Pojdi na vsebino

V objemu preteklosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V objemu preteklosti
Milan Medvešek
Izdano: Prosveta 33/168–170, 172–175 1940
Viri: dLib 168, 169, 170, 172, 173, 174, 175
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po mnogih letih bivanja v Združenih državah se je industrijski delavec Gorenc vrnil s svojo ženo in sinom Markom v svojo staro domovino. Domov je dospel prav v najslabšem času, namreč tri mesece pred prvo svetovno vojno. Ni se še dobro ustalil v domačem kraju in že je moral odhiteli na fronto, kjer je bil že v prvem spopadu smrtno ranjen.

Gorenčeva vdova in sin Marko sta ostala sama na svetu. Mater je skrbelo, kako se bosta preživljala, kajti vojna je vzela vsako priliko zaslužiti si kos poštenega kruha. Res je pokojnik zapustil nekaj denarja, ki si ga je družina od ust pritrgala v Ameriki, toda v času vojne se je težko preživeti celo onim, ki imajo kakšen prihranek. Končno se je mati Gorenka odločila za nakup posestva na Dolenjskem. Posestvice je sestojalo iz majhne koče, nekaj njiv in gozdiča.

"Posestvo ni veliko," je povdarjala mati, "a če bova pridna, bova za sproti dovolj pridelala. In samo, da sva na svojem. To več šteje kot vse drugo!"

Sin Marko je materi pritrjeval. Neizmerno mu je ugajalo življenje na kmetih. Temu se ni bilo čuditi, kajti deček je od svojega rojstva živel v velikem, zakajenem ameriškem industrijskem mestu in ni imel nikoli prilike priti v dotik z naravo.

Gorenčevo posestvice je mejilo na velike graščinske gozdove in polja, ki so se razprostirala ob desnem bregu reke Krke.

Krška graščina, kot so jo ljudje imenovali, je bila že mnogo let zanemarjena, kajti njen gospodar je lahkomiselno pohajal v inozemstvu in zapravljal denar. Majhna služinčad, ki je posestvo opravljala, se ni posebno mujala s posestvom. Lahkoživi gospodar jo je preveč slabo plačeval. Sicer pa je prišel na posetvo le enkrat na leto in še tedaj za malo časa.

Malega, desetletnega Marka so graščinska polja in gozdovi vabili v svoje naročje z vso silo. Včasih je dirjal kakor neugnan veter preko njiv, skozi koruzo, travnike in deteljo, čez strnišča in strnine in se je ustavil šele tedaj, ko je bil ves upehan in utrujen. Morja žita, travniki nasejani z živobarvnimi cvetlicami, globoka Krka in temni gozdovi so bili njegovi najboljši prijatelji.

Često ga je pot zanesla k reki Krki. Ena, dve, tri, — in že je bil slečen in nato štrbunk v vodo! Plaval je kot riba in se potapljal, prhal in grgral, se usekoval in kašljal, ker mu je voda silila v nos in usta.

Posebno temni gozdovi so dečka speljavali v svoj pravljični svet. Po cele ure je taval in se izgubljal v njih. Več kilometrov naokoli je poznal vse steze, ki so se vile skozi goščavo kakor dolge kače. Iz vsakega še tako skritega studenčka je že pil vodo, ki je bila kristalna kakor diamant in mrzla kakor led. Vsako sumljivo luknjo je pretakal in čakal pred njo, da pokuka iz nje lisica zvitorepka ali dolgouhi zajec. In ko se je tega naveličal, je plezal na visoka, stoletja stara drevesa se spenjal kakor Tarzan z veje na vejo, iskal ptičja gnezda in se predrzno gugal v vršičkih ter prepeval ali pa z žvižganjem oponašal ptice.

Graščinski služabniki dečka niso preganjali, čeravno so dobro vedeli, da često zahaja na graščinske sadovnjake po sadje. Radi so imeli Amerikančka in mu pustili svobodno pohajkovanje po prostranem posestvu.

Tako je živel Amerikanček Marko lepo in brezskrbno življenje v naravi in se razvijal v močnega in zdravega mladeniča. Toda Markove svobode na graščinskem posestvu je bilo čez noč konec. Nenadoma je bilo posestvo prodano na javni dražbi vojnemu dobičkarju Mejaku.

Novi gospodar je takoj zgrabil vodstvo posestva s svojo močno roko. Staro služinčad je odslovil; posestvo je opremil z modernimi kmetovalskimi stroji in orodjem; stari grad je predelal v veliko trgovsko hišo in postavil veliko žago ob izlivu soteškega potoka v Krko.

Na posestvu je vse oživelo. Delali so od ranega jutra do poznega večera. Stara, zanemarjena strnišča so bila hitro izorana v njive. Gospodar je dal posekati tudi nekatere gozdove, sežagal drevesa in les prodal v Italijo. Ljudje so govorili, da je prejel več denarja za prodani les kot pa ga je stalo celo posestvo.

Marko je od daleč opazoval novega gospodarja in se čudil. Milo se mu je storilo ob pogledu na posekane gozdove. Kakor da bi Mejak posekal njegove gozdove!

Nekega dne je Marko srečal novega gospodarja. Nič hudega sluteč, je lovil ribe v Krki. Nenadoma pa se je pred njim pojavil Mejak.

"Kaj delaš tu?" se je arogantni gospodar zadrl nad njim.

"Ribe lovim!" mu je Marko predrzno odgovoril.

"Ali veš, da jih ne smeš? To je moj ribolov!"

"Tu lovim ribe že odkar sva se z materjo naselila v teh krajih, zato jih bom tudi v bodoče!" mu je Marko brez strahu zabrusil v obraz.

Mejaka je mladeničeva predrznost razpalila in že je mislil zavihteti pasji bič nad njim, toda ko je mladeniča dobro premeril od nog do glave, se ga je skoro ustrašil. Markotu je bilo tedaj že 16 let. Bil je visoke in močne postave, kakor da bi bil Herkulov sin. Narava, svež zrak, plavanje, plezanje in sveža kmečka hrana je mladeniču dobro dela.

"Poberi se takoj od tod in glej, da te nikoli več ne zalotim na mojem posestvu!" se je oholi mož še enkrat zarežal nad mladeničem, nato pa jezno odkorakal proti domu.

Odslej se je moral Marko skrivati kakor hudodelec, kadar je stopil na Mejakovo posestvo. Kakor hitro so ga Mejakovi zagledali na njihovem posestvu, so naščuvali pse in hlapce za njim. Seveda, ujeli ga niso nikoli! Marko je imel noge urne kot srna. Dasiravno so bili neprestano na preži,, je na posestvu še vedno sadje obiral, po gozdovih tiče lovil in ribaril v reki.

Nekega dne, ko se je Marko zopet plazil skozi goščavo h Krki ribe lovit, je pred seboj zagledal Mejakovo edino hčerko, 15-letno Cvetko, ki je z lahkostjo nimfe plavala v Krki, se srečno in razposajeno smejala in poigravala z valovi, medtem ko je njena teta svarila, naj se nikar ne poda predaleč od brega.

Skrit za grmom, visoko na skali nad bregom reke, je Marko ves zamaknjen opazoval mladenko. Še nikoli poprej ni videl mladenke tako od blizu. Srce mu je nemirno drhtelo in skoro dihati se ni upal, boječ se, da ne bi zaslutila, da jo kdo skrivaj opazuje.

Cvetka se ni zmenila za tetino svarilo in razposajeno ji je odgovarjala:

"Nič se ne boj, teta, saj znam dobro plavati. Krko bom preplavala!"

Cvetka je bila res izvrstna plavalka. Marko, sam izboren plavač, se je divil njenemu gibčnemu plavanju. Silno rad bi se ji pridružil, a vedel je, da se ne sme, da je med njim in hčerjo bogatega Mejaka meja, preko katere ne sme.

Čisto nepričakovano pa Marka zbudi iz zamaknjenosti mladenkin krik: "Teta! Teta! Pomoč! Pomoč!"

Marko je mislil najprvo, da se mladenka samo šali s teto, toda hitro je spoznal, da se resnično potaplja. Cvetko je zgrabil krč in jela je omagovati in se potapljati. Njena teta je bila vsa iz sebe. Ni vedela kaj bi storila. Histerično je begala ob bregu sem in tja, vila roke in proti nebu in klicala na pomoč.

Marko ni več pomišljal. Spoznal je, da gre za mladenkino življenje. Kakor blisk je razkrilil svoje močne roke in se nato z vso silo visoko iz skale pognal v reko deklici na pomoč. Noben plavalski prvak ne bi mogel hitreje plavati kot je on v tistem trenotku. Njegove mišičaste roke so odrivale vodo kot močna mlinska kolesa. Še nekaj krepkih zamahov in bil je pri mladenki. Ne da bi pomišljal in okleval, jo je čvrsto zgrabil z levo roko čez pas, jo stisnil tesno k svojemu životu, z desnico pa je splaval proti bregu.

Stara Cvetkina teta je od samega začudenja onemela. Zdelo se ji je, da je prišel njeni nečakinji na pomoč sam Bog. Ni vedela, kaj bi dejala in kako bi se zahvalila mladeniču. Cvetka je kmalu prišla k zavesti. Sprva ni vedela, kaj se je zgodilo z njo. A ko je zagledala pred seboj sosedovega Marka, je takoj vedela, da se je potapljala in da ji je on, Marko, o katerem je slišala toliko slabega, rešil življenje. Iz nje so dahnile slabotne besede, polne neizmerne hvaležnosti:

"Najlepša hvala, Marko! Tega ti ne bom mogla nikoli poplačati!"

Deklica se je nato obrnila k teti in jo milo prosila, naj o nezgodi nikomur ne pove, zlasti očetu ne. Teta ji je obljubila, nakar sta se podali domov.

Marko je še dolgo stal na svojem mestu kakor prikovan. Bilo mu je čudno pri srcu. Dogodek se mu je zdel kakor sanje. On, Marko, ki ga stari Mejak, mladenkin oče, preganja kakor psa, je rešil življenje njegovi edini hčeri Cvetki. In kako lepa je Mejakova hčerka! Tako prijazna. Prav nič podobna njenemu oholemu očetu.

Globoko zamišljen v Cvetko in pravkar odigrani dogodek se je napotil proti domu. Tedaj je čisto pozabil na prihuljevanje in plazanje za drevesi in grmovjem, ko ga je pot vodila čez Mejakovo posestvo. Tedaj ga je eden Mejakovih hlapcev opazil in zagnal silovit vik:

"Potepuh Marko zopet xxxx sadje!"

Hlapčev vik je opozoril drugo služinčad in pse. Vsi so jo ubrali za njim.

"Kakšno plačilo! je za trenutek pomislil Markom nato pa se pognal z vso silo v beg."

Psi so lajali in cvilili, kakor da bi zavohali divjo zver. Marko jo je ubral kakor hudournik navzdol po strmi soteski, kjer je vedel za skrivališča, katera so ga že mnogokrat rešila pred sovražniki. Veje in trnje ga je bilo po obrazu, a on se ni zmenil za bolečine. Končno je dosegel potok. En sam skok in priletel je na drugo stran.

Hlapci so odnehali. Spoznali so, da je lov na brzega mladeniča zaman, kakor že tolikokrat. Le velik ovčarski pes mu je trmasto sledil.

Marko je skočil v goščo, odlomil močan krepelec, nato pa se skril za skalo in čakal zasledovalca. Pes se je pognal čez potok in se z grozečim lajanjem približal Markovemu skrivališču. Tedaj pa je Marko skočil izza skale in zamahnil z vso močjo po pasji glavi. Zverina je od silnega udarca kar zaplesala, nato pa je z groznim cviljenjem odkurila v goščavo.

Ta me ne bo več preganjal, je Marko sam pri sebi zadovoljen ugotovil. Marko ni sovražil živali, toda ta ovčarski pes ga je zmirom najbolj vztrajno zasledoval, zato se mu je dobro zdelo, da mu je končno prišel do živega.

Zaenkrat je bil rešen sovražnikov. Po navadi se je po takem begu triumfalno vračal domov, danes pa je bil zmeden in žalosten. Misli so mu neprestano uhajale k Mejakovi Cvetki.

Prišel je domov šele pozno zvečer. Mladeniču je planila prava ljubezen v srce, ne da bi se tega prav zavedal. Od srečanja s Cvetko je poteklo že nekaj dni, a on si je še vedno ponavljal zahvalne besede, ki jih je izrekla Cvetka, ko ji je rešil življenje. Po cele ure je poležaval okrog hiše in sanjal. Celo jesti se mu ni ljubilo. Tudi gozd ga ni mogel izvabiti v svoje naročje.

Mati se je jela bati za sina. Bil je vedno vesel, srečen in razposajen, sedaj pa kar naenkrat noče niti govoriti z njo. Pa ne da bi bil bolan, je skrbela. Slednjič pa je prišla do zaključka, da fanta vznemirja ljubezen. V katero dekle bi se zagledal, si ni mogla misliti. V soseščini ni bilo nobenega dekleta Markovih let, da bi se pa sin zagledal v Mejakovo hčer, ji ni prišlo na um.

Po nekaj dnevih sanjarjenja se je Marko trdno odločil, da poišče Cvetko in naj se zgodi, kar koli hoče. S težkim srcem se je napotil proti Mejakovemu posestvu. Priplazil se je v bližino senčne utice v sadovnjaku in tam prežal na mladenko vse popoldne. Že je hotel oditi, kajti izgubil je upanje, da bi jo videl, ko je nenadoma zaslišal korake in kmalu nato se je prikazala Cvetka. Marku je srce tako močno bilo, da ga je sam lahko slišal.

Mladenka je prišla naravnost v utico, udobno sedla in pričela plesti.

"Cvetka, govoril bi rad s teboj," se je zaslišal za utico pritajen glas.

Cvetka se je prestrašila, ko pa je poznala svojega rešitelja, se je neizmerno razveselila, kajti tudi ona je vse te dneve mislila nanj in hrepenela po njem.

"Tudi jaz bi rada govorila s teboj," je drhteče odgovorila, "toda ne tu. Lahko bi naju kdo opazil. Pojdi doli k soteski in me tam počakaj."

Marko se je urno podal proti soteski. Srce mu je od sreče in veselja glasno vriskalo. Njegova največja želja se mu bo izpolnila.

Cvetka je prišla kmalu za njim. Ko jo je Marko zagledal, se mu je zdelo, da jo vsa pokrajina praznično pričakuje. Kakor da bi pravljična vila posetila sotesko!

Cvetka je spregovorila prva:

"Oprosti, Marko, tako nerodno se ti zadnjič izkazala svojo hvaležnost. Ne moreš si misliti, kako mi je bilo hudo, ko sem videla, da so za plačilo naščuvali pse nate. Tako sem jokala in se bala, da ti store kaj hudega."

Marko ji je ves v zadregi zatrjeval, da ni bilo nič hudega, da je vajen preganjanja in da ga ne more nihče ujeti.

Potem sta se dolgo pogovarjala. A o ljubezni nista črhnila niti besede, čeprav je vsak njun pogled, vsaka njuna kretnja in vsaka beseda izdajala ljubezen dveh mladih src.

Poslovila sta se precej pozno in si obljubila, da se prihodnji dan zopet sestaneta na istem prostoru in ob istem času.

Šele, ko je drevje zagrnilo Cvetko, se je Marko napotil domov. Toda ne počasi, nego je dirjal ob soteski in skozi goščavo kakor neugnan veter. V srcu mu je igrala nepopisna sreča in radost. Domov je prihitel ves zasopljen in razigran. Mati je mislila, da so ga zopet preganjali Mejakovi in ga svarila, naj pazi, da ga ne bi enkrat zares ujeli. Marko se ni zmenil za materino svarilo in v odgovor ji je žvižgal in prepeval, a misli so mu poletavale k lepi, zlatolasi Cvetki.

Za Cvetko in Marka se je pričela v soteski pri žuborečem potoku nevenljiva pomlad. Njuno ljubezen ni motila nobena stvar. Bila sta še preveč mlada, da bi skrbela, kaj jima prinese prihodnji dan. Pozabila sta na vse drugo, razen na sebe in svojo mlado ljubezen.

Toda njune sreče je bilo kmalu konec. Nad njiju se je mahoma vlegla zlokobna senca. Mejakova služinčad je opazila redne Cvetkine izprehode proti soteski in jela nekaj sumiti. Pričelo se je šepetanje, da se gospodarjeva hčerka v soteski pri potoku shaja z ljubčkom. To je prišlo na ušesa tudi zvestemu Mejakovemu oskrbniku Joštu. Mož je videl v tem lepo priliko, prikupiti se Mejaku in mu dokazati, da ne skrbi samo za njegovo posestvo, ampak tudi za blagor njegove hčerke Cvetke. Že takoj drugi dan se je hotel prepričati, koliko je resnice na govoricah. Ko se je Cvetka zopet napotila na izprehod, se je prihuljeno plazil za njo proti soteski, kjer je že čakal Marko. Ne da bi ljubimca najmanj slutila, da ju kdo zalezuje, sta se ob svidenju goreče poljubila.

Oskrbnik je sedaj imel dovolj močan dokaz o ljubavnem razmerju mes sosedovim Markom in gospodarjevo hčerko Cvetko. Urno se je napotil domov in povedal gospodarju, kaj je videl v soteski.

Mejak je skoro pobesnel od jeze.

"Potepuha bom ustrelil kakor psa!" je divje besnel in grozil. "S pasjim bičem ga bom tako pretepel, da bo pomnil vse svoje življenje! Ni dovolj, da mi dela škodo na posestvu in krade sadje, sedaj mi hoče še zapeljati hčer! Zdrobim ga! Na mestu ga ubijem!"

Vzel je pasji bič in odhitel kakor grozeč vihar proti soteski. Oskrbnik mu je pa sledil kakor zvest kužek. Če bo potrebno, bo priskočil gospodarju na pomoč, si je mislil.

V sotesko sta pridrvela baš, ko sta se Marko in Cvetka zaljubljeno poslavljala. Dolgo časa sta si zrla v oči in nista se mogla nagledati drug drugega.

Cvetka je očeta prva opazila. Od samega strahu je skoro omedlela.

"Oče!" je prestrašeno vzkliknila in izpustila Markovo roko.

Po Marku je vse zagomazelo. V njem se je za sekundo vršil srdit boj. Ali naj beži in pusti Cvetko samo z očetom? Ali se mu naj postavi po robu? Ni se ga bal, kajti bil je velik in močan.

Toda še preden je imel Marko čas obrniti se in pogledati sovražniku v obraz, ga je stari Mejak z vso silo oplazil z bičem po glavi. In potem še enkrat in še enkrat in še enkrat. Marko se je z vso silo zagnal v pobesnelega divjaka in mu hotel iztrgati bič iz roke, tedaj pa se je vanj zagnal še oskrbnik in ga podrl na tla.

Stari Mejak je skoro ponorel. Ni pogledal, kam je udaril, nego udarjal z bičem, kamor je padlo. Iz Markovega telesa je brizgala kri, glava in obraz sta bila polna ran, toda to Mejaka ni ustavilo, temveč ga je še bolj togotilo in tepel, tepel je ubogega, nezavestnega Marka.

"Na, še eno, še eno, da boš pomnil zavajati mojo hčer!"

Naposled, ko je mladeniču skoro vse telo z bičem razmesaril, je nasilnež odnehal.

Uboga Cvetka je pri pogledu na divjanje svojega očeta nad njenim ljubimcem omedlela. Oskrbnik jo je nezavestno nesel domov.

V krvi ležeč se je Marko zavedel šele čez nekaj ur. Njegova prva misel je bila, če ga je Mejak oslepil, kajti oči so mu bile s krvjo zalite in ni videl nič pred seboj. Jel se je otipavati po obrazu in malo pod levim očesom je zatipal skoro pol palca globoko rano.

"Slep!" se mu je s hudo bolečino izvilo iz prs. "Oj, Mejak, grozno boš plačal za svoje krvavo dejanje! Strašno se bom maščeval nad teboj! Cilj mojega življenja bo maščevanje nad teboj!"

Marko je zbral vso moč, ki jo imel še v sebi in skušal vstati, toda ni mogel. Potem se je začel plaziti po vseh štirih proti soteski k potoku. Pogled nanj je bil grozen, nepopisno pretresljiv. Bil je kakor smrtno ranjena žival, ki napenja vse sile, da se priplazi do skrivališča in skrije pred smrtnim sovražnikom.

Z nečloveško voljo in silnim trudom je Marko končno dosegel potok. Pričel si je zmivat oči in ko so otekline malo splahnele, je zopet spregledal, kar ga je navdal z nepopisno srečo. "Z vidom se bo lažje maščevati kot brez njega!" je sam pri sebi dejal.

Ponovno se je skušal pobrati na noge, toda ves trud je bil zaman. Vse telo je gorelo v sami grozni bolečini. Čudil je, da bo omedlel. Porabil je zadnje moči in se zavlekel v luknjo med skalovjem, nakar se je ponovno onesvestil.

Nad sotesko je prišla noč in izza visokih dreves je svetila xxxx luna in razlivala svoj sij po pokrajini, a Marko je še xxxx ležal nezavesten v luknji pod skalo.

Markova mati je živela v neprestanem strahu, da se bo nekega dne kaj hudega zgodilo sinu, ker je uhajal na Mejakovo posestvo. Toda do nocoj je vselej dočakala sina in se umirila.

V Gorenčevi hiši je odbilo že polnoči, a se Marko še ni vrnil. Mati Gorenka je postajala z vsako minuto bolj nervozna. Nervoznost sta kazala tudi pes in mačka, ki sta se tako nemirno obnašala kot Markova mati. Ko sina le ni bilo, je mati obupno zajokala ter dejala psu Sultanu:

"Sultan, pojdi in poišči Markota."

Pes je jokajoče zacvilil, kakor da bi razumel, kaj mu je gospodinja ukazala in zdirjal v noč.

Sultan je našel Marka. Pričel je cviliti in ga lizati po obrazu, a ko je videl, da se Marko ne gane, je zopet zdirjal domov naznanit, da je našel Marka.

Mati se je takoj napotila s psom v temno sotesko, sluteč hudo nesrečo. Končno sta dospela na cilj. Mati je začela ihteti ob pogledu na svojega sina, medtem ko je pes skakal okoli Marka in pretresljivo cvilil. Mati je mislila, da je sin mrtev in se je vrgla nanj in ga klicala k življenju. Nenadoma pa se je Marko nalahko zganil in materi se je vrnil up.

"Marko! Marko! Tvoja mati te kliče! Marko, Marko, ne zapusti svoje matere!"

"Mati! Vode! Vode!" je vzdihnil Marko v hudi vročici. Mati mu je iz potoka prinesla vode in to je Marka toliko okrepilo, da se je z materino pomočjo postavil na noge, nakar so se skozi temno noč počasi pomikali proti domu.

Z velikim trudom je mati privedla do smrti pretepenega sina domov in ga položila kakor otroka v posteljo.

Marko je ležal bolan več ko dva tedna. Mati ga je nežno negovala, obenem pa preklinjala brutalnega Mejaka. Večkrat jo je popadel v srce grizoč srd in vzdignila je visoko svojo koščeno pest in pretila:

"Prokleta zverina, zadela te bo šiba božja! Hišo ti bom zažgala!"

Ko je tako grozila, jo Je Marko s slabotnim glasom tolažil in prosil, naj se nikar ne razburja.

Po dveh tednih se je Marko dvignil iz postelje. Posedal je okrog hiše in premišljal. Od časa do časa pa si je s kazalcem otipaval rano pod levim očesom. Mislil je neprestano na Mejaka in njegovo hčer Cvetko. Cvetko je ljubil, a njenega očeta smrtno sovražil.

O Cvetki ni slišal nič in silno ga je skrbelo, kaj se je zgodilo z njo. Vedel je, da neprenehoma pazijo na njo in da mu ni mogoče videti je. Nekega dne, ko je Marko zopet premišljal o Cvetki, je prišel eden Mejakovih hlapcev in mu prinesel pismo od nje. S tresočo roko je hitro odprl pismo in čital:

"Dragi moj Marko!

Moje ljubezni do tebe ne more nihče na svetu omajati in je tudi moj oče ne bo! Ne morem ti povedati, kako silno trpim, ker ne vem, kako je s teboj. Očetu sem povedala, da si mi rešil življenje in da te ne bom nikoli pozabila, a to ga dela še bolj divjega. Sedaj je sklenil, da me pošlje v Ljubljano v šolo, da ne bom imela prilike videti te več in da bi te pozabila. O, kako se moti! Kako naj te pozabim? Kako naj pozabim na tiste srečne ure, ki sva jih skupaj preživela v soteski. Četudi bi te hotela pozabiti, ne bi mogla. Jaz bom ostala tvoja nevesta do smrti! Goreče te poljublja tvoja Cvetka."

Marko je dejal hlapcu, naj počaka in odšel v hišo in napisal odgovor Cvetki:

"Draga Cvetka!

Jaz sem popolnoma ozdravel, zato ne skrbi zame. Usoda je hotela, da sem bil jaz rojen sin industrijskega delavca, a ti hči bogatega posestnika. Toda to naju ne bo razdružilo. Verige usode bova raztrgala in se združila za vedno. Naj se zgodi, kar hoče, Cvetka, jaz te bom ljubil do konca svojega življenja!"

"Mati, jaz pojdem v Ameriko!" je Marko nekega večera odločno naznanil materi.

"V Ameriko?" se je začudila mati.

"Da, v Ameriko. Tam je še veliko prilik za mlade in pridne roke. Poiskal si bom delo, si zaslužil veliko denarja, nakar se bom zopet vrnil."

"Marko, nikar ne misli, da je v Ameriki vse lepo in da se denar pobira na cesti, kakor to mislijo mnogi, ki niso bili tam. Poglej, tvoj pokojni oče in jaz sva težko garala tam in sva prihranila le malo denarja in še tistega sva si pritrgala od ust. Ostani rajši doma. Saj je posestvice dovolj veliko, da se z njim lahko preživiš, več pa ne potrebuješ. In tudi lepše življenje je tu. Tam so velika zakajena mesta, tu pa živimo v lepem kraju, na svežem zraku in človek ni nikoli bolan."

Materine besede so bile zaman. Marko, je trdno vztrajal pri svoji odločitvi.

Takrat, ko je stari Mejak brutalno prekinil nedolžno ljubezensko idilo med svojo hčerko in Markom, je Marko veliko premišljeval. Nikjer ni mogel najti izhoda iz zagate. Za vse na svetu pa se ne bi mogel odreči Cvetke. Nenadoma pa mu je prišla rešilna misel v glavo.

V Ameriko pojde!

Tam je dežela polna prilik, samo treba je imeti pridne roke. In on je močan in zdrav. Delal bo noč in dan in hranil denar. Ko bo pa prihranil toliko denarja, da bo lahko pokupil vso zemljo v bližini Mejakovega posestva, se bo vrnil domov. Zgradil bo tudi žago, prekupoval les in ustanovil največjo lesno trgovino na Dolenjskem. To bo stari Mejak škripal z zobmi in mu zavidal. On pa bo ponosno in predrzno stopil pred njega in zahteval roko njegove hčere. Mož se bo branil, morebiti se bo zarežal, da ne mara potepuha Marka za svojega zeta, a Marko se bo njegovemu odgovoru smejal in mu osorno povedal, da je Cvetka dovolj stara in se lahko omoži s komur se sama hoče! In potem mu bo konkuriral z lesno trgovino, toliko časa, da ga bo popolnoma uničil in mu bo stari izročen na milost in nemilost.

Tako premišljajoč je Marko neprestano otipaval majhno brazdo pod očesom, ki mu jo je zapustila rana, katero je zadal s pasjim bičem stari Mejak. Zdelo se je, da je njegova volja bolj in bolj rasla z vsakim dotikom brazde pod očesom.

Kmalu potem, ko je bila Cvetka poslana v Ljubljano v šolo, se je Marko pripravljal v tujino. Ker je bil rojen v Ameriki, mu je bilo dovoljenje kmalu izdano.

Slovo od doma ni bilo lahko. Še enkrat je prehodil gozdove in travnike, kjer je toliko let tako srečno potekalo njegovo življenje. Obiskal je tudi prostor pri Krki, kjer je Cvetki rešil življenje.

Slovo od matere je bilo še posebno težko. Mati ga je milo prosila, naj je ne pozabi in naj se vrne čim prej domov.

"Ne bom vas pozabil, mati", ji je zatrjeval. "Vrnil se bom čimprej."

Ko je dospel Marko v Ljubljano, ga je Cvetka že čakala na postaji. Sedaj se mu je zdela še veliko lepša kot kdaj poprej. Bila je kot roža, ki je vzcvela na dolenjskih poljih. Ob pogledu na njo je čutil, da je ne bo nikoli pozabil, pa četudi bi ostal dolgo časa v Ameriki.

Marko je odhajal v tujino šele drugi dan, zato sta imela več časa sama zase. Sedela sta v tivolskem parku in gradila načrte za bodočnost.

"V Ameriki bom delal noč in dan in ko si bom prihranil toliko denarja, da se bom lahko enačil s tvojim očetom, se vrnem. In tedaj se bova poročila in živela skupaj do smrti!"

Prišel je čas odhoda. Bilo je krasno jesensko jutro. Izza gor je vstajalo sonce in gorelo kakor čisto zlato v ugašajoči jutranji zarji.

Marko je stopil v vlak v zadnjem trenotku. Na peronu je stala Cvetka in žalostno mahala z roko v zadnji pozdrav. Vlak je že odbrzel izpred oči, a ona je še vedno stala na istem mestu. Ni vedela, kje se nahaja. Njena duša je splavala z Markom.

"Marko, moj Marko, da se mi vrneš kmalu," so šepetale njena usta. Srce ji ni slutilo, da sta se ločila za vedno.

Po dvanajstdnevni vožnji je Marko zagledal mesto New York. Sonce je ožarevalo mogočne donebne stavbe, ponosno štrleče, kot da bi svetu naznanjale mogočnost in bogastvo obljubljene dežele Amerike. Pogled na novi svet ga je skoro plašil. V objemu ogromnega mesta se je čutil neizrecno majhnega in naenkrat je zaslutil pred aeboj veliko več zaprek kot pa tedaj, ko je svoje načrte tako odločno gradil.

V New Yorku je ostal nekaj dni. Mesto ga je silno zmedlo in utrudilo in komaj je čakal, da se odpelje dalje.

Drugi dan je zasedel brzovlak, ki je kakor hurikan drvel po širni deželi. Pokrajina za pokrajino se je vrstila pred njegovimi očmi. Peljal se je vedno bolj globoko proti srednjemu zapadu. Ogromni industrijski pas se mu je zdel kakor drugi svet, kakor pekel. Dežela industrializirana bolj in bolj. Vlak pri vlaku, avtomobil za avtomobilom, ladja za ladjo, dvigalo za dvigalom parna lopata pri parni lopati. Vse skupaj je izgledalo kakor velik kaos in vendar je vse delovalo s perfektno natančnostjo in ustvarjalo bogastvo.

Končno se je vlak ustavil na ogromni postaji, ki je izgledala kot mesto zase. Na postaji so ga čakali sestrične in bratranci in ga prisrčno sprejeli. Niso se mogli nagledati mladega mogočnega dvajsetletnega Marka. Pred desetimi leti, ko je odšel s svojimi starši v domovino, je bil majhen deček, sedaj pa je bil mož. Pa tudi Marko se je čudil sestričnam in bratrancem, ki so izgledali vse drugače kot pred desetimi leti.

Markov bratranec Frank je preskrbel Marku delo v isti strojni tovarni, kjer je pred mnogimi leti delal njegov pokojni oče. Prvi delavec Kelly se je spominjal Markovega očeta in je takoj šel mlademu fantu na roko in ga potrpežljivo uvajal ter učil delati na različne stroje. Mladeniču je šlo delo od rok, da je bilo veselje. V nekaj mesecih je operiral stroje z enako spretnostjo kakor delavci, ki so delali v tovarni že mnogo let.

Temu se ni bilo čuditi. Marko je imet trden cilj, ki mu je dajal voljo in moč, cilj, ki mu je bil neprestano pred očmi: zaslužiti denar in se vrniti v domovino k Cvetki. Sodelavci so se čudili mlademu fantu, kajti postal je v kratkem času izvrsten mehanik in neverjetno vztrajen človek — obseden človeški stroj, napolnjen z brezmejno energijo, ki ga je neprestano tirala naprej brez počitka in oddiha, kakor da je njegovo telo prepleteno z železnimi žilami. Vsak gibljaj, ki ga je naredil z "električnimi" rokami, je stokrat preračunal, zato ni izgubil nobene sekunde po nepotrebnem in delo njegovih rok je raslo pred očmi v grmade. Kadar pa se je navzlic močni volji in vztrajnosti utrudil, se je ustavil za trenotek, potipal brazgotino pod levim očesom, z očmi se zamislil nekam v daljavo, nato pa se zopet kot železen robot zagnal z vso silo na delo.

Razumljivo, da je Marko zaslužil vsak teden lepo vsoto denarja. V teku enega leta si je prihranil $1000.

Drugo leto si je prihranil celo več in začel je premišljati, da bi ustanovil svojo lastno delavnico. Njegov bratranec Frank, ki je bil tudi izboren mehanik in priden delavec, je odobraval njegov načrt in je šel z njim v družbo. Nakupila sta več starih strojev, jih temeljito predelala in nato odprla majhno delavnico za izdelovanje vsakovrstnih vijakov in matic.

Pridnost in zmožnost mladih podjetnikov sta hitro rodila sadove. Dežela je bila baš ta čas v polnem industrijskem zamahu in naročila za različne izdelke so se z lahkoto dobila. V teku enega leta sta Marko in Frank podvojila število strojev in število delavcev in kupila drugo, večjo delavnico. Vse je šlo po Markovem začrtanem cilju. Računal je, da bo v teku petih let prihranil toliko denarja, da se bo lahko napotil domov, se oženil s Cvetko in se maščeval nad njenim očetom.

Cvetki in materi je stalno poročal o svojih uspehih in ju prosil, naj potrpežljivo čakata nanj, da se v nekaj letih prav gotovo vrne.

Korenspondenca med Cvetko in njim je bila redna. Ona mu je pisala točno vsak drugi teden, on pa njej vsak mesec. Cvetka ga je sicer prosila, naj bi ji bolj pogostoma pisal, toda on ji je odgovoril, da bi rad, toda utrujen je od težkega dela in njemu ni pero nikoli šlo posebno od rok.

Nekega večera se je Marko še posebno zadovoljen vračal domov iz tovarne. Pravočasno so skončali veliko naročilo, katero je prineslo lepo vsoto dobička. V mislih je prišteval svoje prihranke in cenil vrednost svojega deleža v tovarni. Ne bo vzelo več dolgo, ko bo prodal svoj delež v tovarni in se napotil domov. V mislih je že gledal krasna zlata polja in temne gozdove, ki jih bo kupil, in veliko moderno ameriško hišo, ki jo bo sezidal za Cvetko in svojo mater.

To bo gledal stari Mejak, ko bo imel za soseda potepuha Marka, ki se je predrznil dvigniti oči k njegovi hčeri! —

S temi prijetnimi mislimi je prišel do svojega stanovanja. Avtomatično je posegel v poštno skrinjico. Danes je imel prejeti pismo od Cvetke. Toda skrinjica je bila prazna. Začudil se je. Cvetka mu je vedno točno pisala, zato ni mogel razumeti, zakaj bi danes pismo zastalo. Polaščal se ga je nemir. Kaj, če se ji je kaj zgodilo? Kaj če je njen oče zopet spletel kaj hudega proti njej?

Marko ni tisto noč skoro zatisnil očesa. Silno ga je mučila skrb, da se je Cvetki kaj hudega zgodilo. Vsi njegovi načrti so šli lepo v klasje in sedaj se je jel silno bati, da bi se ne pričeli podirati. V sebi je čutil, da bi vsakega na mestu ubil, ki bi se mu predrznil preprečiti pot, ki bi mu nastavil oviro.

Drugi dan je bil Marko precej čemeren v tovarni, kar ni bila njegova navada. Od časa do časa je zamišljeno zrl v daljavo in si otipaval brazgotino pod očesom. Bratranec Frank je vedel, da ga nekaj silno vznemirja, a upal se ni vprašati, kaj mu je.

Markovo pričakovanje pa je bilo zaman. Poteklo je že teden dni, a še vedno nobenega glasu od Cvetke. Sklenil je, da čaka še nekaj tednov in če pisma ne bo, se bo s prvo ladjo napotil domov.

Pisma ni bilo in Marko je odpotoval v domovino. Potovanje se mu je zdelo dolgo kot večnost. Končno je dospel na novomeško postajo in od tam se je odpeljal z izvoščkom proti svojemu domu. Bilo je malo po polnoči, ko je potrkal na okence in prebudil svojo mater, ki ga ni niti najmanj pričakovala.

Materin obraz se je začuden prikazal pred okencem, kakor da bi hotela reči, kdo si, ki me budiš ob tej pozni uri? Ko ga pa je po glasu spoznala, je od presenečenja vzkliknila: "Marko, moj sin!" Nato je urno odprla vrata in sin in mati sta si padla v naročje. Mati je jokala od samega veselja, da ima sina zopet doma, a njen jok je obenem izdajal tudi bojazen pred nečim drugim.

"Kako si se pomestil, Marko, kako si velik in lep!" je vzklikala in si brisala oči. "Sleci se, sleci in malo počakaj, da ti kaj gorkega skuham."

Marko je jel takoj obračati pogovor na sosedove, toda mati je previdno odlašala z odgovorom, a strah v njenih očeh je izdajal, da se je pri sosedu Mejaku nekaj hudega zgodilo.

Marko ni mogel več prenašati njenih izbegavajočih odgovorov in vprašal jo je naravnost:

"Mati, povejte, kaj se je zgodilo s Cvetko?"

Mati se je vprašanja prestrašila in jela je jecljati nekaj nerazumljivega.

"Mati, povejte, kaj se je zgodilo s Cvetko?" je tedaj skoro osorno zahteval odgovora.

"Vse ti povem, sin, vse, samo malo se umiri in odpočij!"

"Mati, ako mi pri tej priči ne odgovorite na moje vprašanje, potem grem sam k Mejakovim."

Mati se je končno udala in jela s tresočim se glasom pripovedovati:

"Cvetka ni pred nikomur skrivala, da te ljubi in tako tudi pred očetom ne. K meni je prihajala zadnje čase vedno bolj pogostoma in tožila očeta, da postopa surovo z njo, ker noče nič slišati o nekem bogatem italijanskem lesnem trgovcu, s katerim bi jo oče rad omožil. Nek mi je dejala, da gre rajši xxxx kot pa da bi se odpovedala svojemu mladostnemu ženinu, tebi, Marko. Pred enim mesecem me je zopet obiskala. Tokrat je bila veliko bolj razburjena in zaskrbljena kot druge xxxx. Končno mi je zaupala da xxxxva oče, da se takoj oženi z bogatim Italijanom. Revica ni vedela, kaj bi storila. Silno xxxxkala in zatrjevala, da gre raje v smrt kot pa v naročje xxxxvemu italijanskemu trgovcu. Tolažila sem jo kot sem vedela in znala. Preden se je poslovila je še dejala, da bo pobegnila od doma.

"Tako sva se tisti večer žalostno poslovile," je žalostno nadaljevala Markova mati. xxxx dan pa se je z bliskovito xxxx raznesla vest po vsem xxxx je Mejakova Cvetka storila konec svojemu življenju s xxxx je skočila v reko Krko xxxxnila."

Ob tej tragični novici je jako bolestno zaječal, da je zaječalo tramovje male hiše.

"Mati! Mati! To ni res! To ne more biti res! Cvetka! Cvetka ni mrtva! Ni mrtva! Ni mrtva! Cvetka ne sme biti mrtva!" —

Tako je vrelo iz dna Markove ranjene duše.

Mati ga je tolažila kot majhnega otroka, a utolažiti ga ni mogla.

"Kje je pokopana?" je vprašal.

"Nikjer, ker še do danes niso našli njenega trupla. Našli so ob bregu reke samo njeno obleko in pismo, v katerem je sporočila, da ne more živeti z nikomur drugim razen s teboj, zato gre prostovoljno v smrt."

Marko je nenadoma skočil s tanko silo pokoncu, da se ga je mati ustrašila. Zgrabil je za pasji bič, ki je visel na steni že mnogo let, odprl s tako silo vrata, da bi jih kmalu snel iz tečajev in nato izginil v noč.

Pot ga je vodila ob soteski proti reki Krki. Kolikokrat je v tujini hrepenel po tej poti in po gozdu, skozi katerega je vodila! Kolikokrat se je v sanjah videl iti po tej poti v naročje svoji ljubljeni Cvetki. A nocoj? Nocoj je drvel skozi gozd kakor na smrt ranjena zver. Končno je dospel na breg roke, kjer so našli Cvetkino obleko in njeno poslovilno pismo.

Zastrmel se je v globoko reko, kakor da bi ji hotel z očmi prodreti do dna.

Tako je stal ob bregu reke več ur, ne da bi se ganil, ne da bi izgovoril besedico, a nenadoma pa se vrgel na tla in začel jokati kakor otrok.

"Cvetka! Kje si, moja Cvetka! Cvetka! Tvoj Marko te kliče!" Reka se ni zmenila za Markovo bolečino, ni odgovorila njegovim klicem, ampak se je brezbrižno vila naprej.

V grmovju so so budili ptiči in začudeno prisluškovali nočnemu obiskovalcu: nekje je zaskovikala sova, nočne živali so se prihuljile in poskrile v luknjo.

Solnce je vzšlo, ko so je Marko dvignil. Njegov obraz je bil razoran od bolečin. Iz oči pa se mu je svetilo maščevanje. S srdito kretnjo je pobral pasji bič in siknil predse:

"Prokleti Mejak, ubijem te! Le s smrtjo boš opral svoje tiransko početje!"

Nato je kakor grozeč vihar hitel proti Mejakovi hiši.

Na Mejakovem dvorišču je bila služinčad že pokoncu in se pripravljala na delo. Vsi so postali in se silno čudili, kdo prihaja tako zgodaj na obisk. Jeli so slutiti, da se bo zgodilo nekaj hudega, kajti tujec je že od daleč naznanjal, da ne prihaja kot prijatelj. Nekdo je spoznal v tujcu nekdanjega potepuha Marka kotso ga tedaj nazivali Mejakovi. Ob pogledu nanj so od samega začudenja onemeli.

"Amerikanec Mirko prihaja po svojo nevesto Cvetko, a ona je mrtva," je dejala klepetuljasta dekla Mica hlapcu Janezu.

Ko je Marko dospel do služinčadi, je srdito vprašal kje je gospodar Mejak. Od strahu mu ni nihče odgovoril.

"Kje je stari Mejak?" je vprašal še bolj osorno. Tedaj pa se je prikazal oskrbnik Jošt, Markov stari znanec in dejal:

"Odkar je gospodarju umrla hčerka Cvetka, ne pusti nikogar k sebi, zato ga nikar ne motite!"

Marko se ni zmenil za oskrbnikove besede in se napotil naravnost v hišo, oskrbnik pa za njim. Vrata, ki so vodila v Mejakovo stanovanje, so bila zaprta.

"Odpri vrata!" ukaže oskrbniku. Oskrbnik se je obotavljal, tedaj pa se Marko zaleti z vso silo v nje in jih zlomi iz tečajev.

Na divanu je sedel ves osivel in postaran Markov sovražnik Mejak. To ni bil več nekdanji oholi Mejak, ki je Marka neprestano preganjal in ki ga je pretepel skoro do smrti, temveč star, od bolečin skrušen mož.

"Kaj hočete od mene?" je medlo vprašal grozečega Marka, katerega ni spoznal.

Marko je stal nekaj časa kakor prikovan, nato pa z groznim glasom zarohnel:

"Stari, vprašaš, kaj hočem od tebe? Prišel sem, da ti vzamem življenje, da te ubijem kakor psa! Ali razumeš? Ubijem te s tem pasjim bičem!"

"Kdo si, ki hočeš mojo smrt?" je vprašal začudeno stari mož.

"Ali me ne poznaš več, Mejak? Ali si že pozabil, koga si preganjal kot psa? Ali si pozabil, koga si z bičem skoro na smrt pretepel? Spomni se, stari okrutnež, čigavo izvoljenko si poslal v smrt. No, ali me poznaš? Govori, če ne, te opalim s pasjim bičem!" je Marko divje rohnel nad starim Mejakom.

"Marko? Sosedov Marko? Ti si prišel iz Amerike?" se je silno začudil stari mož in se nemirno zganil v naslonjaču.

"Da! Sosedov Marko, potepuh Marko, kakor si me vedno klical, stoji pred teboj! Prišel sem, da ti dvojno poplačam vse krivice, ki si mi jih storil! Prišel sem, da te umorim, kakor si ti umoril svojo hčer, mojo nevesto Cvetko!"

Stari Mejak je mimo, brez strahu zrl v obraz svojemu nasprotniku in odgovoril:

"Marko … Ne prosim te prizanašanja. Sam sem, star in nesrečen. Udari, ubij me, če misliš, da ti bo lažje. Odkar mi je umrla edina hči Cvetka, moje življenje ne pomeni nič."

Marko si je otipaval z eno roko brazgotino, ki mu jo je zasekal z bičem pod levim očesom pred leti Mejak, z drugo pa je krčevito stiskal ročaj biča in se pripravljal, da zamahne.

"Ne obotavljaj se!" ga je pozival stari mož. "Udari! Udari, Marko!"

Marko je dolgo neodločen stal pred Mejakom, v katerem ni bilo niti sledu nekdanjega oholega in surovega bogataša. Ob pogledu nanj mu je plahnelo sovraštvo in jeza nanj in nenadoma je dejal s hripavim glasom:

"Mejak, sam si se udaril, sam si se kaznoval!" nakar je ves potrt in žalosten zapustil Mejakovo hišo.

Služinčad, ki je radovedno čakala na dvorišču, kaj se bo zgodilo med starim Mejakom in Markom, se je nemalo začudila, ko je zagledala prihajajočega Marka. To ni bil več mladi mož, ki je pred nekaj trenotki pridrvel na Mejakovino kot grozeč vihar, temveč je izgledal kakor onemogel starec, kateremu je življenje izteplo vso moč.

Marko se ni zmenil za njih začudene poglede, temveč je nemo zavil preko polj proti koči svoje matere. Mati ga je že nemirno pričakovala. Nepopisno se je bala zanj. Bala se je, da si bi morebiti vzel svoje življenje ali pa da bi kaj hudega storil staremu Mejaku.

Končno ga je pričakala. Ob pogledu nanj je krčevito zajokala.

"Marko, Marko, pozabi na nesrečo, pozabi. Mlad si še, še te sreča čaka, samo utolaži se malo, utolaži."

"Ne morem, mati, ne morem …" ji je tako žalostno odgovoril, da je mati takoj vedela, da ne bo sin nikoli prebolel bolečin, da ne bo nikoli več srečen.

Preteklo je že nekaj mesecev po opisanem dogodku, toda Marko se še vedno ni utolažil. Pohajal je ob Krki po cele dneve in iskal Cvetko. Večkrat je obhodil breg reke tja do Kostanjevice, a Cvetkinega trupla ni našel. Ko so ga ljudje srečavali, so se ga oddaleč ognili in šepetali: "To je Amerikanec Marko, ki išče svojo nevesto."

Nekega dne pa je Markotova mati hudo zbolela. Poklicala ga k sebi in govorila:

"Marko, moji dnevi so šteti. Čutim, da prihaja neizogibna smrt. Toda predno se poslovim, mi obljubi, da zapustiš te kraje in se povrneš v Ameriko. Mlad si še in sreča te še vedno čaka, samo poiskati jo moraš. Obljubi mi, da storiš, kar te prosim."

Marko je obljubil, da bo ustregel njeni prošnji, da bo odšel nazaj v Ameriko in skušal pozabiti na svojo nesrečno preteklost.

Drugi dan je Markotova mati umrla. Sedaj je bil popolnoma sam na vsem svetu. Njeno truplo je dal pokopati, še enkrat obhodil vse kraje, na katere ga je vezalo toliko srečnih in nesrečnih spominov, petem pa odšel nazaj v Ameriko.

Bratranec Frank Marka skoro ne bi spoznal. Preden je odšel v staro domovino, je bil poln življenja in mladosti, a sedaj je izgledal kot živ mrlič.

"Kaj se ti je zgodilo, Marko?" je poizvedoval.

"Ne vprašuj!" mu je Marko skoro osorno odgovoril. "Ali hočeš kupiti moj delež v tovarni?" ga je nato vprašal.

"Nikar ne prodajaj, Marko," ga je svaril Frank. "Podjetje imenitno napreduje. Sedaj imamo zopet velika naročila, ki bodo prinesla lep dobiček. Za časa tvoje odsotnosti smo tudi potrojili število delavcev in strojev."

Marko se ni dal pregovoriti bratrancu, da bi še nadalje ostal v podjetju in prodal je svoj delež za lepo vsoto, nakar se je poslovil in odšel v druge kraje.

Dolgo časa je potoval po Ameriki iz kraja v kraj, iz mesta v mesto, a nikjer ni našel miru svoji boleči duši. Ustavil se je v enem kraju za teden ali dva in nato ga je gnalo zopet naprej. Denarja je imel dovolj, da mu ni bilo treba skrbeti za jutrišnji dan.

Na svojem romanju po deželi je večkrat srečal lepa, mlada dekleta, ki so se zanimala za mladega in postavnega moža, toda on se ni zmenil za nje. Nobena ni bila podobna Cvetki ne po obrazu in ne po duši. Zdele so se mu kakor tiste rože, ki xxxx nikoli imeli prave barve. xxxx jih je srečal, a jutri jih xxxx znal več.

Končno pa se je Marko naveličal večnega popotovanja xxxx je naveličan vsega. Vsakxxxx ga je utrujala, pa naj se xxxx stopil česar koli. Začel xxxx mišljevati, da bi se zopet lotil kakega dela in se z njim xxxx tako saj malo pozabil na xxxxsrečni položaj.

V takem razpoloženju xxxx spel v industrijsko mesto Detroit.

Nekega večera je ugibal, kaj bi počel, ko ga mahoma navdahne misel, da bi pričel čitati in se izobraževati. S to mislijo je zavil v javno knjižnico. Izbral si je eno izmed tisočih knjig in jel čitati. Knjiga je bila silno zanimiva, zgodba o dveh mladih srcih, ki ga je spominjala na njegovo lastno življenje. Kar požiral je stran za stranjo. Vsega poglobljenega v čitanje je nenadoma zbudila mlada čitalniška uradnica, ki mu je naznanila, da se ob devetih zvečer zapro vrata čitalnice, zato je čas, da preneha s čitanjem.

Marko se je v zadregi oprostil mladi gospodični in zapustil čitalnico. Že dolgo ni bil toliko zadovoljen in srečen kakor tisti večer. Sklenil je, da bo od zdaj naprej stalno pohajal v čitalnico in čital. In res drugi dan se je že zgodaj zjutraj napotil v čitalnico in prebil v njej ves dan. Kakor prvi dan, tako ga je zopet danes ista mladenka zmotila pri čitanju in mu naznanila, da se vrata zapro ob devetih.

Za Markota se je pričelo novo življenje; odkril je to novo življenje v knjigah. V čitalnici je bil stalen gost in čital knjigo za knjigo in si širil svoje duševno obzorje.

Druge družbe razen knjig ni Iskal. V Detroitu se je nahajal že štiri mesece, a želja, da bi odpotoval naprej v druge kraje, ga je popolnoma zapustila.

Nekega večera, ko je odhajal iz čitalnice, je srečal na ulici gospodično, katera mu je skoro vsak večer sporočila, da se vrata zapro ob devetih in je čas zapustiti prostore. Jela sta se pogovarjati o knjigah. Marko se je nemalo začudil, ko je izvedel od nje, da pozna vse tiste knjige, ki jih je on čital. Razgovor med njima je postal neprisiljen in prijateljski, kot da bi se poznala že mnogo let. Povedale sta si drug drugemu marsikaj, toda Marko se je previdno izogibal pogovoru o svoji preteklosti.

Marko in Beatrice, kakor je bilo ime mladi čitalničarki, sta se pričela stalno sestajati po čitalniških urah. Njena družba je postala zanj prav tako potrebna kot čitanje knjig. V njeni navzočnosti se je počutil mirnega in srečnega in zaradi tega ji je bil neizrekljivo hvaležen. Nekajkrat je celo obiskal dom njenih staršev in se je prav dobro počutil med njimi. Bili so neprisiljeno domači z njim in ga vabili, da jih zopet kmalu obišče.

Marko je bil srečen v Beatričini družbi, toda njegovo srce je bilo še vedno Cvetkino. Sanjal je neprestano o njej in še vedno ni verjel, da je resnično mrtva. Njenega trupla niso nikoli našli in to mu je dalo misliti, de se morebiti Cvetka ni utopila. In to je bilo najbrže vzrok, da si ni mogel niti misliti, da bi ljubil kakšno drugo žensko.

Marko in Beatrice sta se sestajala skoro vsak večer po čitalniških urah in se sprehajala po detroitskih ulicah, tu in tam posetila kinogledališče ali salon, čestokrat pa sta se odpeljala na "Ambassador" most, ki pelje čez reko Detroit v Canado. Marko se je dobro zavedal, zakaj ga reka tako vabi k sebi, a Beatrice ni niti najmanj slutila, da je v zvezi s kakšno reko velika tragedija Markovega življenja.

Nekega večera ste se Marko in njegova prijateljica zopet naslajala na mostu Ambassador nad reko Detroit. Marko je nepremično strmel v reko že več kot uro. Na Beatrice je popolnoma pozabil, kakor da ne bi prišla z njim. Ona ga je od strani opazovala. Njeni pogledi so izdajali več kot samo prijateljstvo do Marka. Beatrice je ljubila Marka že od njunega prvega sestanka. Rada bi mu odkrila, kaj čuti do njega, a je čakala, da ji on prvi odkrije ljubezen, kajti bila je prepričana, do ljubi tudi on njo. Pri vsem tem pa se ji je zdelo čudno, da ni Marko spregovoril niti besedice o svoji ljubezni do nje. Precej je premišljala o tem in končno je prišla do zaključka, da nima poguma, da bi odkril svoja čustva do nje. Sklenila je, da sama prva spregovori.

"Marko!" ga je poklicala s tresočim glasom.

Marko se je zdrznil. Beatričin glas ga je prebudil iz globokih sanj. "Oprosti, Beatrice, tako nekavalirsko se obnašam," se je v zadregi opravičeval.

"Marko — jaz te ljubim," je nenadoma dejala Beatrice.

Marka ne bi mogla nobena stvar na svetu teko presenetiti kot Beatričine besede. A še preden je prišel k sebi, ga je Beatrice nalahko objela in mu strastno šepetala:

"Marko, moj Marko, jaz te ljubim; povej, da me ljubiš tudi ti."

Marko je bil v silni zadregi. Ni vedel, kaj bi storil, kaj bi dejal na njene nepričakovane besede. Beatrice je spoštoval, rad jo je imel kot da bi mu bila sestra, a ljubil je ni. In baš radi tega je ne bi hotel za vse na svetu užaliti, raniti njeno srce. Že ji je hotel reči, da ljubi tudi on njo, a že sama misel, da bi lagal, da bi zatajil svojo ljubezen do Cvetke, mu je zadala silno bolečino.

Z odgovorom ni mogel odlašati, čeravno bi rad. Beatrice je čakala odgovora. Z muko in zatajevanjem svoje notranjosti ji je nato povedal, da jo spoštuje, da jo ima rad kot da bi bila njegova sestra, a reči ne more, da jo ljubi. Nato ji je povedal o svoji in Cvetkini ljubezni, ki se je tako tragično končala.

Beatrice ga je s sklonjeno glavo poslušala in ko je Marko končal svojo izpoved, je s tiho žalostjo dejala:

"Pojdiva domov, Marko. Pozabi, kar sem ti odkrila in nikar si ne delaj skrbi radi tega. Če hočeš, če želiš, ostaneva navzlic temu dobra prijatelja."

Marko se je tisti večer poslovil od Beatrice z veliko žalostjo in potrtim srcem. Prosil jo je še za sestanek prihodnji večer; nato pa je odšel na svoje stanovanje.

Ura je bila že pozna, a Marko še ni zatisnil očesa. Pred njim je stala žalostna Beatrice. Kako rad bi jo osrečil, a bal se je, da je ne bi mogel. Cvetka mu je še vedno stala živa v spominu in vedel je, da ne bi mogel nobene žene tako ljubiti kot je njo. Zraven tega pa so ga še vedno razjedali dvomi o njeni smrti. V duši je še vedno pričakoval, da se bosta enkrat srečala. In če bi se srečala, je premišljal, tedaj bi pustil vse na svetu in postal samo njen. Ob teh mislih je končno zaspal in sanjal o Cvetki in Beatrici. V sanjah se je videl oženjenega z Beatrico, ko nenadoma sreča Cvetko. Ona mu očita, da je nezvest, da je ni nikdar ljubil, on pa jo prosi odpuščanja in zagotavlja, da ne ljubi Beatrice, temveč samo njo.

Tisto jutro se je Marko prebudil ves utrujen in žalosten. Bil je na razpotju in ni vedel, po kateri poti bi nameril svoj korak. V glavi ga je nekaj tiščalo in ozlovoljalo. Sploh ni vedel, kaj bi počel. Nekajkrat ga je prijela misel, da bi pospravil svoje stvari in zapustil mesto. A misel na Beatrico je preprečila njegovo namero. V takem položaju, v veliki duševni razdvojenosti, se j eproti večeru napotil čakati Beatrico pred knjižnico. Ona se je kmalu prikazala. Marko se je nemalo začudil, ko ga je veselo in srečno pozdravila. Njen obraz pa ni niti najmanj izdajal dogodkov včerajšnjega dne, zakar ji je bil Marko globoko hvaležen.

Kakor sinoči, tako sta tudi nocoj zavila na Ambassador most. Oba sta se tiho zastrmela v deroče valove reke. Dolgo časa nista spregovorila. Naenkrat pa je Marko povzel besedo: "Poslušaj me, Beatrice. Sinoči sem veliko premišljeval o tebi. Povej mi, ali bi se upala živeti z menoj navzlic temu, kar sem ti povedal sinoči? Ali misliš, da bi bila srečna s človekom, ki si pojeda svoje srce noč in dan zaradi dekleta, ki je že dolgo časa mrtvo? Ali ne bi trpela radi tega?"

"Marko, sama tvoja bližina me dela srečno, življenje s teboj pa bi mi bilo nadvse drago. Na tvojo preteklost ne bi bila ljubosumna. Pravico imaš do nje in jaz ti je ne bi hotela vzeti za vse na svetu, " mu je Beatrice odgovorila tako odkrito in prepričevalno, da je vedel, da govori resnico in njegovo spoštovanje do nje je postalo še večje.

Nekaj dni po opisanem pogovoru sta postala Marko in Beatrice mož in žena. Marko je imel prihranjenega še precej lepo vsoto denarja in odločila sta se, da pričneta trgovino s knjigami. Oba sta ljubila dobro knjigo, zato sta se z velikim veseljem lotila novega dela in bila uspešna.

Beatrice se ni motila o Marku. Bil ji je dober in skrben mož. Življenje jima je potekalo mirno in srečno. O njegovi preteklosti nista nikoli govorila. Navzlic temu pa je Beatrice dobro vedela, da Marko često misli o Cvetki. Čestokrat ga je zalotila predse strmečega, s kazalcem si otipavajoč malo brazgotino pod levim očesom. Ob takih trenotkih ga ni motila, temveč se je obzirno odstranila, da ne bi opazil, da ve za njegove misli. Res ji ni bilo pxxxx vedeti, da njen mož še vedno premišljuje o Cvetki, a xxxx se je, da bo sčasoma popolnoma pozabil na svojo nesrečno ljubezen in postal njen z dušo in telesom. Posebno pa je xxxxneče pričakovala rojstva xxxx kateri bo utrdil vez med xxxx njim in pomagal zabrisati njegovo preteklost.

Vse je šlo tako, kakor je Beatrice računala. Rodil se je xxxx katerega je Marko zelo ljubil in se ob prostem času veliko igral z njim. Beatrice ju je z zadovoljstvom in srečo opazovala in se jima razposajeno pridružila. Že je jela verjeti, da ne more nobena stvar podreti srečnega življenja njene ljube družine. Opazila je tudi, da Marko ne misli več tako pogosto na preteklost. Našla ga je zaxxxxnega le tu in tam in še takrat le za trenotek. Toda življenje je čudno. Čestokrat se človek končno ustali, umiri svojo notranjost in stopa po začrtani poti, xxxx k sreči in zadovoljstvu, xxxx nekaj trenutkih poderejo vsi njegovi načrti.

Nekega večera je Beatrice pridno pripravljala večerjo. Večerja je bila že na mizi, a Marka še ni bilo domov. Beatrice je jela skrbeti, kajti mož je bil običajno točen kot ura. Txxxxrala je v trgovino, a proxxxx ji je odgovorila, da je gospod nenadoma planil pokonci, ji izročil ključe, da zapre trgovino in nato hitro stekel iz loxxxx ulico.

Beatrice si ni mogla predstavljati, kaj se bi moglo goditi z Markom, da ga ni domov. Preteklo je že nekaj ur, a o možu ni bilo ne duha ne sluha. Bilo ji je težko pri srcu. Slutila je nesrečo, a od kje prihaja, ni vedela.

Kaj se je zgodilo z Markom?

Ves tisti dan je bil bolj nemiren kot po navadi. Sedel je v bližini izložbe, otipaval brazgotino pod levim očesom in premišljal. Mimo trgovine je hitelo na stotine ljudi. Nekateri so se ustavili, pregledali v izložbi najnovejše knjige in zopet šli naprej po svoji poti. Pred izložbo se je ustavila tudi mlada žena. Na hitro je pregledala knjige, nato pa uprla oči v notranjost trgovine. Njene oči in Markotove so se srečale. Markotu je skoro prenehalo biti srce.

"Cvetka! Cvetka!" j« njegova notranjost vzkliknila z vso silo. Skočil je pokoncu kakor blisk, z drhtečim glasom ukazal prodajalki, da ona zapre trgovino nocoj, nato pa planil na ulico. Dame ni bilo več pred izložbo. Utonila je med gosto množico. Marko bi bil prisegel, da je bila Cvetka, njegova zaročenka. Hitel je kot blazen med množico in jo iskal. Letal je iz ulice v ulico, a o nji ni bilo nikjer sledu. Tako je taval in tekal po mestu Cvetke že mnogo ur, a brez vsakega uspeha. Nekaj- krat se je ustavil in si hotel dopovedati, da je bil samo privid, da mu je njegova domišljija naslikala Cvetkin obraz, toda naslednji trenotek je sam sebi zatrjeval, da ni mogla biti neznanka nobena druga kot ona. Bila je prav taka kot tedaj, ko se je na ljubljanskem kolodvoru poslavljal od nje, samo da je bil njen obraz bledejši in bolehen. Ko je tako samega sebe prepričal, da je bila dama pred izložbo Cvetka, se je zopet pognal po mestnih ulicah in jo brezupno iskal. Šele ob dveh zjutraj je nehal tavati po mestu in se končno napotil proti domu.

Žena ga je vsa v skrbeh še vedno čakala. Ko pa je stopil v sobo, se ga je silno prestrašila. Bil je ves utrujen, razmršen in bled. Spregovoril ni niti besedice, kot da ne bi videl pred seboj vse zaskrbljene in preplašene Beatrice. Ona pa si ga ni upala vprašati, kje se je tako pozno zamudil. Potrpežljivo mu je pripravila posteljo, a on ji je odgovoril, da bo spal kar na divanu. In res se je zleknil na zofo in zaspal.

Beatrice ni mogla zaspati. Prisluškovala je njegovemu nemirnemu dihanju in pritajeno jokala.

"Kaj se mu je zgodilo? Kaj ga je tako vznemirilo?" se je že stotič vprašala, a odgovora si ni mogla najti.

Naenkrat pa ji je bilo vse jasno. Marko je jel v spanju klicati svojo izgubljeno Cvetko. "Cvetka! Cvetka! Kje si, Cvetka?" je njegov glas žalostno odmeval v tiho noč.

Beatrice si je čez glavo potegnila odejo in krčevito zajokala. Njena hiša je bila skoro dograjena, pa se je čez noč podrla. Sedaj je spoznala, da je naredila veliko napako, ko je pristala na možitev z Markom. Tedaj je mislila, da bo Marko sčasoma pozabil na svojo preteklost in vse bo dobro. Pri srcu ji je bilo silno hudo, a Marka ni krivila radi tega. Sama je šla prostovoljno v zakon z njim, dasiravno jo je on o nevarnosti najprej svaril. Šele proti jutru je zatisnila oči, toda preden je zaspala, je sklenila, da bo potrpežljiva z njim, pa naj se zgodi kar koli že. Pri tem pa ji je bil v veliko tolažbo njen sinček. Njega ji ne more vzeti nihče. Ako izgubi moža, bo še vedno imela sina.

Marko se je obnašal z vsakim dnevom bolj čudno. Svoj posel v trgovini je začel zanemarjati in jel tudi precej piti. Včasih je sedel v trgovini cele ure, si otipaval brazgotino pod očesom in nepremično strmel v praznino. Čestokrat pa je odšel iz trgovine sredi dneva in taval kakor izgubljen po mestu. Pri tem si je neprestano zatrjeval, da je bila ženska, ki se je bila ustavila pred izložbo njegove trgovine, njegova izgubljena Cvetka. Toda Marko je zaman taval po mestu in jo iskal; bilo je, kakor bi se bila vdrla v zemljo. To ga je strašno težilo. Z vsakim dnevom je postajal bolj mrk in razdražljiv. Nikjer ni imel obstanka, še najmanj doma. Ženi se skoro ni upal pogledati v obraz, ker je vedel, da je zelo nesrečna, a on je vzrok njene nesreče.

Bilo je pozimi. Beatrice je postavila večerjo na mizo in prijazno poklicala Marka k večerji.

Marko, ki je sedel na zofi, mrko strmeč predse, se je zdrznil, kakor da je ni razumel. Toda vstal ni. Nji so se spričo tega ulile solze.

"Moj Bog," je zaihtela, "samo predse strmiš, kakor da bi bil popolnoma izgubljen. Ko bi vsaj govoril."

Zdaj se je Marko zbudil iz svoje težke zamišljenosti. Ko je videl ženo vso v solzah, ki jih je on povzročil, ga je bilo sram. Ampak namesto da bi jo skušal potolažiti, se je razjezil ter grdo zarohnel nad njo:

"Kaj pa prav za prav hočeš od mene? Ali ne skrbim zate in otroka? Mar si pričakovala, da bo najin zakon en sam medeni teden?"

Nato je vstal ter jezno zamahnil z roko. "Jaz sem sit vsega tega. Kar sama večerjaj!" nakar je jezno segel po suknji in odvihral v snežno noč.

Marko je taval po mestu že več ur. Misli so se mu med tem nekoliko zbrale in glava ohladila. Začel se je sramovati svojega grobega nastopa nasproti ženi, ki j ebila pri vsem docela nedolžna. Mož je sklenil, da se vrne domov in spregovori z njo prijazno besedo. Komaj pa je napravil ta sklep, ko je nenadoma zagledal pred neko izložbo žensko, ki jo je bil tako dolgo zaman iskal. Razburjen kakor še nikdar v življenju, je planil k nji, jo zgrabil za ramena in obrnil k sebi, vzklikajoč:

"Cvetka! Moja ljubljena Cvetka! Naposled sem te vendar našel!"

Mlada dama ga je začudeno pogledala, potem pa se mu iztrgala iz rok. "Kaj pa vam je, gospod? Ali ste znoreli ali kaj?" je rezko spregovorila in v očeh se ji je bliskalo ogorčenje.

Marku so se na široko razprle oči in roka mu je šla kar sama od sebe preko čela. Postal je silno zmeden. Ne, to res ni bila Cvetka. Podobna ji je bila zelo, toda ona ni bila. Cvetkine oči so bile sinje in mehke, ta dama pred njim ima pa hladne, ostre vodenosive oči. Le kakor se je mogel tako zmotiti?

Neznanka je jezno zahtevala pojasnila: " Kaj hočete od mene?"

"Prosim, oprostite … Jaz … Jaz … jaz sem mislil … Zmotil sem se … samo zmotil … Samo podobnost … taka podobnost …"

Neznankin obraz se je ob pogledu na nesrečnega moža nekoliko omehčal. "Če bi ne videla na obrazu, da ste pošteni in se ne pretvarjate," je dejala, "bi poklicala stražnika. Toda vidim, da ste me res zamenjali za neko drugo osebo. Zato vam odpuščam. Drugič se prej prepričajte, ali ste našli pravo osebo, sicer se vam lahko pripeti kaj neprijetnega."

Dama je odšla po svojih potih, Marko pa je izgubljeno strmel za njo, dokler mu ni izginila iz pogleda. Nato je globoko vzdihnil in počasi zavil v temačno ulico. Dolgo je taval po stranskih ulicah, nenadoma pa se je znajdel na mostu, kjer mu je Beatrice prvič odkrila, da ga ljubi. Marko se je srepo zastrmel v valove pred seboj. Njegova prva misel je bila, da bi tam doli, v objemu hladnih valov, lahko našel večni mir in končal svojo bolečino za zmirom. Toda nekaj ga je ustavljalo, trdno držalo nazaj. Dolžnosti ima, ljubečo ženo in otroka. In tako ni napravil tega poslednjega skoka, temveč začel razmišljati o svojem položaju.

Kmalu mu je postalo jasno, da mora pozabiti na preteklost, da se mora enkrat za vselej iztrgati iz objema preteklosti. Morebiti se to ne bo tako hitro zgodilo, toda za tem mora strmeti, iz sebe pregnati senco, ki je vstajal iz Cvetkinega mokrega groba v Krki. Saj o tem vendar ni mogel več dvomiti. Znanci iz stare domovine mu vsa ta leta niso vedeli nič povedati o njegovi nekdanji ljubljenki. Krka jo je bila pogoltnila in njenega trupla ni hotela dati iz sebe. Morebiti je obtičalo med kakimi koreninami. Mogoče jo je Krka odnesla v Savo in morda so njeno truplo kje našli, a ni mogel nihče spoznati lepe Cvetke. Vsekakor pa je izginila brez sledu. Da je ostala živa. bi se bila gotovo oglasila in skušala najti njega, Marka. To je bilo jasno. Ampak on tega ni mogel tako dolgo verjeti. Pustil je, da je njena senca zastirala njegov pogled in ga vodila po mračnih globelih žalovanja in obupa. Nazadnje je imel privide ob belem dnevu in je kakor izgubljen drvel za njimi, puščajoč v nemar Beatrice in otroka, ki sta morala zaradi tega trpeti.

"Tako ne more in ne sme več iti dalje!" je vzdihnil mladi mož pri sebi in polastil se ga je težak občutek sramu in kesanja. "Namesto da bi sprejel udarec usode kot se spodobi za moža, sem begal okrog kot izgubljen. Beatrice je vse to potrpežljivo prenašala in nemo trpela. Uboda, dobra Beatrice! Toda temu mora biti konec. Prizadeval si bom z vso silo svoje duše, da vsaj malo popravim krivico, ki sem ji jo storil. In najin otrok ne sme odraščati v hladnem ozračju doma, v katerem ne vlada ljubezen!"

Medtem, ko je Marko delal svoj obračun s preteklostjo, je njegova žena sedela pri otroški posteljici in otožna zrla na speče dete. "Ubogi otrok," je šepetala vsa v solzah, "tako majhen še, pa boš izgubil očeta. Ah, zakaj sem se dala zapeljati svoji ljubezni, da sem ga vzela, ko sem vendar vedela, da ga njegova preteklost odvrača od mene, da se ne more izprositi iz objema mrtve Cvetke. Toda vse obžalovanje in tarnanje sedaj nič ne pomaga. Sedaj moram prenašati breme, ki sem si ga naložila na rame."

Mlada žena se je sklonila k otroku in ga rahlo poljubila na čelo. "Spavaj sladko, dete moje," je ljubeče zašepetala, nato pa ugasnila luč in odšla v prednjo sobo, kjer je sedla na zofo in vzela v roke vezenje.

Nocojšnje Markovo obnašanje je jasen dokaz, da je za njo izgubljen za vedno. Najbrž Cvetka še živi in on je o tem izvedel, zdaj pa ne ve, kako bi to zaupal nji in ji povedal, da je njunega skupnega življenja konec. Morda se boji, da se bi ona opirala in mu delala zapreke. Toda on še ne pozna svoje žene! Res, da ga je takorekoč zvabila v zakon, ampak če mu je postala njena navzočnost breme, ga ne bo silila, naj ostane pri nji. Samo otroka naj ji pusti.

Ko je Beatrice tako premišljevala, je nenadoma zaslišala Markove korake. Kmalu nato je stal pred njo. En sam pogled nanj je instinktivno poxxxx Beatrici, da se je moralo xxxx posebnega zgoditi z njim xxxx srcu ji je zagorelo upanje.

"Marko!" je vzkliknila. "Kaj se je zgodilo s teboj?"

"Ne povprašuj, Beatrice xxxx samo to, da sem se nocoj xxxxtil iz objema preteklosti xxxx danes naprej boš bolj srečna in zadovoljna z menoj."

Beatrice je zajokala od xxxx Marko je še hotel videti xxxx Beatrice ga je peljala k posteljici in on se je sklonil nadexxxx ga dolgo in ljubeče opazoval. "Kako lep in kako krepak dečko!" je šepetal ter ga rahlo poljubil na čelo. In otrok, xxxx bi vedel, kaj se godi, se je xxxxnju sladko nasmejal.

Potem sta se Marko in Beatrice napotila k počitku. xxxx je kmalu mirno zaspal. Beatrice je poslušala še dolgo v noč njegovo mirno dihanje in vedxxxxda je postala sedaj njegova xxxxnična žena. Nenadoma pxxxx spanju zašepetale njegove xxxx "Beatrice, odpusti."

Beatrice je od same sreče zadrhtela in ga narahlo poljubila, potem pa tudi ona mirno zaspala.