in spev cesta me več ne bo preplašil,
 — ne vem že, kdaj mi je srce oprašil —
iskanja zapustili so me čari.

Za pot sem smrti goden potepuh,
od vse krvi le vina bo škrlat
z razprtih ustnic morala izprati.

Ko med vlačugami mi bo končati,
kraljico čakal bom, izgnani svat,
da me poljubi ko zavržen kruh.

Najin čas je minil[uredi]

Ko si šla čez polje,
nisem z vetrom te lovil,
odpusti mi, dekle,
najin čas je minil.

Zbral sem tvoje blede vence
in jih vse zažgal,
z ožganimi rokami
sam sem, vse sem žrtvoval.

Spet slepel bom v prahu
in moj dan bo krvaveč,
hočem, da bom prazen padel,
rož mi je bilo preveč.

Ko si šla čez polje,
nisem z vetrom te lovil,
odpusti mi, dekle,
najin čas je že minil.

V zimskem vetru[uredi]

Mraz bruha rože na šipe,
bolest v očeh 'se košati,
noč bega srca utripe,
kot pes cvili veter pred vrati.

O, sam sem na ženitnini,
sam v vinu kopljem spomine,
pojo že dan petelini,
sam v vinu kopljem spomine.

Se vrč nekdaj veselil je
z menoj usmiljene roke,
ki segla, nežna ko ivje,
po sad je v veje visoke.

In kot se breskev razkolje,
odprla nama je usta,
Ah, dala nama je usta –
še slast na ustnicah polje.

In vrč nekoč me hladil je,
izmil sledi je poljuba,
sijaj v očeh se skalil je,
odšla, odšla je preljuba.

Zdaj sam sem na ženitnini,
sam v vinu kopljem spomine,
pojo že dan petelini,
sam v vinu kopljem spomine.

Mraz bruha rože na šipe,
bolest v očeh se košati,
noč bega srca utripe,
kot pes cvili veter pred vrati.

Oblaki trupla so[uredi]

Oblaki trupla so v teme kanalih,
vihar jih je pred smrtjo onečastil.
To noč je, da bi dušo upropastil,
nazaj bi ne iskal je v sanj zrcalih.

V pijači stopil dobre bi spomine,
čeprav le kislico dobil bi zanje,
nemiren sem kot vode je grgranje,
nocoj ne maral bi za zvezd drobtine.

Nocoj vsak blaznež z grozo veseljači,
ki polknice od duše mu odtrga
in vzame luč mu, ki nad njo je bdel.

Čeprav je gol, za milost ne berači,
samo ječi ko lipa sredi trga,
to noč obraz v dlani bo dupla del!

Večerna samota[uredi]

Nočil v umazani sem krčmi,
vseeno je, kje dan končam,
z nočjo ne maram biti sam,
zato brž prinesite vrč mi!

Skoz šipe zadnji žarek pljuska,
blesti se vino kot resje,
v sencih bajnih žalost vre,
ne zataji dlani jo luska.

Kje, deklica, si, daljna vaba,
 zavrgel sem te kot peško,
užil sem sam ljubezen vso,
nocoj boli, da sem baraba.

Vse dala si srca sredico,
bogate duše zlat denar,
a ljubil sem, tvoj gospodar,
čez vse svobode golobico!

Zato sem bil le v burji plamen,
prižgal voščenko sem, bolest,
prokletim daljam bil sem zvest,
bila samo si hip omamen!

Kje zdaj si, kje živiš samotna,
še bisere v očeh rodiš,
še v sklep dlani kdaj zaihtiš,
ko pride v vas ti noč tihotna?

Jaz blodim po semnjih življenja,
vse, kar imel sem, sem pognal,
ljubezen sem zabarantal za cesto,
brazdo hrepenenja.

Kako je žal mi tvoje boli!
Jaz vsaj pijačo še imam,
škrlatnega veselja hram,
kjer izgubi spomin kdor koli.

Zato v gostilni zdaj drugujem,
kozarec pred menoj žari,
mrak v vroči glavi se gosti,
našel bom kmalu dom na tujem.

Pomladni gost[uredi]

Oj, sonca moč me je užejala,
ko z vigredjo se vračam iz daljine,
na nogah čutim vso toploto gline,
ki je nedavno dež precejala.

Mejice kot potoki žubore,
od ptic, žuželk, v svetlobi se iskrečih,
za vodo vrbe v krilih so šumečih,
po plesu z divjim vetrom hrepene.

Dekle, ki v tej pijanosti samuješ,
objemi me, saj mene pričakuješ,
da postopač sem, k srcu si ne jemlji!

Ko zjutraj spet bom romal k ladjam v gosti,
naj trudno bo srce od vseh sladkosti,
kot noč prespal bi na pomladni zemlji!

Jaz sem smrti pijan[uredi]

Deklica, tvoje ihtenje je daleč,
strgani žarki lijejo v sinjo ravan
in plahi dolbejo davne spomine.
Deklica, jaz sem svetle smrti pijan!

Roke zdaj iztegam med kroge zvezda,
med izgubljene valove noči,
da večnost zajel bi, beg njen ustavil
in nagnil njen mir nad svoje oči.

V tvojih objemih sem slutil življenje,
čeprav hrepenel sem preko vrhov,
zdaj pa si daleč kakor nebo nad rokami
in vem, da blizu so sence bujnih vrtov.

Deklica, jaz sem svetle smrti pijan,
njene globoke stopinje žarijo v obraz
in tiho drobijo strnjeno kri,
ne joči, dekle, in skloni se v mraz.

Prvi venec[uredi]

I.[uredi]

Trohneče vence sem si strgal z glave,
ostanki preperelih rož v laseh
so znamenje, da moram v vrste teh,
ki kmalu jih zdrobijo kepe rjave.

Toda zakaj kraljevske mi oprave
ponuja pred menoj plešoči greh,
zakaj na ustnicah koti zasmeh,
če zapuščene noge so majave?

Zaman brsti v oblakih kri, zaman,
ne bo dežja v očeh, so izgorele,
pred sebe mečem roke smrtnobele.

Obraz je pomodrel kot cvet plavice,
na vrata grobnice tiščim nosnice,
poslednjih smrtnih vonjev sem pijan.

II.[uredi]

Poslednjih smrtnih vonjev sem pijan,
poslednja gnila rosa name pada
in duša plazi se med kamni jada,
podrt je moj najtišji hram, izdan.

In kruh moj nizki je zaznamovan
in gobavi berač na pragu strada,
iztrgal bom meso si iz smrti hlada
in vrgel predenj ga, naj stopi nanj.

Naj ne boji se znamenja na njem,
naj dober bo kot mrtvim krizanteme,
sicer meso bom pustil ptičem vsem.

In blodne tolpe krakajočih vran
razteple mi drobtine bodo neme.
Obup moj sivi je do dna prežgan.

III.[uredi]

Obup moj sivi je do dna prežgan,
umrli moje deklice so čari,
nad njimi srečni tujec gospodari —
rad stiskal njeno dlan bi, njeno dlan!

Vem, da je moj poljub zasramovan!
Podoben sem razpadli davni žari,
pozabljeni od dragih v prsti stari,
njen prah kakor spomin je razsejan.

Utrujenost se v udih mi preceja
in noč se spušča kakor gosta preja
čez plave rese onemoglih vek.

Vihar le zganil gube je oblek
in jaz kot pokošene zrele trave
sesedel krhek sem se sred planjave.

IV.[uredi]

Sesedel krhek sem se sred planjave,
negiben sem kot v ilu volčja sled,
zastrt z bogastvom blaznih sem besed,
po prstih v srcu plešejo daljave.

Ukradel vetru mrzle sem zastave,
pod vihrajoči slap sem padel bled
in zdi se mi, da usta lepi med,
ko se zagrebam poželjiv v dišave.

In kot telo deviško se blazina
zemlje razsipno vdaja moji želji,
v omami čutim, da roke so zdrave.

Nacedil vanje kaplje sem pelina,
jim dale mirni soj ko mladi veji
dobrotljive domače so dobrave.

V.[uredi]

Dobrotljive domače so dobrave
opasale me z belim lubjem brez,
ožarjen sem od nebesnih zaves,
obstal sem sredi sinje slave.

V večerni luči so steze krvave,
neveden sem začel zahvalni ples,
bodičevje pritlikavih dreves
in kamni vsi mi vtiskajo pozdrave.

Raztrgan in ubog sem ko menili,
iz ust mi klokota smeh razigran,
kdo je raztopil mi obupni vzdih?

Privrele strjene krvi so kepe,
ko ostre veje so kot roke slepe
odprle izgubljencu srčno stran.

VI.[uredi]

Odprle izgubljencu srčno stran
robide črne so roke spokorne,
samotnih jezer bom oči prozorne
iskal, da mi spero globine ran.

S svetlobo mehko ves bom obsijan,
saj vse razbil podobe sem uporne,
pritrjene na srca stene borne,
poklekal prednje vsak dan sem bolan.

Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,
da rož in trav semena v njem vzkalijo —
prečudne dobre sile v meni spijo.

Te moje rane so kot cvetje maka,
preveč krvi je motni curek slan,
studencev močnih, čistih sem željan.

VII.[uredi]

Studencev močnih, čistih sem željan,
rad bi napil se iz sončnega korita
in rad bi, da bi luč bila razlita
čez vso kot ajdov hleb črno ravan.

Povsod pridelek moj je posejan,
kjer brodim z roko po valovih žita —
o naj nikoli se ne prebudita
spet žgoči greh in smrtnoblazni dan!

Ah, da, moj Rog, rad vse trpim menjave,
živim naj reven ali pa brez truda,
samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.

Naj pestujem kot deklice glavo
Tvoj mir in kot samotno naj drevo
potapljam v dobre zemlje se vonjave.

VIII.[uredi]

Potapljam v dobre zemlje se vonjave,
v šumeči plamen svežega lesa,
v voščeno smolo borov iz gora,
v kadila brinovega zublja plave.

Praši mi cvetje strgane rokave,
ko boža rušo roka mi trpka
in ptice, zlati hrošči spod neba
počasi polnijo mi dni sanjave.

Ponudil Bogu bom od vseh plodov,
ki hranim še za dolge jih noči.
Nasiti drugega naj dar Njegov!

V zahvalo radostno za vse dari
postavil v srcu žrtvenik sem nov
in spet sem vitki vrč za božjo kri.

IX.[uredi]

In spet sem vitki vrč za božjo kri,
spet kopljem zemljo kot nekdanje čase,
življenje s polnimi cvetovi rase,
ponižnih bosih nog se prst drži.

V noč soncu romarju se ne mudi
in mojo malo čredo v bregu pase,
ki z mirnimi očmi z lučjo igra se,
vsak žarek v mojem srcu se medi.

Ne bom se vrnil še v naročje koč,
dokler še kolesnice zrem med poljem,
zdaj ob žerjavici sedim pojoč.

Se v belem dimu zibljejo kotanje,
s pobožno pesmijo kot zlatim oljem
prsteno grlo močijo mi sanje.

X.[uredi]

Prsteno grlo močijo mi sanje,
kot da bi čutil ljubice utrip
in roka ni več kakor mrzel ščip,
ki plazil se nekoč je čez kostanje.

Otrpnil sem in dragoceno spanje
kaplja mi na telo z razcvelih lip,
tišina ni samo razkošen hip,
je večna luč in njeno trepetanje.

Nekje otrok brez bolečin umira,
jaz pojem kakor vedno mu na pot,
njegova milost dušo mi izpira.

Tu bom ostal vse dni, na tej obali
privezal bom svoj razmajani brod
nikdar več ne zastro me tuji vali.

XI.[uredi]

Nikdar več ne zastro me tuji vali,
kaj sanjal bi o vodi daljnih strug,
ko dobro.mi je v krogu božjih slug,
za svojega me brata so izbrali.

Čeprav na mojem srcu počivali
so ptiči, ko leteli so na jug,
ne plakam več za njimi, zdaj sem drug
spomladi, vem, me bodo blagrovali.

Spomladi bom kot gaber zelenel,
v globinah svojih bom sladko trpel,
ko zacvetel iz lastne bom prsti.

Že zdaj v opoju duša mi prepeva
in ob pričakovanju tega dneva
drhteč v veselju legam na oči.

XII.[uredi]

Drhteč v veselju legam na oči,
neznana topla slast mi kri prevzema,
ne bom izvil se iz božjega objema,
zato blagoslovljena kri kipi.

Naj ne preštejem posvečenih dni,
moj Oče, naj ljubezen me razvnema
in naj bom dolgo dolgo bakla nema,
ki potnikom samotnim v noč gori.

Saj sam bridko okusil sem iskanje
in vem, kako so ranjena kolena,
ki jih ožge nemirna sla ognjena.

In Ti si tako dober, saj z menoj
si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj.
Gospod, podaril si mi odpuščanje!

XIII.[uredi]

Gospod, podaril si mi odpuščanje,
čez krotka usta vino si razlil,
da bi ljubezni Tvoje se napil,
da bi pozabil vse poti nekdanje.

Kot cvet razgrnil predte sem molčanje,
moj strah pod Tvojim plaščem je minil,
tu spal bi rad in naj dežja naliv,
naj sončnih žarkov boža me igranje.

So bratje bolečine zakopali,
z vetrovi grenki zvoki so zbežali
in z moje glave cestni prah izginja.

In moja pesem v plamen se spreminja,
lupina sanj vse bolj je sinja, sinja,
bogat sem kakor tihi glas piščali.

XIV.[uredi]

Bogat sem kakor tihi glas piščali,
v srce cedi se divjih panjev strd,
moj zlati dan široko je odprt,
na gmajni so pastirji zaplesali.

Otroški vriski so želje mi dali,
da z žametno prstjo bi bil zastrt,
da kmalu bi poljubil zrelo smrt,
da bi v rokah cvetovi mi razpali.

Nič več razpadanja se ne bojim,
čeprav mi všeč je to čakanje bežno,
ko čutim, da v globinah že zorim.

in da okrasil bi prezveste splave,
ki pluli bodo čez vodo brezbrežno,
trohneče vence sem si strgal z glave.

Magistrale[uredi]

Trohneče vence sem si strgal z glave,
poslednjih smrtnih vonjev sem pijan,
obup moj sivi je do dna prežgan,
sesedel krhek sem se sred planjave.

Dobrotljive domače so dobrave
odprle izgubljencu srčno stran,
studencev močnih, čistih sem željan,
potapljam v dobre zemlje se vonjave.

In spet sem vitki vrč za božjo kri,
prsteno grlo močijo mi sanje,
nikdar več ne zastro me tuji vali.

Drhteč v veselju legam na oči
Gospod, podaril si mi odpuščanje!
Bogat sem kakor tihi glas piščali.

Gospod, za tabo se bom zdaj napotil[uredi]

Minil je čas[uredi]

Minil je čas, ko me je norca motil
vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj.
Odšel bom in ne pridem več nazaj,
Gospod, za Tabo se bom zdaj napotil.

Pomagaj, Kristus, mi, da bom ukrotil
bolest po zemlji, ki je rodni kraj,
to zadnjo in največjo slo zmehčaj,
da ves bom Tvoji luči se zarotil!

In to Te prosim še, da odpustiš,
da metal blato sem v srca izvir:
premnogokrat bila je pesem kletev.

Bila kot jaz za večno smrt je žetev,
a Ti življenje si, svoboda, mir —
in vem, da vsakemu se rad deliš.

Iz ilovice[uredi]

Iz ilovice, ki jo jug sprosti
v bučečih psalmih predpomladi,
si zgnetel me. Svetloba me teži
bolj ko čebele, ki šume na bradi.

Prst in svetloba! In božje roke!
Iz tega je življenja dar, ki žge,
ki srečo nosi kakor mati med otroke.
To je pomlad in kri, ki zacvete.

Božja ljubezen[uredi]

Iz Tvoje hiše moja je nevesta,
poslal si k meni jo v najdražjem blagu,
pohlevno zdaj sedi na veznem pragu,
ne bo odšla, ostala mi bo zvesta.

Prav vsako noč mi pri nogah prečuje
in z ustnicami toplimi jih briše,
kot je navajena še iz Tvoje hiše,
ko je sprejemala popotne, tuje.

Ne bom upiral se, le rad povsod
začutil tovor njene bi krvi,
da vedel bi, da ni molitev gluha.
In v dlan se skril bi ji kot v list lapuha
(tako rad delal sem za mladih dni)
in pel bi, kot da materin je god.

Tkanina revna sem[uredi]

Tkanina revna sem, raztrgan prt,
pokapan z voskom umirajočih zvezd,
ki padajo od Tvojih miz v šelest
polnočnih ur in se solzečih trt.

Položi me čez mrzli prag svetišča,
da vsaj od daleč slutil bom želje,
ki Tvoje dobro polnijo srce,
razgrni me prek svojega dvorišča.

Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,
naj mi obraz oskrunijo noge,
ubogih mojih bratov noge gnojne.

In ko mi bodo sanje spet spokojne,
ne splaši v mojem vrtu zlatih ptic,
ki spale bodo v ognju perotnic.

Gospod, odgovori očem[uredi]

Gospod, odgovori očem,
kako to nocoj je z menoj,
da si kot cvetoč negnoj,
ves zlat si tem tihim očem.

Ne misli, da pil sem čez mero,
samo to srce gre na ples,
sedaj krvavi brez obvez,
srce me napaja na vero.

Kajne, saj ne boš se razhudil,
namesto da dal bi jih tebi, o Bog,
že dragi sem delavnih rok
nabrekle poganjke ponudil?

Strah pred praznoto[uredi]

Potopi v noč me in viharje;
razbij, razpali ustnice pokojne,
ne daj mi videti dlani prosojne,
ko segal bom v bežeče mirne zarje.

Saj veš, da bom tem bolj o Tebi sanjal,
če daleč, daleč boš za jutrom vabil,
ne bom, o Bog, nikoli Te pozabil,
če val krvi se v grlo bo zaganjal.

Iskal Te bom s poljubom Tvoje smrti,
iskal povsod in strgani mi prti
brisali bodo umazani obraz.

Če zrušil bom se v kamenito gaz,
prej ko zažgem na Tvojem se ognjišču,
bom vsaj Tvoj beli kamen na križišču.

Molitev ob sončnem zahodu[uredi]

Razvezal pred Teboj prošnja bom culo,
naj romar se z molitvijo nasitim,
z banderom svojih dni sem pred Teboj,
nikoli več ne bo z viharjem plulo.
Zdaj legel bom kot cvetoč negnoj,
počijem v Tebi s srcem naj odkritim,
v črnici Tvojih rok se bo razsulo.

Nečisti čas[uredi]

Gospod, udari, nastavi svoj nož
na grlo, ki stiska ga trpkost pelina,
pretežak si oprtal življenja mi koš,
Gospod, trpim kakor črna živina.

To breme! Ti hočeš, da nosim ga v hrib,
kjer gnezdiš kot sonce med bori, kjer čakaš,
da obogatiš za burnega srca utrip.
Zakaj me z bridkostjo kakor z mlekom natakaš?
Vse dneve si zvrstil v žalostne rajde,
tam daleč, tam v zgodnjem jutru pa sanja mladost,
ki zdaj za srce besed več ne najde,
joj, kakšen, kakšen je čas to, ki sem mu gost!

Z iskrečimi srci se kot s kamni igra,
na rokah kri razkazuje bahato.
Jaz moram požreti vse, kar mi da,
saj gost sem, čeprav raje goltal bi blato.

Gospod, končaj, o končaj mi z življenjem!
0, moral bi biti sam z grmado ljubezni,
a čas me obdal je s krvavim žarenjem,
bolj gnusnim kol dah je nečiste bolezni!

Usmili se prošenj, kri drago ihtijo,
že padam, sla v meni se v temno krohoče,
že skoraj ljubim pijano gostijo,
Gospod, raztrgaj te gadje obroče!

Svobode bi napil se ko medice[uredi]

Trije soneti o izseljencih[uredi]

Veliki greh[uredi]

Vsa plaha si in revna, gruda rodna,
kot drobna dlan se skrivaš med gorami.
Mladi smo, v nas se hrepenenje drami,
za morjem, pravijo, je zemlja plodna.

Iskati hočemo poti čez morje,
otrokom ti ne moreš dati kruha,
do dna smo segli v tvoja nedra suha
in zadnje smo iztrgali ti skorje.

Zato na pot, dokler še kri je topla,
dokler nas še opajajo želje.
Ko duša zadnje sanje bo izsopla,

morda se v tvoja vrnemo zavetja.
Takrat ni treba kruha in ne cvetja,
samo grobov naj izprosijo roke.

Zaman[uredi]

Klečim na skali, sklonjen nad prepad,
čez gore zarje pljuskajo valovi,
skoz mrak dehtijo brinovi sadovi
kot žalost, da izgubil sem zaklad.

 »Odpri mi, kralj Matjaž, svoj mrtvi grad!
Glej, mater zapustili so sinovi
in dan nad zapuščenimi grobovi
se kmalu nagnil v večni bo zapad.

Daj, vstani in priklici spet otroke,
ki iščejo darov od tuje roke
in bolni sanjajo o mladih dneh!«

Gubijo klici se v odmeve blazne.
Zaman mi pest razbija stene prazne,
le noč v obraz mi meče žgoči smeh.

Sen o vrnitvi[uredi]

Ko boš, tujina, vso mi kri izpila,
ko neizgovorjena bo beseda
prišla kot ogenj mi na usta bleda,
bo davna želja domu me vrnila.

Na srce dal prsti bom kot zdravila,
sprejel me vase bo pozdrav soseda,
spoznala na planini me bo čreda
in v duši bo zaplala nova sila.

Okusil spet bom sok planinskih trav,
— spomini nanj skelijo kakor rane,
ki jih zastrupil dolgih cest je prah.

Domači kraj, kako mi spet boš drag!
Kako bom ljubil gore razkopane,
dokler ne bom nad njimi tih zaspal.

Judežev obup[uredi]

V polnočnem miru temnih oljk in tal
zveni topot bežečih nog skoz mraz
in trudne žile bičajo obraz
Gospod, izdal sein Te, izdal, izdal!...

Noč lega name, težki lesk srebra
čez vse nebeške je poti razlit,
in jaz sem droben meteor razbit,
ki za oblaki v večno noč vihra.

Tako sem tih in lačen sem besed
in Tvojih vseodpuščajočih rok,
rad k nogam Ti položil bi glavo.

Ah, sam sem, le usmiljeno drevo
mi nemo proži vej drhtečih lok,
da našel mir bi zadnji Tvojih čred.

Gonarski soneti 1942[uredi]

Vse[uredi]

Zavlekel sem se za barako v hlad,
oči mi širi luč ko rdeča rana,
od žeje tiha usta so sežgana,
kdaj pljunek bo krvav postal zapad?

Brezmejna je sinjina kot moj glad.
Nekje so moja polja, moja hrana,
nekje mladost mladosti je pijana —
pa kaj bi s tem, že davno nisem mlad!

Umazan črv sem, ki zdaj zdaj izgine,
ni v meni več domačega neba,
le lačen pes sem, ki zdaj zdaj pogine.

O kaj ostalo je še od vsegá,
od hrepenenja duše v visočine
za hlebček kruha dal bi kos srca.

Svoboda[uredi]

Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant,
postani resen, kmalu bom umrl,
zavil v odejo in oči zaprl,
morda nocoj še, ti veseli fant.

Nikar se s tako grozo mi ne smej,
oči imaš ko dva velika novca,
za mrežo tu se delaš pustolovca,
pa se bojiš svobode, cest brez mej.

Razumeš? Saj nekje pač mora biti,
— vem, da umiraš tudi ti po njej —
nekje se je najedel bom do sitega.

Nekje... Kjer bo lahko mi pozabiti
podobo matere, sestra in prej
še doma se kadečega, razritega.

Doma[uredi]

Kako doma je dobro in lepo,
vsi dnevi nosijo klobuk po strani,
dekletu sladki zlezli so v glavo,
da sanja le o svatbi razigrani.

Pa kaj bi ne! Njen oče dom pripravil,
pobelil vnovič izbe za sprejem,
zdaj le še čaka, da bi me pozdravil,
da jaz kot dedič mu oči zaprem.

Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi!
Kam raste sen, saj skoraj sem pozabil,
da sem preklet kot ves moj borni rod.

Ne bom je zrl v nevestini opravi,
očeta so zagrebli ji na Rabu
in jaz nekoč segnil bom bogve kod.

Drugi venec[uredi]

I.[uredi]

V molitev naj se razboli beseda,
ki zanjo trgam se s Teboj, moj Bog!
propadlega poberi me v svoj krog,
bolest po Tebi rne ko rja razjeda.

Besed Te prosim, da srce odtoči
odvisno kri za davek Tvoj, o Kralj!
Za sina, ki je šel za srečo v dalj,
ne prosi siva mati bolj pomoči.

Besed, oj kot ljubezni je objem,
kot trta močnih do vseh lin se vzpnem,
kjer sopejo po Tebi žejna usta.

Srce zavrglo mir je delopusta
in vriska, kakor rezgeta vihar —
v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!

II.[uredi]

V pijanost me potaplja ta Tvoj dar,
ta ogenj, ki me hoče razdejati,
porušil je ponosni grad prevar,
nemir ta kruti zdaj se z mano brati.

In z novim vinom mi natakaš vrč,
vse težje in močnejše kot mladost je,
s pestmi me biješ, tršimi od grč,
kot vse, ki so na zemlji Tvoji gostje.

In na zemljo mi dnevi so začarani,
kot s kodri sem ovil zapestja s travo,
a vem, da norec sem, ljubimec varani.

Samo nemir Tvoj zvest mi je vsekdar
in čas beži, kot Bistrica gre v Savo,
med nebom, zemljo sem pojoč ovčar.

III.[uredi]

Med nebom, zemljo sem pojoč ovčar,
ujel v srce sem plodnosti požar,
in luči vseh studencev v njem mi poljejo
in zlate sončne sulice ga koljejo.

O, naj iz mene vdre življenja moč,
privri svetloba, belec dirjajoč,
da spleteni grivo ti z dlanmi razgretimi,
in pošljem v dalj te s sanjami razpetimi.

Zakril bi rad, da sem spomin na deda,
in vse, prav vse razdal, razdelil sebe,
vso dušo vsakomur, ki mimo hodi.

Zatajil deda... Milostljiv mu bodi,
zdaj vem, kako me divja žalost grebe,
ko pušča samega ovac me čreda.

IV.[uredi]

Ko pušča samega ovac me čreda
in ne bom strigel več njih mehkih run,
bojim se že prezebanja in cunj,
rumen obraz že zdaj mi kaže beda.

In vendar, kaj je dni prebela volna
snežinke v soncu, na jeziku sol.
Šepečeš, da je kratka pot domov
in da ne pojde z mano skrinja polna.

Zato popotni vse naj razneso,
le milost daj, da grlo se izpoje,
še preden Smrt potiša pesmi moje!

Saj zanjo sem zamešeno testo
in čutim jo, ko rast me najbolj pali.
O, kakšni prsti so življenje stkali!

V.[uredi]

O kakšni prsti so življenje stkali
in kaj so mi v to culo zavezali,
da z njo potepal bi se v večni čas
in Smrti večno rogal se v obraz!

A kadar je nositi jo težko,
pod glavo bi jo dal in vzel slovo
od vseh stvari, ki sem se z njimi družil,
da včasih rad bi s Smrtjo se okužil.

Miru bi rad pred gladnim hrepenenjem,
čeprav pomlad preraste me z zelenjem,
morda se koprnenj znebi mrlič.

Pil bom. Kje so zidanice ključi?
Hrepenenje v nezavesti me ne muči,
pred njim drhtim kot žrtveni kozlič.

VI.[uredi]

Pred njim drhtim kot žrtveni kozlič,
pred hrepenenjem, nožem, ki ubija,
vendar rasto zenice kot brstič,
lepote hrepenenje je gostija.

Razpet sem med slastjo življenja-smrti,
do blaznosti, Lepota, te bom pil,
v prešernem plesu z mano se zavrti,
ob tvojih nogah čelo bom razbil!

Ti vredna si, da moja kri ti streže,
počakaj, kmalu gležnje oškropi ti,
ne beži kot v daljave modre ptič!

Ojoj, Gospod moj, pal sem v strašne mreže,
ni to upor, da nočem Ti služiti,
Ti veš, da sem samo ubog hudič!

VII.[uredi]

Ti veš, da sem samo ubog hudič,
veš, kakšnih rož si vdihnil krvi blazni,
Ti, Bog, ki daš utripati golazni,
zardeti češnji, kot da je deklic,

ki daš, da soncu se razgali grič,
zasej se vame in srce izprazni,
odreši me sveta, te težke kazni,
da bom ostal s Teboj brez vsakih prič!

Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti,
Ti, jezero, neskončno hladni vali,
šele pri Tebi vse se umiri.

Da boji bi pri Tebi se končali!
Tako sem slab, le up se Te drži,
Ti Gospodar si duše in živali!

VIII.[uredi]

Ti Gospodar si duše in živali!
Ah, duša, v gobavih dlaneh zlatnik,
v dlaneh, ki krči skopi jih bolnik,
Ti čakaš, da iz njih se zakotali.

Kdaj še so za Gospoda Te priznali,
ljubezen, sen o sreči, groze krik —
vendar me mami svobodni Zvodnik,
da padam kot pod kamenjem drhali.

Pomagaj, milosti naloži jarem,
brez Tebe ni mi pomoči, Gospod,
kako naj sam Zvodniku glavo starem?

Pritisnem usta naj na rob posod,
ki še diše po Tebi, Vinu starem,
s poljubom težkim snubiš me povsod!

IX.[uredi]

S poljubom Tvojim varen sem povsod,
ne šteješ v zlo molitev mi izdavljenih,
za zdravje jok mi daš ko grenek plod,
ne vprašaš za račun o dneh zapravljenih.

Lepota! Ti! Poznam te skoz tančico
solza kot sonce skoz žareč oblak,
spoznal sem, revež, zlato te pšenico,
za glad do zdaj dobil sem ovsenjak.

Ti si nebo in zemlja, jaz pa volil
odpadke zvezd in sadja sem lupine,
krvav izpraskal sem se iz zablod.

In vendar si za pevca me izvolil.
Ce hočeš, da bom Tvoj in poln vedrine,
pokliči k soncu me na sinji prod!

X.[uredi]

Pokliči k soncu me na sinji prod,
da vredno tamkaj proslavim Tvoj god.
Zgaral sem se za svatovsko obleko,
dlani ko usnje so in ne ko mleko,

za ples pripraven nisem, sem bolj trd,
v obraz — če ne bi sanjal — bil bi grd.
Me ljubiš? Vsaj za norčka me porabi,
da Tvojim vriskal v srečni bom pozabi!

O, kdaj uzrl bom luči Tvojih miz!
Morda še ni raztrgan padcev niz,
tako globoka duše je kotanja!

Morda hudo bo, da še solz bom stradal,
vendar bom s pesmijo srce prebadal,
ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.

Magistrale[uredi]

V molitev naj se razboli beseda,
pijancu si zaupal ta svoj dar,
med nebom, zemljo sem pojoč ovčar,
zapušča me ovac, oblakov čreda.

O, kakšni prsti so življenje stkali,
pred njim drhtim kot žrtveni kozlič,
Ti veš, da sem samo ubog hudič,
Ti Gospodar si duše in živali.

S poljubom težkim snubiš me povsod,
in kličeš k soncu me na sinji prod,
ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.

Berač bi bil brez svojega vriskanja,
samo srce imam od vseh stvari,
srce je sadež, ki diši, diši.

Žalostni rog[uredi]

Domov[uredi]

Ah, kmalu bom doma,
da bom prepeval na veseli preji,
ah, kmalu bom doma,
že mošt kipi v uteho moji žeji.

Že čaka mati me
s povreslom svojih belih, belih las,
da z njimi moj poveže gibki pas,
ne sme čakati me.

Zato bom šel od tod,
ker bolna pesem duše ne nasiti,
nikamor nimam glave položiti,
zato le brž na pot!

Tu sanjal bi zaman
o sinjem kelihu, ki Bog v njem spi,
tu ni neba, le matere oči
so kakor encijan.

Ah, kmalu bom doma,
da bom prepeval na veseli preji,
ah, kmalu bom doma,
že mošt kipi v uteho moji žeji.

Materi[uredi]

Žalostinko to naj tebi pojem,
mati moja, vseh noči predica,
ko brni kolovrat budnih časov.

Naj s to haljo tvoj spomin odenem,
vidim te kot v mesečini brezo,
revne ti srebri ljubezen kite.

Vidim te pred križem v kotu stati,
grčave dlani poklanjaš Bogu
kakor meni nekdaj kruha krajec.

Od neurij so oči umite,
jasno menda te oplazil nebes
z robom je, ko so prešle nevihte.

Upanje v žil štreni tiplje žilo,
žilo, ki — spoznal sem — k meni pelje,
kot nekdaj jo hraniš s svojim brašnom.

Prehudo je, mati, naj ogrnem
tvoj spomin s te žalne pesmi placem,
oj, ne vabi me, nikar me, mati!

Nekoč bo lepo[uredi]

Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli —
nekoč bo lepo.

Pijana bodo legla naša telesa,
v zubljih steklenih veter bo pel
in mehke trave in zemlja in mirna drevesa
bodo tonila v brezmadežni spev.

Med prsti dnevi bodo drseli kakor semena,
srca ne bo nam več trgala rast,
v očeh bodo žarela domača slemena,
čas večnega molka naša bo last.

Nekoč bo lepo,
nekoč bomo roke v prst zakopali
in bomo življenja sokove spoznali,
takrat bo lepo.

Umiram[uredi]

Umiram ... Dež pomladni v metežu vonjav
ponoči je oplaknil okna, zdaj jih sonce liže.
Pripeli gnezda ptiči na muževnih vej so križe,
prepoln življenja je brstiček se razklal.

Trobentice zbudile v noč zaklete so junake,
— to srca so, te plodne kepe, kjer požene vse,
kar kdaj iz Stvarnikovih se dlani ospe —
zdaj vpletajo kraljičnam v lase sončne trake.

Umiram, jaz umiram ... Dan kipi čez rob,
bogat je svet, ne briga se za skledico srebrno,
zdrobi jo ... Sonce je proseno zrno,
na ustnicah je duša, kot na strehi ždi golob.

Umiram ... O, tam v gozdu se nekje šopiri šoja,
nekje tam potok peti je začel.
Tam na kožuhu trate rad bi obsedel,
nad mano svetil bi dišeči grozd negnoja.

Strmel bi dolgo, dolgo, ko bi ležal vznak,
okrasil čelo z vencem bi zaspanca,
položil glavo bi na roke kot na hrbet janjca,
in tovor grehov, oh, kako bi bil lahak! - - -

Samo sperele žarke rok pred sabo razprostiram,
nič drugega več nimam ... O, in v jaslih dni
za klajo radostnim ovcam travíca zeleni,
travíca zeleni ... In jaz umiram, jaz umiram!

Žalostinka[uredi]

Kje je tisti čas,
ko sem bil pramenolas poet,
ko sem nosil v rožnih ustih cvet
in je kot cekin zvenel moj glas?

Vse prešerne dni
sem prepel na pašnikih ljubezni,
metal kamne v igri neoprezni
v vsak tolmun sem sanjavih oči.

V pernicah oblakov
ležal tih sem, ljubil me je dež,
sen je bil svilen ko mlada rž
in lahak kot cule siromakov.

Bil doma, doma sem,
gruda, težka kakor zlata ruda,
hlebec, dar očetovega truda —
oh, želje, ki vsako noč jih pasem.

Kje je tisti čas!
Zdaj obup mi kruh življenja reže,
kri tujina v svoje čaše streže,
kmalu, kmalu bom kot prazen klas.

In bom onemel!
Ko me v drči dni, ki še ostanejo,
hlodi mrzlih trupel zmanejo,
kdo iveri bo sežgal v pepel?

Saj ne bo sestrice,
da bi v ruti nesla jih na Žale,
ne bo materinih ustnic, da spoznale
bi kot sol domače me solnice.

In ne bo očeta,
ne bo mene, da bi sad rodil,
joj, moj Bog, da sem tako grešil,
da je v meni smrt rodu spočeta!

Tožba neplodnega[uredi]

Sočna je zemlja v večerni
višnjevi luči,
strast mojih blaznih očetov
me zadnjega muči.

Dali so mojim podedovanim očem,
da v njih se pijanost pretaka,
pijanost prezrelih plodov,
dali so name roke iz mraka.

Ljubim zemljo,
bolestno, kakor so oni ljubili,
ljubim njihove kot brazde sive glave,
zakaj mi neplodnost so podelili?

Bridko je zadnjemu
življenje v vetrove razliti,
tožim, z obrazom v zemljo zarit,
bridko je, bridko je zadnjemu iti.

Sin[uredi]

Kakšna je žalost se razbohotila v meni,
na vse so plati razletele se sanje,
kakšna je žalost se razbohotila v meni,
kaj palo v votlini je veseljaške lobanje?

Z naše ure na steni so padle uteži,
le glad me k beraškemu goni obedu,
sam sem, tišina se trese v pajkovi mreži,
nisem vreden, da bil bi očetom na sledu.

Ni jih, pogumnih, da bi z menoj nočevali,
ko golih ledij bom spustil v poslednjo se borbo,
ni jih, da bi moji duši svečo držali,
ko bo pustila telo ko izpraznjeno torbo.

Ostal je le kanec voščenke v bogkovem kotu,
poljubljam ta vosek ko slane žulje težaka,
gnetem ga, kakor prah na vrtoglavem sem potu,
kako rezka pijača se v srcu pretaka!

Žalost srce v plitvine spominov krmari,
nisem izpil do gostega dna še ta kelih,
zadnji moj dan izcurel bo v sinji sopari,
v kelihu berem kakor v očeh zoglenelih.

Bil izstreljen sem z gibkih tetiv hrepenenja,
brizgnil sem skozi od sonca nakodrane dalje,
čeprav sem zaplel se v vse krošnje življenja,
bil sem ubog, bolj ko borovec brez tal je.

O, kakor mah sem ljubil razvezane kite,
ustnice strastnih noči bile niso mi neme,
znal razumeti s poljubi sem prsi razkrite,
kot da v krvi imel bi praprotno seme.

Divje zvenele so šipe vseh kamer zasoplih,
kadar med nageljne pljusknil kepo prsti sem,
šele danica prižgala žalost v objemih je toplih,
žalost, kakršni kriki neodposlanih so pisem.

Zdaj vem, zakaj žalovala trepalnic je rosa,
— tákrat sem stregel jo kakor vrelec z lapuhom,
vso sem izsrkal ji, ko stala je bosa
na jutrnjem pragu, gosteč z dlanmi me ko s kruhom –.

Zdaj vem, kakšno brinje daljin je gorelo med nama,
zdaj, ko umiram na produ vode domače,
brez ovratnic otroških rok razpadla bo sama,
tudi jaz sam sem, kdo bo zamesil zadnje kolače?

S šipkovim plodom krvi umazal sem platno,
platno, ki stke ga mati v najhujši bolesti,
joj, mater najdražjo sem ranil stokratno,
ko smukal klasje ljubezni sem v lakotni pesti.

Toda nekdaj izpljunil vso sem grenkobo,
bil mlad sem in slina mladih ust mnogo zaceli,
preukal, ko da sem šmarnico pil, sem tesnobo,
vendar počasi, počasi so dnevi trohneli.

Zapustil brazde sem dedne v sončnih luskinah,
kaj mar bili so mi voli, z mahom porasla korita,
kjer sem napajal oči v njihovih, v vodnih globinah,
odšel sem, nisem predal se moči kalečega žita.

Domači rotili so v tihi molitvi me, v kletvi
»Blazni edinec, ne hodi!«, a vendar srebrni
so curki dežili v malho pogoltno ob žetvi,
šel sem, za mano so zlili korec prošnja »Vrni se, vrni!

Kakor skrivljeni gabri v modrino sem grabil,
ki za gorami prodaja globoki svoj žamet,
vse srebrnike pognal sem, vedrino pozabil,
grozi sem vdal se, ko je zaplakala pamet.

Tu sem spoznal, kaj sem iz grudi vsesal rojenice,
— kdaj vetrni plaz razbil je v letu žerjave? —
žejen sem bil, čeprav sem pil iz tuje kapnice,
dišeče, kot da se rodni ognji kade iz daljave.

Pozno se vračam, beg me vsega je oplenil,
prepozno, nikogar ni, le duri vame kričijo,
nikogar ni, tih bom pred mrtvo ognjišče pocenil,
tukaj bom odgovarjal za domačijo.

O zemlja, lazi ko rjuhe v bregeh vihrajoče,
dušo polni spomin na razpaljene frate,
vso blagodat gmajnskih sadežev hoče,
o zemlja, da mogel kdaj pozabiti sem nate!

Saj mi odpuščaš, da mi oditi bo laže,
Smrt v gošči za hišo ko srna ranjeno-boka,
daj, odpusti mi, saj ti si najdražje,
kar je ranila puščica strtega loka.

Sin tvojih bokov, rdeči ogorek očetov,
saj si mi Mati, rod moj iz tebe izhaja,
sprejmi me, vem, nočeš varljivih obetov,
konec je blizu, čuj, pes v tujko laja.

Zadnji naliv svetlobe[uredi]

Ne daš mi smrt[uredi]

Ne daš mi kruha za samote glad,
ne točiš ustnicam slasti medice,
le sanjam kažeš daljne zelenice,
slepeče rosne srage svojih trat,
zrela kakor pred trgatvijo gorice!

Da v tebi bi odkril lesket naslad,
prižgal sem rok pohlepnih voščenice
in pustil moljem sem tvoj plašč kraljice,
zakaj zdaj vidim le kosti zaklad
in zakaj pustiš šumeti moje klice?

Če tvoj sem, pusti me v svoj blazni grad,
viharji rož naj strgajo nosnice
in zadišijo pograda stranice
po tebi naj, ti vseh strasti razpad,
ti, ki k tebi peljejo vse kolesnice!

Kaj čakaš, ko mi nočeš dati nad,
da kdaj podrl bi težki strop temnice,
ki vanjo vrgle so me rojenice,
glej, prosim te, naj kmalu bom gnilad,
kdaj že neme vse življenju so zdravice!

Žvenket črepinj[uredi]

Magistrale[uredi]

To bujno pesem Tebi le igram,
srce le zate v ustna kri poganja,
ne vrzi proč me kakor cvet kostanja,
med bilke rok srce kot plod Ti dam.

Pšenica nenasitnim si rokam,
rad jedel bi od tega darovanja,
a že na naklu smrti srp pozvanja,
že v žoltem snopju groze plapolam.

Tema, ki izhaja, že oči mi mreni,
o da bila mi šotor bi odprt,
tu shranil bi svoj tovor dragoceni.

Pogosti me kot s solzo žlahtnih trt,
presuha glina poka pod plameni,
svirel lončena sem, od tebe strt.

Svetlobi bolečin sem darovan[uredi]

Začetek[uredi]

Svetlobi bolečin sem darovan,
trpkó dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bil bi dar moj poveličevan.

Moj god ne bo nikoli praznovan
- - - - - - - - - - - - - - - -
muževna sem narezana steblika,
živ sok pač mora biti izkričan!

Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza,
nihče strdelih curkov ne prestreza,
kako so težke jagode prevar!

Vendar sveta zasanjan sem vrtnar,
v samoto gonijo me rojenice,
viharji rož mi trgajo nosnice.

Magistrale[uredi]

Svetlobi bolečin sem darovan,
viharji rož mi trgajo nosnice,
prižgal sem rok pohlepnih voščenice,
med gorko travo bor sem bil vsejan.

Nič več ne bo poljub moj zapeljan,
po vseh nočeh še trezne so zenice,
ponudi sol domače mi solnice,
glej, Gospodar, Tvoj zvesti sem dvorjan!

Vem, da si padlim zvezdam milostljiv,
pri Tebi sem s krvavimi stopali,
v daljavi rodni ognji se kade.

Cvet dragih ustnic me je pogostil,
na mladih vekah solze se mede —
zdaj bodo moji spevi počivali!

Pogorišče[uredi]

Spoznal sem, da so zdaj mi roke tuje,
da prosijo bolestnega objema,
da izgubljeno dušo sla prevzema,
ko v valoveči luči omahuje.

In vem ne bom nikdar ugasnil sveče,
ki divje pleše v oknu nasmejanem,
naj le pred mrakom žejnih ust trepeče
in mi v obraz svetlobo vso razmeče,
samo da čutim dih po vsem ožganem!

To jutro[uredi]

To jutro je polno samotnih trav
in jaz pastir sem v gori zapuščen,
kako je po bregovih mah zelen,
v laseh imam, razkošje cvetnih glav.

Vsi prsti trepetajo po piščali,
glasovi tihi božajo roko,
tako rad segel bi v globoko dno,
kjer brez glasu so bratje obležali.

V slovo zaklal sem svojo ovco belo,
razlil sem kri čez čelo jim veselo,
da videli bi mojo bol v temi...

Spomini... Ni več bratov ne krvi
in kakor v mirno žalostnih obredih,
bom vedno tožil v jutru v zvokih bledih.

Vse bo minilo[uredi]

Na grudih pozabe splahnel sem v kadilo,
z radostjo zavrgel sem ljubo ime,
kot trave v,jeseni so zlate roke,
vse bo minilo...

Kdaj že se v tolmunih bezanja je vse pomirilo,
na sramotnem kamnu leži mi srce,
v odprtih prekatih vlakna krvi rumene,
vse bo minilo...

Ne zapusti me več temno sporočilo,
ki materina ga usta očem govore,
ki se ospe iz objema v ljubezni razpadle žene,
vse bo minilo...

Zadnje sonce[uredi]

Dočakal zadnji sem naliv svetlobe,
poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov
razmršceni lasje odmrlih šopov
leže v skednju luči brez vse tesnobe.

Mlakuže senc so vedno ožje, ožje,
vse tiše žalost v svetlem srcu plivka,
kaj bi z bridkostjo ob slovesu bilka,
zdaj pridi, Smrt, odvrgel sem orožje!

Torzo kričanja[uredi]

Pred tabo vse peroti oblede,
kot da bi dolgo bežale v dežju,
vse roke pred teboj se spremene,
moje kot žalostne vrbe so tu.

Že tvoja sapa v ozke žile gre,
konec je zrelosti ajde, medu,
pogledi mrzli mi povsod slede,
daj mi že enkrat poljubec miru!

Jesenski spev[uredi]

Moj spev je lahak
kakor javorova semena,
čez polja rosna, peščena
ga nosi oblak
in kakor pozabljen slak,
ovija večerna ga pena.

In deklica išče »Ne roke ne žalostne glave
ne težkih neder niso jemale njegove dlani,
samo molče razpustil lase mi je plave,
ni rekel zakaj mi zakril je razprte oči.
In jaz bi rada počila, v njegovo naročje
bi položila svoje osamljene grudi
kakor košaro z jabolki; naj se od mene ne trudi,
bi ga rotila, saj je jesen in dolga zdaj noč je!«

Jesen je in vlažna tema
se v meni, zadnjem je sadu zgostila,
ne bo me samega v noči pustila,
dobra je slutnjam srca.

Odpadel na črna bom tla,
saj dišim že kot gnila trava in listje,
trohnim že, moj dih in moj glas ves nečist je,
smrt mi v očeh plapola.

In deklica joče »Odšel je, ne bo se več vrnil,
nič več ne bova odpirala popja cvetov,
nič več ne bova žgala v poletni noči kresov,
da zasanjani dim oči bi nama počrnil.
Vem, da nikoli ne bom mu mogla s sadovi postreči,
ki divja sem cula nad njimi vse bedne noči,
o vem, ubogi, ne bo mogel jih niti zavreči!
Kako ta praznota za njim me boli, kako me boli!«

Moj spev je ves tih
ne moti ga kri, ki umira
ne plakanje v dnevih nemira
moj spev je kot vzdih,
kot venec solza je svetlih,
ki veter jih rožam otira...

Zasuta usta[uredi]

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

Truplo v polju[uredi]

Nimam duše več, telo so
divje rože mi preklile,
ko v pohodu zmagoslavnem
so po zemlji se razlile.

Nič več moja kri ni slana
in prhnim kot mrtva stebla;
zdaj samo še vedno čakam,
kdaj pomlad me bo razgrebla.